Življenje z diabetesom: Ana Sova

Ana Sova

Ana Sova je bila brezskrbna najstnica, ko jo je, tik pred sedemnajstim rojstnim dnevom, presenetila diagnoza sladkorne bolezni tipa 1. Prvi znaki: nenehna žeja in pogosto uriniranje so se ji zdeli nepomembni, dokler niso njeni starši vztrajali, da mora obiskati zdravnika. Tisto, kar se je začelo kot rutinsko odvzemanje krvi, se je hitro spremenilo v nepričakovano hospitalizacijo in spoznanje, da bo diabetes postal njen vsakdanji spremljevalec.

Danes Ana z boleznijo živi že skoraj trideset let in jo pozna do najmanjših podrobnosti. A njena zgodba se je prepletla z novo, še zahtevnejšo preizkušnjo. Ko je sladkorna bolezen tipa 1 doletela tudi njeno hčerko Saro. Iz prve roke ve, kako se je spopasti z izzivi, ki jih prinaša kronična bolezen, a kot mama je doživela novo dimenzijo skrbi in odgovornosti.

V intervjuju odkrito pripoveduje o svoji poti, o sprejemanju diagnoze, o življenju s sladkorno boleznijo, soočanju s stresom in vlogi podpore, ki jo nudijo družina, prijatelji in zdravstvena skupnost. Ana poudarja pomen čustvene opore, ki jo je sama pogrešala kot najstnica, ter razloži, kako je bilo, ko je diagnozo dobila tudi njena hči. Njena zgodba ni le zgodba o bolezni, ampak predvsem o prilagajanju, brezmejni moči in vztrajnosti.

Urša: Ana, najprej hvala, da si danes z nami in da boš z nami delila svojo zgodbo. Vemo, da so življenjske preizkušnje lahko zahtevne, a hkrati nas oblikujejo in nam dajo novo perspektivo. Tvoja izkušnja je zagotovo ena tistih, ki nosijo močno sporočilo in lahko navdihnejo mnoge. Morda lahko začneva čisto na začetku – kako se je pri tebi vse skupaj začelo? Kaj se je takrat dogajalo in v katerem obdobju svojega življenja si bila?

Ana: Bila sem brezskrbna najstnica, tri tedne pred svojim 17. rojstnim dnem. V tistem času nisem doživela nobenega posebnega pretresa – uživala sem v srednješolskem življenju s prijateljicami, bila v tretjem letniku, pred mano je bil še en »navaden« šolski letnik, nato matura.

A potem so se začele spremembe. Spomnim se, kako sem bila nenehno žejna in kako veliko sem pila – Cedevita mi je bila še posebej všeč. Vendar tega nisem dojela kot nekaj nenavadnega. Starši pa so. Opazili so, da preveč pijem, da neprestano hodim na stranišče in mi rekli, da to ni normalno in da moram k zdravniku.

In sem res šla. Bil je februar. Na poti v šolo sem oddala kri, naslednji dan, ko sem imela pouk popoldne, pa sem se ustavila v zdravstvenem domu poleg šole, da prevzamem izvide.

Ko sem prišla do medicinske sestre, me je neprijazno vprašala: »Kaj bi pa vi zdaj radi?« Šla je po moje izvide – in kar naenkrat prebledela. Nato pa izrekla besedo, ki mi ni pomenila ničesar: hospitalizacija.

Nisem vedela, kaj to pomeni. Mislila sem, da sem dobila napotnico za specialista. Ravno tisti dan sem imela test iz fizike, za katerega sem se ogromno učila, zato sem sestro vprašala, ali lahko najprej grem pisat test, potem pa se odpravim na to… hospitalizacijo. Odgovorila je: »Če res moraš, potem pojdi.«

In sem šla. Pisala test, za katerega sem šele po povratku v šolo po dveh tednih izvedela, da sem dobila 5-ko. 🙂 Najbrž je bil moj sladkor med pisanjem tistega testa takrat čez streho. Ko sem odpisala test, sem odšla domov. Doma me je čakala mami, vsa prestrašena. Klicali so jo s pediatrične klinike in jo vprašali, kje sva tako dolgo.

V naši družini se s sladkorno boleznijo tipa 1 še nikoli nismo srečali. Nismo vedeli, kaj to pomeni. Poznali smo le sladkorno bolezen tipa 2 – mamina teta jo je imela. Prav spomnim se, kako je mami rekla: »Zdaj pa ne boš smela močnika jest.«

Ko sva prispeli na pediatrično kliniko, sva v čakalnici čakali dve uri. Ko so me končno sprejeli, sem se prvih nekaj dni v bolnišnici pravzaprav počutila… kot na počitnicah. Sošolci, prijatelji, družina – vsi so hodili na obiske. Nosili so mi revije, CD-je, majhna darilca. Sošolci so mi celo prinašali zapiske.

A potem je prišel večer. Prišla je zdravnica, se usedla ob mojo posteljo in mi naravnost povedala: »Ana, imaš sladkorno bolezen.«

Še vedno nisem dojela, kaj to pomeni, zato sem vprašala: »Ali se to pozdravi?«

Njen odgovor je bil kratek. »Ne.«

To me je res zadelo. Bila sem sama, vsi so že odšli domov, in kot visoko občutljiva oseba sem v tistem trenutku čutila, da se je moj svet obrnil na glavo.

Doma so bili starši prestrašeni, negotovi. Kaj bomo zdaj kuhali? Kaj se sme, kaj se ne sme? Moja sestra, ki je bila takrat v četrtem letniku in tik pred vpisom na medicinsko fakulteto, je hitro prevzela odgovornost – želela je razumeti, kako mi lahko pomaga. Postala je tista, ki se je učila dajati injekcije, saj je bilo to za vse nas nekaj povsem novega.

Spomnim se tudi srečanja sladkornih bolnikov na medicinski fakulteti. Mami je nutricionistki postavila eno od svojih mnogih vprašanj: »Koliko oliv pa lahko Ana sploh poje?«

To so bili moji prvi koraki v življenje s sladkorno boleznijo tipa 1 – življenje, za katerega nisem vedela, da bo postalo moje.

Urša: Ko si prišla domov, se je tvoje življenje zagotovo močno spremenilo. Katere so bile največje spremembe, s katerimi si se soočila? Kako si doživljala proces sprejemanja diagnoze in prilagajanja na novo realnost?

Ana: Hitro sem sprejela diagnozo in se niti ne spomnim, da bi imela kakšen daljši proces prilagajanja. Kljub temu sem kasneje doživljala obdobja, ko sem sladkorno bolezen močno sovražila, saj me je ovirala pri življenju, kot sem si ga zamislila. Imela sem načrte – maturo, fakulteto – in vse to se mi je naenkrat zamajalo. Po drugi strani pa se je življenje kljub vsemu nadaljevalo in sem nekako šla naprej. Morda sem vse skupaj celo preveč enostavno sprejela in se premalo obremenjevala, kar se je kasneje odražalo v višjih vrednostih sladkorja in hemoglobinu nad 8 mmol/l, kar pa ni bilo v redu.

Urša: Glede na načrte, ki si jih imela, si verjetno sprva težko vedela, kako bo sladkorna bolezen vplivala na tvoje življenje. A na koncu je vse lepo steklo in si ugotovila, da se da normalno živeti?

Ana: Točno tako. Vse je nekako šlo samo od sebe. Že pol leta po diagnozi sem odšla na maturantski izlet – brez spremljevalca, posebnih priprav ali dodatnih nasvetov. Vse sem uredila sama. Hipoglikemij se ta hip ne spomnim, mislim, da z njimi takrat nisem imela večjih težav.

Urša: Ko si prišla iz bolnišnice, si omenila, da so bili tvoji starši nekoliko izgubljeni. Kako bi primerjala svojo izkušnjo ob postavitvi diagnoze s tem, ko je kasneje zbolela Sara?

Ana: Razlika je kot noč in dan. Ko zboliš sam, diagnozo hitreje sprejmeš in se prilagodiš. Ko pa zboli tvoj otrok, se ti svet sesuje, ne glede na to, koliko veš o bolezni in kako dobro z njo živiš. Moje izkušnje so sicer pomagale pri uvajanju Sare v življenje s sladkorno boleznijo, pri samem šoku ob diagnozi pa niso nič pomagale. Še toliko težje je bilo, ker tega res nismo pričakovali.

Ko sem bila noseča, sem se zelo pazila – sladkorji so bili ves čas popolnoma urejeni. Ko so se otroci rodili zdravi, sem to razumela kot zagotovilo, da bo vse v redu. Zato me je diagnoza pri Sari še toliko bolj presenetila.

Velika razlika med mojim in njenim obdobjem diagnoze pa je dostopnost informacij. Ko sem zbolela jaz, moji starši niso imeli interneta, kjer bi lahko poiskali informacije ali se povezali z drugimi v podobni situaciji. Niso vedeli, kam se obrniti. Danes pa imamo dostop do skupin, forumov, podpornih skupnosti, kjer lahko dobiš informacije in podporo. Že samo občutek, da nisi sam, ogromno pomeni.

Pogosto se namreč počutiš osamljenega. Povezovanje pa ti da vedeti: »Še nekdo je to dal skozi.«Še posebej ponoči, ko se zbudiš, urejaš sladkorje in hipe – takrat se zdi, kot da si sam na svetu.

Ana s hčerko Saro.

Urša: Ko si zbolela ti in zdaj, ko je zbolela Sara – si kaj posebej pogrešala v teh obdobjih?

Ana: Ko sem jaz zbolela, sem zelo pogrešala čustveno podporo, in enako čutim tudi zdaj, ko je zbolela Sara. Vsak pregled pri zdravniku je bil usmerjen zgolj v številke – vedno sem bila kregana zaradi slabših rezultatov, nihče pa me ni vprašal, kako se počutim, zakaj so bili sladkorji neurejeni ali s kakšnimi težavami se soočam. Pregledi so bili zelo tehnični, nikoli ni bilo vprašanja: »Kako ti lahko pomagamo, da boš lažje obvladovala sladkorno? Kaj se dogaja v obdobju, ko so sladkorji slabši?«

Sari je zelo pomagalo, da je imela dostop do psihološke pomoči na pediatrični kliniki. Tisti pogovori so ji omogočili, da je izrazila, kako težko ji je, kar je bilo zanjo res dragoceno.

Po drugi strani se jaz niti ne morem popolnoma zavedati, kaj vse otroci v takšni situaciji doživljajo in kako se sami spopadajo z boleznijo.

Sama sem se veliko pogovarjala z možem in prijateljicami, da sem lahko predelala svoja čustva. A pogosto so ljudje komentirali: »Saj vi že veste, kako to gre,« ne da bi se zavedali, kako čustveno zahtevna je ta izkušnja.

Za Saro sem bila jaz tista opora, ki jo je potrebovala vsak dan. Prvo leto po diagnozi je bilo zanjo najtežje – velikokrat je zvečer jokala in mi govorila: »Mami, jaz nočem imeti sladkorne.«

Urša: Kako si se znašla v tej vlogi?

Ana: Ko vidiš, da tvoj otrok joka in pravi, da ne želi imeti sladkorne, ti pa veš, da bo to ostalo za vse življenje, je neizmerno težko. Veliko sem jo poslušala, ji dajala občutek, da je slišana in razumljena. Nisem poskušala takoj iskati rešitev, ampak sem ji predvsem dala prostor, da izrazi svoja čustva. Hkrati sem jo opogumljala, tako z besedami, kot tudi z zgledom, da je sladkorna bolezen obvladljiva, da je mogoče z njo živeti lepo, zdravo in polno življenje.

Urša: Se ti zdi, da sta zaradi skupne diagnoze razvili še močnejšo vez?

Ana: Sigurno. Vendar se hkrati nenehno borim s črvičkom krivde: »To ima zaradi mene.« Vem, da to nima smisla in da s krivdo ničesar ne rešim, a je vseeno prisotna. Če jaz ne bi imela sladkorne, je verjetnost, da bi jo imela Sara, veliko manjša. To ni vedno lahko sprejeti.

Urša: Kaj si najbolj potrebovala, ko si zbolela sama in kje si našla podporo in pomoč?

Ana: Spomnim se, da sem tudi jaz imela možnost obiska psihologa, vendar sem se ob poskusu naročanja počutila odveč, kot da se nočejo ukvarjati z mano. Zaradi njihovega odnosa nato nikoli nisem odšla na terapijo. V tistem obdobju se mi je zdelo, da gre vse narobe.

Psihoterapevtsko pomoč sem si nato sama poiskala kasneje, ko sem ugotovila, da jo res potrebujem. V najtežjih trenutkih pa mi je najbolj stala ob strani moja najboljša prijateljica. Spremljala me je, ko sem si morala dati inzulin, me spodbujala in mi pomagala pri sprejemanju bolezni.

Urša: Kako dragoceno je imeti ob sebi takšne ljudi.

Ana: Res je. Šele zdaj se zares zavedam, kakšno srečo sem imela in koliko mi je njena podpora pomenila.

Urša: Kako pa so se na Sarino diagnozo odzvali v šoli – učitelji, sošolke in prijatelji?

Ana: Sara je bila v precej občutljivem obdobju, saj so imeli takrat v razredu tudi druge napetosti. Bila je v četrtem razredu in na začetku so nekatere sošolke težko sprejele, da je Sara zaradi bolezni dobila več pozornosti.

Posebej izstopala je situacija s telefonom. Dobila ga je za spremljanje Dexcoma, da sva lahko z Matjažem na daljavo spremljala njene sladkorje. Na tej šoli sicer četrtošolci običajno še nimajo telefonov, zato je to pri nekaterih vzbudilo občutek neenakosti. Poleg tega je dobila spremljevalko, kar je na zunaj morda izgledalo kot privilegij, a mi smo vedeli, koliko izzivov je prinesla njena diagnoza.

Ima pa tudi zelo lepe izkušnje. Vedno je imela eno ali dve sošolki, ki sta šli z njo, ko si je morala dati inzulin ali preveriti sladkor. Ko sem prišla ponjo v šolo, so k meni večkrat pritekla dekleta s sporočilom: »Sara je imela hipo!« Čutiti je bilo, da res skrbijo zanjo.

Tudi s šolo imamo odlične izkušnje. Učitelji so se zelo pozitivno odzvali, ravnateljica pa mi je ob začetku rekla: »Če ne bo nikogar na šoli, ji lahko tudi jaz dam inzulin.« Njen oče je namreč sladkorni bolnik, zato je razumela, kaj bolezen prinaša.

Svetovalna delavka je pripravila odličen načrt za celo šolsko leto in potrebne prilagoditve. Pri hrani ji izračunajo ogljikove hidrate in ima poseben jedilnik brez sladkih stvari in bele moke. Pri testih ima podaljšan čas pisanja in možnost napovedanega spraševanja, sajstres močno vpliva na njene sladkorje. Tako je zaradi vnaprej določenega datuma manj obremenjena.

Pri športu ima prilagoditve – lahko gre popiti sok, če potrebuje, in se za 10 minut usede. A kljub temu gre normalno na športne dneve in v šolo v naravi, kar ji veliko pomeni.

Urša: Omenila si, da stres vpliva na sladkor. Kaj si pri tem opazila pri sebi in pri Sari?

Ana: Ko je Sara zbolela, nisem opazila, da bi to vplivalo na moje sladkorje. Pri njej pa se stres zelo pozna. Sladkorje spremljam prek aplikacije in še posebej na začetku smo jih res podrobno spremljali.

Spomnim se dneva, ko je prišla iz šole z zelo visokim sladkorjem. Preverila sem vse možne razloge – set smo ravno menjali, torej ni bil zamašen, pregledala sem jedilnik, ki včasih kaj pojasni, ampak tokrat ni bilo nič nenavadnega. Potem sem jo vprašala: »Ste se danes punce skregale« In takoj je odgovorila: »Ja.«To je bil vzrok. Njeni sladkorji so bili takrat 14 mmol/l. Stres se res močno pozna.

Pri sebi sem opazila podobno – ko imam stresne sestanke, mi sladkor zraste tudi do 12 mmol/l. Ko sem bila noseča, sem se tega še bolj zavedala in sem se ob večjih stresih hitro odločila za bolniško, ker sem želela čim bolje poskrbeti za svojega dojenčka.

Poznam tudi nekaj diabetikov tipa 2, ki so poslovneži, in verjamem, da je njihov stresni način življenja močno vplival na razvoj bolezni. Pri tipu 1 stres zelo vpliva na povišan sladkor, pri tipu 2 pa mislim, da je pogosto celo eden izmed glavnih dejavnikov za nastanek bolezni.

Urša: Kako pa poskrbiš zase, da ostajaš umirjena in sproščena ter se izogneš prevelikemu stresu?

Ana: Še vedno premalo skrbim za to. Vedno je izgovor, da ni časa – služba in trije otroci vzamejo svoje. Trudim se živeti čim manj stresno, z manj obremenitev. Veliko stvari, ki so mi prej predstavljale breme, sem enostavno izključila iz svojega življenja.

Redno hodim na sprehode in sem celo življenje aktivna. Včasih sem trenirala bolj intenzivno – aerobika, tek, hribolazenje, Šmarna gora, Triglav. Na Triglavu sem bila že petkrat! Nazadnje smo šli gor za Lukov 12. rojstni dan, zdaj pa je tudi Sara izrazila željo, da bi šla za svoj 12. rojstni dan, tako da bomo letos poleti spet šli.

V zadnjih letih pa opažam, kako mi je sprehod postal najboljša fizična in mentalna sprostitev. Hitra hoja mi pomaga, da se ‘spucam’. Manjka mi sicer še sproščanje in meditacija, ampak trenutno mi največ pomeni jutranji ritual – ko oddam otroke v šolo, se dobim s prijateljico in greva na sprehod. Vmes na veliko ‘čvekava’, kar mi res paše. Mož namreč ne prenese toliko besed, kot jih jaz dnevno potrebujem porabiti. 😄

Na svetovni dan sladkorne bolezni, 14. 11., Ana že tri leta praznuje s pohodom okoli Ljubljane.

Urša: Kako pa si urejala sladkorje na vseh teh vzponih na Triglav?

Ana: Ja, to sem že dobro naštudirala. Za vzpon nimam nič aktivnega inzulina. Med potjo vsake toliko časa nekaj pojem, da vzdržujem stabilen sladkor. Tudi začasni cilj na črpalki zelo dobro deluje – seveda če ji ne ‘lažeš’. Če vse podatke natančno vneseš in sodeluješ z njo, potem tudi ona sodeluje s tabo.

Govorim o novi črpalki, zaprti zanki Medtronic 780. Če z njo ravnaš, kot da si še vedno na penih in špekuliraš, ti bo začela delati težave, ker ne bo znala pravilno uravnavati sladkorja. Če pa ima prave podatke, so hipoglikemije praktično izničene.

Mišice pri vzponu res intenzivno delajo in če bi imela aktivni inzulin, bi šla takoj v hipo. Opazila sem tudi, kako pomembna je telesna pripravljenost – če redno treniraš, so sladkorji bistveno bolj stabilni. Če pa si neaktiven in greš vsakih nekaj mesecev enkrat na Šmarno goro, bo hipa skoraj neizogibna.

Ana Sova na enem izmed njenih petih podvigov na Triglav.

Urša: Koliko dela pa je z vnašanjem podatkov v črpalko?

Ana: Vnesti moraš ogljikove hidrate in nastaviti začasni cilj. Meni to ne predstavlja prevelikega dela, vse skupaj je precej enostavno.

Urša: Koliko pa ti je prehod na črpalko spremenil življenje?

Ana: Takrat sem se pripravljala na nosečnost in imela zelo neurejene sladkorje. Nisem še vedela, da lahko s prehrano ogromno narediš – to sem ugotovila šele kasneje. Jedla sem po priporočilih – malo sladkorja, malo belih stvari z visokim glikemičnim indeksom – a sem še vedno uživala precej hidratov. Tudi črn kruh so hidrati in pri meni je to povzročalo težave. Bila sem v začaranem krogu hiper/hipo reakcij, kar je bilo izjemno naporno.

Poleg tega me je stres močno vplival name in moje sladkorje, saj nikakor nisem mogla najti pravega ravnovesja. Na vsakem pregledu na polikliniki sem dobila novo navodilo in ker sem si tako želela zanositi, sem res upoštevala čisto vse. Na primer: »Mogoče jeste preveč mastno.« Zato sem čisto izločila maščobe, v štirih mesecih shujšala za šest kilogramov – in posledično izgubila menstruacijo!

S prehrano mi takrat niso znali ustrezno pomagati, zato so se na koncu odločili, da poskusimo še s črpalko. Ta je končno prinesla izboljšanje. Moje potrebe po bazalnem inzulinu se skozi dan zelo spreminjajo in črpalka je bila edina, ki je lahko to dobro uravnavala.

Tako sem s pomočjo črpalke uspela urediti sladkorje do te mere, da sem lahko zanosila. Pot do zanositve je bila sicer dolga in polna preizkušenj, ampak na koncu se vse povrne. Zdaj je naš ‘Lukec’ že pravi najstnik.

Urša: Si kdaj merila sladkorje tudi pri sinovih?

Ana: Če sta bila kdaj zelo žejna ali šibka, sem jima izmerila sladkor. Po tem, ko je zbolela Sara, sva oba fanta dala testirati tudi na protitelesa za sladkorno bolezen v okviru neke raziskave. Letos smo preiskave ponovili in so ‘hvalabogu’ negativni.

Urša: Se pravi, s protitelesi preverjajo, ali se v telesu že kaj dogaja v smeri sladkorne bolezni?

Ana: Ja, s testiranjem se ugotavlja nagnjenost k razvoju sladkorne bolezni tipa 1. Moja sinova sta bila pri prvem testiranju stara osem in trinajst let, zdaj pa imata deset in petnajst. Protitelesa naj bi se sicer razvila že do petega leta. Njihova prisotnost lahko pokaže določeno verjetnost za razvoj bolezni.

Lahko jih imaš in nikoli ne zboliš, lahko pa jih sploh nimaš in vseeno zboliš. Več ko imaš protiteles, večja je verjetnost za sladkorno. Gre za tri različne vrste protiteles, ki jih spremljajo pri nas.

Urša: Ste to testiranje opravili na napotnico?

Ana: Ja, povabili so nas k sodelovanju v raziskavi na Medicinski fakulteti. V Italiji že izvajajo presejalne teste, pri nas pa jih še nimamo. Eden od izzivov je tudi vprašanje, kaj narediti, če odkrijejo protitelesa – ali živiš v nenehnem stresu ali pa preprosto nadaljuješ z običajnim življenjem?

Raziskave so pomembne, saj omogočajo boljše razumevanje bolezni in razvoj preventivnih ukrepov. Sara je na primer sodelovala v raziskavi za podaljšanje remisije. To je bilo zanjo precej neprijetno, vendar sva se vključili, ker verjamem, da s tem lahko prispevava k napredku in pomagava drugim.

Urša: Kaj bi rekla, da ti je pri sladkorni bolezni najtežje?

Ana: Najbolj me moti, da mi je sladkorna odvzela spontanost. Ne morem se preprosto odločiti, da grem zdajle na Šmarno goro – najprej moram preveriti, kaj sem jedla, koliko imam aktivnega inzulina, ali moram še kaj dodatno pojesti ali popiti.

Ko so bili otroci majhni, nisem mogla niti do vrtca brez ‘prve pomoči’ v žepu. Pogosto sem že na poti pila sok, da sem preprečila hipoglikemijo. Ni sicer najtežja stvar pri sladkorni, je pa zagotovo ena najbolj nadležnih.

Kar se mi zdaj, ko sem starejša, zdi resnično težko, pa so dolgoročne posledice. Na primer – težje hujšam, ker sem vajena rednih obrokov. Če izpustim obrok, se počutim šibko. Poleg tega imam raje nekoliko višje sladkorje, ker se tako počutim bolj sposobno. Če padejo na okoli 4 mmol/l, sem že precej utrujena, pri 3,5 mmol/l pa se mi zamegli um in nisem več sposobna normalno funkcionirati.

Mislim, da je to evolucijski mehanizem – telo sporoča: Rabim cuker, drugače ne bom mogel teči pred medvedom.

Urša: Si kdaj doživela res hudo hipoglikemijo?

Ana: Ne, nikoli. Imam pa močan strah pred sladkorjem pod 4 mmol/l, ker se takrat res slabo počutim.

Urša: Vsako telo je res zgodba zase.

Ana: Točno to! In zdaj končno razumem, kar tudi ti pogosto poudarjaš – manj kot imam inzulina v telesu, manj težav mi povzroča. Vidim, da imam po BMI-ju 7 kg preveč in vem, da več ko jem, več inzulina porabim. Več ko ga porabim, več jem – to je začaran krog.

Ni nemogoče shujšati, a vse je med seboj povezano. Če imaš v telesu preveč inzulina, si vezan na nenehno načrtovanje in izgubiš možnost spontane odločitve. Zato imam sedaj željo zmanjšati količino inzulina.

Urša: Sladkorna bolezen ti ni samo spremenila življenja, ampak je oblikovala tudi tvojo poslovno pot. Kako se je rodila ideja za 2sweet4me?

Ana: Vedno sem iskala rešitev, ki bi mi omogočila, da pritrdim senzor in potem na to preprosto pozabim. Želim si čim bolj brezskrbno življenje, saj je že tako preveč stvari, za katere moramo skrbeti.

Ker na trgu nisem našla ničesar, kar bi res ustrezalo mojim potrebam, sem začela razmišljati o svoji rešitvi. Tako se je rodila ideja za obliže, ki ne samo da pritrdijo senzor, ampak ga tudi polepšajo. Kasneje sem ugotovila, da bi s tem lahko pomagala tudi drugim sladkornim bolnikom.

Ko je zbolela še Sara, sem v ponudbo dodala še več vzorčkov, posebej za otroke. Mene osebno barvite nalepke in obliži res razveselijo in mi polepšajo dan, zato sem želela to prenesti naprej.

Urša: Imaš kakšen poseben dizajn, ki si ga ustvarila posebej za Saro ali zase?

Ana: Vsi so prišli iz mene, naredila sem tudi enobarvne, na željo strank. Sara pa ima veselje zbirati, katerega bo imela. 

Ana in 2sweet4me obliži.

Urša: Kakšne so tvoje želje za prihodnost – glede sladkorne in življenja nasploh?

Ana: Seveda si želim, da bi nekega dne našli zdravilo za sladkorno. Poleg tega pa si želim, da bi kot družba – in tudi jaz osebno – znali živeti manj stresno. Da bi se bolj posvečali stvarem, ki so v življenju res pomembne – odnosom.

Zdi se mi, da smo v nenehnem tekmovanju in lovljenju uspeha, pri čemer pozabljamo, da vsi preprosto ne morejo biti najboljši. In če uspe le nekaj odstotkom, to pomeni, da se preostalih 95 % ljudi počuti kot neuspešne. To me res skrbi, še posebej za otroke in mlade.

Urša: Primerjanje z drugimi je res past, v katero hitro pademo. Najbolj zdrava primerjava je tista s samim seboj – kakšen si bil včeraj in kako si danes boljši. Največji izziv pa je najti svojo strast in genialnost.

Ana: Se popolnoma strinjam! Žal pa šolski sistem in družbena pričakovanja še vedno temeljijo na primerjanju in tekmovalnosti. To vidimo tudi na družbenih omrežjih.

Zase si želim predvsem več pristnih odnosov, ker verjamem, da to vodi tudi v manj bolezni. In da bi znala bolje poskrbeti zase – na način, ki ne temelji na pritiskih in nenehni potrebi po dokazovanju.

Urša: Verjamem, Ana, da si že na pravi poti in da boš, z vsakim dnem, tudi v tem boljša. Zavedanje, kako pomembno je uravnoteženo in manj stresno življenje, ni samoumevno. Tvoj pogled na sladkorno bolezen, odnose in poslovno pot nas spomni, kako pomembno je imeti jasen fokus in cilj, predvsem pa pokaže, kako se iz osebnih izzivov lahko razvije nekaj, kar pomaga tudi drugim.

Hvala ti za ta iskren in odprt pogovor. Tvoja zgodba je dokaz, da se s pravo mero volje in prilagajanja da marsikaj doseči. Tvoja zgodba je pravi navdih za vsako mamico. Naj ti uspe še veliko podvigov – tako na Triglav kot v življenju! 😊