Mojca Cepuš: sladkorna bolezen in čustveno prehranjevanje

Mojca Cepuš, certificirana nutricistka.

Mojca Cepuš je certificirana nutricistka, ki je svojo pot na področju zdrave prehrane začela leta 2007. S strastjo, ki izvira iz lastnih izkušenj, je svoje znanje pretvorila v uspešno poslanstvo. V podjetju BeFit je okoli sebe zbrala ekipo šestih strokovnjakov, ki z edinstvenim združevanjem strokovnosti omogoča celostno obravnavo vsake stranke. Zaradi osebnega pristopa in strokovne podpore, ki jo nudi celotna ekipa, dosega BeFit izjemne rezultate: njihova uspešnost je kar 33 % večja od povprečja v panogi. Mojca Cepuš in njena ekipa ne učijo le, kako shujšati, ampak kako doseči trajne spremembe za zdravo in polno življenje.

Urša: Pozdravljena, Mojca. Hvala lepa za tvoj odziv, da si danes moja gostja v pogovoru, ki se ga že zelo veselim! Prehrana pri diabetesu je vsebina, ki jo lahko vedno nadgrajujemo in verjamem, da si zaradi svojih izkušenj, tako profesionalnih kot osebnih, prava oseba in, da nam boš pomagala odstreti nova obzorja na tem področju. Začeli bova s tvojo zgodbo, kako in zakaj si se odločila za poklic nutricistike in kako to, da so tvoj osrednji fokus osebe s sladkorno boleznijo in s srčno žilnimi boleznimi?

Mojca: Sem certificirana nutricistka, po izobrazbi pa sem teologinja. Že od nekdaj me je zanimala prehrana in kot majhna punčka sem z babico nabirala zelišča in kuhala, brala sem medicinske knjige o prehrani in hitro spoznala, da lahko veliko narediš z uporabo pravih živil, zelišč in podobno. Ker me je človek vedno zanimal, sem se odločila za študij teologije, ker sem verjela, da celostno obravnava človeka, za razliko od medicine, ki se osredotoča na telo, ali na primer psihologije, ki se ukvarja s psiho. Želela sem raziskovati vprašanja kot na primer, od kod smo in kam gremo, a teologija mi pri tem ni ponudila vseh odgovorov, kot sem morda pričakovala. Kljub temu je bil to zame najboljši študij. Sčasoma pa sem ugotovila, da je to nekaj, kar je za mojo dušo, za poklic pa sem potrebovala nekaj bolj oprijemljivega.

Kombinacija teologije, psihologije in prehrane

Odločila sem se za certifikat nutricistike. Trenutno pa sem vpisana na doktorski študij družinske in zakonske terapije, kar je nekakšna vrnitev k moji osnovni izobrazbi. Najbolj me zanima kombinacija psiholoških vzorcev in hujšanja.

Večina mojega dela je usmerjena v pomoč ljudem pri hujšanju, pri čemer vedno upoštevam tudi zdravstveno stanje posameznika. Pogosto ne gre le za estetski cilj, kot je obleči hlače z manjšo številko, ampak za resne zdravstvene težave. Največ se ukvarjam s srčno-žilnimi boleznimi in diabetesom, ker je teh primerov največ in me najbolj zanimajo. Ne delam pa z bolniki z boleznimi ledvic, rakom ipd.

Zakaj smo neuspešni pri hujšanju?

Vsi vemo, kaj je zdravo in kaj ne. Mislim, da v Sloveniji ne bi nihče rekel, da so pomfri in čevapčiči najboljša večerja na svetu. To vsi vemo. Prava umetnost pa je, kako doseči to, da boš res jedel pravilno.

Veliko programov za hujšanje, vključno s trenerskimi tečaji in vodenimi vadbami, nima dolgoročnih rezultatov. Glavni razlog za to pa je, da se vsi osredotočajo le na to, kaj ne smeš in kaj moraš. Ko pa ugotovimo, kaj so resnični vzgibi za naša dejanja, česa smo se pripravljeni odreči in kaj žrtvovati za svoj cilj ter, ko se naučimo uravnavati čustvena stanja, lahko dosežemo dolgotrajnejše rezultate. In to je delo za vse življenje.

Pri diabetesu se to takoj opazi, če ješ pravilno, je sladkor urejen, če ne, pa že en obrok lahko poruši ravnovesje, lahko tudi za več dni. Pri vsakdanjih navadah pa se rezultati pokažejo šele čez tedne, mesece ali celo leta.

Urša: Pri diabetesu imamo pravzaprav veliko srečo, ker lahko vsak odziv takoj vidimo na sladkorju in se lahko tudi zelo hitro učimo.

Mojca: Točno tako. Spomnim se anekdote s klientko, ki sicer ni imela diabetesa, a je ta primer zelo ponazori. Pred leti je pri meni uspešno shujšala iz tri-mestne številke na dvomestno, potem pa so se kilogrami vrnili. K sreči me je poklicala, saj moramo razumeti, da hujšanje ni enkraten projekt z začetkom 1. 1. in koncem 31. 12.

Ugotovili sva, da se glavna težava pri njej pojavi med 18. in 21. uro. Ko pride zvečer domov, se sprožijo globlji vzorci, ki največkrat segajo v otroštvo. Ker je bila kot otrok večinoma sama in ji je manjkala starševska pozornost, zelo težko prenaša občutke žalosti in samote. In sedaj se ji, ko občuti te občutke, zahoče sladkega. Sladkarije so nekakšna tolažba, lahko rečemo tudi način, kako pomirimo svoj živčni sistem.

Vprašala sem jo, ali bi takrat lahko pojedla tudi kos mesa. Odgovorila je, da se ji to 'ne lušta'. Verjetno se je v otroštvu naučila, da čustvena stanja pomiri s sladko hrano. Take mehanizme razvijemo, ko smo mlajši in so lahko zelo različni. Nekateri gredo tečt, drugi čistit, a nobeno od teh vedenj ni idealno. Najbolj zdravo je, da se naučimo svoja čustva nadzorovati in jih najprej prečutiti in potem z njimi živeti. 

Zgibanka BeFit, ki vključuje nasvete in priporočila nutricistke Mojce Cepuš za uravnotežene in zdrave obroke.

Kako se soočiti s čustvi, ne da bi posegli po hrani?

Gospa je dobila jedilnik in tedensko sva se srečevali. In njena glavna naloga je bila, da vedno, ko jo zvečer popade želja po sladkem, najprej ugotovi, kako se počuti: je to žalost, utrujenost? Nato pa mora razmisliti, kako lahko kot odrasla ženska preživi ta občutek brez čokolade. Strategije so različne: lahko pokliče prijateljico, gre ven, gre športat. V resnici imaš ponavadi na voljo eno ali dve možnosti, na koncu pa je najpomembneje, da se naučiš “zdržati”v teh občutkih.

To počneš toliko časa, dokler se ne naučiš, da te občutki ne bodo 'ubili', saj si odrasla oseba in ne več otrok. Ponavljaš in treniraš, dokler ne “prideš skozi”. Te stvari niso vedno tako tragične, a dokler ljudje ne razumejo, zakaj nekaj počnejo, je opozarjanje ‘ne smeš, ne smeš’neproduktivno. To deluje le za kratek čas, preden so občutki premočni.

Urša: Je ta želja po hrani pri diabetikih bolj izrazita kot pri ostalih? Si morda opazila kaj podobnega?

Mojca: To težko trdim, ker nimam pogleda v splošno populacijo. K meni prihajajo visoko motivirani posamezniki, ki so pripravljeni vložiti svoj čas in voljo za spremembo, kar je zelo močna motivacija.

Sem pa prepričana, da dokler telo ni dovolj presnovno prilagodljivo, je poseganje po ogljikovih hidratih lahko prava nočna mora. Lahko se počutiš slabo, utrujeno, imaš meglo v glavi. Ta začetna prehodna faza je včasih res težja pri osebah z diabetesom kot pri posameznikih, ki so metabolno bolj prilagodljivi.

Urša: Govoriš o tem, da prehrana preide v 'low-carb' in da se telo nauči črpati energijo iz maščob?

Mojca: Spodbujam diabetike, da še vedno uživajo ogljikove hidrate, a v manjših, natančno določenih količinah, ki temeljijo na meritvah. To je lahko 20 gramov riža, 30 gramov ali morda nadomestijo pa ga z nečem, kar ima več prehranske vlaknine. Ko zmanjšamo vnos OH in povečamo beljakovine in zelenjavo, se lahko pojavijo simptomi, ki jo včasih občutijo ljudje, ki se odločijo za ketonsko dieto. Posameznik se počuti bolano, včasih temu rečemo tudi keto gripa. To se ne zgodi vsem, a pri diabetikih se mi zdi, da je ta simptom morda pogostejši. Keto diete sicer sama ne priporočam. 

Izzivi in motivacija diabetikov

Urša: Kaj bi rekla, kateri so največji izzivi, ki so skupni večini oseb s sladkorno boleznijo?

Mojca: Redko dobim klienta, ki je pravkar prejel diagnozo. Večinoma so to ljudje, ki že imajo nekaj znanja, so poskusili sami, a zdravnik še ni povsem zadovoljen. Gre torej za visoko motivirane posameznike, ki skrbijo zase.

Ko dobijo jedilnike, se mi velikokrat zgodi, da sami hitro razumejo, kaj deluje in kaj ne. Nekoč mi je ena stranka rekla, da je pojedla polovico čokolade 'Milka' in da je bilo vse v redu. Takrat se vprašam, "Polovico Milke?!", a nato mi razloži, da je upoštevala tudi druge dejavnike: kako je spala, ali je šla na sprehod, ali je bil vikend... 

Zato je zelo pomembno, da ljudje poslušajo svoje telo. Ne glede na moje izobrazbo, ti Urša, veliko bolje poznaš svoje telo kot jaz. In več ko dobim takšnih subjektivnih informacij, boljše lahko delamo. Verjetno tudi ti veš, da včasih poješ pol banane in sladkor ponori, drugič pa sadno kupo in je vse v redu, morda celo brez gibanja. Tudi količina stresa in sproščenost imata ogromen vpliv na nihanje sladkorja, pa kaj smo jedli prej, količina zaužite hrane in podobno. 

Vpliv stresa in samoobtoževanje

Urša: Na koncu ugotovimo, da popolnoma vse vpliva na sladkor in ravno zato je tako težko vse nadzorovati.

Mojca: Točno tako. Opažam, zlasti pri ženskah, da se pogosto samoobtožujejo in pravijo, "Saj ne zmorem, sem smotana itd." Vedno jim skušam pojasniti, da so to fiziološki odzivi telesa. Če si preutrujen in siten, to ne pomeni, da si samo 'smotan', ampak, da so v tvojem telesu hormoni v neravnovesju. Posledično možgani delujejo drugače. Samo-krivda nikomur ne koristi. Raje pogledamo v ozadje, kateri mehanizmi se vklopijo in potem je z njim tudi lažje upravljati.

Če imam pred seboj osebo, ki jo to zanima, je delo lažje. Nekateri klienti, pogosteje so to moški, želijo le točne številke: "Povejte mi, koliko gramov in kdaj." In, ko se tega natančno držijo, imajo seveda odlične rezultate. Vsaj kratkoročno, dokler ne občutijo, da so dosegli svoj cilj. Velikokrat pa se zgodi, da se vzroku težave posvetijo premalo (to vidim v praksi), zato spremembo težje držijo na dolgi rok. 

Ženski in moški izzivi

Urša: So moški bolj dosledni kot ženske?

Mojca: Pri diabetikih težko rečem, ker imam veliko več žensk kot moških. Kar pa opazim je, da ženske pogosto razmišljajo takole: "Sej vem, da si rekla naj pojem riž, ampak tamle mi je ostalo malo testenin in se mi je zdelo brezveze odpirati novo vrečko." Osebno se mi to zdi povsem v redu, ker tudi sama živim tako. Pri moških je drugače, če je rečeno riž, potem je to riž in nič drugega.

Pri ženskah, ki se zavedajo, da bodo morale za uspeh nekaj žrtvovati, se pogosto pojavljajo izzivi. Zaznamuje jih miselnost, da morajo vse postoriti same, še posebej, ko postanejo mame. Vse jih spremlja slaba vest: ali so preveč z otrokom ali premalo. Kot ženske smo pogosto nagnjene k temu, da se postavimo na zadnje mesto. Spanje, prehrana… vse to postane manj pomembno od potreb drugih.

Ta preskok, da sebe postaviš na prvo mesto, je za ženske res težak. Težko je otroku reči: "Ne morem se igrati, ker si moram pripraviti kosilo za jutrišnjo službeno pot." Ko pa razumejo, da morajo biti dobro in da bo bolje za vso družino in, ko so to pripravljene postaviti v vsakdanjo prakso, so uspešne. Moški so v tem pogledu pogosto v drugačni situaciji, saj jim hrano pogosto pripravljajo žene.

Urša: Najbrž imaš v praksi veliko takšnih primerov? 

Mojca: Spomnim se klientke odvetnice, ki si je res želela shujšati, a ji ni uspelo. Morala je skrbeti za otroke, voditi podjetje in hoditi po sodiščih (kjer seveda ni imela samo ‘lahkih’ primerov). Ni pa bila pripravljena na spremembo, kot je recimo, da bi kuhal mož. Preprosto je bilo preveč stvari, ki jih je po svojih kriterijih ‘morala’ postoriti. Včasih res ne zmoreš in takrat se moraš odločiti, kaj boš žrtvoval. Težko pa je žrtvovati posel ali družino.

"Preskok, da sebe postaviš na prvo mesto, je za ženske res težak."

Izzivi in skupnost

Urša: V vsakem primeru je pa potrebna neka sprememba, kar je vedno težko. Pri pogovorih o stresu pogosto slišim, da je stres pač del življenja in da se ne da veliko narediti. Kako ti gledaš na stres?

Mojca: Zelo sem si zapomnila misel psihologa, ki sem ga poslušala v nekem podcastu in je dejal: "Vojne so po vsem svetu, pa nekateri otroci razvijejo travme, drugi pa ne, čeprav so preživeli enako situacijo." Poudarek je bil na tem, da ni pomembna sama situacija, ampak tvoj odziv na njo in kdo je takrat ob tebi. Kot socialna bitja, ki živimo v plemenih, smo navajeni, da smo povezani. V modernem, sodobnem svetu pa živimo ločeno in se z izzivi pogosto soočamo sami. Mislim, da to močno prispeva k stresu.

Prepričanje, da ‘stres pač je, nimam kaj narediti’, pripomore k temu, da se stres kopiči. Stres je hormonski odziv telesa, ki se je razvil, ko so nas preganjali medvedi in smo morali bežati, ali se boriti, lahko pa seveda tudi otrpnemo. Danes je ta "medved" lahko strah pred izgubo službe, ki lahko traja tudi dve leta. Ampak telo ne more bežati dve leti. Zato je ključno poiskati pomoč, naj bo to strokovna pomoč, iskren pogovor s prijateljem ali vključitev v podporno skupino, kjer lahko delite izkušnje. 

Opažam, da je pri mojih klientih, ki jih stresno življenje omejuje pri tem, da bi uspešno hujšali, skupnost in podpora podobno mislečih na prvem mestu. Bolj kot na primer šport, prehrana ali pravilno dihanje. Lažje je na primer hujšati v paru, z možem, prijateljico… 

Prehrana pri diabetesu

Urša: Ostaniva še malo pri prehrani za osebe s sladkorno boleznijo - kako bi definirala idealno prehrano?

Mojca: Sama vedno poskušam vključiti hrano, ki jo imajo ljudje radi. To je osnova, nato pa se skupaj odločimo o številu obrokov. Pri hujšanju se mi zdi optimalno pet obrokov na dan, čeprav obstajajo zagovorniki manjšega števila. Z manj obroki se pogosto zgodi, da zaradi lakote naslednji obrok postane neuravnotežen, kar povzroči več škode kot vmesni obrok, kot sta korenček s humusom ali sir s papriko. Ljudje si morajo ves čas meriti sladkor, da imamo dobro osnovo za primerjavo in lahko vidimo, kaj vpliva na nihanja.

Ko določimo število obrokov, začnemo s približno 50 g kuhanih ogljikovih hidratov v kombinaciji z maščobami, beljakovinami in vlakninami. Na primer: 50 g kuhanih polnozrnatih testenin, 100 g pečenega piščanca z olivnim oljem ter brokoli s sezamom in solato s kisom in oljem. Lahko je prej tudi juha. Potem pa opazujemo, kaj se zgodi. 50 g živila, ki vsebuje OH, je kar radodarna količina in pogosto jo je treba zmanjšati. Pri ženskah pogosto povečujemo beljakovine in vključujemo meso, ribe, tudi whey napitke (sirotka) in stročnice, ki imajo skoraj popoln paket hranil.

Konkretni triki pa so na primer, da 20 minut pred obrokom popijejo beljakovinski napitek. Ključen je tudi vrstni red uživanja hrane: najprej se poje zelenjavo in solato s kisom, nato beljakovine (meso ali ribe) in šele na koncu ogljikove hidrate. Vse to vpliva na porast sladkorja. To so sicer zelo dobra pravila, ki tudi odlično funkcionirajo, ampak ljudem se potem zgodi življenje. Seveda je potrebno kdaj improvizirati, a trudim se, da jim predam znanje o temeljnih pravilih, kako hrana, ki jo jemo, vpliva na dvig krvnega sladkorja.

Urša: Smernice zdrave prehrane pravijo, da obrok na krožniku razdelimo tako, da imamo 50 % zelenjave, 25 % ogljikovih hidratov in 25 % beljakovin. Se te smernice ujemajo s tvojimi priporočili?

Mojca: Da, 50, 25, 25 je osnova za vse ljudi. Nato delamo prilagoditve za posameznika. To pravilo je preveč ohlapno in ga lahko ljudje hitro zlorabijo. Na primer, neštetokrat sem že slišala, da je krompir zelenjava (smeh). Ljudje smo zelo iznajdljivi in stvari interpretiramo tako, da nam ustrezajo.

Sama sem imela med nosečnostjo gestacijski diabetes. In takrat sem morala vzpostaviti sistem, ki je deloval zame in ugotoviti količine, ki mi ustrezajo. Drugače sem zelo sladkosneda! Lahko bi preživela od Nutelle na žlico in čokoladnih jajčk (smeh).

Naše telo ni bilo narejeno za izobilje, v katerem živimo. Prepričana sem, da imaš zdajle v omarah hrane za vsaj en mesec. Vsi jo imamo. In zato se moramo ves čas ustavljati z: "Ne bom, ne bom." To je zelo naporno. Zato je dobro imeti tudi kakšna pravila, kot jih imajo zdravljeni odvisniki, na primer: "Ne kadim." ali "Ne pijem.” ali pa “Vedno zajtrkujem”. To nam pomaga, da nam v svetu izobilja ni treba ves čas sprejemati toliko novih odločitev. 

Pri pravilu: “Vedno zajtrkujem.”, bom vedno našla in organizirala jutranji obrok, pri pravilu “Vedno jem zelenjavo pred kosilom.”, bom v restavraciji vedno naročila solato…

Zelo zanimivo mi je spremljati svojo hčerko, ki je stara pet let. Do prvega leta je jedla vse, kar sva jedla midva z možem, na krožnik pa je zraven vedno dobila še nekaj dodatnih živil, da je lahko sama odločala, kombinirala in preizkušala. Zdaj pri petih letih vidim, da odloži hrano, ko je sita, tudi če je to čokolada. Včasih poje več jajc brez kruha, včasih pa samo kruh, verjetno njenemu telesu tako paše. Je super zdrava. To mi je pomagalo, da sem tudi sebe začela bolj opazovati in se poslušati.

Mojca s hčerko. V tem prizoru je ujet delček njune skupne sreče.

Urša: Ta ideja se mi zdi super, da pri otroku spodbujamo, da posluša svoje telo in katera živila mu ustrezajo v določenem trenutku! Kako pa je bilo s tvojim diabetesom potem, ko si rodila?

Mojca: Po porodu je takoj izzvenel. Zdaj samo spremljam in sem bolj ‘previdna’. Ko dobim izvide, me zelo zanima, kako se giblje moj sladkor. Takrat sem dobila nove vpoglede v prehrano, saj sem z merjenjem in opazovanjem odzivov pri krvnem sladkorju nadgradila svoje znanje.

Znanstvena spoznanja in praktični nasveti

Urša: Pred časom sem brala o tem, da znansvena dognanja potrebujejo več let (lahko tudi več kot 10 let), da pridejo iz teorije v prakso. Katera so po tvojem mnenju tista spoznanja, ki so znanstveno že potrjena, a še niso prodrla v vsakodnevno prakso med ljudmi?

Mojca: Veliko ljudi ne ve, kaj je to retrogradirani škrob. Če na primer krompir ali testenine ohladimo, se škrob spremeni, retrogradira, kar pomeni, da ima hladen krompir manj kalorij iz škroba kot topel. Če oseba obožuje testenine in opazi, da je odziv na testeninsko solato boljši kot na tople testenine, potem namesto toplih testenin v jedilnik vključimo testeninske solate. Tem potem tudi lažje dodamo večje količine zelenjave kot toplim testeninam in imamo odlično rešitev. 

Koristna je tudi uporaba kislin, ki upočasnijo praznjenje želodca. To pomeni, da bo sladkor počasneje naraščal, če ob obroku pojemo solato s kisom. 

Odličen trik, zlasti za ženske, ki pogosto pojedo premalo beljakovin, je, da pred obrokom popijemo beljakovinski napitek, pol merice. To vpliva na manjše skoke sladkorja, saj so beljakovine težje prebavljive in jih želodec predeluje dlje časa.

Seveda je ključno tudi gibanje. Bi pa svetovala vsem, ki razmišljajo o večih spremembah, da se jih lotijo po vrstnem redu. Morda najprej prehrana, ko to osvojijo gredo naprej na gibanje. Ne priporočam, da spremenijo preveč stvari naenkrat, ker se potem čez tri mesece vrnejo na staro. Znanost sicer potrjuje, da lahko naredimo več sprememb hkrati, a v realnem življenju največkrat ne moremo spremeniti šestih stvari hkrati. Če se nekdo pri meni osredotoča na hrano, ne želim, da istočasno na primer opušča kajenje. Raje počakam, da se odvadijo kajenja, nato pa začnemo z delom na prehrani. Najpomembneje mi je, da sprememba traja vse življenje.

Beljakovine in procesirana hrana

Urša: Mojca, večkrat si v najinem pogovoru omenila beljakovine. Kakšna je po tvojem mnenju idealna mera beljakovin, ki jih potrebujemo?

Mojca: Sem malo bolj konservativna in se mi zdi, da je okoli 1 gram beljakovin na kilogram telesne teže dovolj. Pri bolnih ljudeh ali tistih v bolnici je ta potreba višja, približno 1,2 grama na kilogram, pri okrevanju po operaciji pa tudi do 2g na kilogram telesne teže, pri športnikih pa okoli 1.5g na kilogram telesne teže. Nisem pristaš večjih količin, saj se tudi preveč zaužitih beljakovin spremeni v maščobo. 

Pomembna je tudi kakovost beljakovin. Biološko najbolj razpoložljive so v jajcu, sirotki, ribah in mesu. Velika razlika je tudi, če pojemo ribo, stročnice ali čevapčiče, saj to vpliva na to, v kakšnem paketu so beljakovine prišle v telo. Idealna kombinacija je z omega-3 maščobnimi kislinami (npr. pri ribah)ali pa z vlakninami (pri stročnicah), manj ugodno pa je, če so v paketu s sladkorji in nasičenimi maščobami, kot na primer pri sladoledu. 

Včasih je v redu tudi obrok brez beljakovin, čeprav je, sploh pri diabetesu, bolje, da so prisotne. Kadar vidim, da oseba poje premalo beljakovin, imam vedno dodatna vprašanja, kot so: “Ali ti izpadajo lasje?”, “Kako pogosto zboliš?”, “Te bolijo mišice?”, “Kakšna je tvoja koža?”, “Kakšna je mentalna jasnost?”. Velikokrat potem rešujemo z beljakovinski dodatki.

"

Urša: Kaj pa bi rekla, da so največje zmote, ki jih imamo ljudje, ko mislimo, da jemo zdravo, pa to pravzaprav ni res?

Mojca: Skoraj vsa hrana, ki jo danes najdemo v trgovinah, je v določeni meri procesirana. Težava je v sestavinah, ki jih pogosto dodajajo živilom. Aditivi, kot so emulgatorji, konzervansi in podobni dodatki lahko močno vplivajo na črevesno mikrobioto ter lahko s tem povečajo tveganje za različne bolezni, kot so na primer rak debelega črevesa, Crohnova bolezen ali sindrom prepustnega črevesja. Nekatera barvila, ki jih najdemo denimo v sladoledu ali sladkih pijačah, pa so povezana tudi z motnjami pozornosti pri otrocih. To so podatki, o katerih še ne govorimo veliko in upam, da se to kmalu spremeni. 

Seveda to ne pomeni, da se je treba vsemu odpovedati. Tudi sama občasno z veseljem pojem sladoled. A pomembno je, da se zavedamo, da so številni izdelki, ki se promovirajo kot ‘zdravi’ (beljakovinske ploščice, pakirani kruhi, različni namazi) v resnici pogosto le preoblečena oblika t. i. ‘junk food-a’.

Zdrava je neprocesirana hrana. Fižol je zdrav, meso v normalnih količinah, mleko in jabolka. Pašteta in salama pa nista. Večina hrane, ki jo kupimo, je procesirana in ni najbolj zdrava.

Sporočilo za konec: prijaznost do sebe

Z leti vse bolj spoznavam, kako pomembno je, da smo prijazne same do sebe in, da na novo premislimo kriterije, ki smo si jih postavile v preteklosti. Čas prinaša spremembe, še posebej ob približevanju menopavzi in zato je nerealno pričakovati, da bomo imele enake cilje kot pred 10 ali 20 leti. To seveda ne pomeni, da opustimo zdravo prehrano, pomeni pa, da se ne obsojamo ob vsakem odstopanju. Pogosto smo do sebe veliko strožje, kot bi bilo potrebno, zato si moramo dovoliti več prijaznosti in razumevanja.

Urša: Draga Mojca, ogromno dragocenih informacij in nasvetov si delila v pogovoru, za kar se ti iskreno zahvaljujem.

Našim bralcem pa se morda porajajo nova vprašanja. Ker verjamemo, da se lahko od strokovnjaka še več naučimo s konkretnimi izzivi in vprašanj, vas z veseljem vabimo, da se nam pridružite na webinarju Prehrana pri diabetesu z Mojco Cepuš.

Če želite izvedeti še več praktičnih rešitev in osebno zastaviti vprašanje, vabljeni na naš brezplačni webinar17. 9. ob 19.30h, kjer bomo z Mojco Cepuš govorili o pasteh prehrane pri diabetesu, na voljo pa bo tudi za vsa vaša vprašanja.

Pridružite se nam, prijave zbiramo na tej povezavi.