Sladkorna bolezen in razumevanje vloge inzulina

Sladkorna bolezen, še posebej tipa 1, zahteva natančno ravnovesje med vnosom hrane, telesno aktivnostjo in odmerjanjem inzulina. Pogosto velja prepričanje, da več inzulina pomeni boljše obvladovanje krvnega sladkorja, a realnost je precej bolj zapletena. Prekomerne količine inzulina lahko paradoksalno vodijo v večja nihanja sladkorja in otežijo dolgoročno stabilnost glikemije.

Kako deluje inzulin?

Inzulin je hormon, ki omogoča celicam, da absorbirajo glukozo iz krvi in jo uporabijo za energijo ali shranijo za kasnejšo uporabo. Pri sladkorni bolezni tipa 1 trebušna slinavka ne proizvaja inzulina, zato si ga morajo bolniki dovajati sami. Pri sladkorni bolezni tipa 2 telo sicer proizvaja inzulin, vendar ga celice ne uporabljajo učinkovito.

Pri bolnikih s sladkorno boleznijo, še posebej pri tistih, s tipom 1, pogosto slišimo stavek: »Saj pokrijem z inzulinom!« ob obrokih, ki vključujejo pice, hamburgerje, tortice ali druga prehransko manj ugodna živila. Če se to zgodi občasno, enkrat ali dvakrat na leto, to običajno ne predstavlja večjega problema. Vendar pa redno razmišljanje na ta način vodi v vse več 'prekrškov' in izjem pri prehranjevanju, kar lahko dolgoročno oteži nadzor nad sladkorno boleznijo in poslabša njeno vodenje.

Pomembno opozorilo: Nikakor ne želimo, da bolniki samovoljno zmanjšajo predpisane doze inzulina. Spremembe v terapiji z inzulinom so lahko izjemno nevarne in škodljive za zdravje, če se jih ne lotimo pravilno in pod nadzorom zdravnika.

Zakaj več inzulina ni vedno boljše?

Najprej si poglejmo, kaj točno pomeni večje količine inzulina za vsakega posameznika? Pri zdravem, vitkem posamezniku se običajno proizvede med 0,2 – 0,5 enote inzulina na kilogram telesne teže na dan. Pri zdravi osebi, ki ima 75 kilogramov, telo torej proizvede med 15 do 38 enot inzulina v celem dnevu.

Polovica te količine se izloči v bazalnem stanju, drugapolovica pa kot odziv na obroke. Bazalna sekrecija inzulina je približno 0,5–1,0 enoto na uro. Po zaužitju obroka se izločanje inzulina hitro povečado šestkrat, glede na bazalno raven, kot odziv na peroralno obremenitev z glukozo in doseže vrh v 60 minutah.

Na podlagi teh podatkov je mogoče sklepati, da bi količine inzulina, ki presegajo zgoraj navedene 'normalne' vrednosti, lahko veljale za višje od običajnih.

Poglejmo si torej, kakšne posledice in tveganja lahko prinesejo kronično povišane ravni inzulina (hiperinzulinemija), ki je posledica prehranjevalnih navad in inzulinske rezistence:

• Povečano tveganje za hipoglikemijo – Najbolj jasni, neposredni odziv telesa je lahko hipoglikemija, saj z večjimi količinami inzulina v telesu težje nadzorujemo krvni sladkor, sploh v primeru spontanih aktivnosti. V tem primeru bo raven sladkorja v krvi hitro padla pod varno raven, kar lahko vodi v hipoglikemijo. Reševanje hipoglikemije (pojemo ogljikove hidrate) pa pogosto hitro povzroči hiperglikemijo. To nihanje med prenizko in previsoko ravnjo sladkorja v krvi se pogosto imenuje hipo-/hipercikel.

  
  

• Inzulinska rezistenca: Kronično visoka raven inzulina lahko vodi do zmanjšane odzivnosti telesnih celic na inzulin, ko telo potrebuje vedno večje odmerke za enak učinek. To imenujemo inzulinska rezistenca.

  
  

• Povečano tveganje za razvoj sladkorne bolezni tipa 2: Inzulinska rezistenca je glavni dejavnik tveganja za razvoj sladkorne bolezni tipa 2.

  
  

• Metabolični sindrom: Hiperinzulinemija je pogosto del metaboličnega sindroma, ki vključuje visok krvni tlak, visok holesterol in trebušno debelost, kar povečuje tveganje za srčno-žilne bolezni.

  
  

• Povečano tveganje za srčno-žilne bolezni: Neodvisno od metaboličnega sindroma lahko hiperinzulinemija prispeva k aterosklerozi in drugim srčno-žilnim težavam.

• Policistični ovarijski sindrom (PCOS): Hiperinzulinemija je pogosta pri ženskah s PCOS in prispeva k hormonskim neravnovesjem.

  
  

• Nealkoholna zamaščenost jeter (NAFLD): Visoka raven inzulina lahko prispeva k kopičenju maščob v jetrih.

  
  

• Povečano tveganje za nekatere vrste raka: Nekatere študije kažejo povezavo med hiperinzulinemijo in povečanim tveganjem za določene vrste raka.

  
  

• Povečanje telesne teže: Več inzulina pogosto pomeni, da telo shranjuje več glukoze v obliki maščob, kar lahko vodi v povečanje telesne mase in oteži obvladovanje bolezni.

  
  

• Kronično vnetje: Hiperinzulinemija je lahko povezana s kroničnim vnetjem v telesu.

Ta seznam nas opozarja na počasne, a vztrajne spremembe v telesu, ki se lahko odvijajo dolga leta, preden se pokažejo kot zdravstvena težava ali diagnoza.

Poglejmo, kaj se zgodi, ko je inzulina preveč: kako to vpliva na hormone in organe.

Kako hormon inzulin vpliva na ostale hormone pri sladkornih bolnikih?

1. Kortizol (stresni hormon)

• Pri osebah s sladkorno boleznijo lahko kronično visoke ravni inzulina povečajo izločanje kortizola, kar vodi v večjo odpornost na inzulin in otežuje uravnavanje krvnega sladkorja.

  
  

• Višje ravni kortizola lahko povzročijo pogostejše epizode hiperglikemije, še posebej zjutraj (t. i. "dawn phenomenon" ali pojav zore).

2. Adrenalin in noradrenalin (stresna hormona)

• Pri sladkornih bolnikih tipa 1 pogoste hipoglikemije zaradi visokih odmerkov inzulina zmanjšajo telesno sposobnost izločanja adrenalina kot odziv na nizek krvni sladkor. To pomeni, da lahko bolniki postopoma izgubijo občutek za hipoglikemijo (hipoglikemična neodzivnost), kar poveča tveganje za hude hipoglikemije.

  
  

• Pri sladkornih bolnikih tipa 2, ki prejemajo inzulin, je ta odziv običajno bolj ohranjen, vendar lahko dolgotrajna hiperglikemija zmanjša učinkovitost stresnih hormonov pri preprečevanju padcev sladkorja.

3. Rastni hormon (GH)

• Pri sladkornih bolnikih tipa 1 lahko visoki odmerki inzulina zmanjšajo sproščanje rastnega hormona, kar lahko pri mlajših bolnikih vpliva na rast in razvoj.

  
  

• Pri sladkornih bolnikih tipa 2 lahko odpornost na inzulin zmanjša učinek rastnega hormona na presnovo maščob, kar prispeva k trebušni debelosti.

  
  

4. Leptin in grelin (hormona lakote)

• Visoki odmerki inzulina lahko povečajo raven leptina (hormona sitosti), vendar dolgotrajna uporaba inzulina lahko vodi v odpornost na leptin. To pomeni, da telo ne prepozna signala sitosti, kar vodi v prenajedanje in povečanje telesne mase.

  
  

• Grelin (hormon lakote) se lahko poveča pri sladkornih bolnikih, ki imajo velike nihaje sladkorja zaradi visokih odmerkov inzulina, kar lahko povzroči povečan apetit in željo po ogljikovih hidratih.

  
  

Kako pa povišane količine inzulina pri sladkornih bolnikih vplivajo na organe?

1. Jetra

Dolgotrajno visoki odmerki inzulina spodbujajo sintezo maščob v jetrih, kar lahko pri sladkornih bolnikih prispeva k razvoju nealkoholne zamaščenosti jeter. To lahko poslabša njihovo splošno delovanje. Ker so jetra ključna za presnovo in odstranjevanje različnih snovi iz krvi, lahko vsako poslabšanje njihove funkcije vpliva na učinkovitost teh procesov. Jetra so namreč odgovorna za:

Detoksifikacijo. Nevtralizacija in odstranjevanje strupenih snovi (toksinov), ki v telo pridejo iz okolja (npr. alkohol, onesnaževala) ali nastanejo kot stranski produkti presnove (npr. amonijak, bilirubin).

Presnovo zdravil. Razgradnja zdravilnih učinkovin na neaktivne presnovke, ki se nato izločijo iz telesa.

Presnovo maščob. Sinteza holesterola, nastajanje trigliceridov in proizvodnja žolča, ki je potreben za prebavo maščob.

Presnovo ogljikovih hidratov. Uravnavanje ravni glukoze v krvi s shranjevanjem glukoze v obliki glikogena, sproščanjem glukoze iz glikogena (glikogenoliza) in tvorbo glukoze iz neogljikohidratnih virov (glukoneogeneza).

Presnovo beljakovin. Razgradnja aminokislin, odstranjevanje amonijaka (strupenega stranskega produkta presnove beljakovin) z njegovo pretvorbo v sečnino in sinteza plazemskih beljakovin.

2. Ledvica

Visoki odmerki inzulina lahko povzročijo zadrževanje natrija in tekočine, kar poveča tveganje za visok krvni tlak in otekanje. To je še posebej problematično pri diabetikih s kronično ledvično boleznijo.

Pri sladkornih bolnikih s slabo urejenim sladkorjem lahko visoke količine inzulina povečajo tveganje za napredovanje diabetične nefropatije (poškodbe ledvic).

Visoka raven inzulina lahko povzroči povečanje krvnega tlaka v ledvicah (intraglomerularna hipertenzija). Ta povečan tlak obremenjuje občutljive filtrirne enote v ledvicah (glomerule) in jih sčasoma poškoduje.

Inzulin ima lahko stimulativne učinke na celice v ledvicah, kar lahko vodi do zadebelitve glomerulov in kopičenja zunajceličnega matriksa.

Poleg tega lahko visoke ravni inzulina spodbujajo vnetne procese v ledvicah, kar dodatno prispeva k poškodbam. Inzulinska rezistenca pa lahko prizadene tudi ledvične celice, kar negativno vpliva na njihovo delovanje in prispeva k napredovanju nefropatije.

3. Srce in ožilje

Pri sladkornih bolnikih tipa 1 in 2 lahko dolgotrajno visoke ravni inzulina prispevajo k vnetjem in aterosklerozi (otrdelosti arterij), kar poveča tveganje za srčni infarkt in možgansko kap.

Inzulin lahko vpliva na kopičenje maščobnih oblog (plakov) v arterijah. Visoke ravni inzulina lahko spodbujajo tvorbo holesterola in trigliceridov ter vplivajo na delovanje gladkih mišičnih celic v žilni steni, kar pospešuje nastanek in napredovanje ateroskleroze. Ateroskleroza zoži arterije in zmanjša pretok krvi, kar poveča tveganje za nastanek krvnih strdkov, srčnega infarkta in možganske kapi.

Visoka raven inzulina lahko negativno vpliva na delovanje endotelija, notranje plasti žil, ki je ključna za ohranjanje zdravih žil. Endotelna disfunkcija prispeva k vnetju, vazokonstrikciji (zoženju žil) in povečani tvorbi krvnih strdkov, kar, kot smo že omenili zgoraj, povečuje tveganje za srčno-žilne dogodke.

Kako torej najti pravo ravnovesje?

Kako lahko sami prispevamo k temu, da se potreba po insulinu pri zdravljenju sladkorne bolezni ne bi povečevala?

• Prehranska strategija – Uravnotežena prehrana z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov in nizkim glikemičnim indeksom ter višjim deležem beljakovin in maščob lahko zmanjša potrebo po visokih odmerkih inzulina.

  
  

• Natančno odmerjanje inzulina – Uporaba sistemov za neprekinjeno merjenje glukoze (CGM) in sodobnih inzulinskih črpalk lahko pomaga pri boljšem prilagajanju odmerkov.

  
  

• Redna telesna aktivnost – Vadba izboljšuje občutljivost na inzulin in lahko pomaga zmanjšati potrebo po večjih odmerkih.

  
  

• Sledenje vzorcem – Zapisovanje vrednosti sladkorja skupaj z informacijami o zaužiti hrani, telesni aktivnosti, spanju in odmerkih inzulina ali zdravil, vsaj za en teden, je odličen način za razumevanje, kako ti dejavniki vplivajo na vašo potrebo po inzulinu. Tako boste lažje prepoznali področja, kjer imate največ izzivov.

  
  

Pravilno odmerjanje inzulina je ključno za uspešno obvladovanje sladkorne bolezni. Več inzulina ne pomeni nujno boljše urejenosti, temveč lahko vodi v večja nihanja in dodatne zaplete. Ključ do stabilne ravni sladkorja v krvi je v skrbnem načrtovanju prehrane, redni telesni aktivnosti in natančnem prilagajanju odmerkov inzulina. Ob podpori sodobnih tehnologij in prilagojenem življenjskem slogu je mogoče doseči boljše ravnovesje in kakovostno življenje s sladkorno boleznijo.

Viri

Christopher D. Gardner, PhD; John F. Trepanowski, PhD; Liana C. Del Gobbo, PhD; idr.

Effect of Low-Fat vs Low-Carbohydrate Diet on 12-Month Weight Loss in Overweight Adults

JAMA, 2018.E. S. Leanom; M. A. Ghateom; D. E. Cummingsom; idr. The Effects of a Low-Carbohydrate Diet on Energy Expenditure During Weight Loss Maintenance. American Journal of Clinical Nutrition, 2008.Gary D. Foster, PhD; Holly R. Wyatt, MD; James O. Hill, PhD; idr.

A Randomized Trial of a Low-Carbohydrate Diet for Obesity

The New England Journal of Medicine, 2003.Guenther Boden, MD; Kristina Sargrad, RD; Christine Homko, PhD; idr.

Effect of a Low-Carbohydrate Diet on Appetite, Blood Glucose Levels, and Insulin Resistance in Obese Patients with Type 2 Diabete

s. Annals of Internal Medicine, 2005.Jonathan J. Fuhrman, MD; Michael L. Dansinger, MD.

Effects of Low-Carbohydrate vs Low-Fat Diets on Weight Loss and Cardiovascular Risk Factors: A Meta-Analysis of Randomized Controlled Trials. Archives of Internal Medicine, 2006

Lydia A. Bazzano, MD, PhD; Karen C. Hu, MPH; Kristina Reynolds, PhD; idr.

Effects of a Low-Carbohydrate Diet on Insulin-Resistant Dyslipoproteinemia—a Randomized Controlled Feeding Trial

The Journal of Clinical Investigation, 2021.Neesha Ramchandani; Mary Kristine Ellis; Shobhit Jain; Sonal Bhandari; Henry Anhalt; Noel K Maclaren; Svetlana Ten. Basal Insulin Requirements on Continuous Subcutaneous Insulin Infusion During the First 12 Months After Diagnosis of Type 1 Diabetes Mellitus. J Diabetes Sci Technol, 2010.