Življenje z diabetesom: Dušan Osolin

Dušan Osolin

Dušana Osolina sladkorna bolezen tipa 1 spremlja že 56 let, od njegovega šestega leta starosti. V intervjuju deli svojo zgodbo od diagnoze, ki je prišla tik pred vstopom v šolo, do prilagajanja na življenje z diabetesom skozi različna obdobja. Poudarja, da kljub bolezni ni nikoli dovolil, da bi ga ta omejevala pri aktivnem življenju, športu in ustvarjanju družine. Izpostavlja pomembnost podpore skupnosti diabetikov, napredek v tehnologiji zdravljenja in pomen pozitivnega odnosa do bolezni. Kljub nekaterim izzivom ostaja aktiven in poudarja, da je ključno prevzeti odgovornost za svoje zdravje.

Urša: Dušan, najlepša hvala, da si pripravljen deliti svojo sladko zgodbo z nami. Že na daleč se čuti tvoja pozitivna energija in resnično sem vesela, da jo bomo lahko prenesli tudi na naše bralce. Verjamem, da imaš v rokavu skrite mnoge zgodbe, ki nam bodo vsem v navdih. Med diabetiki si prava zvezda navdiha, saj s svojim elanom dokazuješ, da je življenje s sladkorno boleznijo lahko polno in aktivno. Zato me res zanima, koliko časa že živiš s to izkušnjo?

Dušan: Hvala tebi, Urša, za ta uvod. Moja zgodba se je začela pred 56 leti, ko sem bil pred velikim življenjskim korakom: vstop v prvi razred osnovne šole. Star sem bil dobrih 6 let. Avgusta, tik pred začetkom šole, sem opazil, da moram pogosto na stranišče. Vsi okoli mene so to pripisovali stresu zaradi šole, češ, da sem verjetno živčen. Tipična zgodba “cukrašev”. Bil sem žejen, veliko sem hodil lulat. Ampak v tistih časih diabetes še ni bil tako poznan. No, 31. avgusta, ko sem imel že pripravljeno torbo za prvi razred, se je moje stanje poslabšalo in pristal sem v bolnišnici na Vrazovem trgu. Tam so takoj ugotovili visok krvni sladkor, mi dali inzulin in postavili diagnozo: diabetes tipa 1. Seveda, takrat bolezen res še ni bila tako razširjena v zavesti ljudi, zato nihče ni pomislil na to možnost. Tudi razlaga, da je to zaradi šole, se je zdela povsem logična. Kasneje se je seveda izkazalo, da ni bilo tako... 

Namesto veselja v prvi razred šole, sem prva dva tedna preživel v bolnišnici. Takoj sem začel prejemati inzulin. Takrat je bilo zdravljenje precej drugačno od današnjih terapij. En sam odmerek inzulina na dan. Igle so bile velike (TIK Kobarid), čisto drug svet v primerjavi z današnjimi pripomočki. Najtežje je bilo za moje starše, saj ni bilo nobenih informacij, tudi niso poznali nikogar z diabetesom in so se s tem srečali prvič.

Ko sem nato končno odšel v šolo, ni bilo nekih posebnih prilagoditev. Normalno sem obiskoval pouk, šel sem na vse izlete, športne dneve, takrat se ni delalo nobenih izjem. Tudi sam sem se vedel, kot da nimam sladkorne bolezni – v smislu, da si nisem postavljal omejitev, kot na primer "tega ne smem" ali "to ni zame". Vse sem počel normalno. 

Takrat smo enkrat dnevno merili sladkor iz urina, ki smo ga zbirali čez dan. Testni listič smo pomočili v urin, nato se je obarval in glede na barvo smo ocenili, kakšno je stanje s sladkorjem. Sladkor v krvi so nam merili samo na rednih pregledih v Ljubljani. Vse skupaj je bilo precej bolj enostavno, saj še ni bilo na voljo vseh pripomočkov, ki jih poznamo danes. Sami si odmerkov inzulina sploh nismo spreminjali, določil ga je zdravnik in zadeva je potekala brez večjih težav. Nočnih hipoglikemij nisem imel, je pa res, da se je fenomen jutranje zore, ki se je običajno pojavil okoli tretje ali četrte ure zjutraj, s pomočjo inzulinske črpalke lepo uravnovesil. Prej s peresniki tega nisem mogel doseči.

Urša: Dušan, ravno si omenil inzulinsko črpalko. Katero uporabljaš in kaj bi izpostavil kot največja prednost črpalke?

Dušan: Uporabljam Medtronic. Zanimivo je, da sem hipoglikemije vedno sorazmerno dobro čutil. Težje pa zaznam, kdaj mi krvni sladkor naraste, recimo iz 5.7 na 12 ali celo 15 mmol/l. To se lahko zgodi zelo hitro. Mislim, da je ena od stvari, ki jih resnično ne znamo dobro oceniti, vpliv stresa. Spomnim se enega mojega zadnjega sestankov v Tosami. Pred sestankom sem si izmeril sladkor in je bil 6.7 mmol/l. Med samim sestankom pa sem padel v hipoglikemijo. Začel sem govoriti neke čudne, smešne stvari in ker je bila v ekipi prisotna tudi “medicinka”, je takoj opazila, da mi verjetno nagaja sladkor. Sicer sem se branil, da ni res, ampak ko so mi izmerili, je bila vrednost 2,5 mmol/l. Kasneje sem o tem govoril tudi s svojim diabetologom in mi je pojasnil, da stres sproži adrenalin, kar pa nato aktivira še druge hormone. V vseh mojih 30 letih službe v Tosami je bila to edina hipoglikemija, pri kateri so mi morali pomagati drugi.

Urša: Od tebe sem slišala že kar nekaj zgodb o sladkih poletnih okrevanjih v Kraljevici. Lahko deliš še tu, kakšni so tvoji najlepši spomini na to obdobje?

Izlet v Kraljevico pred 12 leti.

Dušan: Res imam krasne spomine na tabore v Kraljevici, kjer smo otroci s sladkorno boleznijo vsako poletje skupaj preživeli tri tedne. Z mnogimi od teh ljudi smo še danes v stiku in moram reči, da je ta naša prvotna druščina še danes v največji meri sestavljena iz "cukrašev". Bolj kot recimo iz poslovnih ali drugih krogov.

Ko sem praznoval svojih 50 let, sva z ženo organizirala poseben izlet v Kraljevico za vse, ki smo bili del teh okrevanj. Sestra Marina iz Vrazovega trga je takoj ponudila pomoč. Zbral sem okoli 90 kontaktov in jim nato pošiljal vabila po navadni pošti, saj takrat še ni bilo vseh teh modernih načinov komuniciranja. Spomnim se, da sva z ženo, ki mi je pomagala pri organizaciji, začela že marca. Poslala sva vabila in odgovori so začeli prihajati po kakšnem mesecu ali dveh. Poseben izziv je bil tudi, kako se bomo prepoznali, saj smo se v času našega druženja poznali kot 10 do 15-letniki. Pri 50 letih je seveda precejšnja razlika, ampak na koncu smo se seveda našli in ta prvi izlet je bil res pravljičen. Zbralo se nas je približno 25 in skupaj smo preživeli dva čudovita dneva.

Vsi so bili navdušeni in še danes me ob vsakem srečanju sprašujejo, kdaj bomo šli spet. Eno leto kasneje sem nato ponovno organiziral takšen izlet. Letos z ženo ponovno organizirava (zadnjič) dvodnevni obisk Kraljevice in k sodelovanju sem povabil še Društvo diabetikov tipa 1, HbA1c. Bil sem namreč del ustanovitvene ekipe tega društva, tako da imam z njimi še danes odlične odnose. Letošnja organizacija pa je posebna še zaradi enega razloga – pridružila se nam bo tudi sestra Marina, kar bo ta izlet še dodatno obogatilo.

V desetih letih od našega prvega srečanja v Kraljevici je žal preminulo že pet kolegov. Takrat se človek vpraša, ali je tako namenjeno, ali je to zaradi sladkorne bolezni? Vsak je seveda svoja zgodba in če živiš kolikor toliko normalno, brez pretiravanja, verjamem, da lahko diabetiki, sploh z vsemi pripomočki, ki jih imamo danes na voljo, dočakajo 80 ali 90 let, ali celo več.

Urša: Je bil v tvojem življenju morda kdo, ki te je na tvoji poti še posebej navdihoval? Čeprav, ko te poslušam, se zdi, da si sam že velika motivacija za mnoge…

Dušan: Res je, bi izpostavil dva diabetika, ki resnično živita to, v kar tudi sam verjamem: da sladkorna bolezen ni nobena omejitev in da lahko kljub temu počnemo vse, ter si postavljamo cilje, ki se morda na zunaj zdijo nemogoči. Robi Zupan je o svojem adrenalinskem življenju (pod vodo, v zraku, po gorah ali po zemlji, peš ali na kolesu….) s sladkorno boleznijo celo napisal knjigo – V ISKANJU PRAVEVREDNOSTI (priporočam, za branje vsem). Žiga Papež,mlajša generacija diabetika, tudi vrhunski športnik, trener, ki nas je lani presenetil z svojo zgodbo, da je prvi diabetik, ki je sam, vse v lastni režiji (prehrana, spanje…) prekolesaril North Cape 4000, kar predstavlja 4160 km v manj kot 21 dneh in 30 urah. 

Urša: Omenil si, da si se tudi sam vedno rad ukvarjal z različnimi športi. Kaj bi rekel, kateri so bili tvoji športni podvigi, povezani s sladkorno boleznijo, ki bi jih izpostavil?

Dušan: Ko sem imel okoli 50 let, sem se pridružil slovenski ekipi diabetikov v malem nogometu in z njimi smo šli na mednarodno prvenstvo diabetikov v malem nogometu na Madžarsko. 14 ekip iz različnih držav Evrope. To je bila resnično zanimiva izkušnja, saj sem tam, zanimivo, dobil širši vpogled v to, kako se sladkorna bolezen vodi v drugih državah. Takrat sem še bolj spoznal, kako napredni smo v Sloveniji in da imamo na voljo praktično vse, kar potrebujemo. Tu mislim predvsem na dostop do najnovejših tehnologij in sistemov za vodenje in zdravljenje. Mislim, da se tega včasih niti ne zavedamo dovolj. Brez odličnih diabetologov, edukatorjev, medicinskih sester, to ne bi šlo. Sam sem v 56 letih spoznal začetnike oz. legende zdravljenja: dr. Leo Matajc, dr. Ljubica Brus, dr. Ciril Kržišnik na Vrazovem trgu, kasneje dr. Breda Limbek Kokalj in zadnjih 15 let dr. Damjan Justinek.

O tem sem govoril tudi na svojem govoru ob 50. obletnici življenja s sladkorno boleznijo – takrat sem prejel nagrado Medicinske fakultete na njihovem letnem dogodku za diabetike. Delil sem misel, da smo diabetiki pravzaprav kot profesionalni športniki. Že 50 let (nekateri manj, drugi več) vsak dan 'treniramo', se učimo in izpopolnjujemo svoje znanje o tej naši disciplini. Tri stvari pa me še posebej navdajajo s ponosom: da sem bil med soustanovitelji prvega Društva diabetikov tipa 1 v Sloveniji HbA1c leta 2003 – kar je neprecenljivo, ko se lahko pogovarjaš z ljudmi, ki resnično razumejo tvoje izzive. Potem je tu moje zastopanje Slovenije na mednarodnem nogometnem turnirju diabetikov na Madžarskem, pri starosti 50 let! Ter nenazadnje, moja Kraljevica, ko sem, s pomočjo sestre Marine, po 35, 40 letih uspel zbrati mojo generacijo diabetikov in organizirati izlet v Kraljevico, o katerem sem govoril malo prej.

Dušan z ekipo diabetikov Slovenije na mednarodnem turnirju diabetikov v malem nogometu na Madžarskem. 

Urša: Sladkorna bolezen ti je pravzaprav odprla nove priložnosti? Je bilo kljub temu kaj, česar nisi mogel početi zaradi nje?

Dušan: Edina stvar, ki mi jo je sladkorna bolezen preprečila, je bilo služenje vojaškega roka. Vse ostalo pa sem delal povsem normalno. Ustvaril sem si družino, z ženo imava dva otroka, zgradil sem hišo in imel uspešno kariero. S svojima sinovoma sem bil vedno izjemno aktiven, veliko smo se ukvarjali s športom, hodili na treninge in tekme, žena pa je bila “podporni” član. Potovali smo po svetu. Sedaj imava z ženo že prvega vnuka Marcela, ki je star dve leti in pol, in tudi z njim preživim veliko časa. Seveda so mu najbolj zanimivi moji bonbončki za hipoglikemijo in pa moja inzulinska črpalka. Pozna vsak njen pisk in takoj, ko se oglasi, začne pritiskati na gumbe. Moja žena pogosto reče, da Marcel bolj pozna moje "cukre" kot ona, ki je z mano že 45 let – letos sva namreč praznovala 40. obletnico poroke. Tu in tam z vnukom izmeriva sladkor iz prstka in vedno z velikim zanimanjem pričakuje rezultat. Zanimivo je, da mi žena v vsem tem času še nikoli ni dala injekcije inzulina, sladkor pa mi je izmerila le dvakrat. Pohvalno. 😊😊  

Urša: Res pohvalno! Te je morda kdaj skrbelo, da bi kateri od tvojih otrok zbolel za sladkorno boleznijo?

Dušan: Eno obdobje, ko se je rodil vnuk, sem bil kar malo živčen, da ne bi zbolel tudi on, saj se lahko zgodi, da diabetes tip 1 preskoči eno generacijo. Poznam tudi primere diabetikov, ki so zboleli le nekaj dni po rojstvu. Spomnim se človeka, ki je zbolel tretji dan po rojstvu. Res se sprašujem, kako so, pred toliko leti, lahko tako hitro postavili diagnozo.

Urša: Če bi se moral opisati kot sladkornega bolnika z vidika nekoga, ki te opazuje od zunaj, kako bi se predstavil?

Dušan: Na splošno želim za vse, kar lahko, poskrbeti sam. Zaradi sladkorne bolezni nikogar ne želim obremenjevati. Sem tudi človek, ki mora stvari preizkusiti na lastni koži. Seveda poslušam zdravnike, ampak ne slepo. Spomnim se, ko sem enkrat želel preveriti, kaj se zgodi s sladkorjem, če pojem dve kremšniti in si ne dam dodatnega bolusa. Zanimivo je bilo, da je sladkor sicer narasel, ampak če ta skok primerjam s skokom, ki ga doživim ob stresnem sestanku, je ta drugi veliko bolj intenziven. Skoraj ga nisem mogel ne izmeriti niti ustaviti, takrat je tako, kot da inzulin ne deluje. Seveda hrana in ogljikovi hidrati vplivajo na sladkor, ampak jaz pravim, da stres nanj vpliva še trikrat bolj. Tudi dr. Justinek, moj sedanji diabetolog, s katerim se pogovarjava o različnih temah, mi je potrdil, da sladkor po hrani ne bo vedno šel navzgor, prav zaradi delovanja drugih hormonov.

V službi sem imel kar nekaj stresa na vodstvenem položaju in ko je prišlo do določenih sprememb v podjetju, sem opazil, da to zelo slabo vpliva name in moje počutje, zato sem se odločil, da odidem. Potem sem si vzel nekaj časa prosto, opravil zdravstvene preiskave in takrat so ugotovili, da sem v tistem najbolj stresnem obdobju, doživel infarkt. Zamenjal sem diabetologa, nato sem šel še na operacijo srca, kjer so mi naredili tri “bypase”, dva meseca kasneje pa sem šel v novo službo.

Sedaj pa sem v "penziji" od svojega 60. leta, vendar sem še vedno aktiven. Dvakrat tedensko po dve uri igram namizni tenis in vsak dan prehodim 5 do 10 kilometrov - ali z Demi (nemško ovčarko), ali ženo ali vnukom…

Moja žena nikoli ni posebej prilagojeno kuhala zame, seveda pa nismo jedli preveč sladkih stvari in podobno. Imamo pa diabetiki eno "prednost", ker lahko s pomočjo inzulina pokrivamo skoraj vse. Moje mnenje je, da diabetik lahko v zmernih količinah je vse – torto, kitajsko hrano, pizzo… ampak se moraš naučiti, koliko inzulina potrebuješ in kdaj ga moraš vzeti, da sladkor ne uide izpod nadzora. Ko enkrat to razumeš, je vse lažje. Je pa res, da se učimo celo življenje. Tista idealna ravna črta je zame nesmiselna.

Dušan z ženo Joži.

Urša: Dušan, po 56 letih življenja s sladkorno boleznijo, kaj bi rekel, da te je naučila?

Dušan: Jaz se učim pravzaprav ves čas. Tudi inzulinsko črpalko bi lahko dobil že precej prej, vendar sem odlašal, dokler mi kardiologi po operaciji bypasov niso rekli, da bom s črpalko lažje preživel. Takrat se je v moji glavi zgodil ta prelomni trenutek in sem se odločil zanjo. Ampak rezultati se niso bistveno izboljšali, ostali so nekje na istem nivoju.

Tudi senzorji so super stvar, vendar še vedno ugotoviš razlike. Ko se na primer špiknem v prst, mi pokaže vrednost 6 mmol/l, senzor pa istočasno kaže 9 mmol/l. Ampak jaz se zaradi tega ne "sekiram"? Bom pa seveda prilagodil svojo terapijo glede na te rezultate. In če si v glavi urediš, da iz tega ne delaš prevelikega problema, je vse v redu. Saj smo si ljudje na tem področju zelo različni.

So pa bila res različna obdobja. Če si predstavljaš, pred 30, 40 leti, ko sem si inzulin dajal z injekcijo, se nisem skrival, pa ni bilo redko, da sem slišal komentarje iz sosednje mize, češ "glej mamilaša". Ljudje preprosto niso poznali, o tem se ni govorilo. Danes pa, ko imam črpalko, me sprašujejo, "kaj je ta pager?" in vedno rad obrnem na šalo, da me žena kontrolira, kaj počnem. Res pa občudujem vse, ki so čim bolj aktivni kljub bolezni.

Želel bi tudi poudariti, da se v današnjem času premalo zavedamo, kaj vse nam je omogočeno. Preveč je pritoževanja nad tem, česa nimamo in kaj ni v redu. Mislim, da je zelo pomembno, da mlajša generacija sliši naše zgodbe, nas, ki živimo z diabetesom že desetletja, ker bodo s tem videli, kaj vse je danes na voljo in kako hvaležni so lahko za vso tehnologijo, pripomočke, inzuline in tako naprej. Saj ni vedno enostavno, ampak življenje gre naprej. In moj "cukar" je pač del mene.

Urša: Kaj je zate osebno najtežje?

Dušan: Če iskreno povem, meni osebno zaradi diabetesa ni bilo nič posebej težko. Verjetno je bilo takrat ob diagnozi najtežje za moje starše. Najbrž tudi moji ženi ni bilo enostavno, saj je vedela, da se bo poročila z nekom, ki ima sladkorno bolezen. Vendar pa zagovarjam stališče, da je treba čim manj obremenjevati druge. Če bom poskrbel zase sam, je to najboljše za vse. Če bom prelagal odgovornost na druge, bomo vsi skupaj "pogoreli".

Urša: Dušan, izjemno pomembna sporočila za vse nas. Za konec še vprašanje, kaj si želiš v prihodnje?

Dušan: Prva želja, mislim da nas vseh, da živimo čim bolj zdravo in aktivno življenje, tudi po odhodu v penzijo. Upam, da se nam zdravstvene težave začnejo čim pozneje, in da tudi na zrela leta lahko še vedno aktivno živimo in da nismo v breme - ne družini, sorodnikom ali družbi. Poskrbimo zase in svoje najbližje, da nam bo lepo ….😊😊😊

Urša: Dušan, najlepša hvala za tvojo izjemno iskrivo in navdihujočo zgodbo, ki dokazuje, da je z optimizmom in aktivnim pristopom življenje s sladkorno boleznijo lahko polno in brez nepotrebnih omejitev. Verjamem, da boš še veliko let navdihoval ljudi okoli sebe s svojo pozitivo in neomajnim duhom. Tvoja življenjska energija in dragocene izkušnje so nam vsem lahko za zgled in motivacijo. Hvala, ker si z nami delil svojo "sladko" zgodbo!