Izkušnja s CGM senzorjem pri zdravi osebi - Črt Krebs

Črt Krebs

Črt Krebs, mladi strokovnjak tik pred zaključkom študija farmacije in na pragu doktorskega študija na Medicinski fakulteti, nam je zaupal svojo edinstveno izkušnjo z uporabo senzorja za kontinuirano merjenje glukoze. Kaj pa je najbolj zanimivo? Črt nima diabetesa, zato ta njegov vpogled prinaša povsem novo perspektivo!

V pogovoru razkriva, kako je senzor spremenil njegovo razumevanje prehrane in odzivov telesa, kako različna živila vplivajo na krvni sladkor pri zdravi osebi in kaj pomeni celostni pristop zdravljenja življenjskega sloga. Z nami deli največja presenečenja in konkretne spremembe, ki jih je uvedel v svoje življenje po uporabi senzorja. Njegova perspektiva zdravega posameznika z izjemnim medicinskim znanjem je neprecenljiv vir informacij za vsakogar, ki želi izboljšati svoje zdravje!

Urša: Črt, najlepša hvala za tvojo pripravljenost, da z nami deliš izkušnjo uporabe senzorja. Zakaj je meni to tako zanimivo? Prvič, ker ravno zaključuješ študij farmacije in si tik pred pričetkom doktorskega študija na Medicinski fakulteti na katedri za družinsko medicino. To pomeni, da je tvoje razumevanje odčitkov iz senzorja na popolnoma drugačni ravni kot pri nekom, ki nima takšnega ozadja. Na drugi strani pa zato, ker nisi sladkorni bolnik in sem iz tvojega pripovedovanja dobila občutek, da si v dveh tednih zaradi senzorja svoj svet praktično obrnil na glavo… Kakšna je bila celotna ta izkušnja zate?

Črt: Moram povedati, da CGM tehnologije pred tem nisem poznal in s tem nisem imel stika. Za nekoga, ki nima sladkorne, mi je bilo zelo zanimivo videti te odzive telesa. Ker redko v življenju razmišljaš o tem, koliko se ti glukoza v tvojem krvnem obtoku spreminja. S senzorjem pa dobiš dosti nekih vpogledov v to, kako se giblje tvoj krvni sladkor in lahko to potem tudi povežeš z vedenji. “Kaj sem naredil pred tem, da je takšen odziv?” “Kaj moram narediti, da bo odziv bolj primeren in dolgoročno vzdržen za moje telo?” To je le nekaj primerov. 

Urša: Kaj so bila zate največja presenečenja, morda kar nisi pričakoval ali pa si nisi mislil, da bo tako?

Črt: Največje presenečenje je bilo, ko uživaš določeno vrsto hrane, ki je navidezno zdrava in jo asociiraš s pridevnikom zdravo - potem, ko to zaužiješ in spremljaš porast krvnega sladkorja vidiš, da je mogoče še nekaj drugega zraven v sami hrani, kar povzroči tak dvig. In potem greš za “hec” gledati etiketo, in vidiš, da ima živilo, ki je bilo navidezno zdravo, dodan sladkor. Lahko kot ojačevalec okusa, lahko kot konzervans za podaljšanje roka trajanja. Najdeš skrite sladkorje v svoji prehrani, za katere misliš, da jih ne uživaš, ampak dejansko jih.

Urša: Zelo zanimivo bi bilo slišati kakšne konkretne primere teh živil.

Črt: Konzervirane zadeve,naprej narejene jedi, kakšna fit-granola, preseneti te kakšen solatni preliv. Misliš si, saj je samo jogurtov preliv, ampak ko gledaš podrobneje ugotoviš, da je notri še ogromno drugega. To so živila, ki se oglašujejo kot zdrava in imajo tisti pridevnik FIT, BIO etc…

Urša: Mene je vedno zanimalo, kot sladkornega bolnika, kako se sladkor obnaša pri ljudeh, ki nimajo diabetesa, do kam gre sladkor. Je to ravna črta? Se giba gor in dol? Katere so nizke vrednosti, katere so visoke vrednosti? Mi diabetiki ves čas merimo in vemo, do kje gre sladkor in seveda brez vodenja lahko gre zelo visoko. Kaj pa pri zdravem človeku?

Črt: Super vprašanje, jaz moram reči, da sem v 14 dneh nošenija Syai Tag senzorja sem imel TIR (time in range) 100%. To pomeni, da je bil moj krvni sladkor vedno v definiranem območju. To je med 3.9 mmol/L in 10 mmol/L. Je pa bilo zanimivo recimo, če poješ košček čokolade na tešče, krvni sladkor skoči na 9.2 mmol/L. Če pa poješ uravnotežen obrok, da je notri vse, kar mora biti - vlaknine na prvem mestu, takoj za tem beljakovine, zdrave maščobe in ogljikovi hidrati, ki so kompleksni in se počasneje sproščajo oz. prebavljajo v prebavnem traktu, prideš od 6.5 mmol/L do maksimalno 7.5 mmol/L v roku 1h po obroku, v naslednjih 2 urah pa padaš nazaj, dokler se ne vrneš na svoje povprečje, pri meni je bilo to okrog 5 mmol/L. Je pa inzulinski odziv seveda za vsakega drugačen. 

Urša: To s čokolado je zelo dober primer. Si veliko eksperimentiral?

Črt: Zelo veliko eksperimentov sem naredil. S 14 dnevnim učenjem lahko v celoti ovrednotiš svojo dieto. Ljudje me pogosto sprašujejo, zakaj je prekomeren inzulinski odziv dolgoročno slab? Prekomeren inzulinski odziv je dolgoročno slab prvič zato, ker vodi v inzulinsko rezistenco, drugič pa, kadar je preveč inzulina v sistemskem krvnem obtoku, inzulin promovira lipogenezo. To pomeni nastajanje maščobnega tkiva oz. odlaganje maščobe v same maščobne celice. To je zelo posplošeno povedano. In temu se želiš dolgoročno izogniti. Zato je dobro da če te to zanima in ti je to pomembno, da ovrednotiš svojo prehrano. ''To mi da takšen odziv, to mi da drugačen odziv, morda je to zame preveč dolgoročno.''

Urša: Torej na podlagi tega, kako se je odzval sladkor, si naredil predikcijo, koliko inzulina se je sproščalo v sistem?

Črt: Osnove celične fiziologije narekujejo, da kadar je sladkor v krvnem obtoku natančneje glukoza, morajo beta celice Langerhansovih otočkov sprostiti inzulin v sistemski krvi obtok, kar omogoča vsem metabolno aktivnim tkivom, da prevzamejo glukozo iz sistemskega krvnega obtoka. Da ne ostaja tam in da ne povzroča škode. Inzulin je torej odgovoren, da lahko mišice in jetra prevzamejo glukozo. 

Urša: Omenil si inzulinsko rezistenco, ali lahko pojasniš, kaj pomeni, kako do nje pride in koliko je hrana pri tem pomembna?

Črt: V grobem je inzulinska rezistenca pojav, ko telo enostavno potrebuje več inzulina, da enako učinkovito zniža glukozo v krvnem sistemskem obtoku, kot jo je prej. Inzulinska rezistenca ima več možnih patofizioloških etiologij, ampak v glavnem pride do tega, da so celice manj občutljive, torej rabimo več inzulina za enak učinek ter manj odzivne, kar pomeni, da se zmanjša sam maksimalen učinek inzulina. Na primer, če si prej potreboval manj kot 50 mU/L inzulina za nek običajen obrok, potrebuješ sedaj za enak prevzem glukoze 70 mU/L inzulina. 

Urša: Torej ne deluje tako učinkovito kot prej. Ali se lahko inzulinska rezistenca pojavi tudi pri tipu 1? 

Črt: Ne. Tip 1 je v celoti drugačen. Tip 1 je avtoimuna bolezen, kjer telo samo tvori protitelesa proti beta celicam Langerhansovih otočkov in jih na ta način uniči. Sladkorna bolezen tipa 1 se v večini starejših učbenikov imenuje juvenilna, mladostniška sladkorna bolezen, ker se pogosto diagnosticira pred 30 letom starosti. Za tip 2 pa se je včasih pogovorno reklo starostna, ker se je predvsem pojavljala pri ljudeh, starejših od 60 let. Danes vemo, da je tip 2 v veliki meri posledica življenjskega sloga. Seveda je vpletena tudi genetika, ampak življenjski slog je tisti, ki najpomembneje vpliva na pojavnost sladkorne bolezni tipa 2.

Urša: Torej tukaj govoriva o gibanju, prehrani, stresu, spanju, alkoholu, kajenju...? 

Črt: Ja, vse to.

Urša: Pogosto imam občutek, da vsepovsod to piše, vsi to vemo, kaj ni dobro, kaj je slabo za nas, ampak še vedno se na koncu ljudje zelo pogosto poslužujejo alkohola, cigaret, preveč hrane, premalo spanja in gibanja… Zakaj misliš da do tega prihaja?

Črt: Meni se zdi, da imamo dandanes vsi neko predstavo, kaj je zdrav življenjski slog, ampak je zdrav življenjski slog taka puhlica, sploh pri nas v slovenskem prostoru, kjer je tako zlorabljena, da ljudje tega ne jemljejo več resno. Vsi vemo, koliko se moramo gibati, vsi vemo, kaj naj bi jedli, koliko naj bi morali spati. NIJZ celo izdaja te smernice, ampak tudi pri pogovoru z osebnim zdravnikom pri sistematskih rutinskih pregledih, ko dobimo na koncu, tistih zadnjih 30 sekund pogovora: ja pa dajmo zgubit par kilogramov, mogoče zmanjšajmo kajenje in malo manj alkohola in se vidiva spet čez 5 let. Zakaj tega nihče ne jemlje resno ne vem. Morda si ljudje ne znajo predstavljati, koliko te vedenjske spremembe dejansko vplivajo na telo, hkrati pa telo izkazuje neko izjemno lastnost prilagajanja.

Telo se konstantno trudi, da ohranja normalno fiziologijo, homeostazo. Da pa nastopijo neke posledice, pa včasih traja več let. Večinoma so koncentracijsko povezane. Razlika v pojavnosti pljučnega raka med tistimi, ki pokadijo pol škatlice ali pa dve škatlici dnevno je zelo velika. Pri tistih, ki pokadijo pol škatlice, je pojavnost bistveno manjša in tudi pojavi se lahko mnogo kasneje kot pri tistih, ki pokadijo 2 škatlici dnevno. Enako je lahko pri sladkorni bolezni, ampak pri vsem tem je potrebno upoštevati genetsko predispozicijo. Matematika tu je zelo kompleksna. Včasih mi kdo reče, poglej tega, kako je suh, ne kadi, ne pije, pa je še vedno dobil sladkorno tipa 2 ali pa ima povišan krvni tlak. Seveda, navzven izgleda vse v redu, ampak kaj pa se dogaja notri, lahko da je kaos. Pri takih ljudeh moraš veliko stvari vzeti v obzir.

Urša: Ta del, notri je mogoče kaos - kaj s tem pravzaprav misliš?

Črt: Prvo je lahko njegov odziv na obrok, ali se že pojavlja neko pred-diabetično stanje, motena toleranca na glukozo, mejna bazalna glikemija, to sta že dve pred-diabetični stanji. Potem morda dislepidemije, ki navzven niso vidne: povišani trigliceridi, povišan LDL, zmanjšan HDL. Ljudje, ki maščevje shranjujejo subkutano, podkožno, so bistveno bolj zdravi kot tisti, ki svoje maščevje shranjujejo visceralno - na mestih, kjer maščevje ni bilo mišljeno, da je tam. Na primer okoli jeter ali v okoli drugih ključnih organov, ki so znotraj trebušne votline. Vse to lahko dolgoročno škoduje zdravju. Zato je lahko nekdo suh, ampak ne veš pa, kaj se znotraj dogaja.

Urša: Kaj vpliva na to, kje se maščoba nahaja? Ali imamo sami kakšen vpliv na to, ali bo maščoba v podkožju ali bo v oz. okoli organov?

Črt: Mehanizem je v grobem takšen, da dokler lahko maščobne celice absorbirajo in shranjujejo maščevje v podkožnem predelu, bodo to delale. Če pa je enkrat tega preveč, maščoba zaide drugam. Najpogosteje se kopiči okoli jeter, saj so jetra metabolno aktiven organ in posledica tega je potem lahko nealkoholna maščobna jetrna bolezen. Zaradi nealkoholne maščobne jetrne bolezni imaš lahko ogromno težav predvsem npr. inzulinsko rezistenco. Zelo lahko zadeve povezuješ, ampak o tem se ne govori. Ker mogoče, če se vrneva k zdravem življenjskem slogu, mora biti ta osnovan na dobri znanosti. Ne na znanosti, ki jo nekdo prebere in skuša razumeti, ampak da znaš celovito sliko sestaviti in razumeti, ter da je zadaj to podprto z nekimi znanstvenimi dokazi. Da ni to nek laični pogovor, ko sta dva prišla do nekega spoznanja in za njiju to lahko strogo funkcionira, ampak mora biti dokazano za splošno populacijo.

Urša: Verjetno, če raziskuješ več spremenljivk, recimo krvni sladkor, spanje in gibanje, na zdravstveni izid, to postane mnogo bolj kompleksno? 

Črt: Seveda. Na primer, če gledaš zelo enosmerno, si ne moreš sestaviti celovite slike. Vedno se sestavi več dejavnikov skupaj, vsaj po mojem mnenju. Treba se je lotiti celovito, da obravnavaš vse, od gibalnih navad, hormonskih neravnovesij, do prehrambenih navad. Da res probaš dati človeku vse, kar rabi, da lahko živi zdravo in kvalitetno.

Urša: Kaj bi rekel glede tega, da pojavnost diabetesa v zadnjem času izjemno raste, tako tip 1 kot tudi tip 2, kako ti to vidiš, kaj so glavni razlogi?

Črt: Za tip 2 predvsem povišana telesna masa, da se ljudje iz leta v leto manj gibljejo in tudi hrana se je zelo spremenila v ultra procesirano hrano, to je zaskrbljujoče, kaj ljudje vnašajo v svoje telo. Jaz pravim da smo že pozabili kakšen vpliv na zdravje imajo izvorna živila. To pomeni, da gre živilo največ mimo enega posrednika, če se le da, pa da pride direktno do tebe, iz domačega vrta. Ljudem je preveč udobno.

Danes, če se nočeš več gibati, se ne rabiš. Imamo delo od doma. Imamo dostavo hrane na dom. Veliko opravkov se da izvajati na daljavo, na primer ne rabiš iti več na banko, da si limit popraviš, ampak pokličeš ali uporabiš neko spletno orodje in urediš.Dandanes si planiramo, kdaj se bomo gibali. Če jaz pomislim na mojega dedka in babico, ki sta imela kmetijo, onadva nista planirala, kdaj se bosta gibala. Onadva sta se gibala. Pika. Gibanje je bil sestavni del življenja. Od tega, da si moral v najbližjo trgovino, ki je bila 10-15 km peš stran, si pač šel. Do najbližje kmetije, kjer so imeli nekaj, kar ti nisi imel. Obdelovanje polja, njive, travnika, skrbeti za živino, vse to. 

Urša: Telo je bilo praktično ves čas v gibanju.

Črt: Danes pa.. Kot da se trudimo, da nam je čim manj “neudobno”. 

Urša: Kar zaskrbljujoče...

Črt: Jaz imam tu malo bolj kritičen pogled na vse.

Urša: Črt, malo bi se še vrnila na eksperimente, ki si jih izvajal s senzorjem, kaj vse si še preizkušal?

Črt: Jaz sem se tega lotil malo bolj metodološko. Na tešče v primerjavi ne na tešče. Košček čokolade na tešče napram ne na tešče, se pravi po obroku. Razlika je velika. Na tešče je absorbcija zelo hitra, medtem ko je po obroku, kot poobedek, sladica, ko je že nek volumen v želodcu, ki ga mora zaobiti, pride do zakasnitve v absorbciji in tudi dvig je manj izrazit. Seveda odvisno tudi od tega, s čem kombiniraš. Če je obrok ustrezen iz vidika vlaknin, beljakovin in maščob, je odziv bistveno manjši.

Zanimivo je, koliko je telo dovzetno na cirkadiani ritem. Zjutraj bistveno lažje in bolj učinkovito sprocesiramo različne ogljikove hidrate. To je pogojeno s tem, da je zunanji stimulus na človeško telo sončna svetloba in imaš odziv na ogljikov hidrat v dopoldanskem času bistveno manjši kot za tem, ko sončna svetloba zaide, ko je odziv na ogljikov hidrat bistveno višji. To je zelo zanimiva stvar, o kateri je mogoče vredno razmišljati. Recimo poješ isto hrano zjutraj, na primer jaz imam rad polnozrnate kruhe s semeni - in poješ isto količino, recimo 50g zjutraj in pogledaš v mmol/L kakšen odziv je bil. Potem pa poješ enako količino zvečer, ko zaide sonce in vidiš kakšen odziv boš imel. Zvečer je ta odziv večji.

Urša: O kakšnih razlikah to govoriva?

Črt: Pri meni je bila ta razlika od 1.2 do 1.5 mmol/L. Zame morda malo, za nekoga pa je to lahko razlika, koliko inzulina bo potreboval. 

Zanimivo je bilo tudi, da med vadbo kot odgovor na to, da se porablja glukoza kot gorivo, telo razgradi mišične in jetrne zaloge glikogena, da sprosti glukozo v sistemski krvni obtok. Tako  med vadbo vidiš majhen porast glukoze. To je na račun tega, da se med treningom sprosti glukoza v krvni obtok, da zadosti potrebam, ki jih imaš v tistem danem trenutku.Če zaužiješ ogljikove hidrate po vadbi, kar se tudi priporoča, je odziv spet manjši, ker je prevzem glukoze iz krvnega obtoka v mišice in v jetra toliko večji. 

Urša: Se dvig sladkorja med vadbo dogaja tudi pri sladkornih bolnikih, tipa 1 in tipa 2? To nima nobene veze s trebušno slinavko?

Črt: To je neodvisno od tega. Gre za mišični ali pa jetrni glikogen, ki sta shranjena. Potem pa v glikogenolizi, razpadu glikogena v glukozo, nastane glukoza. Telo je zelo pametno, skladišči si glukozo v obliki glikogena, da ima rezervo in ko ga rabi, ga sprosti v krvni obtok.

Urša: Vendar pri sladkornem bolniku se lahko zgodi to, da ima sladkor recimo, preden gre na tek, nekje na 8 mmol/L. Malo za rezervo, ker bo sladkor med tekom padel. Ali se bo v tem primeru sladkor enako sproščal iz mišic in jeter?

Črt: Najverjetneje se potem ta proces zgodi v zelo majhnem obsegu, ali pa se sploh ne zgodi, tukaj le predpostavljam.

Urša: Med diabetiki so vse bolj popularne diete brez ogljikovih hidratov, torej beljakovine in maščobe, da zmanjšaš sladkorje in potrebo po inzulinu, kakšno je tvoje mnenje okoli tega?

Črt: Pri meni je tako, spet se bova vrnila k temu, da so ogljikovi hidrati gorivo za vse gibanje, ki ga izvajaš. So tudi najbolj hitri vir glukoze, ki jo rabi centralni živčni sistem, da obratuje normalno. V nasprotnem primeru imaš hipoglikemijo - utrujenost, zmedenost, slabost in tako naprej. 

Po mojem mnenju se splača zmanjšati vnos ogljikovih hidratov, ker je že v smislu kalorij manj, sploh če paziš na svojo telesno težo. Je pa seveda zelo odvisno, katere. Ker vsi ogljikovi hidrati niso bili ustvarjeni enako. Ne moremo primerjat belega kruha, belih testenin z lečo, piro, fižolom. Le-ti so zame 10x bolj kvalitetni, imajo ogromno vlaknin, sama absorpcija je počasnejša. Sem zagovornik tega, da je beljakovinski vnos visok, odvisno od potreb, nekatere študije navajajo 2 g na kilogram telesne teže, ampak mislim da je to mišljeno za tiste ekstremne športnike. Že če se trudiš in prideš v območje 1.4 - 1.7g na kg telesne teže vnosa beljakovin dnevno, zelo dosti pripomoreš. Ker največji rezervoar za glukozo v sistemskem krvnem obtoku je vse mišičevje. Torej več kot imaš mišične mase, več lahko absorbiraš glukoze iz sistemskega krvnega obtoka. 

Urša: Vendar, hipotetično, če bi jaz uživala izključno beljakovine in maščobe, bi vseeno potrebovala inzulin, saj se s časom pretvorijo v glukozo, le da potrebujejo več časa kot hidrati. 

Črt: Je res. V osnovi biokemije bo glukoza vedno nastala. Odvisno je samo, iz katerega vira bo nastala. Glukoza iz ogljikovih hidratov nastane lažje in hitreje kot pa nastane preko beta oksidacije maščobnih kislin ali pa preko razgradnje aminokislin. Tam glukoza nastaja počasneje. Tako da ja, še vedno rabiš inzulin, tudi če bi jedel samo maščobe in beljakovine.

Urša: Na koncu se vse spremeni v glukozo, ampak ali obstajajo razlike v tej glukozi, iz katerega vira pride? 

Črt: Glukoza je glukoza. Ista kemijska struktura je na koncu. Res ni razlik. 

Urša: Torej ta količina beljakovin, 1.4g na kg telesne teže, to je mišljeno neto? Recimo, ko pojemo 100g piščanca, je to 20 gramov beljakovin.

Črt: Ja seveda, to so vedno neto vrednosti.

Urša: Zakaj so torej ogljikovi hidrati tako pomembni in zakaj jih ne smemo kar odrezati? Tega sva se že dotaknila do neke mere, ampak je morda še kaj, kar bi dodal tu? Je to tudi stresno za telo, če hidratov ne dobi?

Črt: Najlažje dobiš gorivo, telo bi se moralo zelo potrudit, da glukoza nastane iz maščobnih kislin in aminokislin, ta proces poteka počasneje. Če je to stresno za telo, ne vem, ampak testiraš lahko na ta način, koliko je tvoje telo učinkovito, da menja različne vire goriv. Torej, ali si ti učinkovit, da so tvoj edini vir maščobe in beljakovine? Tu spet prideš na idejo keto diete, zdaj se tega dotikava na nek način. Ampak pri keto dieti, da je res učinkovita, rabiš biti ti v stanju ketoze. Pomeni, da je tvoj edini vir energije, edino gorivo, ketonska telesa. To ni tako lahko doseči. Že en malo manjši, nepredviden vir ogljikovih hidratov, ti lahko to čisto poruši. Tako da to ni tako preprosto.

Iskreno, jaz jem polnozrnati kruh, različne semenske kruhe, pira, leča, fižol, bulgur, kus kus. Res pa je, da kuham vse manj riža, belih testenin, belega kruha v zadnjih parih letih nisem niti kupil. Tu se da največ narediti in lahko ogromno dosežeš. Posledice bodo na telesno težo in na to, kako hitro se sladkor absorbira v krvni obtok. S takšnimi malimi spremembami se da ogromno doseči. Ko me kdo vpraša, kaj se splača najprej narediti - jim rečem naj si predstavljajo piramido, v kateri imaš hierarhično urejene vse ukrepe, protokole in vedenjske spremembe. In jaz dam tu čisto na vrh stvari, ki jih lahko preprosto narediš in imajo največji vpliv: sprememba živila iz nekvalitetnega živila v bolj kvalitetno živilo. Bolj ko se pomikaš navzdol po piramidi, bolj dodajaš neke specifične stvari in zahteve. Čisto na koncu bi se jaz šele ukvarjal s prehranskimi dopolnili na primer. 

Urša: Torej na začetku so spremembe v smislu iz belega kruha na kruh s semeni, namesto pireja, ajdova, pirina kaša, namesto polente, kuskus.

Črt: Na primer ja, “ful simpl”.

Urša: To vpliva na to, kako visoko gre sladkor in tudi kako intenziven je ta dvig. Ali si morda opazil, da to gibanje gor dol vpliva tudi na lakoto? 

Črt: Definitivno vpliva. Mehanizem je takšen, da ko se ti naješ, receptorji na razteg v želodcu zaznajo raztezanje in to aktivira vagus dodatno se v možganih sprosti hormon leptin, ta pa signalizira: ti si sit, to je to. Povišane koncentracije glukoze v krvnem obtoku pa dodatno signalizirajo sitost. Naše telo je izjemno pametno in zna ovrednotiti kalorični vnos obroka. Če greš konstantno na to, da boš zadostil kaloričnemu vnosu, boš posledično pojedel več. Če pa greš na razteg, to izgleda tako, da z zelenjavo, prehranskimi vlakninami, z beljakovinami in maščobami zelo hitro ta razteg zadostiš in si prej sit. To je moje razmišljanje skozi to kar vem, kako se leptin odzove po obroku in kako da signal, da si se najedel in da si sit. 

Urša: Na koncu še vprašanje, kaj so bile tvoje spremembe po tej izkušnji s senzorjem? Kaj si spremenil pri sebi? V smislu navad, prehrane, morda tudi glede stresa, če si opazil, da vpliva na sladkor.

Črt: Uf stres pa itak ja. Sploh ko gre kaj narobe. Na stresni odziv se zelo hitro dvigne sladkor. Spomnim se ene slabše situacije, je šlo iz 4.5 mmol/L na 6.2 ali celo 6.5mmol/L. Ampak to v obdobju 10 - 20 minut. Res je tak hiter odziv in potem tudi hiter spust. Temu se probamo izognit. Drugače pa sem uvedel spremembe v zadnjega pol leta: 1. Pri vsakem obroku so vlaknine zraven, neka zelenjava. Karkoli, samo da je kos zelenjave. Se da skombinirati. Včasih si rečeš, ampak, kaj pa če jem grški jogurt in indijske oreščke? Takrat mogoče ne dodaš zelenjave, ampak vlaknine v obliki sadja, chia semen, ker so vlaknine tako pomembne pri tem, da zakasnijo oz. upočasnijo absorbcijo glukoze.

Druga takšna sprememba je, vse belo in navaden krompirse je zamenjalo v bulgur, kuskus, sladki krompir. Ena zanimiva stvar je bila pa še to, ki sem jo tudi bolj raziskal, da po obroku naredim krajši sprehod. Mehanizem zadaj je, da z gibanjem celice aktivno absorbirajo glukozo po obroku in je lahko odziv glukoze po obroku do 20% nižji. To je lahko 5 ali 10 minutni sprehod. Mislim, da je vredno vložiti ta čas po obroku, da pomagaš telesu to sprocesirati. Praktičen primer pa je, če ni ravno časa za ta sprehod, vključiš neko vadbo, na primer jaz to dosežem tako, da naredim 20-40 počepov. Ali pa recimo po stopnicah 5x gor in dol, je enako v redu.

Urša: Bi priporočil uporabo senzorja tudi ljudem, ki nimajo sladkorne bolezni?

Črt: Vsak, ki ga zanima bi mu svetoval, da si enkrat letno preveri svoj krvni sladkor. Senzor ti res ponudi nek unikaten vpogled v dnevna nihanja krvnega sladkorja, kar ti mogoče klasični laboratorijski kazalniki ne omogočijo. Pazljiv je edino treba biti pri interpretaciji podatkov kot je TIR. 

Urša: Te iz te celotne izkušnje endokrinologija bolj zanima morda tudi za naprej?

Črt: Nasploh me zanima področje dolgoživosti. Torej koliko lahko z nekimi protokoli oziroma z vedenjem upočasnimo staranje. Definitivno ne bomo živeli za vedno, ampak lahko pa dosežemo to, da se staramo kvalitetno in počasneje kot nam je namenjeno. Sploh, kar se tiče vidika, da je metabolni sindrom in vse zdravstvene težave, ki izhajajo iz tega, skoraj v celoti odvisen od posameznika in je tu le preventiva. Vedeti, čemu se izogibati in kako vse vpliva na tvoje zdravje.

Urša: Črt, najlepša hvala za ta izčrpen vpogled v tvojo izkušnjo s senzorjem. Verjamem, da bo marsikomu v pomoč pri odločitvi, ali naj to tehnologijo poizkusi. Hvala tudi za vsa strokovna pojasnila o tem, kaj se pravzaprav dogaja v našem telesu, ko zaužijemo določeno živilo, in kako kompleksno je vse, kar vpliva na bolezenska stanja. Hvala ti za tvoj čas in delitev te pomembne izkušnje.