Direktorica Zdravstvenega doma Grosuplje: Katarina Vukelič, dr. med., spec. interne medicine in pnevmologije

Katarina Vukelič, dr. med., spec. interne medicine in pnevmologije

Dr. Katarina Vukelič, internistka in pnevmologinja ter direktorica Zdravstvenega doma Grosuplje, je zdravnica, ki v vsakem pogovoru najprej poudari človeka. Ne pacienta, temveč osebo, ki potrebuje podporo, varnost, partnerstvo in spoštovanje. Njena nežna, a odločna drža ter topel pogled na vlogo zdravstvenega sistema razkrivata globoko predanost delu, ki presega medicinske protokole. Vodi ambulanto, vodi kolektiv, vodi skupnost - a ob vsem tem ostaja predvsem človek, ki verjame v moč povezanosti, sočutja in pristnega stika.

V najinem pogovoru, ki poteka prav na materinski dan, dr. Vukelič deli osebno sporočilo, razmisleke o zdravju, bogate izkušnje iz ambulante in jasen pogled na epidemijo sodobnega časa - sladkorno bolezen tipa 2. Spregovori o preventivi, stresu, spanju, delu s skupnostjo, hitrem tempu življenja ter o tem, kako majhni koraki ustvarjajo velike premike. Njene misli so povabilo k nežnejšemu odnosu do sebe in k zavesti, da zdravje ni le medicina, ampak način življenja, ki ga vsak dan znova soustvarjamo.

Materinska vloga doma in v službi

Urša: Dr. Vukelič, najprej iz srca hvala za vaš krasen odziv na povabilo na intervju. Vesela sem, da lahko vaše misli delimo tudi v skupnosti Čista 5ka. Ker pa je danes materinski dan, lahko začneva pogovor kar s sporočilom vaše snahe, ki ste ga prejeli danes. Kaj vam je poslala?

dr. Katarina Vukelič: Ja, ker je danes materinski dan, bi res začela s tem sporočilom. Poslala mi je pesem Ferija Lainščka z naslovom Mama. Rada bi jo prebrala vsem mamam tega sveta, bližnjim in daljnim.

Mama je zmeraj

na tvoji strani,

tudi če nimaš prav,

te brani.

Pomaga ti iz zadrege

in vse napravi zate,

saj mama zares

verjame vate.

Lepo je, da ima tudi

mama mamo, da kdaj nasloni

glavo na njeno ramo.

Ni večjega bogastva

na tem planetu,

kot je ljubezen v srcih

vseh mam na svetu.

Urša: Tako doživeto ste prebrali, čudovita pesem. Kako sami gledate na ta zapis in sporočilo, ki ga nosi? Najbrž lahko tu govoriva tako o pogledu mame kot tudi direktorice Zdravstvenega doma Grosuplje?

dr. Katarina Vukelič: Da se podpiramo. Da se imamo radi. Da si pomagamo po svojih najboljših močeh. S spoštovanjem, razumevanjem in podporo. To je tisto, kar nas drži pokonci.

Tako gledam tudi na svoj kolektiv, kot na svojo širšo družino. Na vse sodelavce: zdravnike, sestre, brate, administracijo, čistilke, hišnika… Do vsakega posameznika čutim odgovornost in željo po razumevanju. Trudim se sodelovati z njimi in jim biti opora, ker smo tukaj zaradi ljudi, ki potrebujejo našo pomoč.

Urša: Opazila sem, da se besedi »pacient« raje izognete. Kaj se skriva za tem?

dr. Katarina Vukelič: Ta beseda mi ni blizu. Jaz raje rečem osebe, ki potrebujejo našo pomoč. Oni so naši partnerji. Mi pomagamo, oni sodelujejo. In mislim, da to velja za vse nas: vsi na tem svetu potrebujemo pomoč, podporo, razumevanje in toplo roko, ki nam jo nekdo ponudi, ko nam je težko.

Pogosto ni treba veliko, že pogovor lahko naredi ogromno. Pa ne le pogovor, prav tako poslušanje in sodelovanje. In to me pripelje do misli, ki jo imam zapisano danes na koledarju za 25. marec:

„Če gre za pravo stvar, te nikoli ne sme biti strah tega, kar počneš.“ To je tudi moje vodilo.

Vedno grem po poti, za katero verjamem, da je prava. Seveda je včasih prisoten tudi strah, to je človeško. Ampak trudim se narediti najbolje, kar lahko. Napake se zgodijo, zato so tam: da se iz njih učimo in gremo naprej.

Interna medicina, pljučne bolezni in diabetologija

Urša: Če poveva malce več o vaši strokovni plati, kateremu področju posvečate največ časa?

dr. Katarina Vukelič: Moja smer je interna medicina in pnevmologija. V našem čudovitem zdravstvenem domu v Grosuplju delam v specialistični ambulanti za pljučne bolezni, bolezni srca in ožilja ter sladkorno bolezen na sekundarnem nivoju.

Nekdo mora voditi zdravstveni dom, kar je pomembna vloga, a moje srce in duša sta še vedno v ambulanti, tam, kjer so ljudje in delo z njimi.

Dnevno srečujem osebe s pljučnimi in srčno-žilnimi boleznimi ter s sladkorno boleznijo, imam pa tudi dneve, ki so stoodstotno namenjeni direktorovanju, papirjem in upravljanju. Če bi morala reči zelo na kratko in jedrnato, so moje poslanstvo ljudje.

Urša: Dnevno torej srečujete ljudi, ki se soočajo s sladkorno boleznijo. Tudi sami opažate trend naraščanja pojavnosti sladkorne bolezni tipa 2? Kako gledate na to?

dr. Katarina Vukelič: Sladkorna bolezen tipa 2 je danes skoraj epidemija. V ambulanti se v veliki večini srečujem prav z osebami s tipom 2, čeprav obravnavamo tudi diabetes tipa 1, nosečniško sladkorno bolezen ipd. Razlogi za porast so jasni: življenjski slog, sedeče delo, premalo gibanja, preveč sedenja pred zasloni, hitra in ultraprocesirana prehrana.

Kar je zaskrbljujoče, je to, da tip 2 postaja pogost že pri mlajših ljudeh, tudi pri študentih. Včasih je veljalo: do 40. leta se pojavlja le tip 1, šele po 40. letu tip 2. Danes pa to ne drži več.

Zato je ozaveščanje o gibanju, prehrani, telesni teži in debelosti izjemno pomembno. Če želimo ta trend ustaviti, moramo o tem veliko govoriti in predvsem začeti pri majhnih korakih.

dr. Vukelič redko vidimo brez nasmeška na obrazu

Ali se ljudje zavedamo dejavnikov tveganja?

Urša: Se vam zdi, če pogledava na splošno, da se ljudje zavedamo dejavnikov tveganja za sladkorno bolezen tipa 2?

dr. Katarina Vukelič: Vedo, kaj je dobro zanje in kaj ne. Vendar je vse to spraviti v prakso druga stvar. Zato imamo veliko dela z ozaveščanjem. Ljudje morajo večkrat in na več načinov slišati, kaj je dobro in kaj škoduje njihovemu zdravju. Veliko pri tem naredijo tudi društva sladkornih bolnikov, ki se zelo trudijo z ozaveščanjem. Na primarni ravni imamo referenčne ambulante, centre za krepitev zdravja, zdravstveno-vzgojne centre… vse to so pomembne stopničke.

Več možnosti ko imajo ljudje, večja je verjetnost za spremembo. Pomembno je, da vztrajamo in iščemo nove načine doseganja in ozaveščanja ljudi.

Čista 5ka je pri tem ogromen korak naprej, zato sem zelo vesela, da lahko tudi jaz prispevam del svojega znanja in izkušenj.

Urša: Najlepša hvala, tudi nam veliko pomeni, da delite vaše cenjene izkušnje za skupnost Čista 5ka. Sami ljudi spremljate iz drugačne perspektive, kot vidimo sami sebe, ki živimo z diagnozo.

dr. Katarina Vukelič: Res se trudim, da navežem prijateljski in človeški stik z ljudmi, ki potrebujejo našo podporo. Pogovarjamo se o gibanju, o prehrani, prepoznavanju dejavnikov tveganja…

In tudi o tem, da sladkorna bolezen ni izolirana bolezen. Pogosto je povezana s srčno-žilnimi obolenji, kronično ledvično boleznijo, okvaro žil in živcev.

Pomembno je vedeti, da se ti procesi začnejo že leta pred diagnozo. Inzulinska rezistenca je lahko prisotna tudi 4 do 7 let pred diagnozo sladkorne bolezni tipa 2. Zato moramo ukrepati prej: pri telesni teži, krvnem tlaku, holesterolu, trigliceridih. Pomembna je preventiva, preden se bolezen pojavi.

Vsi sicer „vemo“, kaj je zdravo in kaj ne. Ampak dokler nečesa ne slišimo večkrat, to ne postane del naše zavesti. Zato ponavljamo: zdrava prehrana, veliko zelenjave, lokalna sezonska hrana, manj ultraprocesiranih jedi, manj hitre hrane, več gibanja, manj sedenja.

Kaj se dogaja v žilah ob povišanem sladkorju

Urša: Omenili ste tudi poapnenje žil v povezavi s srčnimi boleznimi kot posledico sladkorne bolezni tipa 2. Kako bi lahko zelo preprosto razložili, kaj se dogaja v telesu, ko ima človek povišan krvni sladkor? Zakaj je to povezano z visokim krvnim tlakom in poapnenjem žil?

dr. Katarina Vukelič: Vsi dejavniki tveganja, ki sva jih omenili - visok krvni tlak, povišane maščobe, visok holesterol, predvsem LDL holesterol - dolgoročno dobesedno zamašijo žile. Pretok se zmanjša in žila se spremeni. Govorimo o plaku, ki zoži žilo in jo naredi manj prehodno.

Če se to zgodi v srčnih koronarnih žilah, lahko pride do srčnega infarkta. Če se zgodi v možganskem ožilju, do možganske kapi. Če pride do zapore arterij v nogah, lahko to vodi v gangreno in amputacijo okončine.

Zato je pomembno, da to razumemo in da se zavedamo, da ne gre za strašenje, ampak za znanje. Nekaterih dejavnikov ne moremo spremeniti, na primer spola ali genetike. Lahko pa vplivamo na življenjski slog, gibanje, uživamo mediteransko prehrano, manj soli. To so stvari, ki jih lahko nadziramo. Preventiva je vedno prva in šele nato pride zdravljenje.

Urša: Vse, kar ste zdaj našteli, je del preventive in se ne sklada najbolje z današnjim hitrim tempom življenja. Kako gledate na to?

dr. Katarina Vukelič: Res je. Danes bi radi vse takoj. Hitro življenje, hitre rešitve. Nekateri si rečejo, da bodo vzeli več zdravil ali več inzulina in da bo to dovolj, tudi če se pregrešijo. A ne gre tako.

Pomembno je, da najprej naredimo vse, kar lahko sami. Da se ustavimo, upočasnimo in poskusimo zmanjšati stres. Morda ne gre vedno, a sproščanje, druženje, pogovor, čuječnost - vse to pomaga, da se ne znajdemo v začaranem krogu.

V prehrani je podobno. Sladke pijače, hitra hrana, skriti sladkorji nas zelo hitro zavedejo. Zato podpiram sezonsko pridelano hrano, samooskrbo in lokalna živila.

Ali se lahko z življenjskim slogom zmanjša potreba po zdravilih?

dr. Katarina Vukelič: To je zelo odvisno od posameznika. Pri tistih, ki so zelo zavzeti, ki spremenijo prehrano, se redno gibljejo in vztrajajo pri spremembah, je to mogoče. Poznamo jasna merila, kaj pomeni remisija sladkorne bolezni.

To so tisti najlepši trenutki. Ko človek premaga samega sebe, se počuti močnejšega. In ko dobi samozavest, je še bolj motiviran k spremembam. Takrat se res vidi, kako se nekaj, kar je nekoč delovalo nemogoče, spremeni v mogoče.

Zgodi se vsekakor lahko, a ne pri vseh.

dr. Vukelič tudi v vlogi predavateljice

dr. Katarina Vukelič: Vedno sem počaščena, ko me povabijo društva diabetikov po Sloveniji, ne samo v našem dolenjskem okolju, ampak tudi na Gorenjskem in drugod. Tam se vedno naučim nekaj novega. Ljudje me spodbudijo k razmisleku, odprejo nova vprašanja, pogovor steče in si izmenjamo veliko koristnih izkušenj. To me izjemno veseli.

Ljudi pogosto zanima, ali prihajajo nova zdravila, v katero smer se razvijajo pripomočki in tehnologija, zanimajo jih rešitve, ki bi jim pomagale do več zdravja.

Vedno znova se pogovarjamo tudi o higieni spanja. O tem, kako obvladovati stres. Da pomagajo meditacija, pogovori, hoja v naravo, stik z gozdom, cvetjem, vsem, kar pomirja človeka. V hitrem tempu življenja je pomembno, da delujemo čim bolj umirjeno.

V teh pogovorih je najpomembneje, da si med seboj pomagamo z nasveti in da se osredotočimo na preventivo. Življenjski slog, gibanje, prehrana, spanje. Vse to je zelo pomembno.

Urša: Kaj pa ljudje, ki enostavno nimajo časa? Zjutraj gredo v službo, vrnejo se domov utrujeni, doma jih čakajo nove obveznosti in opravila. Kako priti do spremembe v takšnem primeru? Občutek imam, da je to kar pogost vsakdan posameznikov.

dr. Katarina Vukelič: To je res težko. A tudi na delovnem mestu lahko veliko naredimo. Pri nas imamo telovadbo za zaposlene. Pred službo ali po njej si vzamemo nekaj minut za razgibavanje, sprostitev in pogovor. Tudi to šteje in povezuje.

Pomaga že kratek odmik od računalnika, odprto okno, nekaj globokih vdihov. Najti je treba vsaj majhen trenutek za kavo ali čaj, za stik s sodelavci. To je drobna, a pomembna sprememba, ki nas sprosti. Ko si vzamemo odmor, pride nov zagon. Tudi svetovni trendi gredo v smer krajšega delovnega časa, ker so ljudje potem bolj učinkoviti.

dr. Vukelič izjemno uživa pri ozaveščanju ljudi

Kako je videti vaš dan?

dr. Katarina Vukelič: Veliko delam. Začnem ob sedmih. S sodelavci spijemo kavo, se malo pogovorimo, izmenjamo vtise o prejšnjem tednu, morda kakšno zanimivost, koncert ali izobraževanje. Potem se posvetim ambulantnemu delu z ljudmi s kroničnimi boleznimi, s sladkorno boleznijo in s pljučnimi boleznimi.

Po ambulanti me čaka še vodstveno delo. Ko pridem domov, se najprej malo umirim, zadiham in grem na kratek sprehod. Nato uredim kakšno stvar okoli hiše, trudim se, da poskrbim za zdravo prehrano. Gibanja mi še vedno primanjkuje, ker se hitro najde kak izgovor. Zvečer grem rada v gledališče, na koncert, na druženje. Najraje pa grem k svoji vnukinji.

Največji preboj na področju diabetesa v zadnjem času?

dr. Katarina Vukelič: Zadnja leta je največji napredek vsekakor na področju sladkorne bolezni tipa 1. Umetni pankreas, inzulinske črpalke, senzorji, zaprte zanke. Tehnologija in umetna inteligenca prinašata izjemne korake naprej. Enako velja za nove terapije pri sladkorni bolezni tipa 2 in za začetne korake na področju genskih terapij.

Te inovacije se bodo še izboljševale in dopolnjevale. Gre za res velik tehnološki napredek, ki bolnikom olajša življenje in izboljšuje urejenost sladkorne bolezni. Ob tem pa ostaja enako pomembno, da ne pozabimo na življenjski slog, gibanje in pravilno prehrano.

In lahko smo ponosni, da imamo v Sloveniji izjemne strokovnjake. Profesor Battelino je bil na primer sopredsedujoči na mednarodnem kongresu ATTD v Barceloni. Veliko Slovencev se je udeležilo srečanja, kar nas uvršča med zelo napredno stroko.

V Sloveniji se specialisti povezujemo preko združenj - združenje endokrinologov, združenje diabetologov. Povezani smo od primarne do terciarne ravni. Vsi se trudimo sodelovati pri pomoči ljudem s sladkorno boleznijo tipa 1, tipa 2 in nosečniško sladkorno boleznijo. Povezanost je ključna, ker samo tako lahko nudimo najbolj celostno oskrbo.

Urša: Dr. Vukelič, približujeva se koncu najinega pogovora. Bi morda želeli dodati še kakšno misel, ki še ni imela priložnosti, da pride na dan?

dr. Katarina Vukelič: Mislim, da sva zajeli veliko. Najbolj pomembno pa je to, da gremo po skupni poti. Čista 5ka je čudovit primer povezovanja, pogovora, topline in medsebojne podpore. Skupaj, z ljudmi, s preventivo, s sodobno tehnologijo in s spoštovanjem lahko dosežemo velike stvari. Najpomembneje pa je, da ob vsem napredku ohranimo pristen človeški stik. Ta nas povezuje, nas krepi in nam daje občutek, da nismo sami.

Urša: Dr. Vukelič, najlepša hvala za vaš čas, za ta pogovor, za vašo skrb za ljudi in za vaše delo nasploh. Mislim, da so vsi, ki pridejo v stik z vami, srečni. Tudi sama si želim, da bi lahko sodelovali z vami tudi v prihodnje.

dr. Katarina Vukelič: Hvala iz srca za vse te lepe besede. Tudi jaz si želim, da bomo še naprej sodelovali in se povezovali, ne samo v naši regiji, ampak po vsej Sloveniji. Pomembno je, da si stojimo ob strani in delamo nekaj dobrega za skupnost. To nas osrečuje. Hvala, da ste me povabili in da lahko na ta način pozdravim vse sodelavce, kolegice in kolege ter moje prijatelje iz ambulante.