Življenje z diabetesom: Miha Ropič

Miha Ropič

Mihova zgodba je zgodba o borbenosti. S sladkorno boleznijo tipa 1 se je soočil že v otroštvu, ko je doživljal stiske doma. Bolezen je takoj postala del njegove družbe 'najboljših prijateljev'. To 'prijateljstvo' ga je vodilo skozi burno obdobje odraščanja, polno preizkušenj s prehrano in nezdravimi navadami, kar je pustilo resne posledice na njegovem zdravju.

Miha se je moral soočiti z resnico, ko je njegovo telo začelo kričati na pomoč. Prelomnica pa se je zgodila pri tridesetih, ko je zaradi nesreče prepoznal, da je dobil novo priložnost. Danes je Miha dokaz, da lahko z izjemno voljo, pozitivnim pristopom in pomočjo pravih ljudi obrneš življenje na glavo. Z ribištvom, športom in predvsem močno notranjo spremembo, ki se je zgodila po nesreči, je Miha obrnil nov list v življenju. Z nami deli svojo pot iz temačnega dna, do današnjega neustavljivega optimizma, s katerim dokazuje, da je v vsakem izzivu skrita priložnost. Njegovo sporočilo je jasno: nikoli ne obupaj, kajti življenje je lepo.

Urša: Miha, hvala, za tvojo pobudo in za pripravljenost, da svojo zgodbo deliš z nami. Že na začetku si omenil, da imaš zelo specifično življenjsko zgodbo v povezavi z diabetesom. Nam lahko zaupaš, na kakšen način je tvoja izkušnja drugačna?

Miha: Živijo Urša, najprej hvala, da lahko delim svojo zgodbo, ki bi jo rad delil z vsemi predvsem kot opomnik, kako se lahko življenje obrne, če ob sebi nimamo pravih ljudi! 

Moja pot z diabetesom se je začela že v četrtem razredu osnovne šole. V tistem obdobju sem doma preživljal kar nekaj stisk, bil sem še otrok, ko se je moj svet začel nekako krhati. Morda je ravno to vplivalo na to, kako sem bolezen sprejel – zame je diabetes hitro postal "najboljši prijatelj".

Urša: "Najboljši prijatelj?" Kaj pa to pravzaprav pomeni?

Miha: To pomeni, da sem poleg vseh svojih pravih prijateljev, s katerimi sem se družil, diabetes vključil v svoje življenje kot nekaj, kar je pač del mene. Kot otrok si želiš svobode in ko te nekaj, kot je bolezen, začne omejevati, je naravni odziv nekakšen upor. Skupaj sva preživela dve pomembni obdobji odraščanja, ki bi jima lahko rekel "puberteti". V prvi sem bil še zelo mladostniško uporniški. Želel sem preizkusiti vse, kar mi je bilo prepovedano, še posebej kar se tiče prehrane. Takrat mi ni bilo dovolj jasno, kako resne so lahko posledice, in to je prinašalo veliko izzivov in tudi pogoste hospitalizacije. Moram priznati, da takrat nisem imel dovolj razumevanja za resnost bolezni, deloma tudi zato, ker mi je mama, ki me je sama vzgajala, prepustila veliko svobode z mislijo, da je tako zame najboljše. 

Urša: Torej, v tistem obdobju je bila disciplina bolj šibka in si se boril s sprejemanjem omejitev. Kaj pa se je zgodilo v drugi "puberteti", kot ji praviš?

Miha: Ja, ta prva faza je bila res polna preizkušenj s prehrano. Druga puberteta pa je prinesla še večje izzive, ko sem se soočil z nezdravimi življenjskimi navadami. Takrat se mi je zdelo, da sem ujet v krog, iz katerega ne morem. Kot srednješolec sem se znašel v družbi, ki me je nekako vodila skozi tisto obdobje. Kot da sem iskal nekaj, kar bi zapolnilo praznino, neko vrsto ubežnega ventila. Seveda je vse to puščalo posledice na mojem zdravju, saj so se pojavile prve ketoacidoze, kljub inzulinski črpalki, ki sem jo dobil pri 14 letih. To je bilo obdobje, ko sem se počutil, kot da me nihče zares ne razume ali pa da ne dobim prave podpore. Moje telo je takrat začelo kričati na pomoč in kazati znake, da moram nekaj spremeniti.

Urša: Sliši se, da si se soočal z izjemno težkimi notranjimi in zunanjimi boji. Kako si se uspel izvleči iz tega? Kaj te je spodbudilo k spremembi, ko se je zdelo, da te življenje vleče v napačno smer?

Miha: Moje telo mi je dalo jasno vedeti, da tako ne gre več. Pojavile so se resne posledice: zatekanje nog, bolečine v jetrih in ledvicah, stalno povišani ketoni. Vse to me je potiskalo na rob. Ljudje okoli mene so mi poskušali pomagati, a takrat sem bil preveč trmast, da bi jih poslušal. Na žalost sem se hotel s temi težavami soočiti sam, brez prave podpore. Moje povprečje krvnega sladkorja je bilo dolgih 13 let nad 10 mmol/l. To je bila katastrofa, a hkrati sem se počutil ujetega v stresu, ki mi ni dovolil, da bi se premaknil.

Miha prosti čas najraje preživi ob vodi.

Urša: Zelo zahtevna pot, polna preizkusov. Kaj pa je bila tista ključna prelomnica? Kaj je sprožilo ta "preklop", da si začel bolj skrbeti zase in za svoje zdravje?

Miha: Prava prelomnica se je zgodila po 30. letu, ko so se začele kazati še hujše posledice, kot so očesna retinopatija in arterijska hipertenzija. Takrat sem si rekel, da je dovolj. S pomočjo strokovnjakov, pa tudi z globokim spoznanjem, da moram spremeniti stvari, sem se postopoma začel izvlačiti iz starih vzorcev. Danes si ob kakšnem praznovanju privoščim kozarček, sicer pa sem na radenski. To je velikanska sprememba v mojem življenju.

Urša: Bravo. Za pogum, vztrajnost in vse spremembe, ki, verjamem, da so bile - milorečeno, težke! Kaj pa te drži pri tem novem načinu življenja?

Miha: Ogromno mi pomeni ribištvo, ki mu posvečam že 15 let. Ko pride petek, sem do nedelje ob vodi. To je moj način sprostitve in polnjenja baterij. Sem tudi bivši nogometaš, 11 let sem treniral, in ta športna preteklost mi danes pomaga pri razumevanju pomembnosti gibanja in discipline. Imam tudi krog prijateljev, ki so pozitivno naravnani in delijo podobne interese. Zdaj so to ljudje, ki imajo družine. Temu pravim "moja ribja družina". Tudi moja psička mi je v veliko veselje, to je res brezpogojna ljubezen. In moja mami. Moja opora na vsakem koraku. Vedno je poskrbela zame, zdaj pa je čas, da jaz poskrbim zanjo. Starejši ljudje mi veliko pomenijo veliko. Najprej moja mami, potem pa tudi drugi. Sedaj sem zaposlen v domu ostarelih in veliko časa preživim z njimi, včasih komu izmerim sladkor in ga kaj naučim. Potem pa je tu še Mojca, moja FIT edukatorka, ki me razume in mi pomaga pri boljšem razumevanju sladkorne.

V ribištvu je našel mir.

Urša: Kaj pa je bila tista največja življenjska lekcija, ki ti je pomagala k spremembi?

Miha: Največja lekcija se je zgodila pred dvema letoma, ko sem doživel nesrečo z električnim skirojem. Ležal sem v postelji, nepokreten, in to je bil čas za resen razmislek. Takrat sem spoznal, kdo so moji pravi prijatelji in kdo mi stoji ob strani. Dobesedno sem bil položen v posteljo. Pred tem sem bil tri mesece v stiski, spet sem zapadel v stare vzorce. Takrat sem se počutil, kot da me nekaj od zgoraj sili, da se mora nekaj zgoditi. In potem se je zgodila nesreča, ki me je priklenila na posteljo z zlomljeno stegnenico. Rekli so mi, da ne bom hodil eno leto, jaz pa sem se po štirih mesecih vrnil v službo! To je bil trenutek, ko sem spoznal, da sem dobildrugo priložnost. Ta izkušnja mi je dala novo življenje, pravim da sem se takrat še enkrat rodil. Izbral sem si pot, da sem postal oseba, ki se postavlja zase. Prej sem bil poznan po življenjskem slogu, ki mi ni služil. Zdaj sem dokazal, da tega ni več. Postopoma sem se umaknil iz tistih krogov, ki so me vlekli navzdol. Moj telefon je postal tih, postal sem "samotarček", a na pozitiven način. Ljudje me zdaj sprašujejo, od kod mi ta energija. To je posledica notranje spremembe.

Okrevanje po nesreči s skirojem.

Urša:Čestitke, Miha! Kako pa uspevaš z diabetesom zdaj?

Miha: Po nesreči sem si rekel: "Dovolj je! Zdaj pa se moraš lotiti sladkorja, ker posledice so preveč resne." Povezal sem vse svoje zdravnike – oftalmologe, diabetologe, strokovnjake za hipertenzijo. Vsi so potrdili, da so moje težave posledica preteklih dejanj, a hkrati so mi dalipogum, da se lahko borim. Ampak jaz sem pozitiven borec in se vsake stvari lotim s pozitivo. Terapije jemljem zato, da sem v redu. Ponosen sem nase, da sem se izvlekel iz tistih krogov. S čisto vestjo lahko rečem, da sem izredno ponosen, da se danes držim zase in to mi izjemno pomaga pri uravnavanju sladkorja. Še vedno se borim z nočnimi malicami, to je moj največji izziv, a zdaj si vsaj dam inzulin in se zjutraj ne zbudim s sladkorjem 33. Prej sem največkrat inzulin dajal malo "po občutku", zdaj to spreminjam. Z Dexcomom imam stalen vpogled v gibanje svojega sladkorja in sedaj veliko bolj razumem, kako telo reagira na vse te okoliščine, ne samo na hrano, tudi na to, kje se nahajam, s kom itd. Pri vsem tem pa je podpora strokovnjakov, ki me razumejo in ne obsojajo, najbolj pomembna.

Zadovoljen, da lahko z Dexcom senzorjem spremlja, kako se njegovo telo odziva na različne okoliščine.

Urša:Kaj bi torej svetoval ljudem, ki se morda znajdejo v podobnih izzivih? Kako naj ohranjajo pozitiven pogled na življenje, ne glede na to, kaj se jim dogaja?

Miha: Največja lekcija zame je bila, da sem si dolgo kopal jamo in bil skoraj na dnu. A našel sem moč, da sem se dvignil, zahvaljujoč nekaj osebam, ki so mi dale oporo. Imam močno voljo. To je bila zame prava "fakulteta" življenja. Pomembno je, da se ne osredotočamo preveč na zaplete in negativne stvari, saj te potegnejo navzdol. Raje se osredotočam na lepe stvari in na to, da sem borec, ki se bo boril, dokler bo živ. Zelo pomembno je tudi, da se ne obremenjujemo s tem, kaj drugi mislijo ali govorijo. Meni je dolgo manjkala moška figura v življenju, ki bi me postavila na pravo pot. Velikokrat so me zatirali z negativnimi opazkami o bolezni, namesto da bi mi dali podporo. Danes se zavedam, da je odnos do ljudi ključen. Če z nekom ne gre, nimava kaj početi skupaj. Ko se pojavijo problemi, se jih je treba lotiti s pozitivo, čeprav obstaja tveganje, da to drugi izkoristijo.

Brezpogojna ljubezen njegove pasje kosmatinke.

Urša: Miha, ko te poslušam, imam občutek, da te nič na svetu ne more ustaviti…

Miha: Absolutno. Kadarkoli se pojavi kakšen problem, ga poskušam rešiti s pozitivnim pristopom. Moja izkušnja je pokazala, da lahko s pozitivnim odnosom in vztrajnostjo premagamo tudi največje ovire.

Najpomembnejše spoznanje je, da ne glede na to, kaj se ti zgodi v življenju, se moraš boriti. In kar je še pomembneje, boriti se moraš za pozitiven pogled na svet. Tudi če si na dnu, je vedno pot navzgor. Ne smili se sam sebi. Poglej na vsak izziv kot na lekcijo, ki te dela močnejšega.

Jaz sem na srečo dobil to priložnost, da bom lahko pri 50-ih, 60-ih letih še vedno užival življenje, čeprav je bilo vmes res težko in verjamem da bi marsikdo že obupal. Moja zgodovina me je naučila, da življenje ni ravna črta. Ampak je vsak izziv priložnost za rast.Naredil sem veliko napak, a sem se iz njih učil. Danes sem ponosen nase in vem, da sem na pravi poti. Pomembni so cilji: moja velika želja je živeti ob morju, ker verjamem, da bi mi sprememba okolja zelo koristila, še posebej glede stresa, ki ga doživljam v domačem okolju. Upam, da bom kmalu našel še več pozitivno naravnanih ljudi, za druženje in oporo v dneh, ko se sonce na nebu skrije za oblaki.

Urša: Miha, hvala za to izjemno iskreno, ranljivo, a hkrati tako močno in navdihujočo zgodbo. Tvoj pozitivni pogled na svet in borbenost sta ti spremenila življenje. Vsem, ki te poznajo in ki bodo prebrali to zgodbo kažeš, kako pomembna je močna volja do življenja. Želim ti veliko uspeha na tvoji poti in upam, da boš še naprej pogumno ozaveščal in pomagal drugim.

Nadaljevanje Mihove zgodbe - zgodba o uspehu

Kmalu po tem intervjuju me je Miha prosil za pomoč pri urejanju sladkorjev in vesela sem, da sva s skupnimi močmi zelo hitro dosegla res noro lepe rezultate. Po dveh tednih sva jih ujela na kamero in to je začetek Mihove navdihujoče zgodbe o uspehu.

Ko se odločiš, je vse enostavno.

Spremba čez noč.

Poudarek na razumevanju in podpori.