Življenje z diabetesom: Danica Ostanek

Danica Ostanek s pohodniki Društva diabetikov Ivančna Gorica

Danes se bomo potopili v izkušnje gospe Danice Ostanek, predanega obraza v skupnosti diabetikov, zlasti v Društvu diabetikov Ivančna Gorica. Danica, ki je predsednica društva malo več kot eno leto, nam bo razkrila, kako s svojim pristopom angažira in motivira k spremembam vse več članov.

Takoj, ko sva se srečali za ta pogovor, pomladni četrtek zjutraj ob 9:30h, me je presenetila. Običajno ta čas obišče fitnes, kar že samo po sebi priča o njenem aktivnem življenjskem slogu. Njen vsakdanjik je preplet osebnih izkušenj z diabetesom in nenehnega dela za dobrobit članov.

Urša: Danica, slišim, da ste običajno ta čas na poti v fitnes. Videti je, da je to postal pomemben del vaše rutine in rutine članov društva. Nam lahko poveste več o tem, kako ste vključili fitnes v aktivnosti društva?

Danica: Ja, malo sem prilagodila to pot danes. Redno hodim v fitnes. Začelo se je s prijazno gesto lastnika fitnesa, ki nam je omogočil kar 2 tedna uporabe fitnesa brezplačno. Člani so lahko prišli kadarkoli na fitnes in poskusili, ali je to za njih ali ne. Zdaj 8 članov redno hodi tri do štirikrat tedensko, kar je zelo pohvalno. Imeli smo uvodno predstavitev, ki je trajala kar tri ure. Gospod Simon nam je razkazal vse naprave, kako se dela, kako se nastavi, kako se poveča teža itd. To je lahko za nekoga, ki je prvič v fitnesu, kar stresno in hitro se izgubiš in obupaš. Pa tudi, če nisi prvič - vsaka naprava ima svoje posebnosti. Imeli pa smo tudi uro s Sašo, osebno trenerko v Vipu, ki nam je predstavila vaje za ogrevanje. Kako se je treba držati, kako se pravilno naredi vajo, kako stopnjevati vaje za moč…. To je bilo tudi nekje 1,5 ure v telovadnici in so bili člani zelo zadovoljni. Bolečine v križu pri vadečih so se skozi čas izboljšale zaradi pravilne telovadbe. Ker če delaš narobe, si lahko delaš škodo in se lahko celo  poškoduješ.

Urša: Z vajami se torej utrjujejo mišice, kar je zelo pomembno za vzdrževanje mišične mase.

Danica: To je namen. Ker ravno starejši moramo delati vaje za moč. Ne samo pol urice hoditi. Mišična masa tako ali tako pada, če pa nič ne delaš, pa je ta proces še hitrejši.

Urša: Prehod na redno vadbo je pogosto lahko precejšen izziv. Kako pa je potekal ta proces za člane društva? 

Danica: Meni se zdi, da sama skupina in družba vleče. Po vadbi tudi prijeten klepet ob zasluženi kavici popestri dogajanje. Tukaj v fitnesu so “stari mački”, ki vse obvladajo in so nam vedno pripravljeni priskočiti na pomoč in pomagati, nas popraviti: “Ne držiš prav rame.” Ali pa: “Ni pravi položaj hrbta.”

Urša: Pomembno je imeti nekoga, ki ve in zna. Ali hodite v fitnes kot skupina?

Danica: Ne, vsak hodi zase, dela po svojih zmožnostih, pa tudi časovno si prilagajajo. Recimo nekdo, ki pelje ženo na fizioterapijo, izkoristi čas čakanja ter gre vmes na fitnes. Večinoma hodimo dopoldne, tako, da se srečujemo in družimo.

Balinčkanje v društvu

Urša: Kakšen je splošen odziv in zadovoljstvo v društvu glede teh aktivnosti?

Danica: Jaz mislim, da bo v jesenskem terminu (z mislijo, da bomo nadaljevali) še večji odziv pri vadbah. Ker zdaj smo tik pred poletjem, nas je res “samo” 8.

Urša: Tudi 8 ni tako majhna številka… Kako veliko pa je društvo?

Danica: Zdaj nas je 122. V zadnjem letu smo pridobili 40 novih članov.

Urša: To je res impresivna rast, saj imajo mnoga društva, ne samo društva diabetikov, nasploh kar izzive s pridobivanjem novih članov. Kakšen recept uporabljate za takšen lep rezultat?

Danica: V društvu se stalno nekaj dogaja. Novi člani pripeljejo nove člane. V društvu je pozitivnaenergija, družimo se, fajnseimamo. Članice izmenjajo recepte. Ljudje se dobro počutijo in upam, da bo tako ostalo naprej. Ni pa rečeno, da bo šlo s tako hitrostjo. Večje članstvo prinaša tudi več dela. Lepo sodelujemo s Centrom za krepitev zdravja, udeležujemo se njihovih aktivnosti, na primer: “Test hoje”, ali pa ko rabimo kakšno predavanje, ga organizirajo. Pri skupini pohodnikov je vedno večja udeležba, predavanja so vedno dobro obiskana. Predstavili smo se tudi na društvu upokojencev. V glavnem veliko dela je, cuker je pa cuker - treba je stalno skrbeti za njega.

Urša: Koliko časa ste pa vi predsednica društva?

Danica: Predsednica sem malo več kot 1 leto.

Urša: Sliši se, da ste v društvo prineslinovo dinamiko. Katere aktivnosti pa pritegnejo največ članov v vaše društvo?

Danica: Meritve krvnega sladkorja in druženje sta osrednjega pomena. Ravno zdaj se mi člani prijavljajo za sobotni pohod. Ob 8. zjutraj gremo na Gradišče, kjer bomo izžrebali nekaj “majčk” za #DarujemKilometre. Do jutri zbiramo prijave, gor bomo imeli pripravljen en “čajček”, jaz bom verjetno kaj spekla ali pa bomo kar jabolka kupili in imeli zdravo malico. V jesenskem roku smo se prijavili na občinski razpis in smo dobili v uporabo šolsko telovadnico enkrat tedensko za eno uro. Vaje so bile strokovno vodene in ni bilo osipa, tega sem najbolj vesela. Na koncu leta nas je bilo še več, kot na začetku. Preseneča me tudi moška udeležba. Običajno bolj ženske telovadijo, zdaj pa nas je bilo pol pol, skupina pa šteje 20 udeležencev. Sama težim k temu, da sem zraven, vendar ne morem biti povsod. 

Urša: Katerih aktivnosti pa se člani najraje udeležujejo?

Danica: Izletov. Ko kremo na izlet z vlakom, z ladjico ali pa v “šoping”… Tam je največja udeležba. Pa seveda novoletna zabava. Potem imamo aprila dan društva, ko praznujemo rojstni dan društva. Lani smo pohod s piknikom organizirali prvič, je pa društvo staro 7 let. Letos nas je šlo na pohod 32, kar je izredno lepa številka, glede na starostno strukturo. Imamo tudi 80, 85 let stare člane, ki z nami normalno hodijo in redno telovadijo. Tudi v soboto bomo kar pisana družba.

Urša: Življenje z diabetesom je nedvomno povezano z rednim spremljanjem in razumevanjem sladkorja v krvi. Kako naslavljate ta del v društvu in katere aktivnosti so na voljo za podporo članom pri merjenju in spremljanju sladkorja?

Danica: Imamo prostor v Zdravstvenem domu Ivančna Gorica, sejno sobo v Centru za krepitev zdravja in enkrat na mesec, tretji petek v mesecu, ta prostor uporabimo za posvet in za meritve. Zdaj smo dobili tudi sponzorsko aparat za merjenje pritiska, tako da merimo še pritisk. Približno dvakrat na leto pa članom izmerimo HbA1c.

Urša: S čim pa imajo ljudje največ težav? Eno je sladkor, je tudi veliko pridruženih bolezni? Ali pa prehrana, kako razumejo ta del, katera hrana sladkor dvigne bolj, katera manj?

Danica: Dvakrat smo imeli sponzorsko senzorje na okrevanjih in naslednja izjava je bila meni zelo zanimiva: “Jaz grem na okrevanje, zato da si privoščim, ne zato, da bom gledal, kaj bom jedel.” Ko razložiš, da ni namen, da jih bomo kontrolirali, kaj bodo jedli, ampak, da bodo lahko sami na lastnih rezultatih spremljali, kako različna hrana vpliva na gibanje sladkorja in da se na svojem telesu in rezultatih naučijo, kaj jim ustreza in kaj ne, so bili odzivi po uporabi perfektni. “Me je streznilo.” “Zdaj šele vidim.” “Zdej vidim, da nisem razumel.” “Narobe sem razmišljal.” Ti odzivi povejo, da je smiselno, da ljudje sami pri sebi ugotovijo, kaj jim ustreza.

Telovadba v vodi na okrevanju v Termah Radenci.

Urša: Najbrž to pomeni, da bi bilo super, če bi lahko imeli vsaj nekajkrat na leto senzor?

Danica: Ja, to bi bilo fantastično. Nekajkrat na leto, vsaj 2 senzorja naenkrat. Pri prvem se še lovijo, potem pa že začnejo testirati. Pri prvem senzorju pride šok: “Kaj se dogaja?” Hrana, za katero niso pričakovali (ker je zdrava, recimo polnozrnati izdelki, kaše, polnozrnate testenine), jim dvigne sladkor. Tudi sama, če pomislim leta nazaj, ko so mi pacienti razlagali: “To mi dvigne sladkor in toliko časa drži.” Takrat se mi njihove zgodbe s teorijo niso skladale. Recimo, da polenta drži sladkor 4 ure visoko. Ker po logiki in teoriji bi moral pri polenti sladkor iti gor in potem hitro dol.

Urša: Ampak tukaj imava še količino. Glikemični indeks vpliva, ampak na količino velikokrat pozabimo.

Danica: To so bili ljudje na inzulinu in če so prav izračunali, bi moralo biti ok. Ampak potem pa zaradi količine in maščob pride do podaljšanja in zamika. Spomnim se gospoda, ki nikakor ni mogel uravnati sladkorja. Vse je imel pravilno izračunano. Ampak če špagetov poješ toliko, da je v porciji 180g ogljikovih hidratov ali pa še celo več (poleg tega pa zraven še kaj spiješ), potem izračun ne deluje več. To je potem popolnoma drugače.

Urša: Telo ne more tako hitro sprocesirati in prebaviti takšne količine in je potreben čas, da predela vso zaužito hrano.

Danica: Ena izmed stvari pri ljudeh, ki so na inzulinu, je tudi strah pred hipo. Recimo to, kar sem jaz opazovala na okrevanju je, da ljudje shranjujejo hrano za potem, za vsak slučaj. Raje to, kot naučiti se štetja ogljikovih hidratov! Čeprav se počasi spreminja tudi to, že opažam med člani. Ko vsakič pri obroku razlagaš: “To so hidrati, sigurno bo skok.” Počasi se “usede”. “Mogoče ima pa prav, ko nam to razlaga”. Za primer, ker je zdaj moderno, da se naredi “posteljica” za ogljikove hidrate, ki upočasni dvig sladkorja, smo na okrevanju jedli zajtrk in z zelenjavo naredili posteljico za hidrate, nato pa spremljali sladkor. Naslednji dan smo naredili primerjavo z obrokom brez posteljice in prav tako merili in razlika je bila zelo opazna. To jih je nato spodbudilo, da so sami testirali naprej različno hrano. Kmalu so se vrnili z: “A veš, da res deluje!” To je tudi namen tega. Se pa pri senzorjih lahko zgodi, da se nekateri tudi precej prestrašijo: “A res mi gre tolk cuker gor?”

Urša: Aha, ker z glukometrom se sladkor izmeri 1.5 ure po obroku in takrat je skok sladkorja že mimo, s senzorjem pa se le-ta vidi in se tega ustrašijo?

Danica: Ja, tega se ustrašijo. Mislijo, da imajo sladkor lepo v ravni črti, potem pa, ko uporabijo senzor, vidijo, kaj se zgodi takoj po hrani in da sladkor ni ravna črta… Senzor je res dobra stvar.

Urša: Senzor torej prinaša veliko enega novega vpogleda v stvari, ki jih nismo vedeli.

Danica: Ja, senzor pokaže to, kar nam sicer ostane skrito. Ampak mora biti na voljo razlaga in podpora. To, da lahko postavljajo vprašanja: “ne kaže dobro”, “sem izmeril in je v naraščanju”, “je v padanju”… Pri senzorju je toliko stvari za povedati in tisti osnovni napotek, ki pride s senzorjem, ni dovolj. Mislim, da tisti, ki so na črpalkah, dobijo več podpore in natančna navodila glede spremljanja, odčitavanje senzorjev itd. Meni je velikokrat kdo rekel, ko sem jim razlagala določeno stvar: “to pa ni zame”; “jaz nimam te težave”. Ko pa pojasniš na njegovih podatkih in krivuljah, pa ne more reči, da to ne velja zanj. To je moč lastnih podatkov. In to deluje.

Predavanje dr. Vukelič

Urša: Verjetno je pomembna tudi želja pri posamezniku, da se hoče učiti in nadgraditi svoje znanje?

Danica: Včasih določenih stvari ne jemljejo resno. Recimo en takšen primer je, ko pri nekomu vidiš dvig sladkorja. In ko vprašaš, kaj je pojedel, je odgovor, da absolutno nič: “100% nisem nič pojedel.” Potem se pa oglasi žena: “Samo Radensko je pil, notri je imel pa 3 žlice bezgovega sirupa. Za okus, saj ni bilo nič.”

Urša: Najbrž se niti ne zavedajo? Bila ste tudi edukatorka za inzulinske črpalke. Koliko časa ste pomagali diabetikom pri prehodu iz penov na inzulinsko črpalko? Lahko delite kakšno zgodbo, ki vam je ostala v spominu iz tega obdobja?

Danica: Edukatorka sem bila polnih 18 let. 2 leti pa sem še kot upokojenka predavala po društvih. Veliko zgodbic je bilo. Vprašam: “Kaj pa je bilo tukajle?” Odgovor: “Nič nisem jedel!” Potem pa gledaš naprej in vprašaš: “Kaj delate ob torkih in ob petkih, takrat vedno skoči?” Potem pa se čez nekaj časa posveti: “Ajaaa, balinamo takrat, pa kakšno pivo spijem zraven in kaj pogrickam!” Takšne stvari ljudje kar pozabijo, ker niso pri mizi, ni bilo “pravega” obroka, ampak “cuker” pa pokaže tudi to. 

Sedaj pa imam polne roke dela z društvom.

Urša: Kaj bi rekla, da je nek povzetek teh izkušenj, ki ste jih takrat dobila v času educiranja, kje so največji izzivi, kaj je ljudem najtežje? 

Danica: Enega pravila ni. Včasih, ko imaš mladega človeka pred seboj, pričakuješ, da bo tik tak osvojil, pa ni tako. Drugič imaš lahko nekoga, ki je že precej v letih, pa malo stisneš zobe in misliš, da bo pač šlo bolj počasi. Ampak kar gre. Vedno je treba iti po korakih, prilagajati tempo učenja in preverjati znanje, da se prepričaš, da razumejo. Tehnologija je pač tehnologija. Danes se vsi srečujemo z njo in več ali manj nas je okupirala iz vseh strani. Saj nas pametni telefoni ob pamet spravljajo.

Urša: Sedaj z društvom pa kot pravite, imate polne roke dela, da poskrbite za vse aktivnosti, spremljate razpise, skrbite za administracijo itd.

Danica: Razpisi in poročila so zamudni. Razpis za 100 € je enako zahteven kot tisti za 2.000 €. Poročila pa so enaka za oba. Potrebna je struktura in organiziranost. Potem so tu tudi predstavitve našega društva po okoliških krajih. Približno 10 članov imamo iz Trebnjega, 10 iz Grosuplja, ostali člani pa so iz Ivančne Gorice. Morda bomo letos dodali še Dobrepolje. 

Urša: Kaj pa je glavno orodje za komunikacijo s člani? Ali vsi v društvu uporabljajo pametne telefone?

Danica: Imamo morda samo še kakšna dva ali tri člane, ki še ne. In tudi, ko sem začela s tem, da naj s senzorjem uporabljajo aplikacijo in da ne potrebujejo monitorja, so bili najprej proti, potem pa se je prvi odločil, pa drugi, tretji… Vedno je izziv pri nalaganju aplikacije. Ko jim to pomagaš, potem lepo steče. Počasi ugotovijo, da je lažje s telefonom in tudi bolj diskretno. Jaz pa sem jim vedno na voljo za pomoč in podporo in me lahko kadarkoli pokličejo. Če lahko pomagam, zakaj ne…

Urša: Koliko ljudi pa redno uporablja senzor?

Danica: Takšnih, ki ga redno uporabljajo, je v društvu šest ali sedem. Ampak to je za to starostno skupino kar velika številka. Tisti, ki niso na inzulinu, jim senzor niti ne pripada. Imamo pa tudi nekaj takih, ki si občasno kupijo po dva ali tri senzorje, saj jim to daje en nov vpogled. 

Urša: Danica, kdaj ste pa vi zbolela za diabetesom?

Danica: Jaz sem prvič zbolela v nosečnosti. Takrat to še ni bilo tako, kot je sedaj. Poklicali so me in povedali, da imam v urinu sladkor. In potem so mi naredili nekaj testov, ampak ni bilo posebnih navodil ali strogega režima, kot je danes. Verjetno je tudi zato moj sin tehtal 4200 g ob rojstvu. Po porodu pa je izzvenelo. Sicer se temu ni posvečalo veliko pozornosti, ampak sem bila v službi v porodnišnici in sem si tu in tam vmes preverila in izmerila. 3-mesečnega povprečja takrat sploh ni bilo, bile so samo trenutne meritve.

Pred kakšnimi 10 leti pa se je začelo z občasnimi dvigi sladkorja. Ko sem bila še edukatorka in smo se učili uporabe senzorjev, sem ga tudi sama uporabljala in testirala. Kupila sem si Coca-Colo, jabolčni sok, vodo z okusom in sem primerjala, kaj se zgodi pri posamezni pijači ali živilu. Že takrat je Coca-Cola naredila veliko špico. Pa stres. Spominjam se sestanka, ko sem imela predstavitev, pa se mi sploh ni zdelo, da sem v stresu. Ampak “cuker” se ni strinjal z mano, je zelo lepo pokazal koliko stresa je bilo.

Sedaj sem sicer še brez zdravil, urejam sladkor z dieto in življenjskim slogom. S strogo disciplino je sladkor ok, ko pa pojem nekaj malega hidratov, huh. Včeraj sem pojedla kepico sladoleda, to je bil najvišji dvig sladkorja v dnevu, zaradi ene kepice sladoleda. Sladkor je zrasel na 9 mmol/l. Celo pri kosilo mi ne gre tako visoko, morda gre do največ 8.5 mmol/l. Da ne govorim o francoski “štruci” iz Leclerca, sladkor gre takrat v nebo. Če pojem malo večji košček (ampak še vedno je to košček!), gre na 12, 13 ali celo 14 mmol/l. Drugače pa se moj HbA1c lepo izboljšuje, imela sem že 7.5 %, sedaj pa sem na 5.8 %.

Na okrevanjih se pri obrokih pri solatah zadržim najdlje

Urša: Kakšna je sedaj vaša prehrana, čemu se izogibate?

Danica: Probam jesti čim manj hidratov, ampak nisem brez njih. Čim manj hitrih hidratov in veliko solate.

Urša: Kakšen je potem vaš običajen zajtrk?

Danica: Zajtrk je običajno kakšen polnozrnati kruhek, čeprav te graham in polnozrnate žemljice meni prav tako dvignejo sladkor. Eni sicer pravijo, da jim ne, meni to vse dvigne. Potem pa kakšna mozzarella, malo avokada, paradižnik, košček šunke. Tudi domačo pašteto pojem, ki jo sama naredim. Včasih se tudi pregrešim. Res pa je, da ne jem marmelad, medu in takšnih, sladkih stvari. Niti nisem ljubitelj tega. Enkrat ali dvakrat na leto me “prime čokolada” in takrat si jo privoščim. Potem pa je spet za pol leta dovolj. Ko govorijo, “prej nisem maral sladkega, zdaj mi pa tako paše” - se tudi sama poistovetim s tem, saj tudi pri sebi opažam te “popadke”, da bi kaj sladkega. Hrana, ki sem jo imela rada, na primer cmoki, svaljki, testenine, to sem pa vse črtala. Svaljki so… (s pogledom pove: “Vemo, kaj se naredi s sladkorjem!”)

Urša: Kaj je za vas najboljši recept za čisto 5ko pri življenju z diabetesom?

Danica: Zdrava prehrana in gibanje. Ko gremo v naravo in se gibamo se hkrati še  “raztresemo” stresa in je dvojna korist. 

Urša: Narava je res bravi balzam za telo in dušo… Kaj pa vam je najtežje pri sladkorni bolezni?

Danica: Zaenkrat mi ni nič težko, vse se da. Verjetno mi bo, če bom prišla do tega, težko dajati injekcije. Razumem ljudi, ki se bojijo, ki imajo strah pred injekcijami. To ni tako enostavno. To, kar delaš s sprožilno napravo, je drugače, kot pa to, ko moraš potisniti iglo v kožo. Tam samo postaviš in stisneš gumbek in je čisto drugače, kot to, da moraš s svojo roko pičiti kožo. Tudi podobno je iz prsta vzeti kri, če bi se morali sami zbadati z lancetami, bi to malo ljudi naredilo. Če pa samo nastaviš in sprožiš, je to bistveno drugače, veliko lažje. Pomembno pa je tudi, da iglico vsakič zamenjamo, saj je čisto tanka in silikonizirana in se že z enim vbodom skrha! Ampak ljudje pravijo, “saj mi zdravnik ne napiše novih”. Potem pa vprašam: “Ste mu rekli, da napiše?” Odgovor potem pojasni vse: “Ne, ker me je vprašal, če jih imam še. In sem rekla, da imam…” Logično, da imajo doma zalogo, če si ne menjajo za vsak vbod.  

Urša: Kako pogosto merijo sladkor iz prsta člani društva?

Danica: Nekateri zelo pogosto, spet drugi na 14 dni. Ali pa še to ne. Nekateri pridejo samo izmeriti enkrat na mesec k nam. Kar jim veliko pomeni je to, da jim vse počasi pokažemo in da morajo potem tudi sami narediti. Od sprožilne naprave, sestavljanja, menjave iglice, pojasnila, zakaj je treba tako narediti. Tudi to, da si sami izmerijo sladkor. Ko naredimo praktično delavnico, potem pa meritve vsak sam delajo doma sami in hkrati zapisujejo je cilj ta, da jih usposobimo, da lahko merijo sami. Tudi pri menjavah iglic, saj brez tega postane merjenje zelo boleče, prsti pa usnjeni. Ta podatek, da je treba iglico menjati, pogosto zmanjka. Jaz jim povem, da naj za vsako merjenje iglico zamenjajo.

Urša: Kakšni pa so vaši načrti za naprej z društvom? Kaj si želite za prihodnost?

Danica:Čim več ljudi angažirati. Fajn mi je, da so člani aktivni. Ker sama številka nič ne pove. Pove pa, če jih od stotih pride šestdeset na predavanje. Recimo, ko sem še hodila po društvih in predavala, so me marsikdaj presenetili s slabim obiskom. Veliko društvo, pa malo ljudi na predavanju. Želim si, da bo društvo živelo, da bodo ljudje aktivni, da se hočejo izobraževati, da hočejo nekaj spremeniti na bolje.

Balinčkanje v društvu

Urša: Je ta interes pri ljudeh, hočejo novo znanje in spreminjati stvari na bolje?

Danica: Je! Tudi po tem vidim, ko me pokličejo z vprašanji - črviček jim dela. Najprej je stena, potem pa, ko začnejo počasi spraševati, veš, da si naredil korak naprej in da ga bodo tudi oni naredili. Malo traja ta proces. Isto je bilo pri črpalkah, ne gre za odločitev čez noč. Pri prvem: “To ni zame.” sprejmeš, potem pojasniš, zakaj je črpalka boljša, poveš kako deluje bazalni inzulin pri črpalki, da z injekcijami ne moreš pokrivati tako dobro kot črpalka in tako naprej. Tudi po 3x, 4x so prišli na predstavitev. Ko enkrat vidiš, da začnejo sami spraševat in jih zanima, potem se zgodi tudi odločitev. Najbolj pa razveseli komentar kasneje: “Saj sem vedel, da bo boljše, ampak da bo toliko boljše, si pa nisem mislil/a.”

Urša: Ja, vsaka sprememba je težka…

Danica: Tudi zdravniki so bili skeptični pri sebi. Ko pa so črpalko začeli uporabljati, so videli razliko. Dejansko moraš sprobati na sebi in videti.

Urša: Je največja sprememba s črpalko pri tistih, ki imajo neurejeno stanje sladkorja?

Danica:  Mislim, da je črpalka sprememba na bolje za vsakega uporabnika. Tudi pri tistih, ki imajo urejeno, se počutje izboljša, ker črpalka lahko bolje oponaša delovanje trebušne slinovke, saj je zelo prilagodljiva. 

Urša: Danica, za konec še vprašanje, kaj si želite zase za naprej? Kako izgleda Danica čez 10 let?

Danica: Želim si predvsem to, da bi še dolgo v miru in zdravju uživala v krogu družine. Da bi se še malo lahko potepala po svetu in da bom čim dlje samooskrbna. Gibljiva in neodvisna od drugih. Prepričana sem, da lahko največ zase naredimo sami. Teža je ena stvar. Druga pa skrb za “cuker”, holesterol in še kaj bi se našlo. Upam, da bom našla svojega naslednika v društvu in da bom kasneje jaz članica društva, in dokler bom lahko, bom pomagala, da bo društvo uspešno delovalo naprej in izpolnjevalo svoje poslanstvo!

Urša: Najlepša hvala, Danica, za ta pogovor! Želim vam, da bo Društvo diabetikov Ivančna Gorica v prihodnje živahno in polno elana, kot je 7-letni otrok, in da se bo še naprej lepo razvijalo. Vam osebno pa želim, da ostanete zdrava, vitalna in še dolgo aktivna tako na področju diabetesa kot tudi na vseh ostalih področjih, ki vas veselijo!