Življenje z diabetesom: Žan Žolger

Žan Žolger

Žan je florist iz Slovenj Gradca, ki se je pred petnajstimi leti spoprijel s sladkorno boleznijo tipa 1. Diagnoza je prišla nepričakovano, nato pa je korak za korakom sprejemal spremembe, spreminjal svojo prehrano, znižal telesno težo ter, kljub začetnemu nezaupanju, sprejel inzulinsko črpalko, kar mu danes ni žal.

Letos avgusta je stopil še korak dlje: v 24-urnem maratonu je izdelal 148 šopkov in dosegel Guinnessov rekord! Podvig, ki je zahteval ne le fizično vzdržljivost, temveč tudi natančno skrb za sladkor. V pogovoru pripoveduje, kako je vse skupaj potekalo. Kako se je Žan počutil ob Guinnessovem rekordu, s kakšnimi izzivi pri uravnavanju sladkorja se je soočal med maratonom in kakšno vizijo ima za prihodnost svoje floristične poti, vse to si preberite v spodnjem intervjuju z njim.

Ozadje in začetki s sladkorno boleznijo

Urša: Žan lepo pozdravljen, najlepša hvala, da si se odzval temu povabilu. Prav veselim se, da bova lahko v tem pogovoru naši skupnosti predstavila tvojo zgodbo o Guinnessovem rekordu, ki si ga postavil letos avgusta. A začela bova s sladko zgodbo, kdaj si dobil diagnozo, koliko časa je že od tega?

Žan: Zbolel sem pred petnajstimi leti, 7. decembra 2010. Takrat sem bil še v osnovni šoli in zgodilo se je dobesedno čez noč. Kar naenkrat so se mi pojavili hudi glavoboli, pogosto sem hodil na stranišče in spil sem ogromne količine tekočin. Najprej sem mislil, da je to nekakšna posledica stresa. Potem sem v samo treh dneh izgubil kar 6 kilogramov. 

Oče, ki ima sladkorno bolezen tipa 1, mi je en večer izmeril sladkor in nameril 31 mmol/L. Naslednji dan je potem takoj poklical zdravnico, ki nas je napotila v Ljubljano. Ko prideš tja, niti ne veš, kaj se dogaja. Sploh se ne spomnim, kaj so tisti prvi dan delali z mano. Spomnim se samo, da moje telo ni sprejelo prvih enot inzulina in sem imel hude slabosti. Ampak potem je vse skupaj nekako steklo in sem se počasi sprijaznil z diagnozo, saj nimam nekih posebnih omejitev.

Urša: Uporabljaš sedaj tudi inzulinsko črpalko?

Žan: Na začetku sem se je popolnoma branil, niti slišati nisem hotel zanjo. Ampak sčasoma sem si rekel, da bom poskusil in če mi ne bo ustrezala, jo bom pač vrnil. Ampak to je bila pravilna odločitev, mi ni žal. Na začetku je bila sicer velika težava računanje ogljikovih hidratov in tehtanje hrane. Trudil sem se, da bi bilo vse ‘po PSu’. 

Takrat sem imel še dodaten problem s telesno težo. Leta 2017 sem imel 100 kilogramov in zdravnica, dr. Bratina, mi je rekla, da imam samo dve možnosti: ali se bom še bolj zredil ali pa bom shujšal. Zato sem si poiskal osebnega trenerja in v enem letu sem šel dol za 30 kilogramov. Dr. Bratina in dietetičarka sta pogledali vse jedilnike in mi rekli, da še nista videli tako dobrih jedilnikov. Takrat sta rekli, da če bi vsi dietetiki delali takšne jedilnike, bi bilo vsem veliko lažje.

Urša: Si tisto prehrano obdržal tudi kasneje?

Žan: Ne, zdaj jem vse. Pazim na količine, izjema so samo kakšne zabave in praznovanja. Ne jem pa mesa. Trener mi je tudi ta del dobro pokril z nadomestnimi beljakovinami. Meso kot živilo enostavno ne morem jesti, nimam nekih posebnih razlogov. 

Prehrana pa je bila takrat zelo raznolika. Jedel sem večkrat na dan. Problem sem imel z zajtrki, ker sem imel zjutraj vedno slabosti in se nisem mogel prisiliti, da bi karkoli pojedel. Moral sem si dati nekaj inzulina zaradi sladkorja in efekta jutranje zore, obroke pa sva potem zamaknila na malo kasneje.

Urša: Kje so po tvojem mnenju največje razlike med obdobjem, ko si imel 100 kilogramov, in sedaj?

Žan: Prva in največja razlika je počutje. Imam več energije. Ko vidiš rezultate, te to še bolj motivira. Prve tri tedne je bilo res težko, saj sem strogo vagal vsako surovo in termično obdelano živilo. V nekem trenutku sem že želel prenehati, a sem se spomnil besed dr. Bratine in sem si rekel, da moram do konca. S podporo trenerja mi je uspelo v enem letu in mi res ni žal. Se je izplačalo malo potrpeti.

Urša: Najtežje je takrat, ko te zgrabi tista želja in občutek, ko hočeš vse pojesti. Se spomniš teh občutkov?

Žan: Pri meni se je to dogajalo pri hipah, ko bi vase “nametal” vse, kar bi mi prišlo pod roke: sladkarije, sokove, proteinske ploščice, vse bi šlo. Potem sem si rekel, to ni ok, ker sladkor potem ponori in tudi videl sem, kako se je to poznalo na mojem počutju. Zdaj imam vedno pri roki med, če potrebujem za dvig sladkorja, ali pa mali kos kruha ali sadja, kar je hkrati tudi zdravo.

Guinnessov rekord

Urša: Žan, postavil si Guinessov rekord v izdelovanju šopkov! Kar 24 ur je trajal ta maraton in na koncu si izdelal 148 šopkov! Kako se je sploh rodila ta ideja in kako so potekale priprave na ta podvig?

Žan: Ideja se je pojavila lani, v drugi polovici leta. Takrat sem začel podrobno raziskovati, ali je kdo že pripravljal kaj podobnega. Na spletni strani Guinessove knjige rekordov nisem našel nobenega podatka o tem, zato sem sklepal, da se nihče še ni lotil. Potem pa se mi je pojavila nova poslovna priložnost, odpreti še eno, večjo cvetličarno v trgovskem centru in sem idejo o rekordu dal malo na stran. Letos januarja sem potem res oddal prijavnico, čez približno mesec dni sem dobil prvi odgovor, v začetku maja pa sem dobil uradno potrditev iz Londona, od njihove komisije, da se lotim projekta. Maraton pa je potekal 13. avgusta letos.

V 24-urnem maratonu je Žan izdelal kar 148 prekrasnih šopkov!

Urša: In potem so se takoj začele priprave?

Žan: Tako je. Najprej sem sestavil ekipo. Z dobaviteljem sva se morala dogovoriti glede cvetja, da smo naročili prave količine, skupaj preko 2.000 cvetlic. Medtem se mi je zgodila še poškodba: konec junija sem padel in si zlomil pogačico. Zaskrbelo me je, saj je bila potrebna operacija, a sem takrat delo postavil na stran in vse prepustil sodelavki. Sam sem si vzel čas, da se pripravim na sam podvig. 

Na maratonu sta bila ves čas z mano dva asistenta, ki sta skrbela zame vseh 24 ur.Prenašala sta cvetje in odnašala šopke, vnašala sta mi hrano in pijačo, saj se sam nisem smel dotakniti ničesar razen cvetja. Ko sem končal en šopek, sem se moral takoj lotiti drugega. Če sem hotel vmes kaj popiti ali pojesti, me je moral asistent hraniti. Takšna so njihova pravila. Na vsako uro lahko vzameš 5 minut odmora. Načrtovali smo, da zdržim vsaj 4 ure v kosu, da pridobim 20 minut, ampak po štirih urah še nisem čutil potrebe po odmoru. Delal sem 8 ur skupaj in tako pridobil 45 minut, od katerih sem jih izkoristil 15, preostalih 30 pa sem imel »na rezervi«, če bi se pojavila kakšna težava. Glavno pavzo, 35 minut, sem izkoristil šele v sredo zjutraj, še zadnjo, kratko, petminutno pavzo pa okoli 13. ure, malo pred koncem 24-urnega maratona.

Urša: Sladkor je bil v tem času pa v celoti v rokah asistentov.

Žan: Točno tako. Med nami je bilo ta dan popolno zaupanje in nobenih skrivnosti. Asistent je skrbel za moj sladkor, za dovajanje inzulina in delovanje črpalke. Sladkorja v času maratona nismo merili pogosto, saj sem rekel, da je bolje, da je takrat malenkost višje, ker bi hipa lahko povzročila večjo težavo. Sproti pa smo dodajali inzulin, ko sem kaj pojedel. 

Probal sem odmisliti sladkor, saj sem bil fokusiran na delo. Na »standbyju« smo imeli zdravniško osebje, ki je bilo 24 ur v dežurstvu, od kirurga do drugega osebja, če bi prišlo do kakšne težave. Na srečo imamo v Slovenj Gradcu zdravstveno osebje, ki ga osebno poznam zaradi dostave šopkov v bolnico in v ambulante. Lahko rečem, da je bil to manjši privilegij in sem ta del lažje pokril.

Urša: Kaj pa se je zgodilo s šopki? Kam je šlo vseh 148 šopkov?

Žan: Vsi so bili za prodajo. Že tekom maratona so ljudje hodili in jih rezervirali. Naslednji dan, ko je bilo vsega konec, smo jih začeli prodajati in vse je bilo razprodano. Nekaj smo jih sicer naredili še popoldne po maratonu in naslednji dan, tako da smo res prodali čisto vse. Zbirali smo prostovoljne prispevke, polovica zbranih sredstev pa je šla tudi na oddelek za pediatrijo in ginekologijo v bolnišnico Slovenj Gradec.

Donacija oddeleku za pediatrijo in ginekologijo v bolnišnici Slovenj Gradec.

Urša: Videla sem, ko si jim podaril bon. Zakaj si se odločil ravno za ta oddelek?

Žan: Predvsem zato, ker je to domača okolica in domači teren. Na tem oddelku sem na tedenski ravni, saj tja dostavljam šopke. Tudi sestre sploh ne komplicirajo, ko me vidijo. Pa naj bo to zvečer ali zgodaj zjutraj, nikoli nimam težav z dostavo. Želim si, da imajo naši najmlajši nekaj od tega.

Urša: To je res plemenito delo. Vse moje čestitke.

Žan: Hvala.

Urša: Si vesel, da ti je uspelo?

Žan: Sem. Če bi se še enkrat odločal, bi ponovil celoten projekt, z isto ekipo in organizacijo. Vse še enkrat.

Cvetličarstvo in vizija za prihodnost

Urša: Žan, preden si postal cvetličar, si se izobraževal na drugem področju. Kako si se odločil za ta preobrat?

Žan: Res je, hodil sem v okoljevarstveno šolo v Velenju. Potem pa se mi je ponudila priložnost, da prevzamem domačo obrt od mame. To je družinska zgodba, mama je leta 1989 odprla cvetličarno in nato še vrtnarijo. Na začetku sicer sploh nisem hotel slišati za to in sem delal z odporom, potem pa se mi je čez noč zgodil ta preblisk in ideja. 

Ko sem povedal mami, kaj bi rad naredil, je rekla, da sem nor. Ampak sem vztrajal, da poizkusim, ker če uspe, bo super. 

Začel sem iskati razna izobraževanja, tudi v tujini. Sodelujem z mednarodnim sodnikom, ki je predsednik mednarodne organizacije cvetličarjev in vrtnarjev. Preko njega sem lahko bolj spoznaval floriste oz. cvetličarje. Šel sem tudi na evropsko prvenstvo na Poljsko, kjer sem spoznal večji krog tekmovalcev in njihov pristop. Vsi so bili zelo odprti, pripravljeni pomagati. Tako da sem sedaj z nekaterimi še vedno v stiku.

Njegovo delo je vedno unikatno, noben šopek se ne ponovi.

Urša: Imaš skozi celo leto polne roke dela, ali obstajajo tudi bolj intenzivna obdobja?

Žan: Ko pridejo najbolj udarni dnevi, kot je na primer Valentinovo, 8. marec ali pa materinski dan, takrat res nikoli ne veš, kaj te čaka. V drugi cvetličarni, ki je res ogromna, je bil takšen naval, da sem moral biti v polnem fokusu od jutra do večera. Samo po naročilu sem naredil 48 šopkov, vse ostalo, za stranke, ki so prišle, pa sem delal sproti. Letos sem v tistem času postavil prvi rekord, ko sem v enem dnevu naredil preko 100 šopkov.

Urša: Torej skoraj vsak dan podiraš rekorde!

Žan: Iskreno lahko to res rečem. Tudi poroke prinašajo velik stres, saj zahtevajo veliko nočnega dela. Takrat sem 24 ur pokonci. Moj rekord je v enem dnevu kar šest porok, od Koroške do obale. Vso logistiko je bilo treba uskladiti, da smo bili ob pravem času na pravi lokaciji. Sočasno smo opremljali še novo cvetličarno, tako da je bilo to eno najbolj stresnih obdobij.

Urša: Se to močno pozna tudi na tvojih sladkorjih?

Žan: Zelo se pozna. V takšnih dneh sladkorno postavim malo na stran, zaupam črpalki in vmes samo malo pogledam ali naredim preventivno kakšno meritev. Na srečo zdravniki to razumejo in imam njihovo podporo, kar je bistveno. Zelo pomaga tudi senzor. Poskušam biti 90% TIR, se pa zgodi tudi 100 %, ampak to so izjemni dnevi, to je dopust. Nihanja se pojavijo, ko so »rukerji« in takrat nimam veliko vpliva.

Urša: Po tvojem mnenju je veliko cvetličarn v Sloveniji, ki še vedno delajo klasiko, kot pred 20, 30 leti. Ti pa imaš nov, drugačen pristop. Od kod dobiš ideje?

Žan: Sam stremim k temu, da grem iz okvirjev. Včasih mi rečejo, da je treba upoštevati barvni krog, a jaz pravim, da so pravila zato, da se kršijo. Včasih ravno taka kombinacija ustvari poseben, »odštekan« učinek. Spremljam priznane floriste po svetu, a se držim načela, da izdelkov ne kopiram. Žal sem pa že imel primere, ko so cvetličarke kopirale moje poročne dekoracije in tudi šopke.

Urša: Pa se ideje za šopkeporajajo kar sproti?

Žan: Tako je, sproti. Včasih poskušam imeti neko zasnovo, a me lahko to zmede in se načrti porušijo. Tudi za Guinnessa sem si pripravil shemo šopkov, a sem na koncu rekel, da ne grem po načrtu, saj bi v nasprotnem primeru ves čas študiral, koliko cvetja gre kam. Delal sem po občutku in na koncu se je vse sestavilo brez problema. Tudi pri delu za stranke vedno upoštevam dve vprašanji: starost in namen. To mi pomaga, da ustvarim unikatne šopke. In po vseh izkušnjah tudi že vem, kdaj različne stranke naročajo šopke ali pa zavijanje daril za isto osebo in vedno gledam, da šopki, ki jih naredim za eno osebo, na koncu pašejo skupaj in da so darila zavita unikatno. 

Vsak šopek je prekrasen!

Urša: Kateri šopek do zdaj ti je bil pa najbolj všeč?

Žan: Za Valentinovo sem izdelal šopek iz kombinacije lilij, mnogocvetnih vrtnic in evkaliptusa. Pa tudi drugo cvetje in zelenje je bilo v njem, seveda je bila potem tudi cena temu primerna.

Urša: Slišati je, da je bil krasen! Koliko pa je stal najdražji šopek, ki si ga naredil?

Žan: Najdražji je bil 1.200 €, to je bil 148. šopek Guinnessovega rekorda, za katerega je bila licitacija. Sicer pa je najdražji šopek, ki je prišel izpod mojih rok je stal nekje med 300 € in 400 €. Bil je za posebno obletnico poroke. Ker smo se s stranko osebno poznali in sem si dal malo “duška”.

Urša: Glede na to, da si neprestano v pogonu, imaš sploh čas zase?

Žan: Res nimam. Zdaj hočem kariero stisniti do maksimuma. Sicer se ob nedeljah poskušam izklopiti, ne odgovarjam na sporočila. Vsi mi rečejo, naj si vzamem čas in poskušam, ampak moji načrti se ponavadi podrejo. Poškodba pogačice je bila opozorilo, da če se ne ustavim sam, me bo ustavilo telo, in žal se je ravno to zgodilo.

Urša: In od takrat naprej si jemlješ nedelje zase?

Žan: Ja, res skušam. Tudi če imam kakšna naročila, so prevzemi v soboto. Stranke so to lepo sprejele. Na začetku smo se še lovili, zdaj pa se je nekako ustalilo.

Urša: Kakšni so tvoji načrti za prihodnost? Omenjal si tujino. Kaj to pomeni?

Žan: Cilj je visok, vsekakor je to tujina. Najprej pa odprtje še ene cvetličarne, z višjim standardom. Grem počasi, nikamor se mi ne mudi, moram pa še raziskati trg. Čez dva meseca me čaka izobraževanje v tujini pri priznanem cvetličarju in kakšne dodatne delavnice, drugače pa grem s tokom. Včasih je bolje, da nimaš visokih pričakovanj, saj se potem samo preveč »teraš« in na koncu morda ne dosežeš cilja.

Urša: Dragi Žan, najlepša hvala za tvojo impresivno zgodbo. Želim ti, da še naprej postavljaš in dosegaš nore cilje, z načrti v tujini pa veliko sreče in poguma, verjamem da ti bo uspelo! Na tvoji poti pa ti želim tudi to, da te sladkorji ubogajo in da so črte čim bolj ravne.