Izr. prof. dr. Klemen Dovč - intervju

Danes vam z izjemnim veseljem predstavljamo izr. prof. dr. Klemna Dovča - ime, ki v krogih medicine in raziskav ni zgolj sinonim za pediatrično endokrinologijo, temveč za svetovni vrh v obravnavi sladkorne bolezni tipa 1. Njegova neustavljiva raziskovalna želja, ki jo uresničuje na Pediatrični kliniki UKC Ljubljana, je gonilna sila premikov, ki spreminjajo življenja po vsem svetu.

Izr. prof. dr. Dovč je s svojim kliničnim delom in raziskavami v ospredju globalnega napredka, zlasti na področju uporabe kompleksnih algoritmov v sistemih samodejnega dovajanja inzulina - t.i. 'umetne slinavke'. Njegova doktorska disertacija, ki jo je izdelal pod mentorstvom prof. dr. Tadeja Battelina, je bila prelomna, svoje znanje pa je poglobil na prestižni Univerzi v Cambridgeu in v raziskovalni skupini DREAM. S tem se je uveljavil kot eden ključnih soustvarjalcev medicinske zgodovine, z objavami v revijah najvišjega ranga, kot je The New England Journal of Medicine, ki so neposredno preoblikovale globalno klinično prakso.

Njegov vpliv presega klinično delo in raziskovalne laboratorije: kot izvedenec Strokovnega panela Evropske komisije in, kar je še posebej pomembno, kot urednik mednarodnih smernic ISPAD (International Society for Pediatric and Adolescent Diabetes), neposredno določa globalne standarde zdravljenja. Prestižne nagrade, kot sta JDRF-ISPAD Research Fellowship Award in nagrada ISPAD za najboljšega mladega raziskovalca, so lepotrditev njegovega talenta in priznanja mednarodne skupnosti.

Toda njegovo poslanstvo sega onkraj znanosti. Z aktivnim prostovoljnim delom v društvu Sladkorčki dokazuje globoko zavezanost vsakdanjemu izboljšanju življenj. Prav zaradi njegove predanosti tej skupnosti so se tudi najini poti križali.

Izr. prof. dr. Klemen Dovč s svojo vizijo in znanjem prinaša upanje in merljivo izboljšanje v življenja ljudi s sladkorno boleznijo tipa 1.

Pot do pediatrije in endokrinologije

Urša: Izr. prof. dr. Dovč, v veliko čast mi je, da vas danes gostimo. V strokovnih krogih vaš tim velja za skupino, ki je s svojim kliničnim in raziskovalnim delom bistveno prispevala k pomembnim premikom v obravnavi sladkorne bolezni tipa 1. Vaš skupni prispevek sega od razvoja algoritma zaprte zanke za inzulinske črpalke pa vse do trenutnih raziskav na področju presejanja in preprečevanja sladkorne bolezni.

Začniva z vprašanjem, ki vedno odpira vrata v osebno zgodbo. Lahko z nami delite, kako ste se na vaši poklicni poti odločili za pediatrijo in se nato specializirali na tako specifičnem področju, kot je endokrinologija in sladkorna bolezen? Kaj vas je pri tem najbolj pritegnilo in navdihnilo?

Izr. prof. Klemen Dovč: Želel sem biti pediater. Zakaj? Tu gre za daljšo zgodbo, ki se je z nekimi sanjarjenji začela že v otroštvu, bolj oprijemljivi začetki pa segajo na infekcijsko kliniko na otroški oddelek, pod mentorstvom zdajšnjega strokovnega direktorja pediatrične klinike, doc. dr. Marka Pokorna. Z njim sva se super ujela. Mogoče pred tem v nekem vmesnem študentskem obdobju niti nisem bil več prepričan, ali res želim biti pediater, sem pa to zagotovo spoznal ravno tam. Potem pa, zaradi spleta okoliščin, na tistem oddelku nisem ostal. Ko sem imel razgovor za specializacijo, je bila koordinatorka specializacije prof. Bratina. Tistega razpisa takrat nisem dobil zaradi neke administrativne napake, kakorkoli, naslednji dan me je poklicala prof. Bratina, če bi prišel v službo na endokrinološki oddelek. 

Takoj sem začel in v nekaj mesecih sem dobil veliko nalog, dobro smo sodelovali in vesel sem bil s tem, kaj počnem, v kakšnem okolju sem se znašel. Pravzaprav je bil ta občutek vzajemen, zato so me zelo hitro povabili v njihov tim. 

Eden najbolj prelomnih dogodkov zame je bila moja prva kolonija, udeležba na obnovitveni rehabilitaciji z otroci s sladkorno boleznijo tipa 1. Takrat sem spoznal vpliv sladkorne bolezni na življenja teh otrok in kako funkcionirajo. Navdušen sem bil nad skupnostjo in ljudmi in to mi je zelo razjasnilo vprašanje, kaj želim početi. 

Potem pa, ko začneš nekaj raziskovati, preučevati, posledično najdeš še več stvari, te še bolj zanima in motivira. Vrata v svet so na tem oddelku odprta, tako da sem imel zelo hitro možnost iti v najboljše svetovne centre (npr. Harvard (Boston, ZDA), Cambridge (Velika Britanija), Steno (Kopenhagen, Danska)), se učiti od najboljših na tem področju in seveda to me je vse skupaj dodatno motiviralo in mi pomagalo pri osebnem razvoju. Potem gre tu samo še za sredino, kje se najdeš. Jaz sem imel na našem oddelku odlično okolje od samega začetka. Predvsem prof. Tadej Battelino in prof. Nataša Bratina, ki sta me naučila vsega, kar trenutno znam, klinično in raziskovalno. Ljudje po svetu ju poznajo, tako da si sprejet s širokimi rokami povsod, kamor prideš. V tej sredini sem našel sebe, raziskovalno in klinično in z veseljem to počnem še danes.

Ob prejemu nagrade za najboljšega mladega raziskovalca združenja ISPAD (skupaj s prof. Nataša Bratina). Foto: Klemen Dovč.

Zakaj je slovenski tim med najboljšimi na svetu

Urša: Celotna vaša ekipa, gledalo svetovno, je zelo cenjena in spoštovana.

Izr. prof. Klemen Dovč: Zagotovo je v zadnjem obdobju na tem področju naš tim zelo prepoznaven. Eden izmed ključnih vidikov tega je bilo naše brezpogojno podpiranje sodobne tehnologije in sodobnega zdravljenja, podprtega z raziskavami. Bili smo eni izmed prvih centrov na svetu, ki smo dostop do sodobne tehnologije omogočili in ponudili vsem. Udeleženi smo bili tudi pri prvih raziskavah na tem področju, s čimer je naš center dobival ime. Začetne raziskave sicer niso bile najlažje, tudi tehnični pripomočki takrat so bili še malo okoreli in manj natančni. Dolgoročno pa je bila to prava pot, ki je že po nekaj letih obrodila prve sadove. Naš center je verjetno prepoznan v svetu tudi po tem. 

Urša: Tu mislite predvsem na zaprto zanko?

Izr. prof. Klemen Dovč: Še pred tem so bili senzorji, potem pa zaprta zanka oziroma sistem za samodejno dovajanje inzulina. Prva študija, ki je bila izvedena izven bolnice, je bila izpeljana pri nas, skupaj s Hanovrom in Tel Avivom. Pred približno desetimi leti je bila objavljena v The New England Journal of Medicine, kar je bil pomemben preboj. Od takrat naprej so bile izvedene številne klinične raziskave z odmevnimi mednarodnimi objavami. Verjamem, da pomembno vplivamo na mnenje in položaj stroke glede vloge tehnologije pri zdravljenju diabetesa na svetovnem nivoju. Sedaj pa gremo tudi na druga področja, presejanje, intervencijske študije in preprečevanje sladkorne bolezni. 

Urša: Zelo napredne teme, glede na svet.

Izr. prof. Klemen Dovč: Zagotovo. In predvsem je pomembno, da ima raziskovalno delo pomemben vpliv na klinično delo. Verjetno smo, predvsem zaradi sodelovanja v kliničnih raziskavah, pred tem, kar bi nam sam trg ponudil. Slovenija je majhna država in marsikateremu proizvajalcu se kdaj žal “ne izplača” priti v Slovenijo in posledično kdaj ne moremo ponuditi katerega izmed pripomočkov, ki bi ga želeli. Z dobrim sodelovanjem v kliničnih raziskavah pa je to kdaj lažje. 

Tukaj je prišlo do zelo zanimivega momenta. Čeprav pediatrija velja za bolj klinično stroko in so marsikdaj specializanti zadržani do raziskovalnega dela, jaz (kot odmev razmišljanja in delovanja celotnega oddelka) namreč nikoli nisem dvomil v pomen kliničnih raziskav. Predvsem, ker je pri nas raziskovalno delo neizpodbitno vodilo do klinične realnosti. Vidimo sadove našega dela. Moj doktorat je bil na področju preučevanja zaprte zanke med športom in ta koncept je danes temelj sodobne obravnave in vseh pripomočkov, ki jih imamo. Temeljijo na tistih dognanjih. Vse, kar smo raziskovali, je postala klinična realnost. 

Kot primer, ravnokar smo objavili uporabo zaprte zanke pri predšolskih otrocih, za katero verjamemo, da bo pomagala, da bo tudi ta skupina dobila najnovejšo tehnologijo, ki jo nujno rabi. Pomembno je, da smo bili udeleženi pri teh raziskavah, ker sicer ne bi mogli takšne podpore in najnaprednejših pripomočkov tako široko zagotavljati.

Urša: Se pacienti in starši zavedamo, kakšno prednost imamo tukaj v Sloveniji, kar se tiče obravnave, pripomočkov in tehnologij, ki so nam na voljo?

Izr. prof. Klemen Dovč: Verjamem, da se velika večina zaveda tega. Družine, ki so udeležene v raziskavah, zagotovo. Kot povabilo v raziskavo naredimo javno objavo in s tem dobimo nabor družin in preiskovancev, ki želijo sodelovati. Zelo smo jim hvaležni, saj so posamezne klinične raziskave izjemno zahtevne. Ti posamezniki se nato v študijah relativno ponovijo, ker so že imeli dobro izkušnjo z nami. Kar se pa tiče laične javnosti, nekateri cenijo bolj, nekateri manj. Mogoče je tudi vprašanje v tem, ali res znamo pojasniti, na kakšnem nivoju naš center deluje, kako uspešni smo, ali se znamo kdaj pohvaliti, ali se znamo samo pokritizirati? Tu verjamem, da se da še kaj izboljšati. 

Kolonija Debeli rtič: več kot le rehabilitacija

Urša: Če se vrneva še na temo zaprte zanke, otrok in kolonije - letos ste bili prvič v vlogi vodje kolonije?

Izr. prof. Klemen Dovč: Ja, nekako je prišel ta čas. Pred tem je kolonijo 30 let vodila prof. Bratina, sam pa sem bil del tega zadnjih 10 let in sem pomagal, kolikor sem lahko. Ampak glavnino znanja in izvedbe je bilo pri njej, zato velik poklon prof. Bratini za to izjemno delo. Po tridesetih letih pa je nekako nastopil čas, da se ekipa zamenja. Prehod smo izvedli v enem letu, morali smo se “prešteti” in reorganizirati. Postavili smo novo ekipo, znanje od prej smo skušali prenesti in se čim več naučiti, kakšno stvar smo tudi spremenili. 

Pred enim tednom smo zaključili, rekel bi, uspešno obnovitveno rehabilitacijo s približno stodvajsetimi otroci, z zelo veliko lepih spominov, izkušenj in brez pomembnih zdravstvenih zapletov. Verjamem pa, da tudi z nekaj osveženega znanja.

Urša: To pomeni, da v program vključite, poleg vsega, tudi izobraževalni del?

Izr. prof. Klemen Dovč: Izobraževalni del je zagotovo eden izmed temeljev obnovitvene rehabilitacije. Namen je, da en teden neprekinjeno sodelujemo in učimo, ker imamo otroke ves čas ob sebi in je to popolnoma drugače od tistih 20 minut, kolikor imamo časa v ambulanti. En del je praktično znanje, ki se pokaže in dogaja pri vsakem obroku, pri vsaki menjavi seta in senzorja. Drugi del pa je strukturirana učna ura, kjer se podajatematske sklope znanja: od zdravnika, medicinske sestre, dietetika, psihologa, tehnična edukacija o uporabi senzorja in črpalkein na koncu tudi neko preverjanje znanja, da preverimo, kako uspešni smo bili. 

Urša: So bili otroci zadovoljni?

Izr. prof. Klemen Dovč: Celokupno smo prejeli zelo pozitivne povratne informacije, tako od otrok (nekateri bi radi podaljšali še za par dni) kot tudi od njihovih staršev, pa tudi od vodičev in zdravstvenega osebja. Med kolonijo je bilo veliko lepih dogodkov, novih prijateljstev, nekatera izmed bodo ostala za celo življenje. 

Na začetku je bilo malo dileme, ki pa ni bila vezana na sladkorno bolezen. Namreč, štartali smo z napovedjo, da ne bo nobenih telefonov, tablic ali računalnikov. To je za trenutno družbo kar presenečenje. Nekateri starši so to sprejeli rahlo skeptično, prav tako nekateri otroci, tako da smo dobili kar nekaj elektronskih sporočil pred samo kolonijo. 

Prvi dan, ko smo se zbrali, smo videli, da ima približno polovica otrok telefone s seboj, potem so jih lepo pospravili v skupinske omarice, da smo vedeli, da do njih ne morejo dostopati in so bili celotno kolonijo brez telefonov. Jaz mislim, da je bila večina prijetno presenečena. Sami sebe so presenetili. Marsikdo je to res izpostavil kot pohvalo. Na koncu smo zbrali tudi vtise v pisni obliki in v resnici je bil zelo, zelo pozitiven odziv na to. Večina je tudi rekla, da lahko prihodnje leto, brez dileme, naredijo enako. 

Verjetno pa se nekateri, ravno zaradi tega, niso udeležili. Hvaležni smo staršem, ki so podprli to našo odločitev, saj verjamemo, da je to edina prava pot. Medvrstniški stiki so popolnoma drugačni, če imajo telefon ali pa ne. 

Urša: Verjetno je nastalo veliko zanimivih zgodb v koloniji?

Izr. prof. Klemen Dovč: Vsak dan je kakšna zgodba. Predvsem medvrstniški vidik, rodi se veliko prijateljstev, tudi kakšna simpatija. V resnici so krasna skupnost. Že več kot 10 let imam to izkušnjo in me navdušuje njihova odpornost, način spoprijemanja s težavo/bremenom, ki je neizbežno. Iskreno verjamem, da si lahko zaradi tega boljši človek. Razumem, da je težko, ampak se mi zdi, da je to edina prava filozofija, ki pelje naprej. Marsikdo je lahko boljši človek zaradi tega. Verjamemo v to in tako tudi učimo. 

Debeli rtič 2025 - del zdravstvenega osebja na koloniji. Foto: Klemen Dovč.

Sprejemanje sladkorne bolezni: izzivi za starše in otrok (nova perspektiva)

Urša: Kako pa doživljate razliko, med starši in otroci, pri sprejemanju sladkorne bolezni? Tako eni kot drugi doživijo šok, vendar je ta občutek nemoči pri starših, ki bi za svojega otroka želeli le najboljše, zelo intenziven. Otroci nekako lažje sprejmejo vse skupaj, pride seveda do nekih prilagoditev in sprememb, potem pa kar odhitijo naprej. Kako lahko staršem bolj pomagamo?

Izr. prof. Klemen Dovč: To je zelo različno. Kaj bi dali, da tega bremena ne bi bilo več. Tukaj niti ne rabiva izgubljati besed. Ampak dejstvo je, da diagnoza katerekoli kronične bolezni ni lahka. Težko je povedati, je pa neizbežno. Ohrabrujoče je, da družine zelo hitro vidijo, kako gre razvoj naprej. 

V desetih letih se je oskrba oziroma obravnava sladkorne bolezni spremenila za 100%. Vse je drugače, predvsem s pomočjo sodobne tehnologije. Že naš tabor, od stodvajsetih otrok jih ima sto naprednejšo zaprto zanko. Koliko je to drugače voditi, kot pred desetimi leti. Takrat smo v kolonijah uvajali prve senzorje. Sedaj je zelo drugače s hipoglikemijami. Veliko manj hip, manj porabe “rešilnih” ogljikovih hidratov, vse se lahko bolje načrtuje in posledično bolje prepreči zaplete. 

Že tu je ogromna sprememba. To nam povejo tudi starši. Prav tako so objavljeni podatki o tem, koliko se je breme sladkorne bolezni zmanjšalo s sodobno tehnologijo. Koliko manj nočnega zbujanja je, manj strahu. 

Če/ko morajo sprejeti takšno bolezen, lahko z optimizmom rečemo: “razvoj gre naprej, znanost je tukaj na pravi strani, vedno bo boljše.” Privilegirana družba smo, v Sloveniji dobimo najsodobnejšo tehnologijo. Marsikje je inzulin redkost, kaj šele senzor! Ta blagoslov moramo optimalno izkoristiti. Ta pogovor imamo vsakič, ko v družini zboli otrok. 

Hkrati pa potekajo tudi že intervencijske študijepreprečevanja/odlaganja sladkorne bolezni, ki že kažejo prve spodbudne rezultate. To nas navdaja z optimizmom. Smo v začetkih, prvi rezultati so bili objavljeni pred parimi leti. Trenutno je v teku več deset raziskav preučevanja različnih zdravil, ki kažejo potencial, da bodo uspela odložiti sladkorno bolezen. Zaenkrat še ne moremo rêči pozdraviti, ampak, če odložimo bolezen za pet do deset let, je zagotovo zelo pomembno. 

Urša: Vsekakor en korak naprej.

Izr. prof. Klemen Dovč: Tako je, pozdraviti ne moremo iz danes na jutri. Na ta način z vsakim korakom izboljšamo prihodnost. 

Urša: Manj hip, manj zapletov, veliko manj težav na splošno, je to povezano s tehnologijo ali tudi s tem, kako otrok upošteva smernice prehrane, gibanja in življenjskega sloga nasploh?

Izr. prof. Klemen Dovč: Zaprta zanka je pripomoček, ki omogoči pomembne izboljšave in razbremenitve, če jo pravilno uporabljamo. Še vedno se da brez, vendar je težje. Včasih smo imeli inzulinsko črpalko in senzor. Vse odločitve je sprejel posameznik, oziroma njegov starš. Čez dan je bilo treba sprejeti najmanj osem do deset odločitev. Ponoči še kakšne tri dodatno, drugače ni šlo. 

Če si želel ponoči nekaj spremeniti, je bil edini način za to, da si se ponoči zbudil in izmeril sladkor, dodal ali ustavil inzulin, naredil profil. Tega sedaj ni treba več početi. Algoritem neprekinjeno sprejema odločitve in, če so te odločitve majhne, jih lahko sprejme sam. Odvzame delež odločitev in s tem tudi bremena staršem. 

Tukaj je še en pomemben vidik, to sami dobro veste in to ve tudi vsaka družina, da en dan ni enak drugemu. Da obstaja variabilnost med tem, koliko inzulina rabiš en dan ali pa drug dan, da je desetine dejavnikov, ki vplivajo na raven sladkorja. Ene znamo izmeriti, enih pa ne znamo. Lahko upoštevamo prehrano, bolezen, šport, menstruacijo, poznamo vpliv starosti, spola in trajanja sladkorne bolezni. Pri čustvovanju imamo pa že “problem”, kako upoštevati bolj ali manj zaveden stres, ki nastane zaradi šole, službe, odnosov s starši in vrstniki… Teh stvari ne znamo izmeriti, vendar tudi vplivajo. 

Tukaj sodobna tehnologija res lahko pomaga, saj do neke mere samodejno prilagodi odmerjanje inzulina in odvzame del bremena. Žal ga ne znamo še čisto izničiti, ampak če delamo z njimi dobro, se da doseči boljši rezultat. Rekel bi, da je to podobno kot Garmin v avtu v primerjavi z zemljevidom. Zemljevid te je pripeljal do cilja, ampak je bilo drugače kot zdaj, ko rečeš Garminu, pelji me tja in te še obvesti, kje so zapore in kje stoji radar.

Urša: Se zaradi zaprte zanke strah pred hipoglikemijo med aktivnostjo zmanjšuje?

Izr. prof. Klemen Dovč: Podatki kliničnih raziskav, poleg varnosti in učinkovitosti, kažejo pomembno izboljšanje nekaterih vidikov kvalitete življenja, kjer je strah pred hipoglikemijo eden izmed temeljev. Črpalka je pripomoček, ki omogoča prilagajanje in je njena varnost in učinkovitost zelo odvisna od uporabe in predvsem ustreznega načrtovanja. Sodelovali smo tudi pri smernicah uporabe pripomočkov pri športu, ravno pa tudi pripravljamo nove smernice, podatkov je vedno več in priporočila temeljijo na teh dognanjih.

Vedno bolj natančno se da prilagoditi, po naših izkušnjah se da delati bolj varno kot s svinčniki. Na predavanjih vedno pokažem podatke profesionalne kolesarske ekipe Novo Nordisk (prej imenovana Team Type 1), kjer so zabeležili med dirko na svetovnem nivoju visok in naraščajoč delež hip v nočnem času (porast od 6 do 12% v času dirke, kar je pomenilo dodaten stres, obremenitev, vnos ogljikovih hidratov… Podatki raziskav z uporabo zaprte zanke so veliko boljši, je pa potrebno seveda aktivnost ustrezno načrtovati, vsaj eno do dve uri prej. Črpalki je potrebno napovedati aktivnost, da spremeni način dovajanja v manj občutljiv. Tudi v koloniji smo to uporabljali in rezultati so pokazali, da je preprečevanje hipoglikemij lahko zelo uspešno. 

Mi ne želimo, da ima nekdo višje sladkorje samo zato, da prepreči hipo, saj je visok sladkor enako ali pa še bolj škodljiv. Hkrati pa je enako pomembno, da otroci ne rabijo prekiniti aktivnosti zaradi hipoglikemije. Dodatno lahko zaprta zanka prilagaja inzulin po intenzivni telesni dejavnosti in tudi ponoči, ko se zaradi aktivnosti spremeni občutljivost za inzulin. Kar je s svinčnikom nemogoče (ker si bazalni inzulin že davno prejel) in so pogosto edina rešitev rešilni ogljikovi hidrati. 

Raziskave prihodnosti in iskanje odgovorov na naraščanje pojavnosti in preprečevanje SB1

Urša: Malo prej ste omenili raziskave, usmerjene v preprečevanje sladkorne bolezni tipa 1. Pojavnost pa narašča, ali kaj bolj vemo, zakaj?

Izr. prof. Klemen Dovč: To je neverjetno dobro vprašanje in verjetno odgovor zasluži Nobelovo nagrado. Čisto prepričani nismo. Hipotez je ogromno, toliko kot je raziskovalnih skupin. 

Neka genetska komponenta je in ni majhna. Okolje. Kaj v okolju? Prepričljivega krivca zaenkrat niso našli. Vedno bolj se skuša razumeti imunski odziv, kaj ga zmede. Kaj povzroči to, da neka celica po nedolžnem “obtoži” beta celico, da je nekaj narobe naredila. 

V naši raziskovalni skupini, predvsem v laboratoriju, trenutno poteka kar nekaj doktorskih nalog na področju proučevanja imunskega odziva. Pomemben manjkajoči člen so podatki oseb, ki so v zgodnji fazi ali pa v pred-fazi bolezni. To nam bo omogočilo presejanje, da bomo posameznike dobili bistveno prej. 

Eno področje, ki je bolj zanimivo in se veliko preučuje, je na področju okužb. Vemo namreč, da so določene okužbe povezane z drugimi avtoimunskimi obolenji, kot so revmatične bolezni in tudi nevrološka obolenja. Praktično katerakoli okužba, na primer gripa, enterovirus, nedavno tudi COVID-19, je lahko sprožilec dodatne imunske reakcije. Ni krivec in ne povzroči vnetne bolezni, ampak način, kako se naše telo odzove na tako okužbo, je lahko problematičen. Mi zelo veliko energije namenimo raziskavam na tem področju. 

Pojavnost (globalno) do neke mere narašča tudi zaradi tega, ker je sladkorna bolezen pravočasno prepoznana in zdravljena in manj ljudi umira zaradi neprepoznave. To je v svetu še vedno zelo velik problem. V razvitih državah pojavnost narašča skoraj 4% na leto, kar pomeni, da pride do podvojitve na 15 let. To je nora številka. Bo in je že ogromen javnozdravstveni problem. 

Urša: Ali kaže na to, da gre za več povezanih stvari, ki vplivajo na nastanek?

Izr. prof. Klemen Dovč: Verjetno neko zaporedje dogodkov, kaskada. Reči nekaj več kot to, je špekulacija. Presejanje je zelo dober premik, ki nam bo dalo populacijo oseb, ki še nimajo sladkorne bolezni, vemo pa, da jo bo dobila. Predvsem bo ponudilo nove podatke o tem, kaj se v tej zgodnji fazi dogaja. Sedaj tega ne vemo. 

Urša: Na presejanje pa so vabljeni sorojenci otrok s sladkorno boleznijo tipa 1?

Izr. prof. Klemen Dovč: Trenutno da, upamo, da bo v zelo kratkem času to postalo splošno presejanje, za vse otroke v Sloveniji, saj je za to že bil odobren nacionalni program. V določeni starosti bodo otrokom sočasno z nekim drugim krvnim odvzemom (recimo določitev hemoglobina ali holesterola pred vstopom v šolo) izmerili protitelesa. Posamezne regije to že počnejo. Kot cela država je najbližje temu trenutno Italija, ki je tudi že sprejela ustrezno zakonodajo. Pri nas presejanje zaenkrat poteka pri osebah, ki imajo sorodnika s sladkorno boleznijo v prvi liniji, kot rečeno pa upamo, da bo v roku enega leta to postalo splošno nacionalni presejanje. 

Urša: Impresivno, s tem se potem odpre ogromno novih možnosti raziskav in vpogledov, razumevanja…Odložitev bolezni poteka z zdravili, ki so že na voljo?

Izr. prof. Klemen Dovč: Ugodna vpliva presejanja sta vsaj dva. Prvi je zelo preprost: če imamo presejanje, dokazano pade pojavnost diabetične ketoacidoze. To je v Sloveniji še vedno velik problem. Ob diagnozi je približno 30% pacientov v diabetični ketoacidozi. Študije po svetu (npr. v Nemčiji, Avstraliji, Colorado v ZDA), ali pa posamezni programi in regije, so dokazale, da družine, ki so vključene v presejanje, pridejo pravočasno in do ketoacidoze ne pride. Ketoacidoza je velik problem, pušča posledice, je lahko smrtno nevarna in presejanje lahko ta del izboljša. 

Drugi del pa je ta, da so v fazi razvoja nova zdravila za odložitev. Eno zdravilo je že odobreno (Teplizumab), ravnokar se pripravlja za objavo vsaj še ena odmevnejša raziskava z ugodnimi rezultati, kar pomeni, da obstajajo zdravila, ki jih bomo lahko ponudili tem družinam in s tem poskušali odložiti razvoj sladkorne bolezni. Če začnemo presejanje čez eno leto, bomo dobili osebe, ki bi zbolele v naslednjih nekaj letih in potencialno bi tem lahko ponudili že kakšno od teh zdravil. To je neko upanje, ki postaja realnost.

Urša: Kaj pa vpliv življenjskega sloga na razvoj sladkorne bolezni, koliko se raziskuje?

Izr. prof. Klemen Dovč: Nemčija je imela kar nekaj programov, prav tako deli ZDA, recimo študija TEDDY je ena izmed teh, ki so preučevale vse možne vidike, ki jih znamo izmeriti. Na primer, dodajanje vitamina D, dojenje - koliko časa, prehrana, mikrobiota, drugi različni vidiki. V resnici nobena izmed merljivih stvari ni pokazala nekega pomembnega vpliva na razvoj ali preprečevanje sladkorne bolezni. Kar je dobro in hkrati slabo. Ni krivca. 

Zelo zanimiva raziskava pred parimi leti je pokazala, da je cepljenje za rotavirus zmanjšalo pojavnost sladkorne bolezni. Nam se je to zdelo blazno zanimivo in smo takoj povabili center v Gradcu, ki imajo regijsko zelo primerljive skupine z našimi. V Avstriji je precepljenost proti rotavirusu zelo visoko, pri nas je zelo nizko. Naši podatki pa so pokazali, da je pojavnost sladkorne bolezni v obeh regijah zelo primerljiva, kar pomeni, da verjetno cepljenje proti rotavirusu žal nima zaščitnega učinka na pojavnost sladkorne bolezni. 

Zdrav življenjski slog v družbi izzivov

Urša: Sedaj se sprašujem, ali pri otrocih potem starši preveč kompliciramo, npr. kaj jedo in podobno, glede na omenjene raziskave, ki kažejo nepovezanost življenjskega sloga z razvojem bolezni?

Izr. prof. Klemen Dovč: Jaz sem trenutno zaskrbljen, ker stroka javno komentira in skuša vplivati na družbo z nasveti, objavo podatkov raziskav, pa se mi zdi, da starši ali pa skupnost res ne upošteva tega. En vidik je prehrana. Drug vidik so sladke pijače. Narašča debelost. Tretji vidik so ekrani - toliko je negativnih posledic uporabe ekranov. Četrti so električni skiroji, ki verjetno tudi vplivajo na zmanjševanje gibanja, hkrati pa so pogosto povezani s pomembnini poškodbami, ker se jih pogosto vozi brezčelad in po možnosti še s telefonom v roki. Vsak teden imamo na kliniki nekoga s poškodbami po nesreči z električnim skirojem. 

Izgleda, da kot družba, včasih potrebujemo slabo izkušnjo na lastni koži, da potem nekaj spremenimo. Kar pediatri verjamemo in širimo je žal nekaj čisto drugega kot to, kaj potem starši prakticirajo.

Urša: Iz tega stališča je ozaveščenost glede pomena prehrane, gibanja, preživljanja časa v naravi, navsezadnje tudi dolgčasa… problematična?

Izr. prof. Klemen Dovč: Kljub temu, da to ni nič povezano z razvojem sladkorne bolezni, je pa zelo povezano z razvojem debelosti. Tukaj pediatri leta in leta opozarjamo na škodljiv vpliv sladkih pijač. Da ne rečem energetskih pijač. Te so sploh katastrofa. Pa se nič ne spremeni. Povsod jih imamo, otroci jih pijejo, kjer jih dobijo, pogosto tudi doma. 

Urša: Na koloniji najbrž ni bilo teh izzivov?

Izr. prof. Klemen Dovč: Zagotovo ne. Raje naredimo kvalitetno sladico ali pa peljemo otroke na sladoled, kot da bi kupovali takšne pijače. Ves čas imajo na voljo bidone za športne aktivnosti, včasih prejmejo energijske ploščice in pa “zero” vodo z okusom, če gre za dolgotrajno telesno aktivnost. Tako poskrbimo za enostavne ogljikove hidrate, ki so dosti bolj kvalitetni od sladkih pijač. Tudi družinam priporočamo, da si namesto sladkih pijač raje privoščijo (ali pa doma naredijo) kakšen kvaliteten sladoled. 

Urša: Kaj pa vzpon diet, ki se širijo v populaciji, verjetno je tudi pri sladkornih bolnikih veliko preizkušanj različnih diet, predvsem tistih, ki umikajo ogljikove hidrate?

Izr. prof. Klemen Dovč: Zaenkrat smernice pravijo, da je uravnotežen krožnik najbolj primeren za rast in razvoj otroka. Tukaj se priporočila za otroke s sladkorno boleznijo zelo malo razlikujejo od teh, ki nimajo sladkorne bolezni. Edina razlika je, kakšen je delež in sestava enostavnih ogljikovih hidratov. Ostali vidiki pa so enaki - glede beljakovin, zelenjave, maščob. Kar pa se tiče ogljikovih hidratov, nasploh ne priporočamo zelo enostavnih ogljikovih hidratov, tudi za otroke brez sladkorne bolezni. 

Mogoče je poudarek zadnjega obdobja predvsem ta, da inzulin odmerimo pravočasno in natančno. Na drugi strani - kako jemo? Da je navsezadnje pomembno zaporedje hranil v obroku, da bi bilo bolje zelenjavo pojesti prej, preden se lotimo ogljikovih hidratov. Morda ne jemo dovolj počasi. Količine, ki jih prejmejo otroci, so marsikje, tudi v Sloveniji, pogosto neustrezne. Poskrbeti moramo za primeren kaloričen vnos. V obe smeri. Po intenzivni vadbi kalorični vnos pogosto zaostaja, kadar so otroci premalo aktivni pa marsikje presega. In prideva ponovno do deleža ogljikovih hidratov - pogosto so zajtrki tudi do 80% sestavljeni iz ogljikovih hidratov, kar je neustrezno.

Tehnološke rešitve, zaupanje stroki in razumevanje podatkov

Urša: Kakšna vprašanja vas najbolj presenetijo s strani staršev? Kakšni so najbolj klasični primeri vprašanj oziroma predlogov?

Izr. prof. Klemen Dovč: Glede uporabe pripomočkov. Nekateri ljudje nočejo uporabljati zaprte zanke in rajši ostajajo na penih. Pustiva predsodek oziroma sam problem nošenja pripomočka, saj lahko vpliva na samopodobo. To je do neke mere razumljivo. Seveda so poskusi, da bi pozitivno vplivali tudi na ta del. Na primer, pred kratkim je bila lansirana igrača “Barbie”, ki ima sladkorno bolezen tipa 1 in nosi inzulinsko črpalko. 

Dokazano pa je, da je zaprta zanka najbolj učinkovit pripomoček. Niso pa tudi vsi pripomočki enaki. Eni so bolj preučeni, imajo več podatkov kliničnih raziskav, drugi manj. To je najbolj pereče vprašanje. Mi lahko predpisujemo samo pripomočke, za katere veljajo zadostni dokazi varnosti in učinkovitosti ter, da so klinične raziskave vključevale tudi otroke. Mimo tega naša stroka ne more iti. Jaz mislim, da bi to moralo brezpogojno veljati za vsa zdravila in vse pripomočke. 

Verjamemo, da je treba za otroke (seveda tudi za odrasle, vendar mi zdravimo otroke), ponuditi pripomočke, ki so varni in ustrezno pretestirani. Je pa na spletu ogromno komentarjev, kakšno diskriminacijo delamo in ne želimo predpisati določenega pripomočka. 

Urša: V smislu, pacient želi določeno črpalko in senzor, vendar tega ne morete zagotoviti, ker ti specifični pripomočki, ki jih želijo, niso klinično testirani na otrocih?

Izr. prof. Klemen Dovč: Točno to. Mednarodne smernice združenja ISPAD, kjer sem bil udeležen kot urednik, povzemajo vse študije, ki so bile opravljene in so vključevale otroke. Pripomočki, ki so tam navedeni, žal niso vsi dostopni pri nas. Pripomočki, ki jih priporočamo in svetujemo, so iz tega nabora ter so na voljo na slovenskem trgu. Tiste, ki jih ni, jih žal ne moremo, upamo pa, da do konca leta prideta še en ali dva na naše tržišče. Pripomočkov, ki nimajo objavljenih rezultatov o varnosti in učinkovitosti pa žal ne moremo priporočiti in jih tudi odsvetujemo. To je (vsaj po spletnih medijih) očitno ena zelo perečih tem pri nas.

Obstaja standard varnosti in učinkovitosti, mimo katerega ne smemo in tukaj mora imetistroka jasna stališča. Vedno zagovarjamo le najboljše za otroke.

Urša: Kaj pa vsi novi podatki, ki so nam sedaj na voljo zaradi senzorjev? TIR, vzorci gibanja sladkorja, ali jih znamo pacienti izkoristiti oz interpretirati? 

Izr. prof. Klemen Dovč: To je ključni del vsakega našega posveta v ambulanti. Z namenom, da se vsi nekaj naučimo, da se bolje načrtujejo aktivnosti, da se izboljšujejo vnosi obrokov, vse to pomaga za celokupno vodenje sladkorne bolezni. 

Urša: Bi priporočali senzorje tudi zdravim ljudem?

Izr. prof. Klemen Dovč: Glukozni senzor je pripomoček in ima svojo funkcijo. Nepogrešljiv je pri sladkornih bolnikih tipa 1, tudi pri tipu 2, ne glede na to, ali imaš inzulin ali ne. Pri nosečnosti. Veliko se že uporablja v intenzivnih enotah v bolnicah,predvsem pri presnovnih boleznih. Vedno več se bo uporabljal pri vrhunskem športu za načrtovanje treninga in prehrane. Verjetno pa ima pri povsem zdravih posameznikih zelo omejeno korist in uporabnost. 

Po pretečenih 42 kilometrih Ljubljanskega maratona. Foto: Klemen Dovč.

Urša: Ste sami preizkusili senzor? Kakšna je bila ta izkušnja?

Izr. prof. Klemen Dovč: Seveda. Načeloma mi je nekoliko lažje svetovati družinam/otrokom, če sem vsaj poskusil pripomoček (čeprav vem, da ni enako, kot če ga moraš nositi ves čas). Tudi lažje se naučiš, kako se ga vstavi, poveže z aplikacijo… Jaz sem ga namenoma namestil, ko sem imel malo več (športnih) izzivov. Pripravljal sem se na polmaraton in sem spremljal glukozo pred in med treningi ter med samo tekmo. Sem tudi videl, kaj naredi “carb loading” pri zdravih ljudeh. Vse skupaj je treba spremljati zdravo razumsko.

Optimističen pogled v prihodnost in priložnosti za paciente

Urša: Proti koncu najinega pogovora poglejva še v prihodnost, kam gremo, kje so največje priložnosti za nas paciente? 

Izr. prof. Klemen Dovč: Celokupno nam gre dobro, kar kažejo vsi kazalci. Že več let opažamo ugoden trend izboljševanja. Lani smo imeli, prvič v zgodovini, glikirani hemoglobin pri otrocih 7%. Gre za pomembno znižanje, najverjetneje na račun zaprte zanke.

Seveda ostajajo izzivi pri posameznih  družinah (težje socialno okolje, težke pridružene bolezni...), kjer je sladkorna bolezen še eno dodatno breme. Kar lahko naredimo boljše je, da poskrbimo za najbolj ranljive. Tako upam, da bomo zelo kmalu lahko tudi za predšolske otroke imeli najsodobnejšo tehnologijo. 

Pomembno je, da upoštevamo preverljive vire znanja in zaupamo stroki, ki je v Sloveniji merljivo dobra na svetovnem nivoju. Vedno vpeljujemo dokazano učinkovite rešitve.

Na področju prehrane se vedno bolje razume pravilno prehranjevanje in zaporedje živil v obroku. Kljub blagoslovu kvalitetne hrane v Sloveniji, naši otroci pogosto posegajo po neustreznih živilih, zato so tu še možnosti za izboljšanje.

Na žalost fizična pripravljenost otrok globalno upada, verjetno tudi zaradi prekomernega časa pred ekrani. Zato je ključni nasvet: zdrav duh v zdravem telesu, bodimo aktivni, saj ima to blagodejne učinke na celotno zdravje.

Urša: Izr. prof. Dovč, iskrena hvala za ta izjemno poglobljeni pogovor. Pohvale celotni vaši ekipi za izjemno delo na področju sladkorne bolezni tipa 1. V le desetih letih je le-to prineslo velike spremembe v obravnavi, posebej z razvojem algoritma zaprte zanke, ki je iz raziskav hitro prešel v klinično prakso. Prav tako gre zahvala pionirskemu delu na področju presejanja in preprečevanja sladkorne bolezni tipa 1, ki že poteka.

Vam in celotni ekipi želimo veliko uspehov tudi v prihodnje. Verjamem, da lahko v imenu skupnosti sladkornih bolnikov tipa 1 rečem, da se veselimo vseh novih dognanj in posledično sprememb pri obvladovanju sladkorne bolezni, ki bodo rezultat vašega dela.

Hvala za čas, ki ste si ga vzeli za nas.