Občutek manjvrednosti pri sladkorni bolezni

Manjvrednost je občutek, ki se v življenju posameznika lahko razvije skozi različne izkušnje, situacije in vplive okolja. Je subtilen, a vztrajen občutek, da nismo dovolj – dovolj dobri, dovolj sposobni, dovolj vredni. Lahko je tih spremljevalec, ki se skriva v naših mislih, in čeprav ga ne opazimo takoj, lahko močno vpliva na naše odločitve, odnose in samozavest.

Zakaj nosimo občutek manjvrednosti v sebi? Razlogi so pogosto zakoreninjeni globoko v naših preteklih izkušnjah. Morda je ta občutek prišel z nami že v zibelki – kot posledica zgodb, ki so jih o nas govorili starši, družba ali kultura. Morda smo ga razvili v otroštvu, ko se nismo uspeli vklopiti v pričakovanja drugih: staršev, učiteljev, vrstnikov. Če smo na primer slišali, da "nikoli ne naredimo dovolj dobro", "se ne trudimo dovolj" ali da "smo drugačni", smo lahko te besede sprejeli kot resnico in jih nosili s seboj skozi življenje.

Izkušnje v otroštvu

V prvih letih otrokovega življenja je njegov razvoj namreč osredotočen na gradnjo temeljev za razumevanje sveta. Do približno 6. ali 7. leta starosti otrok vse, kar sliši, dojema kot absolutno resnico. V tem obdobju še nima razvite sposobnosti kritičnega mišljenja ali dvoma, zato sprejema informacije brez vprašanj. Njegov um deluje v tako imenovanem theta možganskem valovanju, ki omogoča globoko absorpcijo informacij, vendar brez sposobnosti ločevanja resničnega od neresničnega.

To obdobje je ključnega pomena, saj otroci na podlagi teh zgodnjih prepričanj gradijo pogled nase, na druge in na življenje. Zato je pomembno, da jih v tem času obdajamo s spodbudnimi, pozitivnimi in varnimi sporočili. Če sami v otroštvi nismo bili obdani s pozitivnimi sporočili, je to lahko eden izmed razlogov občutka manjvrednosti.

Manjvrednost lahko tudi postane del naše osebnosti zaradi vzgoje, ki nas je naučila, da je biti skromen in neopazen "pravilno" in "sprejemljivo". Kolikokrat smo slišali: "Ne bodi glasen." Ali: "To ni nič takega, zakaj kompliciraš?" Otroci, ki so pogosto deležni sporočil, kot so: "To ni za tvojo starost.", ali "Tega še ne razumeš." začnejo verjeti, da njihovi občutki in mnenja nimajo vrednosti. Tako se naučijo zmanjšati svoj glas, svoje ambicije in svoje sanje – postanejo nevidni in nemi za svoje občutke.

Korenine manjvrednosti so pogosto povezane tudi z družbenimi in kulturnimi normami. Družba nam sporoča, kakšni bi morali biti – kako bi morali izgledati, kako se obnašati, katere cilje doseči. Če ne ustrezamo tem pričakovanjem, lahko hitro začnemo dvomiti vase. To lahko velja tudi za osebe, ki se spopadajo z diagnozami, kot je sladkorna bolezen. Težave, ki jih prinaša bolezen, nas lahko prisilijo v primerjanje z drugimi, kar še dodatno okrepi občutek manjvrednosti: "Zakaj jaz? Kako sem si to zaslužil/a? Zakaj zdaj?".

Vsak človek je edinstven, to je največji čar življenja

Na poti sprejemanja samega sebe in vseh svojih šibkosti, je eno ključnih spoznanj, da smo vsi ljudje unikatni – vsak s svojim lastnim notranjim "vesoljem". Življenje ni tekmovanje, kjer bi morali biti boljši od drugih, ampak priložnost, da smo najboljša različica sebe. Primerjave z drugimi so lahko vir velikega trpljenja, saj nas pogosto usmerijo v občutke manjvrednosti in nezadostnosti. A če pogledamo globlje, ugotovimo, da so takšne primerjave pravzaprav nesmiselne.

Na primer, primerjajmo med seboj želvo in tigra. Tako tiger kot želva sta živali, vendar popolnoma različni. Želva je počasna, a ima močan oklep, ki jo ščiti pred nevarnostmi. Tiger pa je hiter, močan in spreten, vendar nikoli ne bo imel želvinega oklepa. Prav tako želva, ne glede na to, koliko se trudi, ne bo nikoli tako hitra kot tiger. Njune prednosti in slabosti so del njune narave, in to ju dela edinstvena. Kljub temu se ljudje pogosto primerjamo na tak način – želimo biti nekaj, kar preprosto nismo. Posledica tega je nezadovoljstvo, občutek neuspeha in prepričanje, da nismo dovolj dobri.

Primerjave nas vlečejo v temo, v nezadovoljstvo in v spiralo misli, kot so: "Nikoli ne bom tako dober kot on.""Zakaj jaz tega ne zmorem?""Njegovo življenje je lažje, moje pa težje." Resnica je, da vsak človek nosi svojo težo. Nekateri se spopadajo z izzivi v zdravju, drugi v čustvih, odnosih, družini, delu, denarju, času... Nobeno življenje ni brez svojih preizkušenj, le da so naše težave videti težje od težav drugih.

Kar nas ločuje, ni teža naših izzivov, temveč način, kako se z njimi soočamo. Vedno imamo namreč izbiro: lahko ostanemo v mislih "Zakaj jaz?", "Boga jaz!", "Jaz ne zmorem." ali pa si dovolimo verjeti v moč preobrazbe in rečemo: "Zmorem.", "Bom.", "Dajem vse od sebe."Razlika je v pristopu, ki ga izberemo, in v veri, ki jo imamo v svoje sposobnosti.

Sprejemanje samih sebe, z vsemi našimi šibkostmi

Ko spoznamo, da smo vsi edinstveni in da so primerjave z drugimi neproduktivne, lahko začnemo sprejemati sebe takšne, kot smo. Prav to sprejemanje nas osvobodi in omogoči, da najdemo moč za premagovanje lastnih izzivov. Vsak od nas ima potencial, da iz težkih trenutkov ustvari priložnosti za rast in se nauči ljubiti svoje unikatne lastnosti. V tem je skrivnost zadovoljnega življenja – sprejemati svoje prednosti in slabosti ter stopati skozi življenje po svoji edinstveni poti. Na tej poti pa se primerjamo le s samim seboj včeraj, v preteklosti.

Pogosto se nam zdijo težave drugih enostavne in nepomembne. Zakaj? Ker sami teh težav nimamo ali pa smo se jih že naučili reševati. Tako težave, ki jih z lahkoto premagujemo, vidimo kot nekaj preprostega, medtem ko jih drugi lahko doživljajo kot velikansko oviro.

Na primer, nekdo, ki ima finančno stabilnost, bo morda gledal na osebo, ki se spopada z denarnimi težavami, z nejevero: "Kako ne more zaslužiti dovolj? To je tako preprosto, samo organizirati se moraš, načrtovati in delo opraviti."Za nekoga, ki že ima denar, je takšna težava videti jasna in rešitev enostavna, saj te izkušnje nima oziroma jo je že premagal/a.

A ta slika se lahko hitro obrne. Oseba z denarjem ima morda velike težave v odnosih. Morda se počuti osamljeno, ne zna vzpostaviti bližine ali ohraniti zdravih odnosov. Nekdo, ki ima v življenju dobre odnose, bo morda mislil: "Kako ima lahko on/a s tem težave? Samo pogovori naj se, posluša, rešuje konflikte sproti."Kar je za eno osebo lahko nepremostljiva ovira, je za drugo lahko nekaj povsem obvladljivega.

V resnici se vsak od nas srečuje z izzivi na področjih, kjer je šibkejši ali manj izkušen. Zato je pomembno, da si zapomnimo, da težave drugih niso manjvredne ali nepomembne samo zato, ker jih mi znamo rešiti. Za njih so enako resnične in boleče, kot so naše lastne, le da jih doživljajo na področjih, kjer sami morda nimamo težav.

Ko na svojo bolezen začnemo gledati z drugega zornega kota, se odprejo nova vprašanja in priložnosti: "Kaj me lahko ta bolezen nauči?"ali pa "Kaj lahko spremenim, da izboljšam svoje zdravje?". Takšen pristop nas premakne iz pasivne vloge – kjer občutimo nemoč in obup – v aktivno vlogo, kjer postanemo tisti, ki imajo moč in vpliv na svoje življenje.

Spreminjanje manjvrednosti v jasnost, hvaležnost, ljubezen do sebe

Dokler ostajamo v miselnosti: "Zakaj jaz?", "Zakaj se to dogaja meni?", se zaklenemo v začarani krog občutkov žrtve. Ta naravnanost nas postavi v položaj, kjer verjamemo, da nimamo nobenega vpliva na svojo situacijo, da so stvari izven naše kontrole in da je naša usoda nespremenljiva. Vendar to ni res. Čeprav diagnoze ne moremo spremeniti, lahko spremenimo veliko drugih stvari, ki vplivajo na kakovost našega življenja.

Na primer, spodaj le nekaj idej o tem, kje lahko iščemo priložnosti za spremembe:

• Spanje: Kakšen je naš spanec? Ali si dovolimo dovolj počitka in regeneracije? Spanje je ključno za ravnovesje telesa in uma.

  
  

• Gibanje: Kako aktivni smo? Ali se gibamo dovolj, da spodbujamo svoje zdravje in vitalnost? Se morda gibamo preveč in pretiravamo s športom ter s tem škodujemo telesu?

  
  

• Prehrana: Kakšna je naša prehrana? Je uravnotežena, podpira zdravje ali dodaja stres telesu?

  
  

• Stres: Koliko stresa doživljamo vsak dan in kako se z njim spopadamo? Ali si vzamemo čas za sprostitev in regeneracijo uma?

Ko se osredotočimo na to, kar lahko spremenimo, začnemo ponovno pridobivati občutek nadzora nad svojim življenjem. Namesto da čakamo, da se situacija izboljša sama, aktivno iščemo poti, kako jo izboljšati. Takšen pristop nas ne samo krepi, temveč tudi navdihuje, saj vidimo rezultate svojih dejanj, ko se primerjamo s seboj v preteklosti. Postanemo tisti, ki ne obvladujemo le svoje bolezni, temveč tudi svoje življenje.

Bolezen lahko postane prijazna učiteljica. Uči nas vztrajnosti, potrpežljivosti in ljubezni do sebe. Pokaže nam, kako dragoceno je zdravje in kako pomembno je, da zanj skrbimo vsak dan. Ko sprejmemo, da smo sami ključ do svoje sreče in zdravja, nas lahko to osvobodi miselnosti žrtve in nas postavi v vlogo zmagovalca, človeka, ki kljub izzivom zmore živeti polno in kakovostno življenje.

Manjvrednost zaradi sladkorne bolezni bomo občutili, dokler ta občutek nosimo v svojem srcu. Je notranje prepričanje, neodvisno od naše okolice, neodvisno od naše bolezni, ljudi okoli nas ali njihovih besed in dejanj. To pomeni, da ni toliko pomembno, kaj se dogaja zunaj nas, ampak kako te dogodke interpretiramo in kakšno vrednost pripisujemo sami sebi. Dokler je občutek manjvrednosti prisoten v nas, se lahko sproži ob različnih situacijah – zaradi bolezni, konfliktov v odnosih, finančnih težav ali drugih izzivov.

Manjvrednost se lahko pokaže ob majhnih stvareh, kot so občutki nerazumevanja, ko nas nekdo »grdo« pozdravi, ali ob večjih življenjskih preizkušnjah, kot je vprašanje: "Zakaj sem prav jaz zbolel/-a?". V resnici te situacije niso izvor našega občutka manjvrednosti, ampak le sprožilci, ki aktivirajo že obstoječe prepričanje o nas samih. Dokler te občutke nosimo v sebi, jih bomo doživljali vedno znova, ne glede na zunanje okoliščine.

Ali se lahko teh občutkov osvobodimo? Lahko. Gre za pot ozaveščanjasprožilcev in prepoznavanja lastnih misli, ki jih te situacije povzročijo. Ko se zavedamo, kaj v nas sproži občutek manjvrednosti, lahko začnemo spreminjati svoja prepričanja. Na primer:

• Ozaveščanje: Ko mi nekdo reče neprijazne besede, lahko namesto prepričanja "Kaj sem spet naredil/a narobe?" pomislim: "Morda je ta oseba pod stresom ali v slabi volji, kar nima nič z mano."

  
  

• Spreminjanje interpretacije misli: Ko se spomnim na svojo bolezen, lahko namesto misli "Sem šibek/-a in omejen/-a zaradi sladkorne bolezni" pomislim: "Moja bolezen mi je prinesla spoznanja, ki so mi pomagala izboljšati svoje življenje in sedaj živim veliko bolj zdravo."

Sčasoma se lahko naučimo prepoznati trenutke, ko se občutek manjvrednosti pojavi, in ga nadomestiti z novim, bolj zdravim pogledom. Namesto da nas obvladujejo čustva in občutki, postanemo mi tisti, ki jih obvladujemo. To je proces, ki zahteva čas in vajo, vendar je zelo osvobajajoč.

Vredna / vreden sem!

Ko se osvobodimo manjvrednosti, postanemo bolj odporni na zunanje vplive. Besede ali dejanja drugih se nas ne dotaknejoveč na enak način, saj vemo, da njihovo vedenje ne določa naše vrednosti. Namesto da bi se osredotočali na to, kaj nimamo ali kaj je narobe z nami, lahko prepoznamo vse, kar smo, vse, kar imamo, in vse, kar še lahko dosežemo. In prav v tem je moč – ne da zanikamo svoje izzive, ampak, da jih vidimo kot del svoje edinstvene poti, ki nas oblikuje v še močnejšo in boljšo različico sebe.

Sprejemanje, da smo vsi na svetu z določenim namenom, potjo in lekcijami, ki se jih moramo naučiti, je resnično osvobajajoče. Ko na svoje življenje pogledamo z zavedanjem, da vsaka izkušnja, vsaka težava in vsak izziv nosi sporočilo in priložnost za rast, lahko začnemo puščati za sabo občutek nemoči. Ta miselnost nas postopoma vodi iz vloge žrtve v vlogo vrednega ustvarjalca svojega življenja.

Namesto da bi se spraševali: "Zakaj se to dogaja meni?", se začnemo spraševati: "Kaj me ta izkušnja lahko nauči?", "Kako mi lahko pomaga, da postanem boljša različica sebe?" Takšen premik v razmišljanju nam daje vrednost in moč, da stvari izboljšamo in spremenimo, ne enkrat za vselej, ampak vsak trenutek svojega življenja.

Razmišljane, kaj se lahko s pomočjo bolezni naučimo, nam daje vrednost in moč, da stvari izboljšamo in spremenimo

Ko se zavedamo, da je vsaka težava priložnost za učenje, postanemo bolj odporni in prožni. Zavedamo se, da življenje ni serija nesrečnih dogodkov, ki se nam dogajajo, ampak tok izkušenj, ki nas oblikujejo. Tako lažje sprejemamo tudi izzive, kot je bolezen, in jo vidimo ne le kot oviro, ampak kot del svoje poti – z vsemi lekcijami, ki jih prinaša.

S tem pogledom pridemo do globljega spoznanja: da imamo moč vplivati na svojo izkušnjo in da vsaka odločitev, ki jo sprejmemo, lahko pripomore k izboljšanju našega življenja. In prav ta moč – moč izbire in ustvarjalnosti – nas osvobodi iz začaranega kroga žrtve in postavi v položaj tistega, ki obvladuje, gradi in ljubi svoje življenje.

Kaj dobiš z doseganjem svojih ciljev, ni tako pomembno kot to, kar postaneš z doseganjem ciljev.

HENRY DAVID THOREAU

Je manjvrednost vzrok ali posledica sladkorne bolezni?

Pri iskanju odgovora na vprašanje: "Ali manjvrednost pride z boleznijo?" ugotovimo, da manjvrednost ni posledica bolezni, temveč nekaj, kar je bilo v nas tudi pred boleznijo. Bolezen je lahko le sprožilec, ki to manjvrednost pripelje na površje, da jo bolje opazimo in se z njo soočimo. Pomembno je poudariti, da to ne velja za vsakega človeka, saj vsak svojo bolezen doživlja drugače. Govorimo o tistih, ki zaradi bolezni občutijo manjvrednost – o tistih, ki so že pred diagnozo nosili v sebi občutke dvoma o svoji vrednosti.

Notranji dialog: "Zakaj jaz? Kaj to pomeni zame? Ali sem manj vreden, ker imam to bolezen?" torej ne izvira iz same bolezni, ampak iz notranjih prepričanj in ranljivosti, ki so že obstajale. Bolezen pa lahko osvetli te občutke in nas prisili, da se soočimo z njimi.

Ko razmišljamo o svojem odnosu do sladkorne bolezni, se lahko vprašamo:

• Kako se ob svoji diagnozi počutim?

  
  

• Se kdaj ujamem v mislih, da nisem dovolj dober/-a, dovolj sposoben/-a?

  
  

• Morda menim, da je moje življenje zaradi bolezni manjvredno?

Če smo pri sebi prepoznali občutke manjvrednosti, je to za nas priložnost, da jih začnemo ozaveščati. Ti občutki niso odraz naše resnične vrednosti, temveč notranjih prepričanj, ki jih nosimo v sebi.

Vprašamo se lahko tudi:

• Kako se odzivam, ko se pojavijo te misli?

  
  

• Ali verjamem, da sem nemočen/-a?

  
  

• Ali si dovolim pogledati na situacijo z drugega zornega kota in videti svojo moč?

Manjvrednost ni stalno stanje – je le način razmišljanja, ki ga lahko spremenimo. Skozi refleksijo, razumevanje svojih sprožilcev in zavestno spreminjanje svojih misli lahko začnemo graditi bolj pozitiven in sprejemajoč odnos do sebe. To ni enostavna pot, vendar je vredna vsakega koraka, saj nas vodi k bolj zdravemu odnosu s sabo in z našo boleznijo.

Naj bo ta članek za vsakega bralca povabilo k introspekciji in priložnost, da se osvobodimo občutkov, ki nas ne podpirajo. Naša vrednost ni odvisna od bolezni ali česar koli drugega – je že del nas, naša naloga pa je, da jo osvetlimo.