Skrivanje sladkorne bolezni - kaj se lahko naučimo?

Sladkorna bolezen je vse pogostejša diagnoza, ki vpliva na življenja milijonov ljudi po svetu. Kljub temu pa se nekateri še vedno soočajo z občutkom sramu, stigme ali nelagodja, ko bi morali deliti informacijo o svojem zdravstvenem stanju. Zakaj se to dogaja in kako to vpliva na posameznikovo življenje?

Podzavestni razlogi za skrivanje sladkorne bolezni

Težava s priznanjem bolezni pogosto izhaja iz podzavestnih prepričanj, ki se oblikujejo skozi čas in so lahko posledica družbenih vplivov, osebnih izkušenj ali globoko zakoreninjenih notranjih strahov. Ta prepričanja so pogosto nezavedna in posamezniku težko dostopna, kar pomeni, da se jih oseba največkrat ne zaveda, a kljub temu močno vplivajo na njeno vedenje in občutke. Na tak način lahko povzročajo odpor do razkritja bolezni, saj se oseba želi izogniti potencialnim negativnim odzivom okolice ali lastnemu soočanju z boleznijo.

Skrivanje bolezni deluje tudi kot obrambni mehanizem, ki posamezniku pomaga ohranjati občutek varnosti in nadzora ter zaščititi svojo ranljivost. V osnovi gre za strategijo preživetja, ki nas ščiti pred psihološkimi in čustvenimi pritiski, čeprav dolgoročno lahko prinese dodatne stiske.

Nekaj primerov najpogostejših razlogov so:

Izogibanje neprijetnim pogovorom: Mnogi se želijo izogniti vprašanjem, nasvetom ali celo sočutnim pogledom, ki jih razkritje bolezni lahko sproži, saj to pogosto prinaša dodatno emocionalno breme.

Strah pred stigmo in sodbami okolice: Mnogi se bojijo, da bi jih diagnoza sladkorne bolezni stigmatizirala ali zmanjšala v očeh drugih. Sladkorna bolezen je pogosto povezana s predstavami o neaktivnem življenjskem slogu ali slabi prehrani, kar lahko sproži občutke krivde ali sramu.

Želja po ohranjanju normalnosti: Nekateri se odločijo skrivati svojo bolezen, ker si želijo, da jih ljudje ne bi obravnavali drugače. Menijo, da bi razkritje bolezni lahko spremenilo, kako jih drugi dojemajo, in jih morda postavilo v vlogo "bolnika".

Notranji občutek šibkosti ali manjvrednosti: Bolezen lahko sproži občutke, da nismo dovolj dobri ali močni. Oseba se zato odloči skrivati bolezen, da bi zaščitila svojo samopodobo ali se izognila občutku ranljivosti.

Primeri prisotnosti podzavestnega, nezavednega strahu

Poglejmo si nekaj primerov, pri katerih lahko opazimo podzavestni strah, čeprav se oseba tega sama najverjetneje tega ne zaveda:

Opravičevanje ali minimiziranje težav

Oseba s sladkorno boleznijo se izogiba pogovorom o svoji bolezni, ko pa pride do te teme, hitro spremeni temo ali uporabi izgovore, kot so:

• "Ah, to ni nič takega, saj vse obvladam."

• "Ni treba, da se kdo ukvarja s tem, saj ni pomembno."

• 
  

Navzven je očitno, da poskuša zmanjšati pomen svoje bolezni, a za tem stoji podzavesten strah pred sojenjem, ranljivostjo ali celo občutkom, da bo obravnavana drugače.

Prekomerna pozornost na videz ali videz zdravja:

Oseba lahko nosi oblačila, ki prikrivajo naprave, kot je inzulinska črpalka, ali se izogiba javnemu merjenju sladkorja. Morda celo zavrača pogovor o svojem zdravju in raje poudarja druge vidike svojega življenja.

Navzven je jasno, da se trudi obdržati videz "normalnosti", podzavestno pa jo lahko vodi strah pred tem, da bi jo drugi dojemali kot "bolnika" ali "šibko osebo".

Izogibanje situacijam, kjer bi bolezen lahko prišla na dan

Oseba na primer odklanja povabila na družabne dogodke, kjer bi morala razložiti, zakaj ne more jesti določene hrane ali zakaj potrebuje injekcije inzulina. Lahko uporabi izgovor, da nima časa ali da se preprosto ne počuti dobro.

Navzven je vidno, da gre za izogibanje, podzavestni strah pa lahko izvira iz želje, da bi se izognila vprašanjem ali neprijetnim pogovorom.

Pretirana potreba po popolnem obvladovanju

Nekatere osebe z diagnozo razvijejo obsesivno potrebo po tem, da svoje stanje obvladujejo do popolnosti – vedno imajo natančno spremljane vrednosti sladkorja, vedno se trudijo pokazati, da "je vse pod nadzorom". Navzven se to lahko zdi občudovanja vredno, a pogosto gre za podzavestni strah pred tem, da bi bolezen razkrila kakršno koli "šibkost".

Humor kot obrambni mehanizem

Oseba pogosto uporabi šale na račun svoje bolezni, na primer: "Sem sladek/a že po naravi, zdaj še po krvi." Čeprav to deluje sproščeno, je humor včasih način, kako skriti nelagodje ali strah pred tem, da bi bila bolezen jemana preveč resno ali da bi sprožila sočutje, ki ga oseba noče sprejeti.

Kaj je skupno tem primerom?

V vseh teh primerih oseba navzven kaže vedenje, ki je usmerjeno v zaščito njene podobe pred drugimi, pogosto pa tega ne prepoznava kot strah. Ključno je opaziti, da gre za vzorce, ki izvirajo iz notranje potrebe po zaščiti, naj gre za izogibanje, pretirano kontrolo ali minimaliziranje težav. Ta vedenja razkrivajo notranje boje, čeprav jih oseba morda ne dojema kot podzavestni strah.

Nekatera vedenja razkrivajo notranje boje, čeprav jih oseba morda ne dojema kot podzavestni strah.

Ali nam "skrivanje" bolezni pomaga?

Ljudje, ki skrivamo svojo sladkorno bolezen, pogosto verjamemo, da si na ta način pomagamo. Mislimo lahko, da bomo zadržali nadzor nad situacijo, se izognili sočutnim pogledom ali nezaželenim vprašanjem. A objektivno gledano skrivanje bolezni dolgoročno običajno otežuje življenje na več ravneh:

• Poveča stres: Skrb, da bi kdo izvedel za bolezen, ustvarja dodatno mentalno breme, ki lahko poslabša splošno počutje, saj je naloga "skrivanja" ves čas v podzavesti in je potrebno paziti ob vseh priložnostih, da se ne "izdamo".

  
  

• Omejuje pomoč: Ljudje okoli nas, bodisi prijatelji, družina ali sodelavci, nam težko ponudijo podporo, če ne vedo za naše stanje.

  
  

• Ovira nujne ukrepe: Če pride do zapletov ali hipoglikemije, je pomembno, da so drugi obveščeni, kako lahko pomagajo.

  
  

Skrivanje torej morda prinaša kratkotrajno olajšanje, vendar dolgoročno otežuje življenje in lahko celo ogrozi zdravje.

Kako prepoznati, ali raje skrijemo ali povemo naglas?

V pomoč so nam lahko naslednja vprašanja:

• Kako se počutim, ko pomislim na to, da bi z nekom delil/-a svojo diagnozo? Me je strah, da bi bil/-a obsojen/-a ali neustrezno razumljen/-a?

  
  

• Se izogibam situacijam, kjer bi me lahko kdo opazil pri merjenju sladkorja ali uporabi inzulina? Ali pa situacijam, kjer vem, da bom moral/a pojasnjevati svoje prehranjevalne specifike?

  
  

• Sem kdaj zavrnil/-a pomoč ali informacijo o svojem zdravju, ker sem se bal/-a reakcije drugih?

  
  

• Svojo inzulinsko črpalko ali senzor za kontinuirano merjenje glukoze nosim skrito pod obleko, tako da navzven ni opazna?

  
  

Če se prepoznamo v teh vprašanjih, je možno, da svojo diagnozo raje skrivamo.

Potencialne negativne posledice

Skrivanju sladkorne bolezni se je smiselno posvetiti, če:

• Nas skrivanje obremenjuje, povzroča stres ali občutek izolacije.

• Opažamo, da ne dobivamo potrebne podpore ali pomoči, ker ljudje ne vedo za naše stanje.

  
  

• Imamo težave pri obvladovanju bolezni, saj nam skrivanje preprečuje, da bi se o njej odkrito pogovorili s sodelavci, prijatelji ali družino.

  
  

Ko ozavestimo obnašanja, ki kažejo na nerazrešen odnos z diagnozo, lažje najdemo pot do sprememb

Ko pri sebi začnemo prepoznavati vedenja, ki nas omejujejo, smo naredili pomemben prvi korak, saj vse jasneje vidimo, kako omejujoče vplivajo na naše življenje. Naslednji korak je, da ta vedenja postopoma spremenimo. To pogosto pomeni, da jih nadomestimo z novimi, bolj zdravimi navadami, ki so pogosto nasprotje tistega, kar smo počeli do zdaj. Na primer, če smo se izogibali določenih dogodkov zaradi nelagodja ali strahu, bo pot osvobajanja zahtevala, da se začnemo teh dogodkov udeleževati, tudi če sprva to ni enostavno. Vsak tak korak nas vodi bližje svobodi in bolj polnemu življenju.

Začnimo z najbližjimi: Najprej se pogovorimo z ljudmi, ki jim najbolj zaupamo. Pojasnimo jim, kaj naša diagnoza pomeni in kako vpliva na naše vsakdanje življenje.

Nedvomno smo svojo diagnozo že razkrili nekaterim najbližjim in se lahko vprašamo: kako je to vplivalo na naš odnos? Se je poglobilo zaupanje in sočutje ali pa je morda nastala distanca? Razmislimo tudi, ali morebitna slaba izkušnja pri razkritju v krogu najbližjih vpliva na naš strah pred deljenjem diagnoze z drugimi. Na drugi strani pa je morda potrebno priznanje: če je razkritje odnos okrepilo, je to lahko dragocen opomnik, da ljudje našo bolezen pogosto dojemajo bolj razumevajoče, kot si sprva predstavljamo. Takšne izkušnje nam pomagajo pri boljšem razumevanju, kako okolica – ne le najbližji, ampak tudi širši krog ljudi – dojema bolezen.

Izobražujmo okolico: Mnogo ljudi ima napačne predstave o sladkorni bolezni. Priložnost za pogovor lahko uporabimo za odpravljanje mitov in deljenje resničnih informacij. Ko začutimo, da je naša okolica dovolj izobražena o sladkorni bolezni, da ne obstajajo napačne predstave ali obtožbe, nam bo lažje povedati.

Majhni koraki:Ni nam treba takoj razkriti svoje diagnoze vsem. Začnemo lahko z enim ali dvema posameznikoma, ki jima najbolj zaupamo, in nato postopoma širimo krog ljudi, ki so seznanjeni z našim stanjem. Seveda ni nujno, da to vedo vsi – pomembno pa je, da so obveščeni tisti, s katerimi smo redno v stiku in katerih podpora nam lahko pomaga v vsakdanjem življenju.

Osredotočimo se na pozitivne vidike: Pojasnimo, kako obvladujemo bolezen in kaj vse smo se zaradi nje naučili. S tem pokažemo, da nas diagnoza ne definira.

Poiščimo podporo: Če je pogovor o bolezni pretežak, lahko razmislimo o skupini za podporo diabetikom ali pogovoru s strokovnjakom, ki nam lahko pomaga premagati strahove.

Odločitev je stvar posameznika

Razkritje sladkorne bolezni je povsem osebna odločitev, vsaka odločitev je pravilna, a hkrati prinaša svoje posledice. Ključno je, da se vprašamo, kaj si želimo. Odprtost lahko vodi do večje podpore in občutkapovezanosti, medtem ko skrivanje pogosto ustvari lažen občutek varnosti, ki dolgoročno prinaša stres, občutek izoliranosti in dodatno breme.

Razkritje ni le dejanje, ampak priložnost, da prevzamemo nadzor nad svojo zgodbo, ustvarimo podporno okolje in si olajšamo vsakdan. Ko se odločimo za ta korak, se moramo zavedati svoje moči in poguma – sladkorna bolezen ne definira, kdo smo. Smo več kot naša diagnoza in imamo pravico živeti svobodno, odprto in polno življenje.