Življenje z diabetesom: Milena Simčič

Milena Simčič

Milena Simčič, nasmejana Primorka, diabetes tipa 2 obvladuje s pravo mero odločnosti in discipline. Čeprav je njena pot polna preizkušenj, od možganske kapi do sinove diagnoze sladkorna bolezen tipa 1, svojo zgodbo pripoveduje s sproščenostjo in prepričanjem, da diagnoza ne pomeni konca, ampak nov začetek. Z Mileno sva se pogovarjali o družinskih tabujih, moči gibanja in njenih izkušnjah z novim senzorjem glukoze SmartGuide.

Urša: Draga gospa Milena, lepo pozdravljeni in hvala za vaš odziv, da boste z nami delili vašo zgodbo. Imate veliko izkušenj s skupnostjo ljudi s sladkorno boleznijo in me zato zanima, kakšna so vaša splošna opažanja, ko se pogovarjate z ljudmi?

Milena: Odkar imam tip 2 (že osem let) in poslušam različne ljudi, vidim, da je to zelo pogosta diagnoza. Hkrati pa žal vidim, da ljudje tega ne upajo povedati, da še vedno raje skrivajo. Mislim, da to ni v redu, ker lahko tudi pri tipu 2 padeš v hipoglikemijo.

To sem videla pri sebi. Ko sem delala v šoli, sem za svojo diagnozo vsem takoj povedala. Če sem kadarkoli potrebovala kakšno pomoč, sem se vedno lahko zanesla na sodelavke in sodelavce. Včasih se je namreč zgodilo, da sem imela kaj neodložljivega, vmes pozabiš nase, sladkor pade in že čutiš tresenje in je lahko zelo tvegano. In če nihče ne ve, ti ne zna nihče pomagati. 

Enkrat v službi sem imela najnižji sladkor, 2,9 mmol/L. Takrat sem bila že prav mokra, mraz me je tresel, merilca nisem imela pri sebi. Ko sem šla po glukometer, sem izmerila 3,1 mmol/L (po tem, ko sem popila sok). Meni se nizek sladkor pokaže tako, da imam hlad po koži in takrat vem, da je sladkor zelo nizko.

Opažam pa, da se ljudje bojijo povedati. Pogosto slišim: "Če bom zdaj naglas povedal, mi zdravniškega pregleda za službo ne bodo naredili." Ena gospa mi je rekla, da se v službi ne upa povedati, ker jo bodo dali stran iz njenega delovnega mesta, kar bi vplivalo tudi na njeno plačilo. Ljudje padejo v nekakšen začaran krog.

Upam, da se bo to počasi spremenilo, saj se tudi ta tema počasi vse bolj odpira in se o tem vse več govori. 

Moč podpore

Urša: Torej verjamete, da je diagnoza, pa ne le sladkorne bolezni, lahko nova priložnost? Sama ste namreč krasen primer tega. Pred tremi leti ste imeli dve možganski kapi, a danes izgledate neverjetno. Od kje črpate to energijo?

Milena: Sama sem sedaj prvo leto v invalidskem pokoju. Po kapi nisem niti govorila niti hodila. Za eno besedo sem potrebovala deset minut, da sem jo povedala. Vendar sem imela neverjetno podporo družine in sodelavcev. 

Moja največja motivacija, ki me žene naprej, sta moja dva otroka. Za njiju bi rada videla, da dokončata študij in se zaposlita. Pa vsa spodbuda sodelavk mi je prav tako neverjetno pomagala, bile so zelo vztrajne z menoj, čeprav sem jih včasih že kar odklanjala.

Urša: V družini sicer niste edina, ki imate sladkorno bolezen. Kasneje je za tipom 1 zbolel še vaš mlajši sin?

Milena: Res je. Pred tremi leti, ko je bil star 12 let, je zbolel tudi sin, za sladkorno boleznijo tipa 1. Takrat sem si očitala, kako nisem videla simptomov. Očitno je moralo biti tako, da sem to spregledala. Mislim, da je takrat, ko sem sama imela možgansko kap, doživel zelo velik šok in se mu je to usidralo v telesu. Je najmlajši član naše družine.

Na začetku je bila to res velika sprememba. Sploh iglice so bile težava, sin se je tega bal in smo potrebovali kar nekaj časa, da jih je osvojil. Vsak daj je imel štiri do pet injekcij inzulina. Za tem sva morala osvojiti hrano. Potem mi je pa kar steklo. Mogoče tudi zaradi tega, ker sem pri sebi videla, da se da in sem tudi pri njemu potem lažje sprejela.

Uvajanje inzulinske črpalke pri sinu.

Zmernost pri količinah

Urša: Sladkorna tip 2 vas spremlja osem let, sedaj pa imate še dodaten vpogled zaradi sina in spremljanja njegovih sladkorjev. Kaj bi rekla, da je ključno pri obvladovanju krvnega sladkorja?

Milena: Pri tipu 2 ni značilno tehtanje hrane, ampak je ključ v zmernosti. Na primer, da ne vzameš polnega krožnika špagetov, ampak četrt krožnika. Pri tipu 1 moraš biti bolj strog, ampak ko sem pri sinu preizkušala, sem videla, da lahko čisto vse je, samo pri količini je treba paziti. 

Nekateri tudi rečejo: Zdaj bom pa jaz tehtnico nosil vsepovsod okrog. Ne, to ni potrebno. Ker že s tem, ko pogledaš krožnik, veš, koliko je dovolj. Ni potrebno pojesti polnega krožnika ali pa zaprosiš za manjšo porcijo. Tudi moja zdravnica vedno pravi: prehrana ni problem, količine so problem.

Pa ta stres jaz tako poudarjam, čim več gibanja in čim manj stresa. Kadar sem jezna, vem, da če bom merila sladkor, ne bo v zelenem. Enako vidim tudi pri sinu, pred testom ima porast sladkorja, kadar ni siguren vase. Ko ga vprašam, kako se mu je zdel test in če je odgovor: “Super!”, so tudi sladkorji lepi. Stres precej vpliva na sladkor.

Pa zelenjava, to je obvezni del obroka. Tudi doma lahko mariskaj pridelaš sam, vsaj za hobi, pa še malo “cukra” izgubiš, ker med vrtnarjenjem pade.

Se pa da veliko narediti že pred diagnozo. Mir, redna in zmerna prehrana ter gibanje. Vidim, da se starejši nehajo gibati, kar res ni v redu. Pa mentaliteta “bolje da pojem, kot da vržem stran” prav tako ne pomaga.

Detajli iz jedilnika

Urša: Kako pa je videti vaš jedilnik? Kaj radi skuhate?

Milena: Jaz pri hrani sploh ne kompliciram več, vsi jemo enako, tako, da ustreza za vso družino. Če kdo želi malo več, si vzame več, ustreza pa vsem. Ponavadi kakšno piščančje meso, naravna omaka, obvezna zelenjava za prilogo, pa tudi domače zelenjavne juhe zelo pogosto prakticiramo. Krožnik je vedno čim bolj zelenjaven.

Včasih tudi kakšen pomfri “pade”. Nama s sinom je zdravnica rekla: “Veš kaj, če si enkrat na teden privoščite kakšen sladek dan ali pa kaj takega, kar bi šli jest ven, ne bo problema.” Midva s sinom niti nimava več nobene želje, da bi jedla zunaj v restavraciji. 

Pri sladkorni bolezni je pomembno, da jemo domačo hrano, ker je počasneje prebavljiva in gre sladkor počasneje v kri. In seveda disciplina je tista, kar je pri sladkorni ključna.

Po drugi strani pa razumem vse starše, ki ne morejo imeti takšnega načina doma. Domov pridejo ob 16h ali 17h, polni stresa, potem pa je treba pripraviti topel obrok, to je res težko. Jaz gledam, da kuham doma, ampak vsi žal ne morejo tako.

Senzor za neprekinjeno merjenje glukoze SmartGuide

Urša: Za ohranjanje discipline je pomemben vpogled v dogajanje v telesu. Omenili ste, da vam je pri tem pomagal senzor za neprekinjeno merjenje glukoze. Kakšna je bila vaša izkušnja s SmartGuide senzorjem in kaj vam je razkril?

Milena: Bilo je super. Jaz sem že nekaj časa razmišljala, da bi si kupila en senzor, ker sem videla pri sinu, kako je to fino. Zelo sem bila zadovoljna, kar “fehtala” bom mojo diabetologinjo, da dobim še kakšnega.

Tega sem imela prvič in se mi zdi, da je še malo bolj točen in ti pokaže še malo več grehov kot sem videla pri sinu. Videla sem, da če sem popoldne malo več pojedla, je vse to pokazal. “Aha okej”, sem si rekla, “to se ne sme več dogajati.”

Na primer, jaz sem iz primorske in špageti so pri meni najljubša hrana, pa sem malo testirala, kaj bo pokazal senzor. Enkrat sem pojedla normalen krožnik, kot ponavadi, in je bil sladkor po jedi 12 mmol/L. Naslednjič, ko sem porcijo zmanjšala na polovico, je bil pa sladkor po jedi 7 mmol/L. “Super!”, sem si rekla, to je pa sedaj prava količina.

Iz prsta teh skokov ne vidiš, ker vedno meriš eno do dve uri po jedi in takrat gre že marsikaj ven. Merjenje iz prsta ne pokaže tako realne slike kot senzor. Meni se je SmartGuide izkazal za super in bi ga priporočala tudi drugim.

Mislim, da je to tudi za starejše zelo pomembno, ker jim je tako veliko lažje, saj imajo kožo na prstu že trdo in tudi trde prste, tako da zelo neradi merijo sladkor v krvi iz prsta. Ko se kdaj pogovarjam z drugimi osebami s sladkorno boleznijo tipa 2, mi pogosto povedo, da izmerijo samo kakšen dan pred pregledom pri zdravniku, za vmes pa napišejo bolj po občutku. Ampak potem, ko ti vzamejo kri, se pokaže skupni sladkor in tam se vidi prava slika, tako da tisto goljufanje ne priporočam nikomur. 

Verjamem, da bi lahko s pomočjo svojcev tudi starejši namestili senzor za neprekinjeno merjenje glukoze, pametne telefone pa imajo tudi več ali manj že vsi. Marsikateremu starejšemu bi to zelo pomagalo.

Podatki so na voljo ves čas.

Aplikacija SmartGuide

Iskrenost in do sebe in pet jagod grozdja

Urša: Dotakniva se še kakšne "skrite" pasti pri sladkorni bolezni. 

Milena: Stres je zelo pomemben dejavnik, vsaj pri meni. In ko si sam nase jezen, mimo grede daješ kaj v usta. Pa tudi če je to “samo” grozdje. Tega imajo vsi radi, ampak to je tako sladko! Ko sem brala knjigo za osebe s sladkorno boleznijo, notri piše: grozdja lahko poješ pet jagod. “Kdo se bo ustavil pri petih jagodah?” Mandarino lahko eno čisto majhno. “Če je dobra, se najbrž ne boš ustavil pri samo eni.” Ali pa samo pol jabolka? Težko je ostati pri teh majhnih količinah.

Potem je tu sladkor ponoči. Če zvečer ob 18h ali kasneje nekaj pojemo, to ne bo šlo ven iz telesa pred spanjem. In ko pomerimo ob 7h zjutraj, je tisti nakopičen sladkor v tebi in ne moremo pričakovat, da bo zjutraj sladkor 5,1 mmol/L. Ne gre. Enako je pri tipu 1. Tega ljudje ne razumejo. Zato diabetologi pravijo, da moramo biti pošteni sami do sebe.

Jaz sem imela dva diabetologa in enega zdravnika. Prva stvar je, da smo odkriti pri zdravniku in če se držimo teh norm, potem nimamo nobenih težav.

Sama sem bila včasih kar huda, ko mi je zdravnica rekla: "Veš, saj se da še kaj narediti." Potem pa, ko sem o tem razmišljala in sama sebi priznala, da ne delam vsega tako, kot vem, da bi lahko, sem ugotovila, da je imela prav. Zaboli te zmeraj, ko sam meriš in vidiš visok sladkor in začneš razmišljati, kje si naredil kikse.

Urša: Kako pa je z upoštevanjem teh priporočil takrat, ko smo v družbi ali na kakšni zabavi? Takrat uspete, vam je v teh primerih težko?

Milena: Včasih, ko sem bila še v službi in smo šli kam ven jest, je bila večerja vedno ob 20.30h, jaz pa sem s hrano zaključila že ob 17h in tega ljudje ne razumejo. Ali pa alkohol: “Nekaj moraš spiti.” Ne, jaz tega ne smem. Saj ni problem, če imaš sladkorno tipa 2, nikjer se ti ne bo poznal kozarec vina, ampak če boš pa več, to pa že dvigne sladkor. Jaz imam pa še pridruženost ostalih zdravstvenih težav in moram res paziti, če hočem preživeti. 

"Zaboli te zmeraj, ko sam meriš in vidiš visok sladkor in začneš razmišljati, kje si naredil kikse."

Palice v roke!

Urša: Gospa Milena, kaj bi rekli, da vas je sladkorna bolezen v teh osmih letih naučila?

Milena: Potrpežljivosti. Pa to, da gledam okoli sebe bolj pozitivno. Na začetku sem bila huda, zakaj ravno mene. Danes sem pa prepričana, da je bilo to tisto, kar me je pripravilo, da sem kasneje pri sinu lažje sprejela. Pomembno je, da imaš nekoga, s komer se lahko pogovoriš in deliš svoje izzive.

Sama sladkor uspešno znižujem, moj glikirani hemoglobin je 6,1%, začela pa sem pri 7,8%. Vem pa tudi, da lahko še kaj naredim. Z rezultati navdušujem mojega osebnega zdravnika in tudi diabetologinjo, ki me je na zadnjem obisku vprašala: “Kakšen recept si pa zdaj imela?” Gre, počasi in vztrajno z majhnimi spremembami, ki jih neprestano uvajam v svoj vsakdan.

Urša: Draga Milena, za konec še vprašanje, kaj bi bil vaš glavni nasvet našim bralcem, ki imajo diabetes tipa 2?

Milena: Vsem diabetikom tipa 2 bi rekla, da diagnoza sladkorne bolezni ne pomeni konca. Naj jih spremlja pogum! To pomeni, naj zaupajo sami vase in naj eksperimentirajo, ker lahko s tem kakšno stvar izboljšaš.

Tistim, ki se premalo gibljejo: palice v roko in kadar je lepo vreme, se prav daleč pride. Jaz si prilagodim tempo tako, da vsak podvig, ki si ga zadam, zmorem. In če to narediš vsak dan, se začne nabirati.

Zanašati se moraš predvsem nase. Vsak dan se je potrebno “fajn” zadihati, potem pa zmernost pri prehrani in čim manj stresnega življenja.

Urša: Krasen zaključek! Najlepša hvala za vse modrosti, izkušnje in zgodbe, ki ste jih delili z nami. Ste pravi zgled: vaši rezultati potrjujejo, kaj vse se da doseči z dobro voljo in pozitivnim pristopom.

Želim vam, da bi še naprej uspešno krepili svoje zdravje ob podpori domačih in skupnosti, kjer tudi sami nesebično pomagate drugim. Draga Milena, globok poklon in hvala še enkrat; v veliko veselje mi je bilo klepetati z vami.