Življenje z diabetesom: Tony Kelly

Tony Kelly, sladkorni bolnik tipa 2, diabetes ambasador.

V intervjuju in razpravi o zdravju je Tony Kelly, strokovnjak na podlagi lastnih izkušenj, delil navdihujoče vpoglede iz svoje 20-letne poti obvladovanja sladkorne bolezni tipa 2. Po tem, ko je na Jamajki opazoval trpljenje svojih sorodnikov zaradi zapletov sladkorne bolezni, se je Tony odločil za spremembe življenjskega sloga. Zmanjšal je vnos ogljikovih hidratov, povečal uživanje zelenjave in se posvetil zdravim načinom kuhanja. Poudaril je pomen redne telesne aktivnosti, hidracije in kakovostnega spanja ter razkril, kako uspešno upravlja svojo bolezen brez zdravil, zahvaljujoč disciplini in ozaveščenosti.

Pogovor je vključeval tudi teme zdravstvenega zagovorništva, kjer je Tony izpostavil potrebo po poenostavitvi medicinskih informacij za bolnike in pomen podpore na zdravstvenih pregledih. Priporočil je, naj bolniki na preglede prinesejo zapiske svojih simptomov ter s seboj pripeljejo spremljevalca, še posebej moške pa spodbuja k rednim zdravstvenim pregledom.

Tony je predlagal ustanovitev skupin za razpravo o zdravju, namenjenih moškim, kjer bi lahko brez zadržkov govorili o svojih zdravstvenih izzivih. Predvidel je tudi vključitev strokovnjakov, ki bi obravnavali različne zdravstvene teme, kot so sladkorna bolezen, rak prostate in druge težave.

Intervju se je zaključil z njegovo željo po nadaljevanju poslanstva in z izpostavitvijo priznanja za njegovo delo – prejel je častni doktorat na Univerzi Warwick za prispevek k ozaveščanju o sladkorni bolezni in raku prostate.

Tony Kelly, želimo vam vse dobro na vaši plemeniti misiji:Zdravje je naše bogastvo.

Prijetno branje.

Urša: Pozdravljeni Tony. Res je lepo, da ste se odzvali povabilu in z nami delili svoje izkušnje in spoznanja, najlepša hvala za to priložnost. Kot ambasador o sladkorni bolezni ste zelo aktivni po celem svetu, ne samo v Angliji, če se ne motim?

Tony: Res je, da. Lepo je, da ste me povabili, da delim svoje misli in poglede o svoji strasti, sladkorni bolezni. Veselim se te priložnosti, da spregovorim o tem z vami.

Urša: Začniva kar od začetka, z vašo zgodbo o diabetesu, kdaj in kako ste izvedeli za diagnozo. Kaj se je dogajalo?

Tony: V redu, vrnil se bom nekoliko nazaj pred dejansko diagnozo, ki je bila pred 20 leti, za boljše razumevanje vaših bralcev. Čeprav sem bil rojen v Veliki Britaniji, sem odraščal na Jamajki. Moja mama in oče sta me kot majhnega dečka poslala nazaj v Anglijo, da sem odraščal v okrožju Whitehall. In ko sem bil majhen fant, star 8, 9 ali 10 let, sem opazoval svoje sorodnike v okrožju in druge ljudi v skupnosti. Nekateri so imeli kapi, nekateri moji sorodniki so bili popolnoma slepi, nekateri so imeli srčne napade, drugi odpoved ledvic. Ti so morali zapustiti podeželje in oditi v Kingston, v bolnišnico na dializo. Nekateri so imeli amputirane spodnje okončine, torej prste na nogah in stopala. Nekateri moji sorodniki so umrli prezgodaj ali prej, kot bi morali. Kot mali deček sem jih spraševal, kaj je narobe z njimi, zakaj imajo vse te bolezni. Vsi so mi odgovarjali: »Imam malo sladkorja.« Govorili so o sladkorni bolezni, a so jo poimenovali le sladkor. To je karibska in afriška navada. »Babica ima sladkor, stric ta in ta ima sladkor.« Tako so trivializirali ali omalovaževali bolezensko stanje sladkorne bolezni. Torej, besede sladkorna bolezen v otroštvu nisem poznal, le sladkor. »Ta oseba ima sladkor, ona oseba ima sladkor.« Leta 1979 sem se vrnil v državo, kjer sem se rodil, in od takrat živim v Birminghamu v Angliji s svojo ženo, hčerko in zetom. Pred dvajsetimi leti je moja žena začela opažati, kar zdaj poznamo kot štiri klasične simptome, štiri T-je. T za utrujenost (ang. tired), T za stranišče (ang. toilet), T za žejo (ang. thirsty) in T za izgubo teže (ang. thinner). To so štirje klasični simptomi sladkorne bolezni tipa 2. Jaz sem jih kazal, Urša. Ponoči sem se zbujal trikrat ali štirikrat, da sem šel na stranišče, kar se pod normalnimi pogoji ne bi smelo dogajati. Moja žena mi je ves čas govorila: »Nekaj je narobe s tabo.« Ampak, Urša, ti si ženska, to pa je tipična moška stvar. Večina moških je v zanikanju. Ne hodijo k zdravnikom, ne poslušajo svojih čustev, niso v stiku s sabo. Moški trpijo v tišini. In kot noj, največja ptica na planetu, ki ob prvi nevarnosti zakoplje glavo v pesek, v upanju, da bo problem izginil, tako se obnašajo moški. V svetu sladkorne bolezni sem bolnik, nisem strokovnjak, nisem zdravstveni delavec, vendar vsi vemo, da težava ne izgine, ampak se poslabša, če jo ignoriramo. Na koncu sem šel k svojemu zdravniku, ki je vzel vzorec mojega jutranjega urina in vanj potopil testni listič. Ko ga je pogledal proti svetlobi, je rekel: "V tvojem urinu je glukoza oziroma sladkor in mislim, da imaš sladkorno bolezen tipa 2."

V mojem primeru, Urša, se bolezen prenaša v družini, torej je dedna. Takrat sem začel razmišljati, se spominjati let nazaj in tega, kar sem videl kot otrok na Jamajki. In pomislil sem, da je bila to zgodnje božično darilo pred 20 leti. Takrat sem se vprašal: Ali želim imeti srčne napade, kapi, slepoto, odpoved ledvic, amputacije spodnjih udov, prezgodnjo smrt? Ko sem decembra pred 20 leti prejel diagnozo, sem se odločil, in to je pomembno za vse vaše bralce, da spremenim svoj življenjski slog in nezdrave navade, da bi se izognil zapletom.

V preteklosti, govorimo o mnogo letih nazaj, je bila sladkorna bolezen skoraj smrtna obsodba. Takrat, recimo pred 500 ali 600 leti, še ni bilo zdravil. Vendar Urša, sam sem naredil spremembe tako, da sem začel jesti zelo zdravo in se veliko gibati. Ljudje pogosto uporabljajo besedo "vadba". Jaz je ne maram, ker ljudje takoj pomislijo, da morajo obleči športna oblačila in iti v fitnes. Fizična aktivnost je lahko karkoli – hoja po stopnicah, zumba, hitra hoja, grabljenje listja ali kidanje snegazunaj. Vse to šteje. Jaz izvajam veliko fizične aktivnosti, da pokurim kalorije. Spodbujam vaše bralce, da začnejo razmišljati, kaj lahko storijo za porabo kalorij. Še posebej zdaj, ko je mraz, ko nočemo iti ven in preživimo več časa doma.

Kot sem rekel, lahko tudi doma naredite veliko, da pokurite kalorije, ker če tega ne storite, se kilogrami začnejo kopičiti. Da bodo vaši bralci bolje razumeli – vsi bi morali vedeti, da imamo šest centimetrov dolgo žlezo, imenovano trebušna slinavka, ki se nahaja tik za popkom. Ta proizvaja hormon inzulin. Kot vemo, brez inzulina umremo. Za preživetje potrebujemo inzulin. Če se prehranjujete zdravo in ste čim bolj telesno aktivni, pomagate trebušni slinavki pri njenem delu, da pošilja inzulin po telesu. To je začetna točka.

Urša: Omenili ste, da ste se odločili za spremembo. Torej, ko ste videli, kaj se je dogajalo vašim sorodnikom, ki so imeli enako diagnozo, je bila to vaša največja motivacija? Česa nočete?

Tony: Ja, točno tako. Na Jamajki sem videl trpljenje, Urša. Pravo, pravo trpljenje v 60. in 70. letih. In rekel sem si, ne, nočem tega. Odločil sem se, da bom discipliniran, osredotočen in bom delal vse pravilno. To je bila moja motivacija, da sem rekel, ne želim iti po tej poti z vsemi zapleti, ki jih bolezen prinaša.

Živim s tem, to je moje poslanstvo. Kot ambasador delam to po vsej državi in po svetu, da bi ljudje začeli jemati to resno.

Urša: Kakšni so bili vaši občutki ob njihovi bolečini. Kakšna je bila ta pot, skozi kaj so šli, ko se jim je vse to dogajalo? Verjamem, da je pomembno govoriti o tem, ker se nam pogosto zgodi, da si rečemo, saj ni nič hudega, ali pa, meni se ne bo nič zgodilo.

Tony: Da, čutil sem njihovo bolečino. Videti ljudi, ki so jim amputirali stopala in prste... Moja teta, ki je bila učiteljica, je izgubila prste zaradi razjed in ran. Morate skrbeti za svoja stopala, nositi udobno obutev in ne hoditi bosi. Ona je hodila bosa, se ranila, in zaradi presežka sladkorja v krvi se rana ni celila, ampak se je poslabšala. Na koncu so ji morali amputirati prste. Videti sorodnike, ki so umrli, to te globoko prizadene.

Kot sem omenil, so nekateri moji sorodniki popolnoma oslepeli v mladih letih, ker niso skrbeli za svoje telo, se zdravo prehranjevali ali se dovolj gibali. Ena od mojih tet je morala vsak teden za tri ure na dializo, ker so ji odpovedala ledvica. Stroji so ji čistili kri, znova in znova, teden za tednom. Vsi ti spomini so se vrnili. Bili so boleči. Niso lahki spomini za nikogar. Zato sem se, ko sem prejel diagnozo, odločil, da bom naredil te spremembe življenjskega sloga, vedenja. Videti to na lastne oči, Urša, je klic za prebujenje. In ne želim, da bi kdo šel skozi to, kar sem jaz doživel.

Urša: Omenili ste, da ste se odločili za spremembe življenjskega sloga. Vsi pa vemo, kako težko je spremeniti svoje življenje. Radi imamo, kako živimo, kaj jemo, kako se gibljemo, in podobno. Kaj vam je najbolj pomagalo? Kako je ta proces spremembe potekal za vas? Kako je izgledal vaš prehod na zdrav življenjski slog, zdravo prehrano? Lahko to nekoliko opišete?

Tony: Seveda. Ko mi je zdravnik razložil situacijo, sem bil napoten k diabetični medicinski sestri in nato k nutricionistu ali dietetiku, odvisno od izraza, ki ga uporabljajo v različnih državah. Skupaj smo začeli načrtovati dieto. Na primer, na Jamajki imamo jed, imenovano riž in fižol. Prej sem pojedel 7, 8 ali 9 žlic te jedi. Poleg tega sem jedel veliko ogljikovih hidratov – yam, kruh, ocvrte cmoke in riž.

Zelo zgodaj po diagnozi so mi razložili, da sladkorno bolezen ne povzročajo le sladkarije. Vsi ogljikovi hidrati ali škrobna živila, ki jih potrebujemo za energijo, se v telesu razgradijo v glukozo ali sladkor. Krompir, yam, riž, kruh – vse to se razgradi v sladkor v krvi in takšna prehrana ni dobra za trebušno slinavko, ki mora proizvajati inzulin, da uravnava sladkor v krvi. Zato sem moral sprejeti resne odločitve in spremeniti prehrano.

Začel sem jesti več zelenjave in manj ogljikovih hidratov, a jih nisem popolnoma izločil, saj jih potrebujemo za energijo. Na mojem krožniku so bili ohrovt, špinača, brokoli, rdeča pesa, korenje, paprika in druge vrste zelenjave, skupaj z mesom – ribe, belo meso, piščanec ali svinjina. Porcije ogljikovih hidratov pa so postale veliko manjše kot prej.

Ljudje morajo razumeti, da niso samo sladkarije, kot so sirupi, sladoled, tortice ali gazirane pijače, tisti, ki prispevajo k sladkorni bolezni. Ogljikovi hidrati imajo velik vpliv, in to morajo bralci vedeti.

Urša: To je bil zelo lep pregled, kaj bi morali jesti. Ampak me zanima, kako je izgledal ta proces? Je bilo tako, da ste naslednji dan spremenili vse naenkrat, ali ...

Tony: Ne, ne, ne, ni bilo tako preprosto. Moja babica je vedno govorila: »Navade je lahko ustvariti, a težko spremeniti.« Če si vse življenje jedel veliko riža, svežega kruha in podobnih stvari in ti nenadoma rečejo, da moraš spremeniti celoten način prehranjevanja, tega ne moreš storiti čez noč. To je kot vožnja s kolesom – padeš, se pobereš in greš naprej. Je potovanje, ne sprint. Sprint je, ko Usain Bolt osvoji 100 metrov; to pa je maraton, postopno spreminjanje. Potreben je čas, in včasih si rečeš, da bi se vrnil k stari navadi, ampak je bolje pomisliti: »Morda lahko, ampak tokrat bom raje pojedel manj.« Manj je več, kot pravi znan rek.

Ni se vse zgodilo magično v enem tednu. Govorimo o prehodu, ki je trajal kar nekaj časa, ker si navajen določenega okusa hrane in si želiš nazaj k tistemu, kar poznaš. Ampak moraš pomisliti, kaj bo to naredilo tvojemu krvnemu sladkorju – povzročilo bo njegovo povišanje. Zato si rečeš: »Še vedno bom to pojedel, ampak manj.« Gre za prehod, dolgotrajen proces, ki zahteva podporo. Moja družina nima te bolezni, ampak so me podpirali pri pripravi obrokov in razmišljanju o tem, kako jih pripraviti.

Pri nas doma skoraj ničesar več ne ocvremo. Kuhamo, dušimo, pečemo in žarimo. Če na primer pečemo na žaru piščanca, maščoba odteče v pekač in se je znebimo. Torej kuhanje, peka, dušenje, žar – manj cvrtja. Veliko olja in ocvrta hrana telesu dolgoročno ne koristi. Bolj zdrave možnosti so boljše – solate, ohrovt, paradižnik, koruza, zelena. Vse to je dobro za nas in vsebuje veliko vlaknin. Tudi stročnice, leča in fižol so odlični za prebavni sistem.

Sam nisem vegetarijanec ali vegan, sem mesojedec. Ampak morate se odločiti. Ne razumite me narobe – občasno si lahko privoščite priboljšek, naj bo to sladoled, pica ali kaj podobnega, kar vam je všeč. Morda imate posebno priložnost, rojstni dan, obletnico ali slavje. Kot mi pravi moj zdravnik: »Občasno si lahko privoščite priboljšek.«

Ampak ko to storite, ne morete potem cel dan sedeti in imeti sedečega življenjskega sloga na kavču. Morate najti aktivnost, hobi ali prosti čas, da porabite zaužite kalorije. To je zelo pomembno. Prav tako pa moramo opozoriti, še posebej mlade ljudi, naj ne pijejo veliko gaziranih ali sladkih pijač. Bolje je piti vodo, navadno vodo. Voda pomaga ohranjati hidracijo, ledvice pa iz telesa odstranjujejo nečistoče in toksine, tako da je urin svetlo rumene barve brez neprijetnega vonja.

Ljudem tudi svetujem, naj se izogibajo zelo sladkim pijačam. Tudi tistim, ki so označene kot »sveži sokovi« – pomarančni, ananasov, grenivkin in podobno. Če jih že uživate, jih poskusite razredčiti z vodo. Začnite pri otrocih, ker če to navado uvedete zgodaj, se bo razvila kot okus, ki ga bodo sprejeli. Če pa je sok preveč sladek, to ni dobro za zdravje.

Urša: Tony, tako ste navdušeni nad življenjem. Res vas je užitek poslušati, kako razmišljate, vaš pogled na svoje življenje in na vaše življenje. Imam še eno vprašanje, vendar imam občutek, da odgovor že poznam. Če bi lahko spremenil karkoli v teh 20 letih od diagnoze, kaj bi spremenil?

Tony: Preprost odgovor je: ne, ničesar ne bi spremenil. Danes sem bolj zdrav človek. K zdravniku grem enkrat na leto. Nekateri s sladkorno boleznijo morajo na preglede dvakrat letno, drugi vsak kvartal. Toda moje stanje je tako dobro nadzorovano, da mi zdravnik in diabetična medicinska sestra rečeta: »Tony, videti te moramo le enkrat na leto.«

Med COVID-om so ljudje ostali doma in niso mogli obiskovati zdravnikov ali hoditi na preglede, kasneje pa so ponovno začeli hoditi na preglde. V ordinaciji, ki jo obiskujem, so mi povedali, da sem bil zadnja oseba, ki so jo želeli videti, ker so vedeli, kako discipliniran sem. Žal pa so mnogi med lockdownom zaradi pomanjkanja fizične aktivnosti pridobili precej teže (10–20 kg), ker so se tolažili s piškoti, krekerji, kruhom in podobno. Preveč ogljikovih hidratov in premalo aktivnosti jih je spravilo v depresijo in slabo počutje.

Torej, na tvoje vprašanje: ne, ne bi spremenil ničesar.

Urša: Absolutno vas razumem, Tony. To je odličen pristop in zelo močan način razmišljanja. Ampak ali sva že omenila – prebrala sem, da ste brez zdravil?

Tony: Točno tako. Sem eden izmed srečnežev. Nekateri, ki to berejo, bi bili morda ljubosumni, in to zaradi stvari, ki jih počnem. Ne slepimo se, nekateri ljudje morajo jemati zdravila. Ampak moje mnenje je, da zdravila včasih zakrijejo osnovne zdravstvene težave. Morda bi morali zdravniki pacientom dati priložnost, da sami uvedejo spremembe življenjskega sloga in prevzamejo odgovornost za svoje zdravje.

Recimo, če nekdo pride z odvečnimi kilogrami, visokim krvnim tlakom, holesterolom ali visokim krvnim sladkorjem, namesto da bi takoj predpisali zdravila, naj zdravnik reče: »Želim, da naredite nekaj sprememb – začnite delati na svojem telesu in zdravju. Ste fizično aktivni? Ne? Potem najdite nekaj, kar vam ustreza: aerobiko v vodi, plavanje, hoja, ples. Pridite čez tri mesece, da vas ponovno stehtamo, preverimo srčni utrip, pulz in druge parametre.«

Če se pacient tega res loti in je discipliniran, lahko zdravnik reče: »Navdušen sem nad vašim napredkom. Nadaljujte z istim tempom in se izognimo zdravilom.« To je najboljši način – zdrav način. Pacient gre ven, vdihne svež zrak, morda vključi otroke, sosede, gre na hitro hojo, hodi po strmih hribih, se pridruži plesni skupini, plava ali dela aerobiko – karkoli mu je všeč. Ključno je gibanje. Na Jamajki temu rečejo Jamaica Moves. Več kot se premikaš, več energije porabiš.

Sčasoma to vodi tudi do boljšega nočnega spanca. Spanje je zelo pomembno. Nekateri so ponoči dolgo pokonci in na računalniku, mobilnem telefonu ali pred televizijo in ne spijo dobro. Spanje in počitek sta ključna, ker telo potrebuje čas za sprostitev, regeneracijo in okrevanje. Če ste ves čas na nogah, 24 ur na dan, sedem dni v tednu, ne boste koristili nikomur.

Urša: Še ena res odlična tema, ki ste jo odprli – spanje. Tudi sama verjamem, da je spanje najboljše zdravilo, zelo pomembno za zdravo življenje. In pravzaprav nanj vplivajo številne stvari. Na primer, kot ste omenil, vadba čez dan, večerna rutina, kava, ki jo zaužijemo čez dan, hrana, ki jo pojemo v večernih urah če je na primer pretežka, mastna ali polna ogljikovih hidratov. To vse vpliva na kakovost našega spanca.

Tony: Res je, in spodbujam bralce, naj ne jedo prepozno in nato takoj gredo spat s polnim želodcem. S polnim želodcem je spanje manj trdno. Pomembno je jesti dovolj zgodaj, da telo lahko prebavi hrano, preden greš spat. Na primer, pri nas doma jemo kot družina med 18:00 in 18:30, najkasneje do 19:00. Ljudje me sprašujejo: »Ali po tem še kaj ješ, preden greš spat ob 22:00 ali 23:00?« Moj odgovor je: »Ne, popolnoma nič več po večerji.«

Poleg tega že zadnjih 10 ali 11 let zjutraj ne jem ali pijem ničesar do 11. ure. To je nekakšno občasno postenje. Seveda to ni za vsakogar, odvisno od telesa posameznika. Otroci, ki gredo v šolo, ali ljudje, ki gredo v službo, morajo nekaj pojesti. Ker sem upokojen in doma, svoj dan začnem s toplo vodo in stisnjeno limono. Kombinacija kisline in bazičnosti prebudi želodec. Nato ob 11. uri jem zajtrk.

Rad imam sadje, in čeprav ljudje pravijo, da je sadje sladko, ni vse sadje sladko. Obstajajo kisla sadja, ki niso tako sladka. Naravni sladkor v sadju, fruktoza, je nekaj, na kar moramo biti pozorni. Vedeti pa moramo, da je bolje, da ljudje jedo sveže sadje namesto sadnih sokov, ker so ti polni sladkorja. Na primer, ljudje pogosto mislijo, da je 100 % naravni pomarančni sok brez dodanega sladkorja, a to ni res.

Priporočam, da kupite sveže sadje – na primer borovnice, jagode, maline in robide. Še posebej borovnice so izjemno bogate z vlakninami in odlične za prebavni sistem. Jejte jih same ali z jogurtom – po možnosti z nizko vsebnostjo maščob in brez dodanega sladkorja.

Poleg tega mi je mama, ki je bila medicinska sestra, vedno govorila, naj za zajtrk jem ovseno kašo. Pomembno pa je, da uporabite debele, nepredelane ovsene kosmiče. Predelana ovsena kaša izgubi svojo hranilno vrednost. Namesto kravjega mleka uporabljam rastlinska mleka, kot so ovseno, riževo, mandljevo ali kokosovo mleko.

Nekoč sem imel močne bolečine zaradi ledvičnih kamnov, ki so nastali zaradi prekomernega uživanja kravjega mleka. Zdravnik mi je povedal, da je kravje mleko za dojenčke in otroke, ne pa za odrasle. Odrasli naj uporabljajo rastlinska mleka. Morda vam v začetku okus ne bo najboljši, vendar se ga boste s časom navadili, saj postane prijetnega okusa.

Ovsena kaša je odlična izbira za zniževanje holesterola in dolgo ohranja občutek sitosti. To je nasvet, ki ga priporočam vsem bralcem.

Urša: Kaj pa njen vpliv na krvni sladkor? Pri mnogih bi povzročila velik skok. Kaj pa v vašem primeru?

Tony: Zelo dobro vprašanje. Pred nekaj dnevi me je nekdo poklical in povedal, da vsak dan je ovseno kašo. Rekel sem: »Ne, ne, ne moreš je imeti vsak dan, ker ovsena kaša dvigne tvoj krvni sladkor.« To je zelo pomembno poudariti. Ne sme postati vsakodnevna navada, saj preveč enega živila ni dobro.

Razložil sem mu, da so se mu zaradi ovsene kaše sicer znižale ravni holesterola, a so se ravni predsladkorne bolezni nevarno približale meji za sladkorno bolezen. Povedal sem mu: »Preveč enega je vedno slabo.« Vse mora biti uravnoteženo. Kar deluje zame, morda ne bo delovalo zate. To ni rešitev "ena velikost ustreza vsem".

Vsak mora preizkusiti, kaj deluje zanj. Nekateri ne morejo jesti zrelih banan zaradi refluksa kisline, drugi imajo sindrom razdražljivega črevesja.

Prav tako so oreščki odlični – brazilski oreščki, orehi, pekanovi – vendar nesoljeni. Preveč soli vodi do visokega krvnega tlaka ali hipertenzije.

Procesirana hrana je polna soli za konzerviranje, kar lahko povzroči srčne napade in možganske kapi. Zato spodbujam ljudi, naj zmanjšajo vnos soli.

Urša: To so stvari, ki jih res želimo preprečiti. Zanima pa me še ena stvar – veliko potujete in obiskujete konference ter dogodke povezane s sladkorno boleznijo. Kakšne razlike opažate med kraji, ki jih obiskujete?

Tony: Odlično vprašanje. Pogosto ljudje mislijo, da sem zdravnik. Če pridejo na dogodek pozno ali niso pozorni na začetku, ko vedno poudarim, da nisem zdravstveni delavec, ampak pacient, ki govori iz svojih izkušenj, me na koncu nagovorijo z »doktor Kelly«.

Pojasnim jim, da sem strokovnjak zaradi svojih izkušenj – živim s to boleznijo že 20 let. Seveda sem veliko raziskoval, govoril z medicinskimi sestrami in zdravniki ter se naučil ogromno. Pogosto obiskujem konference, razpravljam z drugimi strokovnjaki in se učim.

Nekateri ljudje me vprašajo za nasvete o drugih zdravstvenih težavah. Vedno poudarim, da tudi zdravnik ne more diagnosticirati brez pregleda in testov.

Na splošno pa me ljudje zelo dobro sprejmejo. Pravijo, da jih nagovarjam na enostaven in razumljiv način, brez uporabe zapletenih medicinskih izrazov. Ljudem predstavim praktične nasvete, kot so, kaj jesti, kako biti fizično aktiven, in zakaj so spremembe pomembne.

Ključno je, da ko nagovarjaš ljudi, ne govoriš navzdol, ampak jim pomagaš razumeti. Pomembno je pojasniti, zakaj je izguba teže, prenehanje kajenja ali alkohola ključnega pomena za njihovo zdravje. Če jim pokažeš enostavne grafe o vplivu na srce ali krvni tlak, jih to lažje prepriča.

Moj cilj je pomagati ljudem razumeti sladkorno bolezen na praktičen način in jih spodbuditi k spremembam brez občutka pokroviteljstva. Moj pedagoški pristop mi pri tem zelo pomaga.

Urša: Res vas je prijetno poslušati. Ali ste morda opazili, kaj ljudje najtežje razumejo v zvezi s sladkorno boleznijo? Morda kakšne specifične stvari, ki niso najbolj enostavne?

Tony: Da, na primer enote mmol/l in izvidi, ki jih ljudje prejmejo, jim pogosto ne povedo veliko. Pogosto ne vedo, kaj pomenijo ti rezultati – ali so v težavah, ali je vse v redu. Diabetična medicinska sestra, nutricionist ali zdravnik bi morali te podatke razložiti. Na primer, če pokličejo in jim rečejo, da je njihov rezultat 6.5 mmol/l, večina ne ve, ali je to dobro ali slabo.

Pomembno je uporabljati preproste besede, ki jih pacienti razumejo: »Vaša vrednost je povišana, normalna, prenizka« – nekaj, kar jim bo pomagalo razumeti, kaj delajo prav in kaj morajo izboljšati. Jezik, ki ga uporabljamo, je ključen.

Poleg tega pacienti pogosto odidejo od zdravnika s še več zdravili, kot so jih imeli prej. Nekateri so preveč sramežljivi, da bi vprašali ali razložili svoje težave. Vedno svetujem, naj vzamejo s seboj zaupanja vredno osebo. Tudi jaz, čeprav rad govorim, včasih vzamem nekoga s seboj, da mi pomaga slediti pogovoru. To je še posebej pomembno za starejše in mlade, ki se včasih zmedejo ali težko izrazijo svoje težave.

Današnji obiski pri zdravnikih trajajo približno 10 minut. Če imate težave z izražanjem, jih zapišite. Na primer: »Imam palpitacije, vroče oblivanje, mrzlico, omotico.« Tako se lažje osredotočite in zdravniku podate vse pomembne informacije.

Urša: Res je, to je preprosta stvar, a ko gremo k zdravniku, smo pogosto tudi pod stresom npr tudi zaradi rezultatov, ki jih bomo videli. Hitro pozabimo, kaj smo želeli povedati.

Tony: Še nekaj – vse ženske, ki berejo ta intervju, naj spodbujajo svoje partnerje, da opravijo preglede. To je zelo pomembno. Ena od tem, s katero se veliko ukvarjam, je rak prostate, ki ga je zelo enostavno pozdraviti, če ga odkrijemo zgodaj.

Moški pogosto hodijo večkrat na stranišče, imajo težave z uriniranjem, a ko jih žena vpraša, kaj je narobe, odgovarjajo: »Nič mi ni.« V resnici pa vedo, da imajo težavo. Potrebno jih je skoraj prisiliti, da opravijo krvni test ali preverijo PSA.

Ženske običajno ob prvih znakih bolečine takoj obiščejo zdravnika. Moški pa raje gledajo nogomet, kriket, rugby ali igrajo karte. V skupnostih je dobro organizirati skupine samo za moške. Moški se med seboj počutijo bolj udobno in odkrito govorijo o svojih težavah.

Sam obiskujem veliko takšnih skupin in moški mi pogosto povedo, da ne bi govorili enako odkrito, če bi bile prisotne ženske. Pogosto ugotovijo, da imajo podobne težave, in si izmenjajo informacije. Znanje je moč.

Urša: To je odlična pobuda!

Tony: Začnimo z idejo! Oblikujte skupino moških, ki se srečujejo mesečno, da bi se pogovarjali o svojem zdravju. Seveda bodo govorili tudi o drugih stvareh, kot so nogomet, kriket in podobno, ampak glavni cilj je, da se povežejo in razpravljajo o zdravju. Povabite predavatelje, ki bodo govorili o sladkorni bolezni, raku prostate, menopavzi – saj so mnogi v partnerskih odnosih z ženskami, ki prehajajo skozi menopavzo, in moški pogosto mislijo, da je partnerka preprosto sitna ali razdražljiva. Naučiti se morajo, kako ravnati v teh situacijah.

Povabite govorce, ki bodo razložili, kako delujejo srce, jetra, ledvice in zakaj je treba zmanjšati kajenje ter uživanje alkohola. Če Mohamed ne more k gori, mora gora priti k Mohamedu – to pomeni, da zdravstveni delavci pridejo v skupnosti, namesto da bi pričakovali, da bodo moški sami šli v ambulante ali bolnišnice. Ta pristop deluje v številnih državah.

Urša: Res prijetno je klepetati z vami, vendar sva že skoraj pri koncu, zato bi vas rada vprašala še zadnje vprašanje. Kakšna je vaša želja za prihodnost?

Tony: Za prihodnost si želim zdravja in moči, da lahko nadaljujem s tem poslanstvom. To delam že 12 let in pol. Ta četrtek, 23. v mesecu, mi bo Univerza Warwick, ena izmed najboljših univerz v Veliki Britaniji, na eni od svojih medicinskih šol podelila častni doktorat za vse moje delo na področju sladkorne bolezni in raka prostate. To je priznanje, ki ga cenim.

Ne želim, da me ljudje kličejo dr. Kelly, saj nisem zdravnik in nimam doktorata, a bom ta naziv uporabil za večji vpliv. Na začetku, pred 12 leti, sem bil pogosto deležen dvomov in skepticizma. Hodil sem od vrat do vrat – v gurdvare, mošeje, cerkve, templje in domove za ostarele. Pogosto so me spraševali, ali sem zdravnik, in ko sem rekel, da ne, so mi rekli, da ne morem predavati o sladkorni bolezni.

Ko pa sem dobil priložnost in so ljudje videli mojo predanost in znanje, so me začeli vabiti na številna predavanja. Moja želja za prihodnost je, da nadaljujem s tem delom, a si želim več prostovoljcev, ki bi prevzeli podobno vlogo. Ne želim pregoreti in postati neuporaben. Obstaja veliko upokojenih, nezaposlenih ali ljudi z več prostega časa, ki bi lahko rekli: »Rad bi delal na področju demence, raka.«

Še posebej pa bi rad videl več moških, ki bi stopili v ospredje. Ni pomanjkanja žensk, ki delajo v skupnostih, ampak moški morajo začeti razumeti, da je naše zdravje naše bogastvo.

Urša: To je odličen zaključek. Hvala. »Zdravje je naše bogastvo.«

Tony, hvala za vaš čas, za vse znanje in izkušnje, ki ste jih delili z nami. Vsi se lahko veliko naučimo od vas. Vaša jasnost, znanje, močan um in odločnost so res navdihujoči. Bilo mi je užitek in želim vam vse najboljše v prihodnosti, še veliko novih odkritij in predvsem veliko zdravih let!

Tony: Hvala, ker ste me povabili. Uživam v takšnih pogovorih.