Življenje z diabetesom: Mateja Malnar Štembal

Mateja Malnar Štembal

Mateja Malnar Štembal je energična in odprta sogovornica, ki se od leta 2021 sooča s sladkorno boleznijo tipa 3c - pankreogena oblika. Kljub diagnozi živi aktivno življenje, polno gibanja, kjer ima pomembno vlogo njen pes Lars.

Mateja je tudi predsednica Združenja ONA VE in aktivna ambasadorka za ozaveščanje o sladkorni bolezni, saj želi deliti svojo izkušnjo in pomagati drugim, ki se s to boleznijo soočajo ali pa se je še ne zavedajo.

V intervjuju odkrito spregovori o svoji poti od nepričakovanega odkritja povišanega sladkorja, prilagajanju na življenje z inzulinom, izzivih pri prehrani in pomenu gibanja, pa tudi o svojem pogledu na ozaveščanje in pomembnosti pozitivnega odnosa do življenja s sladkorno boleznijo.

Urša: Mateja, najlepša hvala, da si se odzvala mojemu povabilu in si vzela čas, da z nami deliš svojo osebno izkušnjo življenja s sladkorno boleznijo tipa 3c, s katero se soočaš od leta 2021. Danes se bova dotaknili izjemno pomembne teme, ozaveščanje o tej bolezni. Želiva osvetliti, kako pomembno je, da se o sladkorni bolezni pogovarjamo odprto, ne glede na to, ali imamo v družini koga z diagnozo ali pa smo se z njo šele soočili sami. Tvoja iskrenost bo dragocena za vse, ki želijo bolje razumeti izzive in realnost življenja s sladkorno boleznijo, ter najti kakšen koristen nasvet na tej poti.

Mateja: Tako je. V obdobju po diagnozi in tudi zdaj, ko uradno delujem kot ambasadorka Sklada Alojza Rudolfa, čutim  močno potrebo, da nagovorim tiste, ki se niti ne zavedajo, kako blizu je lahko sladkorna bolezen. Pa tudi tiste, ki so že dobili diagnozo, a jo morda odpravijo z lahkotno roko, češ 'nič ne čutim, nič me ne boli'. Prav te želim doseči. Morda celo še bolj tiste, ki vedo, da imajo povišan sladkor, a tega ne jemljejo dovolj resno. Ljudje se ne zavedajo, kako zelo povišan sladkor vpliva na celo telo – na srce, ožilje, ledvice, krvni tlak, celo na tveganje za demenco. Včasih se mi zdi, kot da podreš vrsto domin in prva, ta, 'cukrček', potegne za seboj celo verigo. Jaz, po teh treh letih in pol, vidim, da so tisti 'medeni tedni' minili. Zdaj je pač treba trdo delati, vsak dan. Sladkorna bolezen te spremlja ves čas. Ni počitnic. Zaradi nenehnega merjenja imam pred očmi sprotne rezultate in celo če mi sladkor za kratek čas poskoči na 12, me takoj zagrabi slaba vest. Takrat se kar obujem in grem na sprehod ali pa vzamem sesalec v roke, samo da se gibam... V bistvu je to sprotno merjenje res blagoslov, a hkrati tudi neprestani opomnik. Kot da ti ves čas nekdo sedi na rami in te opozarja, te spominja na tvojo odgovornost in te včasih celo malo 'okrega'.

Urša: Res je, disciplina je pri obvladovanju sladkorne bolezni ključnega pomena. To pove vsak, s katerim se pogovarjam. Pride v našo podzavest in potrebno ga je upoštevati vsak dan, vsako uro. Ampak preden se poglobiva v vsakodnevne izzive, me zanima, kako se je pravzaprav tvoja zgodba s sladkorno boleznijo začela? Kakšni so bili prvi znaki, kako si izvedela za diagnozo in kakšni so bili tvoji prvi občutki ob tem spoznanju? Bi lahko z nami delila začetek te svoje poti?

Mateja: Moja zgodba se je pravzaprav začela precej nepričakovano. Leta 2020, sem imela na zdravniškem pregledu ob menjavi službe, povišan sladkor, bil je na 9 mmol/l. Zdravnica me je takrat vprašala, ali imam morda težave s sladkorjem. Ker pa je bil takrat ravno čas covid-a, sem bila osredotočena predvsem na to, da smo doma vsi zdravi in nisem temu rezultatu posvečala posebne pozornosti. Zdravnica mi je sicer rekla, naj malo spremljam. A iskreno, takrat si sploh nisem znala predstavljati, kaj naj bi to 'spremljanje' pomenilo, kaj naj bi sploh morala narediti. Morda bi že takrat potrebovala konkretnejšo informacijo, na primer, da bi si lahko začela meriti sladkor.

No, približno leto pozneje, sem v službi ponovno prejela povabilo na zdravniški pregled, čeprav sem ga imela komaj leto dni nazaj. In se čudila, češ, zakaj me ponovno pregledujejo. Tistega dne se spominjam zelo živo – lilo je kot iz škafa, jaz pa sem bila na sprehodu s psom. Nenadoma sem prejela klic z neznane številke, na katerega se nisem oglasila. Takoj zatem sem dobila SMS sporočilo od dr. Peče, v katerem je pisalo, naj jo takoj pokličem nazaj. Začudena sem jo poklicala in vprašala me je, kje sem. Ko sem ji rekla, da sprehajam psa, mi je z resnim glasom naročila, naj se takoj vrnem domov, saj bi lahko padla v komo. Povedala je, da je prejela moje laboratorijske izvide in da imam sladkor močno povišan, bil je na 21 mmol/l. Jaz pa sem se počutila odlično, nisem čutila nobene utrujenosti ali česa podobnega. Ko sem pozneje razmišljala za nazaj, sem se spomnila, da sem bila že poleti izjemno žejna, spila sem po liter vode, pa se še vedno nisem odžejala. Tudi hujšala sem na nekaterih specifičnih delih telesa, pa sem si mislila, 'o, super, kako mi hoja dobro dene'.

Zdravnica me je takoj napotila k diabetologinji. V ponedeljek sem dobila termin in navodilo, da čez vikend spremljam vrednosti sladkorja in zapisujem, kaj jem. Ko sem si začela meriti sladkor, sem bila šokirana nad rezultati: 16 mmol/l, 13 mmol/l... Takoj, ko sem pojedla nekaj ogljikovih hidratov, mi je sladkor nemudoma poskočil na 16. Na pregledu mi je diabetologinja izmerila trimesečni povprečni sladkor (hbA1c), ki je bil malo čez 13. Potem sva se pogovarjali o možnih vzrokih. Tukaj je genetika, saj imata oba moja starša starostno sladkorno bolezen – oče ima vrednosti okoli 7,2, mama pa jemlje tablete. Tudi njena teta ima sladkorno, sicer še brez zdravil, ampak njene vrednosti se počasi dvigujejo. Poleg tega sem imela leta 2003 operacijo, kjer so mi zaradi tumorja za trebušno steno odstranili polovico trebušne slinavke. Diabetologinja mi je pojasnila, da imam zaradi tega le polovico Langerhansovih otočkov, ki so ključni za proizvodnjo inzulina. Kot tretji dejavnik pa je prispevalo najbrž tudi to, da sem ravno en mesec pred diagnozo prebolela covid-19. Moja prvotna diagnoza je bila tip 2 z nekaterimi značilnostmi tipa 1. Kasneje pa sem od zdravnika na nekem dogodku izvedela, da imam pravzaprav pankreogeno obliko diabetesa.

Sedaj imam inzulin štirikrat dnevno, deset minut pred obrokom. Očitno je, da bom inzulin potrebovala za vedno, ali pa morda ne, kdo ve. Včasih ga poskusim izpustiti, ko sem zelo aktivna, ko veliko hodim. Kakršno je trenutno stanje, moje telo brez inzulina ne zmore funkcionirati.

Urša: Mateja, vem da si veliko na poti. Potovanja so za marsikoga nekaj, kar si želi in načrtuje z veseljem. Ampak kako se ta izkušnja spremeni, ko živiš s sladkorno boleznijo? Katere so tiste ključne razlike, na katere moraš biti pozorna, ko se odpravljaš na pot? Ali je priprava bolj zahtevna in kaj vse moraš vzeti v obzir, da je potovanje varno in sproščeno?

Mateja: Ko potujem, je moj vsakdan precej drugačen. Običajno naredim ogromno korakov, tudi do 20.000 na dan, kar pomeni veliko manj sedenja in na splošno večja aktivnost skozi ves dan. V takšnih dneh si inzulin morda dam samo popoldne, pa še to je odvisno od tega, kaj počnem. Če na primer za zajtrk pojem granolo, ki vsebuje kar nekaj ogljikovih hidratov, ali pa sadje, recimo jabolko, si takrat dam inzulin. Če pa vem, da me čaka celodnevna hoja in aktivnost, si inzulina zjutraj pogosto ne dam. 

Zanimivo je tudi, kako stres vpliva na moj sladkor. Ko sem v naglici, pod pritiskom ali 'našponana', se mi vrednosti sladkorja hitro dvignejo. Lahko poskočijo tudi na 9 ali 10 mmol/l. To je še en dejavnik, ki ga moram upoštevati, sploh na potovanjih, kjer je lahko več nepredvidenih situacij in stresa.

Trenutno, še preden sem karkoli pojedla, je vrednost 8,4 mmol/l. Moje jutranji sladkorji so pogosto višji in jih težko spravim pod 7 mmol/l. Izjema je, če sem prejšnji dan aktivna zvečer – na primer na simulatorju veslanja – takrat so zjutraj običajno v redu. Očitno je telesna aktivnost, še posebej tista bolj intenzivna, kot je veslanje, zame zelo koristna pri uravnavanju jutranjega sladkorja.

Mateja in Lars.

Urša: Omenila si, da si daješ inzulin pred obroki. Pa me zanima, ali imaš tudi bazalni inzulin, ki deluje dlje časa in pomaga ohranjati stabilno raven sladkorja med obroki in ponoči?

Mateja: Ne, bazalnega inzulina nimam. Moj režim vključuje mešanico inzulina, ki vsebuje 50% hitro delujočega in 50% dolgo delujočega inzulina. Tako da z enim injiciranjem pokrijem tako takojšnjo potrebo po obroku kot tudi daljše delovanje za stabilno raven sladkorja

Urša: Sladkorna bolezen je res individualna. Različni ljudje imajo različne potrebe in odzive telesa. In vsaka oseba s sladkorno boleznijo ima prilagojen način zdravljenja in natančno določen protokol, ki ustreza njenemu/njegovemu življenjskemu slogu, zdravstvenemu stanju in odzivu na terapijo.

Mateja: Zanimivo je, da ta moja kombinacija inzulina pri meni deluje učinkovito tudi čez noč. Opažam celo, da če imam kakšno poznejšo večerjo, okoli osme ali devete ure zvečer, in si takrat dam inzulin, imam zjutraj celo boljše vrednosti sladkorja. Moja diabetologinja mi je sicer predlagala tudi dodatna zdravila, še posebej zaradi zmanjšanja obremenitve ledvice, ker imam samo eno, vendar še razmišljam oziroma raziskujem možne stranske učinke. 

Včasih mi kdo reče, kako veliko energije imam, pa se pošalim nazaj: 'Ja, seveda, saj sem na inzulinu!'

Skrb za dobro počutje v dobri družbi prijateljic.

Urša: Si si kdaj rekla pri kakšni pregrehi: ‘Ah, saj bom pa pokrila z inzulinom’?

Mateja: Kdaj se ujamem v tej misli, da bi si namesto običajnih šest enot inzulina, dala osem. Ampak na koncu se skoraj nikoli ne odločim za to. Ko mi je zdravnica prvič omenila inzulin, sem si to predstavljala veliko bolj komplicirano – nekakšne ampule, injekcije, vbrizgavanje... Priznam, bila sem kar šokirana. A me je hitro potolažila, češ 'saj imate samo šest enot, ta inzulinski pen pa gre do šestdeset, to je res nekaj minimalnega'. Tako da se mi je do zdaj morda le dvakrat zgodilo, da sem si dala osem enot.

Lansko leto marca sem se udeležila usposabljanja Evropske zveze diabetikov in tam srečala druge diabetike. Bila sem kar presenečena, ko sem videla, da so si nekateri za zajtrk privoščili rogljičke z maslom in si nato kar čez oblačila vbrizgali inzulin. To mi je bilo res nenavadno.

Mislim, da se ozaveščanje o sladkorni bolezni ne konča niti med nami, ki jo že imamo. Pogosto opažam, da ljudje ne razumejo dobro, kako različna hrana vpliva na njihov krvni sladkor.

Skušam se držati tega, kaj smem in ne česa ne smem. Se pravi, se ne obremenjujem s tistim občasnim kosom torte. Pomembno je, da se po taki sladici odpravimo na sprehod ali poiščemo kakšno drugo obliko aktivnosti.

Seveda, pridejo dnevi, ko je skušnjava preprosto premočna, da bi jo lahko preskočila. Ravno pred kratkim sem bila na morju in ko sem se sprehajala mimo pekarne, je tako omamno zadišalo po bureku, da se mu nisem mogla upreti. Na koncu sem se odločila, da si ga kupim in pojem polovico trikotnika. Ampak sem po tem bureku eno uro hodila in moj sladkor se sploh ni dvignil, vse je bilo v redu. S tem želim poudariti, da je obremenjevanje s tem, česa 'ne smem', pogosto najslabša stvar. Sama si raje rečem: 'Lahko pa si privoščim to, ta presna torta je pa super izbira' in podobno.

Na dogodku v Bruslju sem poslušala gospoda iz Malte, ki je bil na invalidskem vozičku, z amputirano nogo. Povedal je, da na Malti sploh nimajo trgovin, kjer bi lahko kupil posebna živila za diabetike. Gospa iz Velike Britanije, ki je danes žal že pokojna, mu je na to odgovorila: 'Ne iščite izdelkov za diabetike, saj ti pogosto niso nič bolj zdravi. Raje jejte zdravo, nepredelano hrano.' In tudi sama opažam, ko grem v trgovino, ni ravno veliko izbire. Sadje, zelenjava in potem se izbira hitro konča.

Na tiskovni konferenci Zveze društev diabetikov Slovenije.

Urša: Ko enkrat začneš pozorneje gledati, kaj ponujajo trgovinske police, hitro ugotoviš, kako omejena je izbira, če se želiš prehranjevati zdravo in uravnavati sladkorno bolezen.

Mateja: Zdi se mi pomembno ozaveščati o vplivu življenjskega sloga na naše zdravje. Opažam, da se ljudje, ki imajo v družini anamnezo sladkorne bolezni ali so jim že diagnosticirali povišan krvni sladkor, morda ne zavedajo vedno vseh tveganj. Včasih, ko vidim nekatere navade, kot je pitje piva, me takoj zasrbijo prsti in občasno z ljudmi tudi spregovorim o pomembnosti zdravega načina življenja. Nedavno je gospod, ki ga poznam preko kolegice in je imel težave s srcem, omenil svoje izkušnje. Ko sem delila informacije o znanih negativnih učinkih sladkorja na srce, je bil zelo presenečen in je prekinil pogovor. Morda je res, da se včasih, še posebej moški v srednjih letih, težje spopadejo z možnimi dolgoročnimi posledicami nezdravih navad. Verjamem, da je pomembno ustvariti okolje, kjer se lahko odkrito pogovarjamo o zdravju in se spodbujamo k pozitivnim spremembam, brez občutka obsojanja.

Včasih opazujem ljudi, ne da bi karkoli rekla. Gledam, kaj imajo ljudje na krožnikih, in si mislim, da ob takšni prehrani morda ni presenetljivo, kakšno je njihovo zdravje. Ko sem bila v Ameriki, sem imela precej težav z vzdrževanjem ravni sladkorja. Tudi ponudba solat je bila zelo drugačna od naše. Pogosto ni bilo preprostih oljčnih prelivov s kisom, ampak so na voljo samo polivke, nabito polne nepotrebnih sestavin. Poleg tega je tam okolje takšno, da je gibanje precej omejeno. Šele tam sem zares spoznala, kako bogati smo v Sloveniji z naravo. Pri nas lahko preprosto stopiš iz hiše in se sprehajaš. Tam pa ljudje živijo v soseskah, kjer pešačenje ni običajno. Od hiše do avtomobila in z avtomobilom opravijo vse. Tudi v trgovino se ne odpravijo peš, tam se opirajo na nakupovalne vozičke, v službi presedijo cel dan, kuhinje so pogosto bolj za okras. Jaz sem tam resnično pogrešala naš način življenja. 

Za primer: v New Yorku, kjer sem preživela teden dni pred obiskom Clevelanda, sem naredila povprečno 10.000 korakov na dan. V Clevelandu teden pozneje pa je bilo moje povprečje le okoli 2.000 korakov. V trgovini sem se celo namenoma sprehajala med policami, da bi nabrala nekaj korakov. Ko opazuješ njihovo kulturo prehranjevanja, dan za dnem, vidiš mastne, kremaste solate z majonezo in obveznim čipsom zraven. Pa sladke pijače, bonboni. Sama sem enkrat pri sorodnikih v Clevelandu skuhala obaro. V trgovini sem kupila gomoljno zeleno in me je blagajničar vprašal, kaj sploh je to. Morala sem mu pojasniti njeno uporabo. Kupila sem tudi kolerabo in sem mu morala črkovati ime za vnos v elektronsko blagajno, ker je ni poznal. Ko sem to skuhala, je bil moj bratranec navdušen in me je spraševal po začimbah. Uporabila sem le sol in poper. Pri nas je resnično super, da imamo možnost sami pripravljati preprosto in zdravo hrano. 

To je naša osebna odgovornost. Ne moremo se zanašati na druge. Sami izbiramo, kaj bomo dali v usta, nihče nas ne sili. To je naša svobodna izbira. Še vedno verjamem, da bom nekoč živela brez sladkorne bolezni.

Urša: Se ti zdi, da se ljudje včasih težko soočijo s prevzemanjem odgovornosti za določene stvari?

Mateja: Strinjam se, prevzeti popolno odgovornost je najtežje, saj moraš sam poskrbeti za vse. Zame je to postalo naravno, kot danes z mojo hojo. Ne glede na to, ali sije sonce ali pa dežuje, jaz grem ven brez izgovorov.

Urša: Torej, danes je, kljub dežju, na vrsti Rožnik s sladkornimi bolniki, ki jih pelješ kot ambasadorka?

Mateja: Točno tako. Če bi že na začetku odnehala, ne bi imelo smisla. S tem projektom #darujemkilometre želim biti pravi ambasador in obiskati vseh 18 točk po Sloveniji. Naslednje na mojem seznamu so Domžale. Kot zanimivost, na Irskem sem v 10 dneh prehodila kar 45 kilometrov. Eden izmed mojih ciljev je pomagati pri zbiranju milijon kilometrov v kampanji #darujkilometre.

Urša: Povej nam več o svojem ambasadorstvu in aktivnostih, ki jih izvajaš v tej vlogi.

Mateja: To je pobuda Zveze društev diabetikov Slovenije. Gospod Alojz Rudolf, dolgoletni predsednik zveze, je žal med epidemijo covida-19 preminil. V njegov spomin so ustanovili poseben Sklad Alojza Rudolfa z namenom ozaveščanja o sladkorni bolezni. Član sklada lahko postane vsakdo – svojci bolnikov, posamezniki, ki še niso zboleli, edini pogoj je članstvo v kateremkoli lokalnem društvu diabetikov. Sklad si prizadeva za destigmatizacijo sladkorne bolezni in krepitev zdravstvene pismenosti, s poudarkom na tem, kaj lahko posameznik stori sam. V spomin na gospoda Rudolfa, katerega rojstni dan je bil 11. septembra, se vsako leto v septembru organizira spominski pohod. Ker je prihajal iz Cerknice, pohod pripravlja Društvo diabetikov Cerknica. Ti pohodi so priložnost za druženje. Pohoda sta že načrtovana za letošnje in prihodnje leto. Z veseljem vabim vse, ki bi želeli  postati ambasadorji za ozaveščanje o sladkorni bolezni. Želimo pritegniti nove ljudi, ki bi s svojim ambasadorstvom pomagali širiti pomembne informacije.

Ambasadorstvo in ozaveščanje o sladkorni bolezni je pomemben del njenega življenja.

Urša: Kot nekdo, ki aktivno deluje kot ambasador za sladkorno bolezen, me zanima, kaj je zate tisto, s čimer se ti pri sladkorni bolezni najtežje soočaš v svoji dnevni rutini?

Mateja: Največji izziv mi predstavlja dosledna izbira zdrave hrane in predvsem čas, ki ga to zahteva. Želim si, da bi si lahko vzela uro in si v miru pripravila obrok, brez hitenja. Priznam, še nisem v fazi, ko bi si obroke pripravljala vnaprej. Pogosto se znajdem v časovni stiski in takrat posežem po hitri rešitvi, kar kasneje obžalujem. To je, kot bi se soočila sama s svojo slabo vestjo. Spomnim se intervjuja z mladim dekletom, ki je na vprašanje, kako pogosto pomisli na sladkor, odgovorila 'vsako sekundo'. Zdaj razumem, da to ni pretiravanje in da je ta misel resnično prisotna neprestano. Tudi zdaj, medtem ko se pogovarjava, v ozadju mojih misli tlijo vprašanja o hrani: ali naj po pogovoru zajtrkujem, ali naj ga preskočim in se posvetim pripravi kosila. Še posebej se ta potreba po načrtovanju izrazi, ko se znajdem v državah, kjer zdrava hrana ni tako dostopna. Takrat moraš neprestano razmišljati vnaprej. Ta nenehna potreba po organizaciji in načrtovanju je zame najtežji del.

Urša: Se ti zdi, da je ta del sčasoma postal lažji? Ali to zdaj opravljaš že bolj avtomatično, kot na začetku?

Mateja: Ne, morda mi je zdaj celo težje. Ker se zavedam, kaj mi škodi, in se trudim spomniti, kaj bi bilo dobro. Če pa tistega ni na voljo ali ga je premalo, me preplavi občutek slabe vesti – zakaj si nisem vzela časa? Še vedno delam na tem, da si organiziram več časa za pripravo hrane. Pravzaprav je bila to eden od razlogov za mojo odločitev za samostojno pot, saj sem upala na več fleksibilnosti. Vendar se še vedno znajdem v situacijah, ko si rečem, da nimam časa za kuhanje. Zato je zame zlata vredno, če imam doma pripravljeno solato, oprano in narezano. To me pogosto reši, ko me napade lakota. Hitro si lahko popečem piščanca ali odprem tuno, in solata je odlična priloga. Poleg tega obožujem juhe. Včeraj sem jo na primer jedla za zajtrk. Včasih si juho skuham že zjutraj iz različne zelenjave. To je zame stalni ‘boj’. Drugim znam svetovati, sebi pa tudi včasih rečem, da en majhen košček pregrehe ne bo škodil. A žal se hitro pokaže, da ni tako. Še posebej v tistih 20 % slabših dni, ko me premamijo pregrehe, kot je pohan piščanec. 

Urša: Ko te prevzame želja po pohanem piščancu, kaj je tisto ključno zavedanje, ki te motivira, da se tej želji upreš?

Mateja: Glavna motivacija, da se uprem nezdravi hrani, je vizualizacija negativnih posledic za moje telo in zdravje. Živo si predstavljam tiste visoke številke sladkorja in kaj to dolgoročno pomeni. Že ob diagnozi, ko sem slišala za vrednost 21, so mi pred očmi vzniknili strašljivi scenariji – amputacija nog, izguba vida. Zato me je še vedno nekoliko strah vsakega pregleda.

Po drugi strani pa me ta bolezen usmerja k bolj zdravim odločitvam. Bolj moram biti pozorna na določene stvari, na primer na nego stopal. Redno obiskujem medicinsko pedikuro, specializirano za diabetike, saj tamkajšnji strokovnjaki razumejo posebnosti sladkorne bolezni in so pozorni na preprečevanje zapletov, čeprav je ta storitev dražja. Spomnim se, kako nenavadno mi je bilo na začetku, ko sem slišala za diabetične nogavice s srebrnimi nitmi, ki naj bi preprečevale potenje nog. Ko pa je partner za novo leto prejel takšne nogavice, sem bila presenečena nad njihovo mehkobo in kako lepo drsijo po koži. Zdaj jih vedno vzamem s seboj na letalo, saj ne stisnejo in preprečujejo potenje. 

Obstaja veliko načinov, kako lahko dodatno poskrbim zase, saj me je zapletov iskreno strah, še posebej v starejših letih. S svojimi 52 leti se zavedam, da nisem več rosno mlada, hkrati pa tudi ne stara. Poleg tega hormonske spremembe dodatno otežujejo uravnavanje sladkorja. Tako da je to resnično stalno delo.

Alkohol uživam tu in tam, ko včasih ob kosilu spijem kozarec vina. Pogosto so me v družbi spraševali, zakaj ne pijem več, zdaj pa me pustijo pri miru. Imam dober izgovor – sladkorna bolezen – in to zdaj lažje sprejmejo. Spomnim se tudi, ko sem se vračala iz Irske in so na letališču dali moj kovček na stran. Varnostnik je rekel, da ga bo odprl zaradi tekočine. Trdila sem, da je nimam, potem pa je iz kovčka potegnil sok, ki sem ga imela s seboj za primer hipoglikemije med potovanjem. Ko se gibam, mi pride prav, če mi pade sladkor. Rekel je, da ga mora zavreči, a sem mu pojasnila, da ga potrebujem zaradi sladkorne bolezni. Nato je šel nazaj, preveril in mi sok vrnil v kovček.

Urša: Katera so zate tista najpomembnejša spoznanja, do katerih si prišla zaradi sladkorne bolezni, in katere največje spremembe si zaradi nje uvedla v svoj vsakdan?

Mateja: Hočeš nočeš, sladkorna bolezen me je nedvomno prisilila k bolj zdravemu življenjskemu slogu. Začela sem se več gibati, bolj skrbim za preventivo in hkrati ozaveščam druge, kar morda tudi koga spodbudi k bolj zdravim navadam. Doma imam moža in sina, oba aktivna športnika. Včasih jima za šalo izmerim sladkor, a imata vedno odlične rezultate. Sta pa zelo disciplinirana glede prehrane in gibanja. Na primer, včeraj sem z dogodka prinesla nekaj majhnih sladic. Sin si je zvečer, po celodnevnem učenju, zaželel eno. Na koncu je pojedel tri ali štiri, a je danes zjutraj vstal ob šestih in šel v fitnes, da bi 'oddelal' te sladkarije. Oba rada jesta, vendar to uravnavata s športom. Njuno načelo je, da če si privoščiš nekaj sladkega, potem temu sledi aktivnost. 

Zdi se mi, da je sploh pri otrocih ključno, da jim že od malega ponudimo zdrave izbire. Žal pa se te navade v šoli hitro spremenijo, saj tam ponudba hrane pogosto ni najbolj zdrava. Zato menim, da je izjemno pomembno, da otroci dobijo zdrave temelje doma, v družini. To jim bo kasneje v življenju pomagalo pri zdravih odločitvah in zmanjšalo željo po sladkih pijačah in nezdravi hrani.

Mateja z družino.

Urša: Glede na to, da se vedno več otrok sooča z izzivi nezdrave prehrane in posledično tudi z naraščajočim tveganjem za razvoj sladkorne bolezni tipa 2, me zanima tvoje mnenje. Kakšen pristop bi se ti zdel najbolj učinkovit pri ozaveščanju otrok o pomembnosti zdrave prehrane? Kako bi lahko na njim razumljiv in zanimiv način predstavili, zakaj je pomembno, kaj jedo, in jih spodbudili k boljšim prehranjevalnim navadam, ne da bi pri tem ustvarjali občutek omejevanja ali krivde?

Mateja: Otrokom je potrebno zdravo hrano predstaviti na privlačen način. Ne le, da je zdrava, mora biti tudi okusna, barvita in slikovita, da ni videti pusto. Pomembno je, da jim okuse približamo z uporabo različnih začimb in načinov priprave. Seveda, to zahteva čas, ne da bi se temu morali posvečati ves čas, ampak takrat, ko je to mogoče, postaviti res trdne temelje. Ne gre za obremenjevanje, ampak za ustvarjanje resnično barvitih in vabljivih obrokov.

Spominjam se nasveta prehranske strokovnjakinje, ki sem jo nekoč poslušala: 'Seveda, lahko je pica, vendar naj bo to en kos, četrtina krožnika, preostale tri četrtine pa naj bo zelenjava.' Gre za pestrostizbire in uravnoteženost. In tukaj se spet pokaže naša, starševska odgovornost. Najprej do sebe – če sami nismo dober zgled, težko pričakujemo, da bodo naši otroci sledili zdravim navadam.

Urša: Torej je temelj vsega ozaveščenost staršev. Če starši sami razumejo pomen zdrave prehrane in se po njej ravnajo, bodo lažje usmerjali svoje otroke in jim s svojim zgledom pokazali, kako pomembno je skrbeti za svoje zdravje. To je naložba v prihodnost celotne družine.

Mateja: Na koncu vse, kar zadeva gibanje, preventivo in zdravo prehrano, pripelje na eno ključno ‘uravnilovko’: čas. Če si za to ne vzamemo časa, preprosto ne moremo narediti ničesar. Tukaj ni prostora za hitenje. S hitenjem pogosto zaidemo v napačno smer, namesto da bi napredovali, se dejansko oddaljujemo od cilja. Če nenehno izbiramo bližnjice in nimamo časa za pomembne stvari, kot je priprava zdravega obroka ali gibanje, dolgoročno ne bomo uspešni. Umirjenost in čas, posvečen skrbi zase, sta resnično temeljnega pomena.

Urša: Mislim, da je pri vsem tem ključno, kakšne prioritete si zastavimo v življenju. Če je na prvem mestu kariera, je res težko najti čas za pripravo zdravega zajtrka. Če pa je naš glavni cilj zdrava prihodnost in želja, da bi čim dlje ostali vitalni, potem si bomo zagotovo vzeli čas za to, da poskrbimo zase, tudi s pripravo hranljivih obrokov.

Mateja: Zdaj, ko imam 52 let, se zavedam, da je pred mano pomembna naloga – priprava na starost, tudi v smislu gibanja. Če na primer danes ne morem vstati iz počepa, zagotovo ne bom mogla niti pri 80-ih. Takrat se bom verjetno težko dvignila celo s stola. Sama recimo ne vozim avtomobila. Imam vozniški izpit, vendar ne vozim. Ljudje me pogosto sprašujejo, kako lahko živim brez avta. Ampak prav to mi ponuja ogromno priložnosti za gibanje. Peš grem na sestanke, v trgovino, na sprehode s psom. Te hoje ne štejem kot dodatno aktivnost po službi, ampak je to preprosto moj način življenja. Na primer, na sestanek se odpravim peš in že v eno smer naredim pet tisoč korakov. Ali pa iz avtobusa izstopim postajo prej, da imam več za prehoditi. Seveda je to zelo odvisno od okolja. Živim v nekakšnem prehodnem območju med urbanim in vaškim okoljem, na morju pa je teh priložnosti še več. Tam že pri prvem jutranjem sprehodu naredim šest tisoč korakov, pa se niti ne zavedam. Pogosto na morju dosežem tudi do petindvajset tisoč korakov na dan. Seveda, to ni vse – pomembna je tudi vadba z utežmi, veslanje in druge oblike gibanja. Pogosto v šali rečem, da je moj pes Lars moj najboljši inzulin, saj me spodbudi, da grem ven. Tudi ko imamo obiske in vidim, da mi je sladkor poskočil na deset, preprosto rečem: 'Ojej, imam deset sladkorja, moram iti malo ven.' Tudi v takšnih situacijah pride prav, ko se mi ne da dolgo sedeti, pa rečem, da moram na sprehod. 

Urša: Kaj bi rekla, kakšno je tvoje običajno dnevno število korakov?

Mateja: To je zelo odvisno od letnega časa. Poleti, ko je pogosto zelo vroče, je moja povprečna dnevna aktivnost precej nižja. Trenutno beležim okoli 9.200 korakov na dan, medtem ko je poleti ta številka okoli 5.000.

Urša: Mateja, poleg vseh tvojih osebnih prizadevanj za aktivno življenje oseb s sladkorno boleznijo, si tudi predsednica Združenja ONA VE, kar zagotovo prinaša številne dodatne obveznosti in te vodi na različne konce. Kako v vsem tem tempu najdeš čas zase, za sprostitev in regeneracijo? Imaš kakšne posebne rituale ali načine, kako se odklopiš in napolniš z energijo?

Mateja: Da bi ohranila ravnovesje, si vsak dan napišem časovnico. Napišem si, kaj moram narediti in si po urah določim, kdaj bom kaj opravila. Če si tega ne zapišem, me hitro odnese in dan postane prenatrpan. Čas za sprehod pa je že v osnovi vključen, glede tega sploh ni vprašanja, ali bom šla ali ne.

Zgodaj vstajam, pogosto tudi zaradi ogleda NBA tekem. Če igrajo moji Los Angeles Lakers doma, to pomeni vstajanje ob štirih zjutraj, kar mi ustreza. Včasih pa so tekme, kot je bila danes, s tretjo četrtino ob pol dveh ponoči. To je malo bolj naporno. 

Zvesta navijačica Luke Dončiča.

Petki so, če je le mogoče, brez sestankov. To je moj dan. Zjutraj opravim enostavnejša dela, analize, kaj prevedem in to je to. Sicer pa ustvarjam skoraj ves čas. Včasih dobim idejo, jo takoj delim z nekom in že se znajdem v dopisovanju. Ljudje mi pogosto rečejo, da nikoli nisem pri miru. Vendar pa tudi jaz uživam v trenutkih, ko lahko preprosto sedim in nič ne počnem, preberem kakšno knjigo. Včasih je to le deset ali petnajst minut, ampak mi veliko pomeni. Še posebej pa si vzamem čas za sprehode s prazno glavo, ko ne razmišljam o ničemer posebnem. V zadnjem času vedno bolj razumem, kaj pomeni, ko rečejo, da v hitrem tempu življenja ne slišimo ničesar okoli sebe. Zdaj se zavestno ustavim in poslušam ptice. Te majhne stvari so v resnici zelo velike. Takšni preprosti, vsakdanji trenutki.

Urša: V hitrem tempu življenja je to še toliko bolj pomembno opaziti in ceniti. Sprehod je zate tako pomemben del tvojega vsakdana, da vedno najdeš način, kako ga vključiti v svoj dan, ne glede na okoliščine?

Mateja: Zjutraj z možem ob pol sedmih spijeva kavo, nato pa on odide v službo. Ob pol osmih ali osmih zjutraj se z Larsom odpraviva na najin vsakodnevni sprehod. Če vem, da bova šla še popoldne, je jutranji sprehod krajši, če pa popoldne ne bo priložnosti, pa zjutraj narediva daljšega. Kadar pa sem kje, kjer Larsa ne morem vzeti s seboj, vedno najdem kakšno drugo rešitev – 'ukradem' ali si sposodim kakšnega psa in se odpravim na sprehod z njim!

Sprehodi z Larsom so njena vsakodnevna aktivnost.

Urša: In ker sva že pri Larsu, me zanima še nekaj o njem. Kako pa se prehranjuje tvoj štirinožni spremljevalec? Ima kakšno posebno prehrano ali režim prehranjevanja?

Mateja: Lars ima res vse, kar potrebuje za zdravo življenje! Redno dobiva probiotike, glukozamin za sklepe, resnično vse 'živo'. Živi zelo zdravo, obožuje korenje in podobno.

Urša: Na koncu najinega pogovora, ki je bil zares dragocen in poln vpogledov, me zanima še, kakšne so tvoje želje za prihodnost? Kaj si želiš zase, morda v povezavi s sladkorno boleznijo ali pa nasploh v življenju?

Mateja: Želim si, da bi ostalo tako, kot je zdaj. Ničesar si ne želim dodatno. Izjemno hvaležna sem za vse, kar imam, za to, kar sem, in za življenje, ki me obdaja. Tudi ob vsakoletnih prehodih v novo leto nimam nobenih posebnih zaobljub ali želja. Preprosto si želim ohraniti to, kar imam. Je pa seveda želja po ozdravitvi prisotna in bom delala na tem. Upam, da bo telo sodelovalo.

Urša: Mateja, najlepša hvala za ta izjemno iskren in odprt pogovor. Verjamem, da bo tvoja zgodba mnogim, ki živijo s sladkorno boleznijo ali pa imajo koga bližnjega z njo, dala novo perspektivo in mnogo koristnih nasvetov. Hvala ti, da si delila svojo pot z nami in osvetlila pomembnost ozaveščanja o tej bolezni. Želim ti vse dobro na tvoji poti in še veliko energije pri tvojem ambasadorskem delu.