Življenje z diabetesom: Tamara Andrašič

Tamara Andrašič. Foto: Šimen Zupančič.

Tamarina 'sladka zgodba' se je začela pri njenih devetih letih z diagnozo sladkorna bolezen tipa 1, ki ji je kasneje sledila vrsta resnih zdravstvenih izzivov, vključno z rakom na slinavki. Tamara, danes psihoterapevtka, je te preizkušnje in nerešene travme iz otroštva, med njimi tudi spolno zlorabo, preoblikovala v vir moči.

Najin pogovor se dotika vprašanj: kako je bolezen postala njena največja zaveznica, kako je sprejemanje sebe ključno za celostno zdravje in zakaj je tako pomembna povezava med psiho in telesom. Pred vami je nova navdihujoča, močna in ranljivazgodba o tem, kako kljub vsemu zaupati življenju in zrasti iz najtežjih preizkušenj.

Urša: Draga Tamara, hvaležna sem, da si izrazila željo, da z nami deliš svojo življenjsko zgodbo.Tvoja pot je polna preizkušenj, a hkrati iskanja in raziskovanja, s katerim si želela najti globlje vzroke in povezave za to, kar je navzven očem nevidno… Bi lahko za začetek z nami delila svojo zgodbo, kako se je pravzaprav začelo življenje s sladkorno boleznijo in kako je to povezano z drugimi izzivi, kot je bil rak na slinavki? 

Tamara: Seveda, greva kar po vrsti. Sladkorna bolezen je bila prva. Zbolela sem v tretjem razredu, stara sem bila devet let. Takrat kot otrok sploh nisem vedela, zakaj se gre in kaj to pomeni. Začetek zgodbe je bil enak kot pri mnogih: hujšanje, utrujenost in huda žeja. Nekaj časa se je vleklo, preden smo šli k zdravniku, potem pa je prišla diagnoza… in injekcije. Vse skupaj sem vzela čisto z levo roko. Zdelo se mi je, da v času mojega otroštvu nihče v družini ni zares razumel in skrbel za to. Tudi sama nisem razumela, kaj sladkorna je. 14 dni v bolnišnici se mi je zdelo čisto premalo. Inzulin sem si dala, ko sem se počutila slabo, in to je bilo to. To je trajalo kar nekaj časa.

Prva leta so bila precejšnja groza, potem pa se je zgodba spremenila zaradi dr. Bratine in dr. Battelina, ko sem se začela voditi v Ljubljani. Prej sem bila v Mariboru. Večkrat sem šla tudi na Debeli rtič, kjer so potekale kolonije za nas pocukrane, to je bilo zakon. Prva kolonija je bila sicer pravi šok, ker sem prvič zares doumela, kaj je sladkorna bolezen. Meni se je svet šele takrat podrl, saj sem začela razumeti, da to ni neko obdobje, ki bo minilo in komaj takrat sem začenjala bolje razumeti, na kaj vse je potrebno misliti in biti pozoren pri sladkorni. Dr. Bratino zelo cenim in jo imam zelo rada, ker mi je bila hkrati zdravnica, prijateljica in terapevtka. Seveda sem se ji tudi lagala, kot najstnica sem bila prava upornica in sem delala ravno nasprotno od tega, kar bi bilo prav. Vendar dokler sam nimaš tistega klika, da to delaš zase, se zdravnik lahko na glavo postavi in se ne bo nič zgodilo.

Bilo je kar pestro in na nek način takrat tudi zabavno. Spomnim se, da sem si "cukre" pisala v beležko na poti, ko smo se peljali v Ljubljano na pregled. Dr. Bratina mi je rekla v smislu: »Zakaj se pa ti lažeš? A ne veš, da ima aparat spomin?« Ogromno mi je dala in mi odprla oči. Počasi sem sama prišla do tega klika, da delam zase. Potrebuješ čas, da sprejmeš.

Šele kasneje sem seveda ugotovila, da svoje diagnoze sploh nisem sprejemala. V najstniških letih je bilo zame nujno poizkusiti vse, kar ne bi smela, prav “za nalašč”. Vendar so se z vikend oddihi in kolonijami, skupaj z drugimi diabetiki in tamkajšnjim spremstvom stvari z leti izboljšale. Ko sem se morala posloviti iz Ljubljane in so me prestavili na odrasli oddelek, sem celo pot domov jokala…

Urša: Zveni, kot da si res ustvarila močno in tesno vez z osebjem na pediatričnem oddelku, ki je šla onkraj običajnega odnosa med pacientom in zdravnikom. Kako pomembna je bila ta podpora v tvojem zgodnjem življenju?

Tamara: Res je bila tesna vez, konstantno si v stiku, zdravnica je vedela prav vse o meni. Prav tako se povežeš z osebjem oddelka, mnogo medicinskih sester ne bom nikoli pozabila, vedno so mi bile, poleg vsega medicinskega dela, tudi opora, dale so mi kakšen nasvet, ki se je za vedno zasidral, in to šteje. 

Kasneje so se morda ta leta neurejenega diabetesa telesu vrnila. Leta 2018 sem dobila raka na slinavki. Prišlo je do odziva telesa in lahko bi rekla, da je vse skupaj udarilo ven. Spet na slinavki. Iz te svoje zgodbe sem nekako izluščila, da je bil to skupek večih stvari, mogoče tudi inzulina, saj imam diabetes že sedemindvajseto leto. 

Včasih sem namreč porabila tudi do 80 enot inzulina dnevno, sedaj ga porabim nekje med 20 in 30. To je res velika razlika. Mogoče je bila to posledica vseh teh prekrškov v tistem obdobju, ki je trajalo kar dolgo. Poleg tega pa še nerazdelana spolna zloraba iz otroštva, psiha in življenje samo, imela sem izzive na večih področjih. Na področju partnerstva, osebnostno, zdravje ni bilo ok… To je bilo vse pomešano, in potem telo odreagira. 

Sladkorna je ena izmed teh stvari. Prva leta sem imela sladkorno bolezen za sovražnico, potem pa sem ugotovila, da je v bistvu moja velika zaveznica. V mojem življenju se veliko stvari ni zgodilo zaradi sladkorne, ker sem imela neko strahospoštovanje. »Ne bom tega in tega, ker, kaj pa če…« Tudi recimo želja po otrocih: želela sem jih zelo hitro, pa se zaradi neurejene sladkorne za to nisem niti odločila in to je bilo dejansko dobro v slabem. Partner ni bil pravi, razmerje ni bilo zdravo. Čez leta sem potem ugotovila, da me je bolezen zaščitila pred dodatnimi slabimi odločitvami in kakšna velika prijateljica je moja sladkorna ter kako hvaležna sem ji.

Tamara pravi, da je sladkorna bolezen njena zaveznica.

Urša: Zelo poudarjaš močno povezanost med telesnimi izzivi in notranjim, psihičnim delom, zgodovino travm in čustvi. Kako si prišla do teh spoznanj in kako ti pomagajo danes, tudi pri tvojem delu?

Tamara: Travme in strahove je treba sčistiti. Odstraniti škodljiva prepričanja in se naučiti kako sebe sprejeti in se imeti zdravo rad. Zaradi psihe pride posledično do težav s telesom. To povezujem zato, ker sem veliko tega ugotovila iz lastnih izkušenj. Sem psihoterapevtka in imam še več vpogleda v to, kako življenje človeka in njegovo doživljanje življenja vpliva na zdravje. Sprva ni bil namen, da delam kot psihoterapevtka; za študij logoterapije sem se odločila zaradi svoje zgodbe in lastnih vprašanj. Kasneje sem prišla do uvida, da je pomoč ljudem od nekdaj moje poslanstvo. Čez svoje delo vidim, kako zelo sta telo in psiha povezana  in se trudim ljudem stati ob strani ter jim pomagati. Že skoraj deset let, vključno s tremi leti strokovnega vodenja onkološke skupine v Kopru, se ta področja pri meni prepletajo. Psiha je bistvenega pomena, ki zagotovo vpliva na naše celostno zdravje. 

Sladkorna je po mojem mnenju povezana s sladkostjo življenja, z žalostjo in jezo. Jaz seveda takrat, ko sem zbolela, tega nisem vedela. Recimo, pri petih letih sta se moja starša ločila. Zaradi tega dogodka se je v meni in okrog mene veliko spremenilo. Pri devetih letih je prišla sladkorna. Šele kasneje sem videla, kakšna jeza in razočaranje sta bila v meni. To raziskovanje in poglabljanje vase in svoj življenje, in kaj bi se lahko s čim povezovalo, se ponavadi začne takrat, ko zboliš ali ko se ti zgodi nekaj hudega, ko doživiš nesrečo ali težak razhod s partnerjem. V lastnih partnerskih odnosih sem v večini opazila neko nasilje, odvisnosti, škodljiva obnašanja. Po razhodih sem imela vedno mnogo vprašanj, in s časom sem dobivala odgovore, ki so me vedno vračali k raziskovanju sebe. 

V preteklosti sem imela težave tudi z obširno endometriozo, ciste na jajčnikih in na črevesju. Zaradi endometrioze nimam enega jajčnika, vzeli so mi nekaj centimetrov črevesja in slepič, pri operaciji slinavke so mi vzeli vranico, odstranili polovico žleze slinavke in 5 cm velik malignii tumor. Če ne slišimo nežnih opozoril življenja in ignoriramo tudi vse glasne alarme, nam to nazadnje močno pokaže telo. Tudi sama dolgo nisem zmogla slišati.  

Ampak preteklosti ne moremo spremeniti, lahko pa vplivamo na prihodnost. Prevzela sem odgovornost in danes je drugače. Moje življenje je bolj mirno, zadovoljno, polno ljubezni. Imam lepo in zdravo partnerstvo. Sprejemam sebe in moje zdravje mi služi. Danes je vse okej in velikokrat si rečem: “Lahko so mi fizično vzeli organe iz telesa, ne morejo pa vzeti moje duše in življenjske drže.” Sladkorna bolezen je danes bolj urejena, več se gibam in trudim se jesti živo hrano. Izogibam se kruha, testenin, procesirane in junk hrane, seveda s kakšno izjemo tu in tam. Se pa takšna izjema takoj pozna na prebavi, na sladkorju in potem tudi črpalka piska.

Črpalka in senzor sta res super!

Urša: Tamara, šla si skozi različne faze tehnološkega napredka pri vodenju sladkorne bolezni, od injekcij do črpalke in senzorja. Kako so ti pripomočki spremenili tvoje vsakdanje življenje s sladkorno?

Tamara: Prva leta sem bila na penih, potem sem dobila črpalko, zadnjih nekaj let pa še senzor. In to je super. Izzive s črpalko sem imela na začetku, ker je bil prehod iz penov na črpalko ravno v času srednje šole, moje stiske pa so bile takrat močne in posledično sem se zelo zredila. Iskala sem uteho v hrani in s črpalko je vse postalo veliko bolj dostopno, samo gumbek pritisneš, brez pikanja, in že lahko ješ. V obdobju najstništva sem imela nekaj let tudi diagnozo čustveno prenajedanje.

Urša: Kako si ta del potem predelala, saj je bilo to verjetno povezano tudi z drugimi notranjimi izzivi, ki si jih omenjala?

Tamara: Seveda. Pomagalo mi je, da sem ozavestila pri sebi, da delam slabo zase in takrat sem si začela postavljati pravila. Namreč, prenajedanje je bil največji izziv predvsem takrat, ko je bila hipoglikemija (hipa), in potem sem pojedla čisto preveč in spravila sladkor tja do 30 mmol/L. To za telo res ni dobro, vsa ta nihanja ga utrujajo. Ampak počasi se je izboljševalo.

Sem načeloma zelo samoiniciativna, ampak vseeno imam eno področje, ki mi je še danes izziv - šport. Sladkorno sem imela v srednji šoli velikokrat za izgovor, češ: »Ne morem telovaditi, ker imam nizek cuker.« In se spomnim moje učiteljice: »Saj boš videla, ko boš fitnese plačevala…« In je res, tako kot je rekla. Potem sem v odrasli dobi začela počasi, malo na kolo, včasih v fitnes, pa sprehodi, plavanje. Sploh zadnja leta sem več v naravi in se gibam. 

Če bi mi to nekdo rekel pred petnajstimi leti, mu ne bi verjela. Še vedno rabim spodbudo, ampak grem. Zdaj sem tudi bolj iskrena do sebe. Ko sem imela fitnes trenerko, sem ji povedala in pokazala, kako se sladkor pogleda na senzorju (da je ne bi slučajno prelisičila) (smeh). Malo se je treba potisniti, ampak počutje potem je pa veliko boljše in sem vsakič vesela in zadovoljna, da nekaj naredim zase. 

Urša: Kako bi opisala to razliko v počutju po športu? Kaj se je spremenilo v tvojem telesu, navadah, kako se je to odražalo na sladkorju in tvojem splošnem stanju?

Tamara: Počutje je bistveno boljše, sladkor je bolj urejen, zadnja leta ne niham s kilogrami, manj sem utrujena, bolj lahkotno opravljam stvari in imam energijo za stvari, ki jih rada počnem. Z gibanjem in s hrano je ogromna sprememba. V času endometrioze sem imela velike težave s prebavo. Fizično je bila tam cista. Imela sem tri operacije v obdobju petih letih in, ko so ti neke osnove odvzete, kasneje veliko bolj znaš ceniti te stvari.

Danes se zavedam, da moram jesti vlaknine, da je potem prebava v redu, da drugače ne gre. Enako velja za šport - da so sladkorji veliko lepši in počutje dobro. In ko senzor potem pokaže 100 %, “uh, kako je fajn”. Ampak ja… šport oz. skrb zase je nekaj, do česar moraš priti sam, nihče te ne more v to prisiliti in prepričati. 

Urša: Bi lahko rekla, da te je ta slab občutek v svoji koži, ta fizični in čustveni pritisk, spodbudil k še bolj poglobljenemu raziskovanju sebe in svojih vzorcev?

Tamara: Ja, seveda. Niso bili samo cukri. Pride z roko v roki. Zakaj se mi dogaja, kar se mi dogaja? Sladkorna je zraven v paketu, to je bilo predvsem zaradi moje psihe. In šele, ko sem petkrat ponovila slabo partnerstvo, sem dojela, da je to morda malo nenavadno in sem se začela spraševati, kaj delam jaz narobe. Prideš do te točke, ko se obrneš navznoter, k sebi. Zakaj nasilje, zakaj je v partnerstvu zmeraj prisotna neka odvisnost, zakaj se mi to dogaja? Zakaj meni ne uspe?  

Tudi pri svoji zadnji operaciji pred sedmimi leti sem bila prepričana, da je glede spolne zlorabe že vse urejeno. Pa ni bilo. Pri raku slinavke in operaciji sem se potem do fundamenta razgalila. Dejansko sem takrat šele zares spustila. Ščistila še zadnje koreninice. Dala sem ven vse občutke in zadnje zamere do sebe in storilcev. 

Zloraba in predvsem njene posledice se lahko vlečejo dolga leta in so zelo obširne. Segajo na mnoga področja, na katera sploh ne pomislimo. In po več kot dvajsetih letih od zlorabe lahko rečem, da ne nosim s seboj ničesar več. Hvaležna sem, da sem področje zlorabe temeljito in globoko pogledala in šele za tem spoznala partnerja, s katerim danes gradim povezan, odprt in iskren partnerski stik. 

Tamara pravi, da je zdrav partnerski stik rezultat dela na sebi. Rezultat čiščenja travm in blokad, ki jih nosimo v sebi.

Urša: Te izkušnje so te spodbudile k pisanju, da si te svoje zgodbe in spoznanja prelila na papir. Predvidevam, da je bil to tudi del tvojega zdravljenja?

Tamara: Tako je. Pisanje je velika terapija zame. Svoje zgodbe in uvide iz poslovnih in partnerskih razmerij, sem zapisala v knjigo. Naslov knjige je Zaupaj življenju, ker verjamem v to, da karkoli se nam v življenju zgodi, ima smisel in mu je treba zaupati. Vedno se na koncu stvari uredijo. 

Druga knjiga bo govorila o tem, kako premagati travmo spolne zlorabe in njene dolgotrajne posledice. Niti ne toliko moja zgodba, ampak koraki, ki so meni pomagali in mogoče bodo še komu. O tem govorim, ker mislim, da zgodbe pomagajo, saj ljudje v zgodbah najdemo sebe. Zgodbe zdravijo, osvetlijo neko pot, nekdo lahko vzame en korak iz zgodbe, nekdo drug dobi pogum, razmevanje in uteho, da ni sam. 

Tamarina knjiga:

Pri meni je na zadnji stopnički potekalo zdravljenja fizičnega telesa preko soočenja s storilcem. Na način, da sem vsa svoja čustva dala ven, ker sem rekla: »Ne morem si več privoščiti, da sem bolana. Jaz ne bom več bolana, nočem biti boga boga in žrtev. Kaj še lahko naredim?” Rekla sem si: Dovolj! In v tistem je samo zletelo iz mene, napisala sem pismo storilcu, brez cenzure. Sploh nisem razmišljala, kaj pišem, ampak sem samo pisala… Potem sem mu to pismo poslala in kmalu zatem se je zgodilo ogromno. Kot da sem takrat izpustila še tiste zadnje delčke žalosti, jeze in zamer, neke ostanke neizgovorjenega. Bil je močan premik v moji notranjosti in končno občutek, da je to to: “Nič več mi ni treba, svobodna sem.”

Rabila sem več kot dvajset let, da sem vse predelala. Ampak danes lahko o tem odprto govorim, kar je včasih ljudem kar čudno. Zgodba sama je sicer nesmiselna in, če bi govorila o njej, drugo stran le potegnem v žalost in jezo, kar ni namen. Veliko raje govorim o korakih, ki lahko nekomu koristijo, da dobi notranjo motivacijo in spoznanje. Da lahko uvede spremembe pri sebi. Posledice tega so namreč res razsežne.

Urša: Kljub vsemu, kar se je zgodilo že v tvojih začetkih življenja, je tvoj pogled na življenje izjemno optimističen, izžarevaš namreč polno hvaležnosti, veselja, zaupanja. 

Tamara: Zaupam življenju, kljub vsemu, kar je bilo. V vsakem slabem je obilje nečesa dobrega in novega. Včasih samo v tistem trenutku ne vidimo, ne slišimo ali še ne vemo. Na podlagi svojih zgodb in dela z ljudmi vidim, da to, kar pomaga meni, mogoče ne pomaga tebi, in danes nič več ne prepričujem. Če nekdo začuti, pride, če ne, je tudi v redu.

Tudi delam veliko manj kot včasih in iskreno samo s tistimi, s katerimi želim. Ko čutim, da so pripravljeni delati, namreč, nimam čarobne palčke. Zaradi vseh mojih zdravstvenih izzivov v preteklosti sem polovično v penziji in delam psihoterapije, zelo rada predavam, poleg tega tudi slikam in pišem.

Urša: Imaš veliko zanimanj, verjetno je to tudi del tvoje skrbi zase in ohranjanja ravnovesja?

Tamara: Ja, preveč! (Smeh). Moj stari način je bil še več in več, ampak prva osnova je ta, da si ti v redu in da se ne prekuriš. Vsak dan je treba poskrbeti za te osnove. Včasih se mi kdo smeji, ko jih povem, ampak so pravzaprav bistvo. Ko ti klikne, ti klikne. Kaj so te osnove? Ko te lulat, greš lulat. Ko si lačna, ješ, ko si žejna, piješ, ko te zebe, se oblečeš, ko ti je vroče, se slečeš, ko čutiš, da rabiš počitek, greš spat in kot ženska, upoštevaš menstrualni ritem.

To pomeni, da v času menstruacije, počivaš, če to potrebuješ. Jaz recimo en dan pred menstruacijo in prvi dan počivam, oz. vegetiram na kavču, potem pa sem že okej. Upoštevati moramo, kdaj smo kreativne, kdaj je čas za delo in kdaj je čas za počitek, da ne kurimo baterij, ko to ni treba. Prej je bila pri meni ves čas akcija, tempo… Ampak, če sem v ženskem telesu, tega ne zmorem. Po menstruaciji imam en teden izjemno aktiven, lahko napišem 15.000 mailov, pišem knjigo, delam terapije, naslikam sliko… Ampak, ko pride menstruacija, pa dva dni ne morem narediti nič. To vem in danes upoštevam. 

Urša: Se ti zdi, da smo ljudje tudi do neke mere otopeli, da smo v nekih tirnicah in samo gremo naprej, pa sploh ne opazimo vseh teh “majhnih” signalov, ki so pravzaprav veliki signali. Telo pa opazi vse in si zapomni vse?

Tamara: Ja, če mi ne opazimo, telo absolutno opazi. Mi si velikokrat niti ne priznamo in potiskamo signale proč. Če te boli glava vsak teden, ti telo morda s tem kaj sporoča. Tudi iz tega razloga govorim o svoji zgodbi in nekako polagam ljudem na srce, da ne čakati do tam, da telo odreagira. Namreč, ko telo ne zmore več, definitivno bo odreagiralo. Potem potrebujemo čas, energijo, pogum in mnogo volje za sanacijo posledic. Šele nato pridemo do vzroka, ki nas je do tu pripeljal. 

Zdi se mi, da se mnogokrat ne zavedamo, da res ni samoumevno, da telo v enem dnevu opravi toliko nalog, ki mu jih damo. Samo še to, samo še to… Jaz imam recimo telefon že 10 let na potiho. Ker nič ni nujno. Ko imaš čas, vidiš, odgovoriš, ne rabiš biti non stop z vsem bombardiran in vsem na voljo. Ampak to je spet en moj korak, moje razmišljanje. Vsak mora sam ugotoviti, kaj mu je prioriteta, kaj spremeniti in kaj mu je pomembno. 

Zadnje mesece ogromno delam z ženskami. Moje “specializacije” so partnerstvo oz. medsebojni odnosi, zdravje in kako ne izgoreti. Opažam, da veliko žensk trpi v neki službi ali partnerstvu, rade bi ven iz tega, pa ne znajo. In transformacija se lahko zgodi, ko je oseba pripravljena slišati in narediti spremembo.

Skozi slikanje Tamara najde notranji mir in sprostitev.

Urša: Kaj pa so najbolj pogoste težave ali izzivi žensk danes, ki pridejo k tebi?

Tamara: Ravno partnerstvo in težave v partnerstvu. Vsaj v mojih primerih. Ali nimajo partnerja, pa je problem, kako in kje. To zelo hitro rešimo, če so le pripravljene sprejeti novo osebo v svoje življenje. Na drugi strani pa imam zgodbe, ko sta oba partnerja pripravljena delati na odnosu, nekaj narediti in je želja obojestranska. To je zelo lepo videti. Vsaka zgodba je lahko hitro drugačna. So majhni koraki, ki vodijo do velikih sprememb. Ženske hitro ugotovijo, kaj si želijo in česa nikakor ne morejo sprejeti. 

Iz tega razloga v tem obdobju pripravljam tudi izjemno transformativen, 4 mesečni spletni program za ženske, z naslovom Ljubezen brez drame. Za žensko, ki si v razmerju želi biti slišana, sprejeta in mirna.

Eden večjih izzivov je tudi služba. Ta tempo, kako biti mama, partnerka in biti uspešna še poslovno. Ali se moram odločiti za eno ali drugo, ali moram nekako skombinirati? Mnogo je odprtih vprašanj, vendar po mojem mnenju ne izgorevamo zaradi preveč dela, ampak zaradi neurejenih medsebojnih odnosov. Tako v službi kot doma. 

Urša: Za konec, draga Tamara, še vprašanje, kam te srce vleče v prihodnosti? Kje bo Tamara čez 10, 20 let?

Tamara: Včasih sem imela vse naštudirano, kako bi moralo biti, danes pa na to vprašanje zelo težko odgovorim. Lahko pa povem, kaj si želim. Sem res srečna tu, kjer sem, saj imam zdrav partnerski stik in končno imam občutek sprejetosti in podpore. Včasih sem živela v iluziji, da jo sicer imam, pa to ni bilo res. Danes pa je, ker vidim lepe rezultate iz dneva v dan, iz leta v leto. 

Srečna s partnerjem.

Tukaj, kjer sva, najbrž ne bova ostala, v roku petih let bova najverjetneje na kakšni drugi lokaciji, še lepši, še boljši. Veva, kako bo izgledalo, ne veva pa še, kje to bo. Otroci… opcija je odprta. Želja je, ampak, glej, On gori ve. Če je ta vloga namenjena, bo, če ni, potem ne bo, in bomo tudi to sprejeli.

Prioriteta je in želim si predvsem to, da sem zdrava! Da ostanem zdrava, ker če smo zdravi in fajn sami s seboj, potem je vse v redu, vse lahko narediš in dosežeš. To si najbolj želim. 

Zlagala bi se, če bi rekla, da me ni strah dolgoročnih zapletov glede sladkorne in lahko rečem, da vsak dan delam za to, da bo vse ok. Jaz sem malo zamenjala vrstni red, sem mlada uredila te diagnoze in operacije, zdaj naj me pa na miru pustijo tja do sto! (Smeh)

Naša miselnost je pri tem zelo pomembna, naša življenjska drža. Da nisi v vlogi žrtve. Če pa že si, da hitro vstaneš in greš čim prej ven, da ne čičaš in čakaš tam v temi.

Urša: Tamara, tvoja zgodba močno prikaže, kako lahko izzivi, bolezen in bolečina postanejo naši največji učitelji. Hvala ti za pogumen in odprt pogovor.

Tamara: Saj ni druge. Iz življenjskih izkušenj človek zares ve in tudi razume. In ta področja, kjer največ delam tudi s klientkami, so tista, kjer imam svoje bogate izkušnje. Vsaka težka izkušnja se ne zgodi, ker je življenje krivično do nas, ampak ker nam vsaka opravljena naloga po izkušnji, odpira vrata za rast in napredek. 

Življenje mi je pokazalo in dokazalo v vseh možnih primerih, da se da in da se na koncu vse uredi. Lahko rečem, da v polnosti Zaupam življenju.