Življenje z diabetesom: Karmen Maričič

Karmen Maričič

V tokratnem iskrenem pogovoru se nam je pridružila Karmen Maričič, predsednica Društva diabetikov Ljubljana, ki z nami deli svojo osebno izkušnjo življenja s sladkorno boleznijo. Spoznali bomo njeno pot od diagnoze, izzive pri zdravljenju, pomembnost prehrane, gibanja in obvladovanja stresa, pa tudi neprecenljivo vlogo društva pri podpori posameznikom s sladkorno boleznijo. Karmen z optimizmom in praktičnimi nasveti osvetljuje, kako, kljub diagnozi, živeti polno in aktivno življenje.

Urša: Karmen, najlepša hvala za odziv na povabilo, da vašo zgodbo delimo na Čisti 5ki. Vsekakor navdihujoča zgodba, prepletena s spoznanji, motivacijo in usmerjenostjo v prihodnost. Bi nama lahko za začetek zaupali, kako se je vse skupaj začelo? Kako ste izvedeli za sladkorno bolezen in kako ste se s tem spopadli?

Karmen: Moja pot se je začela leta 1994, ko sem zanosila. Med nosečnostjo so mi naredili teste in ugotovili sladkorno bolezen. Takoj sem prešla na inzulin, kar je pri nosečnicah običajna praksa. Celotno nosečnost so me pozorno spremljali, imela sem tedenske preglede pri diabetologu in ginekologu. Po porodu sladkorna bolezen ni povsem izzvenela, morala sem se držati diete, vendar vrednosti niso bile tako visoke, da bi potrebovala inzulin. Leta 2003, v drugi nosečnosti, se je sladkor ponovno takoj dvignil in znova sem dobila kratkotrajni inzulin. Tokrat pa sladkorna bolezen po porodu ni izzvenela. Ostala sem na tabletah. Takrat sem imela 99 kilogramov, kar je bila posledica tako nosečnosti kot tudi drugih dejavnikov. Približno 6 let kasneje sem se odločila, da je to preveč, nisem se počutila dobro in bila sem okorna. Vzela sem se “v roke”, pri tem pa mi je pomagala dr. Mateja Hafner, danes žal že pokojna, ki me je spremljala v centru medicine na Viču. Naučila sem se živeti zdravo. Na 10 dni smo imeli srečanja, sestavljali smo jedilnike in dobila sem smernice. Začela sem z vsakodnevno enourno hojo, hodila sem tudi na plavanje preko društva (Društvo diabetikov Ljubljana) in dvakrat tedensko telovadila. Prehranjevala sem se zdravo, izogibala sem se ogljikovim hidratom, jedla sem večinoma presno hrano in beljakovine, meso in zelenjavo. Testenine, kruh in riž sem jedla le izjemoma, morda za zajtrk kos kruha. Počasi so se kilogrami topili in v letu in pol sem izgubila 27 kilogramov. Zaradi telovadbe in gibanja tudi ni bilo odvečne kože.

Urša: Motivacija je pri mnogih ljudeh velik izziv pri odvečnih kilogramih. Kaj je vas spodbudilo, da ste rekli "zdaj pa dovolj"? In kako vam uspe vztrajati?

Karmen: Na kontroli sladkorja mi je diabetologinja rekla: "Gospa Karmen, še malo, pa bova na 100 kilogramih." To je bil zame alarm. Rekla sem si, ne, 100 kilogramov pa ne bom imela nikoli. To je bila zame prelomnica. Od takrat je že 8 let in ves čas držim to težo, niti mi ne niha. Ko sem izgubila kilograme, so mi zdravila zmanjšali na polovico, tako da sem s tem res veliko pridobila. Tudi počutje je veliko boljše.

Urša: Torej so bile ključne spremembe gibanje, prehrana, izločitev ogljikovih hidratov in verjetno tudi predelane hrane?

Karmen: Tako je. Moram pa reči, da jaz že prej nisem pila sladkih pijač zaradi sladkorne. Tisti, ki pa jih uživajo, morajo to takoj opustiti, to je prva in najpomembnejša sprememba.

Urša: Kaj bi rekli, da ste se iz te izkušnje naučili?

Karmen: Predvsem to, da mi zdrav življenjski slog izjemno koristi na vseh področjih. To je čisto druga kvaliteta življenja. Zaradi manjše teže se počutim veliko bolje, imam večenergije in splošno počutje je neprimerljivo boljše.

Urša: Kako pa se je to odrazilo v vašem vsakdanjem življenju? Katere konkretne stvari so se spremenile?

Karmen: Izginili so vsi tisti vmesni prigrizki, čips, "malotega, malo onega", hrana med glavnimi obroki. Tega ni več. To preprosto opustiš. Zdaj imam pet obrokov na dan, pri čemer se je treba zavedati, da je obrok lahko tudi pest oreščkov, ne nujno poln krožnik. Zelo pomemben je bogat zajtrk, in pri vsakem obroku mora biti prisotna zelenjava – zajtrk, kosilo, malica, večerja.

Zelenjava je ključna, pa četudi je to samo korenček. Jaz na primer za malico včasih pojem pest oreščkov in tri suhe slive, da imam kombinacijo. Ali pa eno surovo korenje in nekaj oreščkov. Vedno kombiniram različna živila. Dr. Hafnerjeva nam je razlagala, da gre za drugačno kemijsko reakcijo v telesu, če zaužijemo vsa makrohranila. Tudi nivo sladkorja se drugače uravnava, če obrok vsebuje beljakovine, maščobe in ogljikove hidrate. To je popolnoma drugače, kot če bi pojedli samo sendvič. Če že pojemo sendvič, mora biti zraven vsaj skledica solate, da ublaži skok sladkorja.

Urša: Glede na to, da ste omenili, da so izginili vsi tisti vmesni prigrizki in da imate sedaj pet strukturiranih obrokov na dan, se vam zdi, da zdaj čutite manj lahkote med temi obroki, v primerjavi s prej, ko je bilo to morda bolj prisotno?

Karmen: Ja, res je neverjetno, kako se telo navadi. Prej, ko si kar naprej nekaj "basal" vase, je telo to kar zahtevalo. Zdaj pa čisto normalno zdržim med obroki. Ni več tistega konstantnega "moram nekaj imeti". Zanimivo, kako se telo umiri, ko mu daš tisto, kar rabi, ob pravem času.

Urša: Večja nihanja sladkorja res povzročijo tisti močan občutek, ko telo kar "kliče" po hitri energiji.

Karmen: Absolutno! In zanimivo je, kako pogosto lakoto zamenjamo za žejo. Jaz sem se naučila, da ne pijem med jedjo, ampak šele kakšno uro in pol po obroku. Tako se hrana bolje prebavi, pa tudi občutek sitosti je boljši. In seveda, tistih dveh litrov na dan se je treba držati, to je res pomembno za celotno telo.

Urša: Malo prej ste omenili zdravila. Med nosečnostjo ste morali jemati inzulin, in po drugi nosečnosti je ta ostal. Kakšne so bile vaše izkušnje s tem na začetku?

Karmen: Na začetku so bile vednosti visoke, tam okoli 26, celo 28 enot. Takrat sem dobila dolgotrajni inzulin in zraven še tablete. Ampak potem, ko sem začela hujšati in se bolj zdravo prehranjevati, se je tudi količina inzulina zmanjšala na 12 enot. To je bil velik napredek.

Urša: Ste še vedno na tej terapiij?

Karmen: Ne, sedaj imam čisto drugo terapijo. Vmes sem bila nekaj časa samo na tabletah, brez inzulina, potem pa so prišla nova zdravila in sem imela probleme, tako da mi je zdravnik zamenjal in sedaj imam samo dolgotrajni inzulin. Imam 16 enot 1x dnevno zvečer ob 22h in to je to.

Urša: Kaj pa vam je osebno najtežje pri življenju s sladkorno boleznijo?

Karmen: V bistvu nič posebnega. Jaz sem se kar navadila na ta način življenja. Ni mi tako, kot nekateri pravijo, "joj, tega ne smem jesti, onega ne smem". Ni tako strogo. Če si zaželim košček tortice, si ga pač privoščim. Ampak potem vem, da moram iti migat, da to porabim. Če si aktiven, je tudi sladkor bolj umirjen. Seveda, ni pa govora o nažiranju. Mislim, da lahko jemo skoraj vse, ampak zmerno in ob pravih urah. Ni dobro jesti tik pred spanjem, če že ješ kaj sladkega, je bolje dopoldne, potem pa greš na sprehod ali telovadit, da porabiš energijo.

Karmen z družino.

Urša: Imate ta način prehranjevanja sedaj vpeljan tudi doma pri družini?

Karmen: Ja, pri nas smo kar športna družina. Sin aktivno trenira rokomet, starejši sin pa že živi svoje življenje. Načeloma jemo vsi podobno. Edino pri kosilu je razlika, ko oni recimo jedo testenine, se jaz temu raje izognem. Testenine so res tiste, ki mi zelo hitro dvignejo sladkor.

Urša: Ste to ugotovili s pomočjo senzorja za merjenje glukoze?

Karmen: Na začetku sem si vrednosti merila z glukometrom, zdaj pa imam senzor. Sicer v fazi preizkušanja, za občasno preverjanje. Da vidim, kaj se dogaja čez dan. Moram reči, da bi senzor priporočila vsakomur, vsaj za poskus, za kakšnih 14 dni. To prinese takšne uvide, ki si jih prej sploh ne moreš predstavljati. Recimo, jaz sem imela težave z jutranjimi visokimi sladkorji. Zdravnik mi je pojasnil, da je to zaradi jutranjih hormonov, ki začnejo delovati, ko se zbudiš. Na primer, zbudim se s sladkorjem 6.2, vstanem, se uredim, in že je na 7.4. Ko se telo prebudi, se prebudijo tudi hormoni in sladkor se poviša. Pri uporabi senzorja pa je pomembno vedeti, da ne smeš takoj po obroku gledati na številke. Ni dobra praksa pojesti zajtrk, potem pa že čez 40 minut preverjati, kakšen je sladkor. Takrat je normalno, da je najvišji. In potem se ljudje hitro vznemirijo, kakšen visok sladkor imajo. To pa spet ni dobro za "psiho".

Urša: Absolutno, stres je še dodaten dejavnik, ki vpliva na raven glukoze.

Karmen: Točno tako. Zato po jedi res ni priporočljivo ves čas gledati na senzor. Treba je počakati tisto uro in pol, da se stvari malo umirijo, potem pa lahko pogledaš. Podobno kot pri klasičnih meritvah: zjutraj na tešče, dve uri po obroku in pred naslednjim obrokom. Če pa kar naprej preverjaš, si samo ustvarjaš dodaten stres, kar pa spet ni dobro za uravnavanje sladkorja.

Urša: Ko pa govoriva o samih živilih, katera so tista, pri katerih ste najbolj opazili vpliv na vaše vrednosti glukoze?

Karmen: Ja, te skoke sladkorja se res lepo vidi, sploh če poješ kaj sladkega. Ampak pri meni najbolj izstopajo ogljikovi hidrati. Ti res povzročijo največje in najhitrejše skoke.

Urša: Torej so živila, ki ste jih v vaši prehrani precej omejili ali celo izločili, krompir, riž, kruh in testenine?

Karmen: Ja, teh se res izogibam v veliki meri. Če pa že pri kosilu jem krompir, je to res minimalna količina, ena jušna žlica, ne pa cela “šefla”. Ravno toliko, da imam nekaj zraven, če na primer kuham golaž. Namesto klasičnih testenin si raje pripravim bučkine testenine. Ampak to seveda ni prava testenina. Bučko narežem s posebnim spiralnim rezalnikom, da dobim obliko špagetov. Potem jih le na hitro podušim na česnu in olivnem olju, samo toliko, da ostanejo še čvrste. Prelijem z omako in to je moj obrok. Moram reči, da je res okusno.

Urša: Kaj pa so pri vas kakšni tipični zajtrki?

Karmen: Največkrat si pripravim različne kosmiče, ampak ne tistih iz škatle, ki so že sladkani, ampak čisto navadne ovsene kosmiče. Zraven dodam malo bučnih in sončničnih semen, včasih kakšno suho brusnico za okus ali pa žlico kokosove moke. Na ta način si pripravim osnovo. Pogosto dodam tudi chia semena. Velikokrat si naredim tudi sadno malico, na primer naribano jabolko s chia semeni, in to postane kot nekakšen puding. Na ta način si v bistvu pripravljam tudi bolj zdrave sladice. Tako si malo "sladkam" življenje na bolj zdravnačin.

Urša: Ko se odpravite v trgovino, katere so vaše glavne "postojanke"?

Karmen: Definitivno oddelek z mesom in zelenjavo. Seveda, včasih zmanjka kakšna osnovna stvar, kot so sol, olje in podobno, ampak v glavnem grem po meso in zelenjavo. Tudi ribe bi morala pogosteje kupovati, čeprav doma niso ravno navdušeni nad njimi. Ribe so res super živilo, še posebej v kombinaciji s špinačo. Zanimivo je, da opažam, da mi po ribi in špinači včasih celo pade sladkor, tako da moram pojesti še nekaj sladkega. Sploh če se odpravljam na kakšno športno aktivnost ali daljšo hojo, moram imeti vedno s seboj nekaj za "prvo pomoč".

Urša: Kaj konkretno uporabljate kot "prvo pomoč" v takšnih situacijah?

Karmen: Najboljši se mi zdijo tisti mali Fructalovi sokci. Drugače imam pa vedno pri roki kakšen bonbon ali Vitergin. Obstajajo sicer tudi posebne tablete za hipoglikemijo, ampak jaz ponavadi vzamem kar navaden bonbon.

Urša: Če se za trenutek še malo posvetiva stresu...

Karmen: Ah, stres res izjemno vpliva na sladkor. Pri sladkorni sta po mojem mnenju dva glavna

"sovražnika": bolezen in stres. Takrat sladkor postane popolnoma neobvladljiv. Enostavno "zdivja" in ga je zelo težkokontrolirati. Lahko bi cel dan pila samo vodo, pa če imaš res stresen dan, bo sladkor še vedno visok.

Urša: Kaj je za vas vse stres?

Karmen: Stres je zelo individualna stvar. Lahko je že ena slaba novica, ki jo izveš in se te dotakne na čustveni ravni. To je že stres. Lahko je tudi nekaj povsem konkretnega, na primer, če že vnaprej veš, da boš imel naporen dan v službi ... Vse se začne v naši glavi, to je največji vir stresa. Meni osebno zelo pomagajo dihalne vaje, to me resnično sprosti, ko sem na primer  slabe volje ali ko me nekaj boli – te tehnike smo se naučili pri dr. Mateji Hafner. Sem že preizkusila na primer pri svojem kolenu, ki je že dlje časa poškodovano. Ob spremembi vremena, ko me vse boli in "trga", grem ven, se usedem nekam, najbolje v naravo, v gozd, in se umirim z dihalnimi vajami. Resnično me sprosti. Tabletom se izogibam. Enako, če me kaj skrbi, s pravilnim dihanjem sprostim to breme iz telesa. To mi zelo pomaga, mislim, da bi se tega morali ljudje bolj posluževati, ker je to naraven in zelo močan proces.

Urša: Po drugi strani pa tudi narava sama vpliva na naše počutje?

Karmen: Narava pa sploh! Mislim, da bi morali naravo zares začutiti. Ne samo iti v gozd hodit, ampak biti tam z mislimi. Posvetiti se zvoku listja pod nogami, poslušati petje ptic, zares biti z dušo prisoten. Nič ne pomaga, če greš v gozd in ves čas razmišljaš o svojih problemih. Jaz sem recimo "morski" tip človeka in zame je morje najboljši balzam za dušo.

Karmen se najbolj sprosti ob morju.

Urša: Katere aktivnosti pa so vam najbolj pri srcu?

Karmen: Jaz večinoma hodim, ker zaradi uničenega kolena drugega ne morem. Tudi v hribe težko hodim, to zame zdaj ne pride v poštev. Tako da mi ostanejo kolo, hoja in plavanje. Te tri možnosti so zame sprejemljive za koleno. Zaradi težav s kolenom sem tudi invalidsko upokojena za štiri ure.

Urša: Kaj pa se je pravzaprav zgodilo s kolenom?

Karmen:  Športna poškodba. V mladosti sem trenirala gimnastiko, pa so sklepi “dobili” svoje. Kolk imam zamenjan že od mojega štiridesetega leta in potem, ko je bil kolk poškodovan, je šlo več obremenitve na koleno in tako... Zdaj smo pa tam, kjer smo. :)

Urša: Če bi lahko šli nazaj za 20, 30 let, bi kaj spremenili v svojem življenju?

Karmen: Ne, mislim, da ne. Šport mi je bil in mi je še vedno zelo blizu, čeprav ga zdaj spremljam bolj od zunaj. Ne bi ničesar spreminjala. Vse je bilo tako, kot se je moralo zgoditi.

Urša: Sinova sta sedaj tudi že odrasla?

Karmen: Ja, starejši ima 30 let, je vzgojitelj in trenira karate. Mlajši pa ima 22 let in aktivno igra rokomet. Je tudi v slovenski reprezentanci, ravno so v Litvi. V nedeljo imajo tekmo v Celju, so se že uvrstili naprej saj so prvi na lestvici. Drugače je v reprezentanci tehnični vodja.

Urša: Torej ste čisto športno "opremljeni" doma? Po kom sta pa podedovala to strast?

Karmen: Jaz sem bila bolj aktivna v športu, čeprav mož tudi spremlja rokometne veterane in smo z njimi veliko potovali, dokler so še aktivno igrali. Z njimi pa igra tudi mini nogomet, rekreativno. Matic pa že res dolgo trenira rokomet, od leta 2013 naprej. Tako da se pri nas ves čas nekaj športnega dogaja.

Urša: Vi pa imate še dodatno veliko aktivnosti v okviru društva diabetikov?

Karmen: Ja, že peto leto sem predsednica Društva diabetikov Ljubljana. Izvajamo res veliko različnih dejavnosti, od plavanja na Soči, sodelujemo s Fakulteto za šport, imamo tedensko telovadbo, tudi enkrat tedensko na Taboru, pa predavanja, preventivna edukativna okrevanja približno štirikrat na leto, izlete, pa naše "Ljubljanske vinjete". To so ogledi različnih knjižnic in gradov tukaj po Ljubljani.

Urša: To je pa vaš, društveni projekt?

Karmen: Da, je projekt našega društva, sicer ga vodi kolegica. Ker dejavnosti je res ogromno.

Odziv ljudi je dober. Očitno si želijo še več informacij in podpore, saj marsikdo, sploh ob diagnozi sladkorne bolezni, ne ve, kam bi se obrnil. Pri zdravniku dobijo osnovne informacije, ampak tistih kratkih 15-20 minut pregleda pogosto ne zadostuje. V društvu pa res opažamo, da se vse več ljudi obrača na vas. Imamo tudi spletno stran, Facebook stran, kjer lahko ljudje izvedo za naše dejavnosti. Je res veliko lažje, sploh zdaj vidim pri novih članih, koliko jim te informacije in podpora, ki jih dobijo pri nas, pomagajo. Še posebej starejši ljudje. Če dobijo diagnozo recimo pri 60 letih, so pogosto kar izgubljeni, ne vedo, kako se prehranjevati, kam se obrniti po nasvet. V društvu pa dobijo veliko teh odgovorov, si med seboj izmenjujejo izkušnje in informacije, in potem je seveda lažje.

Urša: Kaj bi rekli, da je ključna razlika med informacijami, ki jih posameznik prejme od zdravnika, v primerjavi s tistimi, ki jih nato dobi v društvu?

Karmen: V društvu je pristop precej drugačen. Vzemimo na primer naša preventivna okrevanja, ko smo cel teden skupaj. Takrat je veliko časa namenjenega neformalnim pogovorom med nami. Vsak po svoje pove, kaj mu na primer dvigne sladkor. Te izmenjave so zelo pogoste. Ljudje primerjajo svoje izkušnje, sprašujejo drug drugega, kakšna zdravila jemljejo, ali imajo kakšne stranske učinke ... Gre za veliko konkretnih izmenjav iz vsakdanjegaživljenja. Poleg tega imamo na teh okrevanjih tudi predavanja, običajno tri do štiri na vsakem srečanju. Redno si merimo sladkor, naredimo devettočkovni profil, in proti koncu okrevanja pride diabetologinja in pregleda te profile. Vsak se lahko individualnopogovori z njo, če ima kakšne težave ali opaža stranske učinke zdravil. Potem ona svetuje ali pa usmeri k osebnemu diabetologu.

Na okrevanjih poskrbijo za različne aktivnosti.

Urša: Kako izgleda devettočkovni profil, kako ga izvedete?

Karmen: Pri nas imamo že ustaljen sistem, da okrevanje poteka od nedelje do nedelje. Torek je naš "merilni dan", ko naredimo ta devettočkovni profil. To pomeni, da si devetkrat čez dan izmerimo sladkor. Pred zajtrkom, uro in pol po zajtrku, pred kosilom, uro in pol po kosilu, nato ob 15. uri, ob 17. uri, pred večerjo, po večerji in še ob 22. uri, tik pred spanjem. In vsaka ta meritev nam nekaj pove o gibanju sladkorja. Ko pride diabetologinja, običajno je to v četrtek, pregleda te profile, kako sladkor niha čez dan, in si tako ustvari celostno sliko o urejenosti sladkorne bolezni pri posamezniku.

Urša: Zraven teh meritev pa dodate tudi informacije glede telesne aktivnosti in prehrane?

Karmen: Seveda, to si tudi zapisujemo. Še posebej podrobno beležimo obroke. Ker smo v hotelu, kjer je na voljo veliko različne hrane ... Vedno rečemo: "Napišite točno tako, kot ste jedli, tudi če je bila zraven tortica, zapišite vse, da bo zdravnica videla: Aha, tukaj je bila bolj obilna hrana in je zato sladkor poskočil."

Urša: Kaj pa so najpogostejši vzroki teh dvigov sladkorja, ki jih opazite?

Karmen: V hotelskem okolju je skoraj zagotovo prehrana glavni dejavnik. Marsikdo si doma ne more privoščiti takšne raznolikosti in količine hrane, kot je na voljo tam, in potem seveda ... Ponavadi se do dneva meritev še vsi kar držijo priporočil, kar se tudi pozna na rezultatih, potem pa morda malo popustijo. Ampak to potem poskušamo kompenzirati s telesno aktivnostjo. Jaz vedno, ko pripravljam program okrevanja, poskrbim, da je prvi del bolj edukativen, s predavanji in meritvami, drugi del pa je bolj športno obarvan. Imamo različne športne igre, mečemo kugle, gremo na sprehode, naredimo kakšen daljši pohod, ker se zavedamo, da bodo ljudje morda pojedli malo več. Zato program prilagodimo tako, da so takrat tudi bolj aktivni.

Urša:  Kakšni pa so vaši načrti in vizija za prihodnostdruštva?

Karmen: Načrte za celo prihodnje leto pripravimo že septembra tekočega leta. Tako da je zdaj pred nami že drugo preventivno okrevanje v tem letu. Prvo smo imeli v Moravskih Toplicah za en teden, zdaj pa od 22. do 29. maja odhajamo v Banjo vručico. Tam bomo imeli vsak dan tri terapije, ki nam jih predpiše zdravnik. Ko pridemo, nas zdravnik pregleda, vsak pove svoje težave, enega boli rama, drugega koleno in tako naprej. Zdravnik nato predpiše ustrezne terapije, od magnetne terapije do ultrazvoka in elektrostimulacije. Tisti, ki imajo težave z dihali, imajo na voljo solno sobo, pa različne kopeli in podobno. Poleg tega imamo seveda tudi naš redni edukativni program. Izvedemo devettočkovni profil merjenja sladkorja, tri predavanja z različnimi temami, povezane s sladkorno boleznijo, in seveda športne dejavnosti. Organiziramo tudi kakšen izlet, na primer tokrat bomo šli v etno selo. Tam je res velik park z veliko sprehajalnimi potmi, obiskali bomo izvir mineralne vode, skratka, imamo se lepo.

Potem, od 6. do 8. junija, imamoučno delavnico, ki jo bomo izvedli v Elerjih nad Ankaranom. To je tridnevna delavnica. Pride zdravnica, nam pripravi predavanje, sicer pa imamo tam hišo z bazenom, tako da bomo plavali in veliko hodili. Do Ankarana imamo približno tri kilometre, pa se bomo peš odpravili tja in nazaj. Plavali bomo v morju. Skratka, zelo aktivni dnevi bodo.

Poleg tega imamo redna mesečna predavanja, sodelujemo z Zdravstvenim domom Center. Na Metelkovi imamo vsako četrto sredo v mesecu predavanja, na katera se lahko pridružijo naši člani in vsa ostala zainteresirana javnost – prijatelji, sosedje, partnerji naših članov.

Urša: Resnično celostno poskrbite za člane, ni izgovora za neaktivnost.

Karmen: Ja, kdor želi, ima res veliko možnosti na izbiro.

Urša: Kaj pa pridružene bolezni pri sladkorni bolezni? Katere se pojavljajo najpogosteje?

Karmen: Najpogostejše so srčno-žilne bolezni in težave z očmi. To je žal tako, kot pravijo, kar seješ, to žanješ. Bolj ko skrbiš za svoje telo in zdravje v mladosti in skozi celo življenje, manj je kasneje posledic. Tisti, ki se ne ozirajo na priporočila, imajo lahko katastrofalne posledice. Poznam ljudi s sladkorno boleznijo, ki jim rečeš, tega ne smeš jesti, pa odvrnejo: "Ah, teh pet minut, kolikor bom še živel..." Potem pa pride do tega, da jim režejo noge, odpovedujejo ledvice, oslepijo ...

Urša: Tega najbrž ni malo?

Karmen: Ne, ni malo. Nihče se ne zaveda, kako hudo je, ko si starejši, 80+, pa imaš že demenco in še sladkorno bolezen, pa si moraš dajati inzulin ... Takrat si popolnoma odvisen od nekoga drugega. In to so potem tiste res grozne situacije. Ko dobimo klice v društvo, pokličejo svojci in sprašujejo: "Imam dementno mamo, imate koga, ki bi ji dajal inzulin?" Mi nismo usposobljeni za to, morajo se obrniti na svojega osebnega zdravnika, da tam poiščejo rešitev. Če si finančno dobro preskrbljen, še nekako gre. Tisti, ki pa nimajo denarja niti za dom, so pa v resnih težavah. Odvisen si od drugega, sploh če si dementen, ne veš niti zase, kaj šele, kdaj moraš vzeti zdravila, ali si jih že vzel ali ne ... Tam pa je tudi nevarnost, če je sladkor prenizek, pa tudi če si v domu in je premalo osebja, ko človek doživi hipoglikemijo, morda ne more niti pritisniti na zvonček, in če ne dobi pomoči, lahko pade v komo. To je začaran krog. Tam je res težko.

Urša: Kaj pa je po vašem mnenju recept, da do teh skrajnosti ne pride?

Karmen: Poskusiti živeti čim bolj zdravo, da si čim dlje pomagaš sam, da si čim kasneje odvisen od drugih.

Urša: Kakšne pa so za vas neke mejne vrednosti sladkorja, ki so še v redu?

Karmen: Za nas diabetike je priporočilo na tešče, da je vrednost do 6 mmol/l. Meni moj diabetolog reče, da je zjutraj, ko se zbudim, tudi 7 mmol/l še OK. Ker dlje ko imaš sladkorno bolezen, težje je doseči nižje vrednosti. Po jedi pa tako, če imam vrednost do 9 ali 10 mmol/l, rečem, da je v redu. Zdaj se gleda, da imaš čim več časa v območju ciljnih vrednosti, nekje med 6 in 10 mmol/l. Če si v tem območju 70 odstotkov dneva, je super. Tudi če pride do kakšnih "vršičkov", kot jim jaz pravim, je pomembno, da je večina dneva v teh mejah. To je zadovoljiva vrednost in tudi diabetologi so s temi vrednostmi zadovoljni.

Urša: Kaj pa si vi osebno želite v prihodnosti?

Karmen: Želim si čim dlje obvladovati sladkorno bolezen in sebe. Da bom čim dlje vitalna in se bom lahko gibala, kljub poškodbi kolena. Da bom lahko čim dlje skrbela zase in ne bom breme drugim. To je moja največja želja in hkrati motivacija. Dokler si v gibanju, je vse v redu, ko pa enkrat ne moreš več in obležiš, se potem vse začne podirati.

Urša: Tudi ko se začnejo kakšni problemi, je pomembno, da ne obstanemo in se ne nehamo truditi.

Karmen: Res je. Jaz sem bila po operaciji kolena pol leta zelo omejena. Ampak sem kljub temu šla ven, hodila sem z berglami. Nisem se smilila sama sebi, ampak sem se spravila na zrak in šla.

Jaz sem hodila tudi na terapije, vsak dan sem telovadila, kot mi je rekel terapevt, vsak dan petkrat po petnajst minut od samega začetka, res ves čas. In tako tudi veliko hitreje okrevaš... Seveda boli, normalno, če je nekaj operirano, ampak moraš imeti voljo in iti naprej. Ne smeš obupati.

Urša: Koliko pa se vam zdi, da je zavedanja med ljudmi o tem, da tudi če se pojavijo težave ali se nekaj zgodi, lahko še vedno veliko naredijo sami, da ni treba ležati v postelji in čakati?

Karmen: Mislim, da bi lahko bilo tega zavedanja več, je pa zelo odvisno od posameznika. Eni so takšni, da se "zbrcajo v rit" in naredijo, kar je treba, čeprav je tisti trenutek težko. Ampak vedo, da morajo in delajo. Eni pa se žal uležejo in se smilijo sami sebi ter ne naredijo ničesar. S tem pa si dolgoročno naredijo veliko škodo.

Urša: Morda se v tistem trenutku počutijo bolje, na dolgi rok pa je to seveda veliko slabše.

Karmen: Ja, ker lahko tudi obležijo in se ne sestavijo več nazaj. Veliko jih tako pristane v posteljah, sploh starejši. Pri mlajših je lažje. Jaz vidim v društvu, imamo nekaj primerov, gospe so stare 86 let, pa so vitalne, gibčne in živijo s sladkorno boleznijo.

Urša: Vau, krasno! Kako pa vidite primerjavo teh gospa, ki so stare 86 let, in morda tistih, ki so stare 70 ali manj, pa niso tako vitalne? Kaj je glavna razlika?

Karmen: Mislim, da je glavna razlika v tem, da so te vitalne gospe celo življenje vlagale vase, se gibale skozi vsa leta. Imamo gospo, ki je pri osemdesetih letih tekla maraton! Kar vlagaš vase, to se ti potem obrestuje v starosti. Če imate sladkorno bolezen, ste na novo diagnosticirani in potrebujete pomoč, se včlanite v društvo. Z roko v roki smo močnejši. Lažje je, ko smo skupaj in si pomagamo, kot pa, ko si sam in ne veš, kako bi... Pa si pod stresom, sladkor gre gor in nastane ta začaran krog.

Urša: Karmen, najlepša hvala za ta izjemno odkrit in iskren pogovor. Poudarili ste, kako pomembno je aktivno prevzeti nadzor nad svojo boleznijo, kako ključna sta zdrava prehrana in gibanje, ter kako neprecenljiva je podpora skupnosti, kot je vaše društvo. Verjamem, da bo vaša zgodba mnogim, ki se soočajo s sladkorno boleznijo, dala ideje in praktične smernice za kakovostnejše življenje in motivacijo, da lahko čisto vsak dan nekaj naredijo za svoje zdravje. Hvala vam še enkrat!