Življenje z diabetesom: Stanislav Črvič

Stanislav Črvič

V pogovoru za Čisto 5ko smo spoznali gospoda Stanislava Črviča, predsednika Medobčinskega društva diabetikov Goriške, čigar predanost in pogled v prihodnost sta v zadnjih letih preoblikovali delovanje društva. G. Črvič, ki svojo strast do prostovoljstva črpa iz dolgoletnih izkušenj v civilni zaščiti, je društvu prinesel nov zagon. Z digitalizacijo komunikacije, uvedbo informacijsko-diabetične točke in aktivnim sodelovanjem z drugimi društvi je pomembno izboljšal kakovost življenja več kot 280 članov, med katerimi so mnogi starejši ali nepokretni. Njegovo vodilo je, da mora vsak član prejeti občutek pripadnosti.

Urša: Gospod Stanislav, najlepša hvala, ker ste se odzvali našemu povabilu na pogovor za Čisto 5ko. Vaš čas, ki ga vlagate v delovanje Medobčinskega društva diabetikov Goriške je vredno vse pohvale! Ali nam lahko poveste več o vaši vlogi predsednika društva?

Stanislav: Z veseljem! Predsednik Medobčinskega društva diabetikov Goriške sem četrto leto. Ponosen sem, da imamo svoj dom – majhno hiško, polno cvetja, ki stoji na nekdanjem mejnem prehodu Šempeter, v nekdanji carinarici. To je naše zbirališče in srce našega delovanja.

Urša: Slišati je, da ste izjemno aktivni, tako s programom kot z dejavnostmi v društvu. Kaj bi izpostavili kot tisto najpomembnejše pri vašem delovanju, po čemer vas vsi poznajo?

Stanislav: Drži! Ponosni smo, da imamo več kot 280 članov. Večina jih je starejših od 60 let.

Imamo tudi nekaj članov, ki so nepokretni ali pa živijo v domovih za ostarele. Prav zanje se še posebej trudimo, vzpostavljamo stike in jim poskušamo dati občutek, da niso pozabljeni in zapostavljeni. Verjamemo, da mora vsak član za svojo letno članarino, ki znaša simboličnih 15 evrov, dobiti nekaj v zameno.

Zato skrbimo, da vsi na dom dobivajo revijo SLADKORNA, dvakrat letno organiziramo sedemdnevna okrevanja in seveda tudi kakšen izlet. Sprva je bil velik izziv komunikacija, saj je bilo ob mojem prevzemu predsedovanja le malo članov, ki so uporabljali računalnik. Takrat smo se odločili za tečaj usposabljanja za delo z računalnikom in mobilnim telefonom. Danes imamo že skoraj 90 članov, s katerimi lahko komuniciramo digitalno, bodisi preko sporočil ali e-pošte. Seveda, pri teh starejših članih so pogosto v veliko pomoč tudi družinski člani, ki jim pomagajo pri uporabi tehnologije in jih usmerjajo.

Veseli nas, da vidimo lep napredek in da se v naše društvo vrača veselje. Prej je bilo pogosto slišati: "Osamljen sem, nimam nikogar." Sedaj pa imajo stik z nami. Ob koncu leta jih redno obiskujemo, obiščemo tudi približno 50 - 60 članov, ki se nahajajo po domovih za starejše, kjer zanje pripravimo krajši program. To jim res polepša in poživi dan.

Urša: Iskrene čestitke za vse te uspehe in velike spremembe, ki ste jih uvedli. Je za vsemi temi idejami in inovacijami vaša vizija?

Stanislav: V veliki meri sem poskušal najti nove načine, kako priti v stik z našimi člani. Preprosto je bilo treba poiskati rešitev, saj je pošiljanje obvestil po pošti postalo prepočasno in predvsem predrago – vsaka znamka, kuverta, papir – in nikoli nisi bil stoodstotno prepričan, ali sporočilo sploh pride v prave roke.

Dom Medobčinskega društva diabetikov Goriške.

Urša: Od kod črpate vse te organizacijske veščine in čut za prostovoljstvo? To ni nekaj, kar se naučiš čez noč.

Stanislav: To me spremlja že dolgo! Če se vrnem v leto 1972, sem takrat postal član civilne zaščite v Novi Gorici. Ko je bila 1998 leta ustanovljena občina Šempeter, sem bil povabljen v enote civilne zaščite kot poveljnik. Na tem položaju sem ostal vse do lanskega leta, ko sem praznoval 52-letnico moje civilne zaščite. Prav tam sem pridobil veliko znanja in razvil močan čut do prostovoljstva. Ta predanost me spremlja še danes, kljub temu, da sem lani, po 52 letih stalne razpoložljivosti in odgovornosti, odšel v pokoj. In ker sem dolgoletni član društva diabetikov, so me leta 2001 predlagali za predsednika. To je bila zame spodbuda, saj poznam pomembnost in potrebo po aktivnem delovanju v skupnosti diabetikov.

Urša: Ta čut za pomoč ljudem in nenehno iskanje stika z njimi – verjetno je to tisto, kar vam daje energijo?

Stanislav: Res je. Na enem izmed občnih zborov prišla na dnevni red točka pod "razno": potreba po novem predsedniku. Prejšnji predsednik, gospod Dominik Soban iz Vrtojbe, je to vlogo opravljal 28 let, njegova žena Julija pa je bila tajnica. Večino stvari sta urejala od doma, kar pomeni, da sta bila na razpolago praktično ob vseh urah, 28 let... Ko so me izvolili, je bila moja prva naloga zbrati ekipo, ki bi bila prav tako srčno predana delu in prostovoljstvu. Nisem iskal ljudi, ki bi delali "pod mus", temveč tiste, ki bi z veseljem prispevali svoj čas.

In našel sem jo! Medicinski tehnik, gospod Ivo Mlinarič, ki je zdaj v pokoju, a je celo življenjsko dobo delal v ambulantah. Njega smo »uporabili« za našo informacijsko-diabetično točko v društvu. Tam ima svoje prostore in vsak torek med 16. in 17. uro opravlja vzporedne meritve sladkorja, holesterola, krvnega pritiska in EKG. Zakaj? Če si je član zjutraj izmeril sladkor in izmerjenim vrednostim ni zaupal, je prišel k nam popoldne po potrditev. S tem smo ugotovili, da je bilo doma veliko napak pri meritvah in s tem tudi veliko nerealnih rezultatov, kar je povzročalo nepotreben stres med člani. Zdaj so pomirjeni, saj vedo, da so naše meritve verodostojne.

Pri teh meritvah smo opazili še eno težavo: bila je izjemno pestra uporaba aparatov. Veliko je bilo različnih znamk merilnikov in z njimi povezanih merilnih lističev, kar je povzročalo zmedo in napačne rezultate. Odločili smo se za obsežno akcijo poenotenja aparatov po celotni občini in okolici. Člani imajo zdaj možnost prinesti svoj stari aparat, mi pa jim brezplačno podarimo novega. To je olajšalo delo tako njim kot nam, saj je tako pojasnjevanje in spremljanje veliko enostavnejše.

Urša: Povedali ste, da ste pri vzporednih meritvah ugotovili veliko napak. Kakšne so bile te pogoste težave, ki so vplivale na napačne rezultate meritev doma?

Stanislav: Glavna težava je bila neustrezna uporaba lističev za merjenje. Ugotovili smo, da so mnogi uporabljali lističe, ki so bili stari dve, celo tri leta, čeprav imajo omejen rok trajanja. Res je, da so nekaj pokazali, a vrednost ni bila zanesljiva. Prav tako so bili merilniki pogosto stari tudi deset let, ekran je bil iztrošen in včasih niti viden. Vse to je seveda vplivalo na netočnost meritev. Zdaj je to področje urejeno; vsi člani imajo možnost zamenjave starih merilnikov in lističev. Do sedaj smo zamenjali že več kot 100 aparatov!

Poleg tega je eno izmed naših glavnih poslanstev v društvu zgodnje odkrivanje sladkorne bolezni pri mlajših generacijah. Vemo, da sladkorna bolezen ne boli, zato se mladi, nekje od 30 leta naprej, dokler še ni opaznih posledic, pogosto ne zavedajo, da jo imajo. Zato se redno udeležujemo pohodov, srečanj in drugih dogodkov, kjer se zbere veliko ljudi. Takrat se na teren odpravimo z medicinsko ekipo. Promoviramo osveščenost, merimo krvni sladkor, holesterol, krvni tlak in opravljamo EKG. Odziv je resnično velik! Nazadnje smo na Trgu Evrope v Novi Gorici opravili več kot 200 meritev. Pri dveh posameznikih so bile vrednosti takšne, da sta potrebovala takojšnjo zdravniško obravnavo in mnenje. Ker imamo v naših vrstah tudi zdravnika, dr. Svilar, ki je vodja ambulante v Šempetru, jih lahko takoj napotimo k njemu, kjer so sprejeti in obravnavani v dogledno kratkem času. Delamo z roko v roki – in to je naš glavni namen. 

Na terenu z medicinsko ekipo.

Urša: To me kar preseneča, sem pričakovala, da boste omenili še večje število odkritih primerov - glede na to, da pogosto slišimo, da je v populaciji tudi veliko še neodkritih primerov.

Stanislav: Tu je tudi strah pred pikom. Čeprav so sodobne naprave za merjenje praktično neboleče. Pomembno je tudi pravilno zabadanje igle, da pacient sploh ne občuti vboda. Ljudje, ki pridejo, že nekje v drugi polovici življenja. Za resnično zgodnje odkrivanje bi morali iti tja, kjer se zbira mlajša populacija – recimo pred diskoteke ali na večje prireditve za mlade.

Urša: Mislite, da se nekateri ljudje morda raje izogibajo meritvam? Morda si ne želijo vedeti?

Stanislav: Tudi to je. Veliko se v zadnjem času piše o simptomih diabetesa, še preden se posamezniki zavejo, da se nekaj dogaja: utrujenost, nenehna žeja, poslabšanje vida in podobno. In potem začnejo ugibati, kaj je narobe. V našem zdravstvenem sistemu pa nekatere stvari potekajo prepočasi. Potem pridejo do društva, vendar je za mnoge ovira tudi plačevanje članarine. Vendar je vsak dobrodošel, ne glede, ali je član društva ali ne. Ljudje so pogosto člani petih, desetih društev in se nabere kar nekaj stroškov, kar je za povprečnega krajana precejšen izdatek.

Urša: Se povezujete tudi z drugimi društvi diabetikov? Kako pomembno je to sodelovanje?

Stanislav: Začeli smo se aktivno povezovati z društvi diabetikov v okolici: Tolmin, Ajdovščina, Vipava in Postojna. Z njimi organiziramo skupna srečanja, da se člani med seboj spoznajo, kar je pomembno za občutek skupnosti. To nam je olajšalo tudi organizacijo skupnih okrevanj. Okrevanja so namreč zasnovana tako, da vsak udeleženec dobi nekaj konkretnega zase: vsako jutro meritve, skupinska telovadba, pa tudi predavanja in delavnice o temah, ki so za diabetike še posebej relevantne.

Urša: In odziv na ta okrevanja je najbrž zelo dober?

Stanislav: Odziv je dober, sploh če uspemo priti do relevantnih ljudi. Veliko naših članov se namreč poleg sladkorne bolezni sooča še z drugimi pridruženimi boleznimi, kot so išias, težave s hrbtenico, posledice raznih operacij kolen, kolkov in podobno. Zato je včasih izziv izluščiti tiste, ki gredo z veseljem in se ne počutijo breme. Marsikdo reče: "Ah, ne bom šel z njimi, bom samo v napoto." Kar pa sploh ni res! Na okrevanjih in izletih imamo vedno zraven medicinsko osebje, ki je na voljo za pomoč.

Lansko leto smo bili v Rogaški, v prenovljenem hotelu in bili smo ena izmed prvih skupin diabetikov. Tako smo mi svetovali osebju, kako ravnati s skupino diabetikov, kaj jim ponuditi – od specifične prehrane do prilagoditve prostorov. Imeli smo se odlično, vsi so bili zadovoljni. Sedaj pa že zbiramo ponudbe za letošnje leto in v devetem mesecu gremo ponovno v Rogaško Slatino. Seznam se že pridno polni!

Na okrevanju v Termah Dobrna.

Urša: Glede na to, da ste svetovali osebju o prehrani za diabetike – se vam zdi, da so člani vašega društva dobro poučeni o tem, kaj je zanje primerno in kaj ne?

Stanislav: Tisti, ki so diagnosticirani s sladkorno boleznijo tipa 1 ali tipa 2, se sprva praviloma kar striktno držijo pravil glede prehrane. Vendar pa smo po anketah, ki smo jih izvedli med člani, da bi ugotovili, kako jim lahko kot društvo še bolj pomagamo, dobili tudi odgovore, kot je: "Če sem preživel teh 70 let, jih bom pa še naslednjih 20..." Pokaže se, da niso vsi tako striktni pri vsakodnevnem merjenju in načrtovanju obrokov – zajtrk, meritev, malica, kosilo in vmesne meritve. To je ena plat.

Druga plat, ki močno vpliva na sladkor, pa je psiha. Veliko naših članov se doma sooča z različnimi obveznostmi, na kmetijah in podobno, in se ne zavedajo, da jim ta stres prav tako dviguje sladkor. Ko se nekdo razburi in nastane panika, ker je meritev visoka. Res je težko krmariti s člani in njihovimi individualnimi situacijami. Vendar nam je v veliko pomoč info točka, kjer je naš Ivo, višji medicinski tehnik. On ima ogromno prakse, saj je delal na tem področju celo življenje. Zdravnik vam pove osnove, predpiše zdravila in tu se njegova vloga običajno konča. Pri našem medicincu pa je še vse ostalo – kaj lahko uživajo, česa ne, kaj paše zraven, in ti razgovori včasih trajajo tudi po eno uro.

Urša: S kakšnimi vprašanji pa člani najpogosteje pridejo do njega?

Stanislav: Moja pisarna je nasproti njegove ordinacije in pogosto slišim te pogovore. Največ je vprašanj, zakaj sladkor raste ali zakaj hitro pada, zakaj imajo ponoči določene težave, pa sploh ne vedo, kaj je to hipoglikemija. To je namreč stanje, ko sladkor pade pod določeno vrednost, in takrat se ti začne vrteti, postaneš šibek. Takrat moraš nujno nekaj pojesti! Marsikdo tega ne ve, in kar je najhuje, nekateri v takšnem stanju celo sedejo za volan. Poznam primer gospe, ki ji je med vožnjo postalo slabo, a si je rekla: "Ah, saj sta samo še dva ovinka in bom parkirala." Vendar je bilo prepozno. Zato veliko poudarjamo, kaj pomeni, ko sladkor pade pod normalno raven in si na pragu hipoglikemije. Nekateri pa temu niti ne verjamejo, dokler se jim ne zgodi. Ko pride do tega, je treba ostati miren.

Obratno pa je, ko je sladkor previsok, recimo na mojem primeru, ko se mi je sladkor dvignil na 25. Takrat so mi odpovedale vse mišice, nisem mogel vstati. Diagnoza je bila sekiranje - preobremenjenost. Od tega se je sladkor dvignil, telo ni proizvedlo dovolj inzulina, kar je izčrpalo mišice. Takrat nisem bil dovolj pozoren. Res je, danes imam možnost spremljanja prek mobilnega telefona, saj uporabljam senzor, ki javlja meritve in opozarja, ko sladkor preveč pade ali naraste. Seveda pa se lahko tudi tu "slepariš", utišaš opozorilo in greš naprej. Sladkorna bolezen, kot sem že rekel, ne boli in zato počasi napreduje.

Urša: Kako pa bi rekli, da lahko družinski člani, ki opazujejo posameznike s sladkorno boleznijo tipa 2, opazijo, da je nekaj narobe, če sami oboleli tega niti ne zaznajo?

Stanislav: Težko je to ugotoviti. Najprej je treba biti pozoren na vedenje posameznika. Največ problemov se pojavlja ponoči: nenehna žeja, večkratno vstajanje zaradi pitja in pogostejše nočno uriniranje, kar je več kot dvakrat na noč, že ni več normalno. To so tisti značilni znaki, na katere je treba biti pozoren.

Meritve pred in po prireditvah.

Urša: To so res tisti klasični simptomi. Koliko časa pa se vi že soočate s sladkorno boleznijo?

Stanislav: Z diagnozo sem se srečal leta 2014. Najverjetneje sem jo imel že prej, a takrat so mi jo uradno ugotovili. Kar je zame najbolj pomembno, je to, da imam ves čas istega diabetologa. On že točno predvideva, kaj se dogaja, kaj lahko spremenimo in kaj je treba dopolniti pri terapiji. Pri diabetikih namreč ne gre samo za zdravila za sladkorno bolezen; zraven so še zdravila za srce, za pritisk in tako naprej. Vse to je treba uskladiti, da celoten sistem nekako "špila" skupaj.

Spomnim se, ko smo na okrevanjih spraševali člane, kakšna zdravila jemljejo. Mnogi so rekli: "Ah, eno pest." Svetovali smo jim, naj prinesejo seznam in naj se posvetujejo, katera zdravila se ne smejo jemati skupaj, katera kdaj vzeti. Ljudje tega niso vedeli, odkar pa imamo pri nas diabetično info točko, nam naš medicinski tehnik vse te stvari zna izjemno podrobno pojasniti. 

Urša: Katere pridružene težave se najpogosteje pojavljajo pri diabetikih?

Stanislav: Tega je res veliko. Od ledvic, prostate, do srca… Vidim sam po sebi. Najprej sem imel možgansko kap, nato zamenjavo srčne zaklopke – kar nekaj pridruženih zapletov.

Urša: So se te težave pojavile v zadnjih desetih letih, odkar veste za sladkorno bolezen, ali so bile prisotne že prej?

Stanislav: Ne, vse to se je nabralo v teh zadnjih desetih letih. 

Urša: Glede na to, da se s sladkorno boleznijo soočate že desetletje in poznate tudi njen vpliv na splošno zdravje, kako pa vi osebno skrbite za urejenost krvnega sladkorja? Koliko vam je to pomembno in kako dosledno ga spremljate?

Stanislav: Moram priznati, da sem tu bolj površen, nisem vedno dosleden. Čeprav imam vse podatke na mobilnem telefonu in na ekranu spremljam nihanja sladkorja, je težko uskladiti navade. Na primer, zjutraj bi moral namesto pancete ali klobase pojesti nekaj lažjega, kot je na primer skuta ipd. In se potem kontrolirati, da je sladkor v mejah normale. Dopoldne pogosto pozabim na malico, ker se mi ne zdi nujna ali potrebna, tudi telo mi ne javi, da jo potrebuje. Kosilo imava z ženo običajno med 12. in 13. uro in ona se trudi, da hrana ni pretežka. Ampak je tako, da če je kosilo povsem prilagojeno diabetiku, se popoldne in zvečer lahko pojavi težava s pomanjkanjem kalorij, kar spet povzroči obratno reakcijo – sladkor gre navzdol.

Problematično je tudi sadje, tisto, kar imamo najraje, pa ne bi smeli jesti. Skratka, stalno nekako krmariš med vsem tem. Rešitev teh težav je inzulin, predvsem inzulinska črpalka.

Urša: Vi pa inzulina ne uporabljate, kajne? Ste na tabletah?

Stanislav: Ja, sem na tabletah. Inzulina si nisem želel, ker je potrebno večkrat dnevno vbrizgati. Po pričevanju tistih, ki ga uporabljajo, pa pogosto sleparijo sami sebe. Rečejo si: "Danes popoldne grem na žur, pa si bom dal malo več inzulina..." Če me vprašate, pri obvladovanju sladkorne bolezni je ključna disciplina. Da lahko rečemo, da jo imamo pod nadzorom. Dovolj je že en dan nediscipline in potrebuješ dan ali dva, da se vrednosti vrnejo v normalo.

Urša: Disciplina je resnično temelj pri obvladovanju sladkorne bolezni. To je zelo pomembno izpostaviti.

Stanislav: Poleg prehrane je obvezna tudi hoja, sprehodi. Vsaj 10 minut na dan, ampak ne z rokami v žepu, temveč hitrejša hoja, da se človek zadiha. Tega žal vsaj 90 % naših članov ne počne. Veliko jih reče: "Saj sem šel dvakrat okoli hiše, sem šel do trgovine." Ampak to ni to. Že sam vpliv na psiho – ko si rečeš, da greš hoditi, ker ti to koristi za fizično kondicijo telesa, je velik. Posledica pomanjkanja gibanja je, da se zasediš, zaležiš, in spet nastanejo problemi z mišicami, težko hodiš, se zadihaš, in spet si na vagi: je to sladkorna ali je to neaktivnost? Tu moraš biti dosleden. Če nisi, si rečemo, "bo že šlo." Ja, do konca bo že šlo, ampak kako?

Urša: Zelo zanimivo opažanje. Ali imate v društvu ljudi, ki so bolj dosledni in imajo boljše rezultate, in tiste, ki imajo slabše? Kaj je glavna razlika med njimi?

Stanislav: To je res dobro vprašanje. Ampak žal naše člane še premalo poznamo v tej smeri. Lani smo začeli z vodenjem evidence, z meritvami sladkorja, krvnega pritiska, EKG-ja in drugih parametrov, da ima naš medicinski tehnik vse to zabeleženo. Šele ko bomo imeli te podatke, bomo lahko naredili takšno primerjavo. Če samo poslušamo člana, ki pride k nam: "Hodite? Ja. Se držite hrane? Ja! Dovolj zelenjave? Ja, seveda!" Ko pa vprašaš, koliko in kakšne zelenjave, ti rečejo: "Vse, kar je zeleno." Potem pa ugotoviš, da v isti koš mečejo jabolka, hruške, grozdje… In seveda se potem sladkor dvigne.

Veliko naših članov hodi tudi na PTČ – preverjanje gostote krvi. Sam, po operacijah, hodim na 14 dni ali tri tedne. Tam ugotovijo, ali imaš preredko ali pregosto kri, in tudi to vpliva na sladkorno bolezen. Veliko je takšnih stvari, o katerih moraš biti seznanjen. In če ves čas razmišljaš o vsem tem, se ti zdi, ali je to sploh potrebno?

Občni zbor v društvu.

Urša: Res je, veliko znanja je potrebnega. Kje pa vidite največjo priložnost, da ljudem pomagate do pravega znanja?

Stanislav: Jaz pravim, najbolj pomembno je druženje. Da ne ostaneš z vsemi temi problemi sam za štirimi zidovi. Tisti, ki so že vešči interneta, najdejo tam vse mogoče informacije, in tudi to nanje vpliva. Najbolj zadovoljni pa so tisti, ki pridejo enkrat tedensko v društvo, se podružijo med člani, si med seboj izmenjajo izkušnje, zraven pa je še naš medicinski tehnik. In to je tisti debatni krožek, od katerega člani odnesejo največ.

Zadnje čase je velik odziv tudi med občani. Mnogi sploh niso vedeli, da imajo v svoji bližini društvo diabetikov in da je tam prostor, kjer dobijo vse nasvete glede diabetesa. Veliko jih je v zadnjem času prišlo, ko so videli, da pri nas lahko brezplačno opravijo preizkus meritev – iz radovednosti, da preverijo, ali imajo sladkorno bolezen ali ne. Imamo eno gospo, ki vsake toliko pride in reče: "Danes sem imela 8 sladkorja!" In cela panika, kaj naj naredi, naj se drugače prehranjuje… To jo je tako obremenjevalo, da je na koncu dobesedno dobila sladkorno bolezen. Ves čas se je obremenjevala in razmišljala. Zato smo zdaj tukaj mi, da rečemo: "Ustavite se, pomagali si bomo!" Pridite z nami na izlet, na okrevanje, in boste videli, da bo drugače. Prav tako ljudje ne razumejo, da je treba za vsako merjenje zamenjati vbodno iglo. Ugotovili smo, da so imeli nekateri res že “zaroštane” igle, potem pa pride do otekline, vnetja in meritev spet ni realna. Vse mora biti po predpisih, sterilno. Če je karkoli narobe pri jemanju krvi, bo to takoj vplivalo na meritev. Veliko je tega, kar bi diabetiki morali vedeti.

Urša: Za koliko članov ste zrasli v zadnjih letih, odkar ste predsednik? 

Stanislav: Za skoraj 100 članov smo zrasli! Iz 200 na 280 članov!

Urša: Izjemno, vse čestitke! To je res plod vaše iniciativnosti, pomoči in nenehnega iskanja rešitev za težave. Vse to se pozna! Kaj pa si želite zase v prihodnje, gospod Stanislav?

Stanislav: Če bo šlo tako kot do zdaj, naj gre tako naprej. Naj bo članstvo zadovoljno. Dokler imam tako dobro ekipo okoli sebe, je veselje delati. Tudi sam imam premalo znanja o diabetesu vendar to kar znam, delim med ostale.

Urša: Gospod Stanislav, najlepša hvala, da ste si vzeli čas in se nam pridružili v pogovoru za Čisto 5ko. Zelo smo vam hvaležni, da ste z nami podelili dragocene modrosti, vaše življenjske izkušnje in uvide v življenje z diabetesom. Vaše delo in predanost v Medobčinskem društvu diabetikov Goriške sta neprecenljiva in verjamem, da boste tudi v prihodnje nadaljevali to pomembno poslanstvo. Še enkrat, iskrena hvala!