Življenje z diabetesom: Zala Istenič

Zala, ki je diagnozo prejela pri 14 letih, odkrito spregovori o soočanju z boleznijo v puberteti, izzivih, ki jih bolezen prinaša in nepogrešljivi vlogi družine.

Z nami je delila, kako ji disciplina in potrpežljivost, pridobljeni skozi izkušnje pri diabetesu in atletiki, pomagata pri študiju medicine.

Zala Istenič

Zala poudarja pomen razumevanja vpliva stresa na krvni sladkor in razkriva svoje strategije za obvladovanje diabetesa med intenzivnimi treningi. Njena zgodba je navdihujoča zgodba o vztrajnosti, ljubezni do športa in nenehni želji po pomoči drugim. Zala dokazuje, da je aktivno življenje z diabetesom ne le mogoče, temveč polno uspehov in notranjega zadovoljstva.

Urša: Draga Zala, iskrena hvala, da si si vzela čas za najin pogovor. Vem, da je tvoj urnik izjemno naporen – med vsakodnevnimi intenzivnimi treningi atletike in študijem medicine je vsaka minuta zagotovo še kako dragocena. Veseli me, da bova danes spregovorili o tvoji poti. Povej, kdaj in kako se je začela tvoja zgodba z diabetesom tipa 1? Kaj se najbolj spomniš iz tistega obdobja?

Zala: Hvala za povabilo! Sama sem diagnozo prejela sredi novembra 2016, ko sem bila stara 14 let, ravno v devetem razredu osnovne šole. Simptomi pa so se pojavljali že prej. Veliko sem pila, pogosto hodila na stranišče in hujšala, a doma nihče ni pomislil na diabetes, saj ga v družini prej ni bilo. Spomnim se, da sem približno 14 dni pred diagnozo med šolskim krosom opazila, da mi zmanjkuje sape in sem bila bolj zadihana kot običajno, čeprav sem te krose načeloma vedno zmagovala. Tudi na treningih sem čutila, da nekaj ni v redu, saj sem bila izjemno utrujena. Ko pa me je začel boleti še trebuh, smo šli k zdravniku in tam so takoj potrdili sladkorno bolezen.

Urša: Bila si torej ravno v obdobju pubertete, ko si prejela diagnozo. Kako si se soočala s sprejemanjem diagnoze in spremembo življenja, ki jo ta prinese?

Zala: Pri meni se mi zdi, da ni bilo nekih večjih problemov, sem kar hitro zelo lepo sprejela. Pri starših je bilo težje, njih je bolj prizadelo kot mene. Meni je bilo takrat najpomembneje, da lahko še naprej treniram atletiko, saj se je okoli nje vrtel ves moj svet. Ko so mi povedali, da bom lahko normalno trenirala, sem se umirila. Takrat je bilo zame to najpomembneje.

Urša: Kako pa bi iz svoje perspektive pomagala staršem, ki se soočajo s to diagnozo pri svojem otroku? 

Zala: Iskreno ne vem. Tvoj otrok je. Njemu se nekaj hudega zgodi in se mi zdi, da že iz te perspektive, je tvoj, si čustveno navezan nanj in veš, da mu ni najlažje in je tebi še toliko težje. Se mi pa zdi, da so mogoče na začetku ravno starši tisti, ki zelo "komplicirajo". Spomnim se tekme kmalu po tem, ko sem zbolela. Šli smo na Dunaj in s seboj smo peljali cel prtljažnik hrane, ker: “Kaj boš ti tam jedla, če ne to, kar mi skuhamo?” To je bilo res še čisto na začetku. Saj je normalno, ker še ne veš, ampak zdaj, ko gledam nazaj, je bilo res… Saj lahko pojem karkoli. Takrat te je, logično, strah vsake malenkosti. Moji starši prav nič niso spali prvih par let, dokler nisem dobila črpalke. Jaz sem si izmerila sladkor ob 10h zvečer, preden sem šla spat, potem pa starši ob polnoči, ob 3h zjutraj, ob 5h zjutraj. Nekaj let sta merila vsako noč. Potem s črpalko in s senzorji pa se je vse skupaj močno poenostavilo. Sicer nikoli nisem imela resnih hipoglikemij, ker smo vedno ukrepali, ko je sladkor padel na 4 ali 4,5 mmol/l. Če pa slučajno pridem do hipe med spanjem, se vedno začnem tresti, tako da se tudi vedno zbudim ob vsaki hipi. Piskanje me recimo nikoli ne zbudi, ne senzor niti črpalka. Kadarkoli sem na kakšnih pripravah, ko mi piska, vse ostale zbudi, mene pa nikoli. Hipa pa me zbudi.

Zalini začetki s sladkorno boleznijo.

Urša: Devet let nazaj si bila še v osnovni šoli, danes že sredi študija medicine. Si študij izbrala zaradi svoje sladkorne, morda razmnišljaš tudi o endokrinologiji?

Zala: Iskreno povedano, vsak mesec me zanima nekaj drugega (smeh). Enkrat me vleče v družinsko medicino, drugič v endokrinologijo, morda res zato, ker lahko iz lastnih izkušenj pomagam drugim.  Zdi se mi, da je ljudem, ki nimajo diabetesa, včasih težko razumeti, v čem smo mi. Mislim, da se ne razume ravno najbolje, da ne moremo vsega rešiti s prehrano. Sicer je večina prehrana in gibanje, ampak je veliko tudi stres, ki vpliva. Zato me mogoče res vleče ravno tja, da bi lahko svoje izkušnje delila in pomagala.

Urša: Torej, poleg prehrane in gibanja, ki sta pomemben del obvladovanja diabetesa, bi rada raziskala tudi vpliv drugih dejavnikov, kot je na primer stres?

Zala: Točno tako. Zdi se mi, da se ta del malo zanemarja. Ko se pogovarjam z nediabetiki, se zdi, da mislijo, da je vse preprosto, a v resnici stres in drugi dejavniki, na katere nimamo niti vpliva, tudi vplivajo na naše sladkorje. Najbolj opazno je to pri meni na tekmah. Spomnim se, ko sem šla na štart s sladkorjem 20. To je bilo res zelo kmalu po diagnozi. V bolnišnici so mi rekli, naj ne športam, če imam sladkor nad 14, a na štartu me seveda niso čakali. Takrat v telesu naraste adrenalin, kar poviša sladkor. Sčasoma se je to sicer malo uredilo, predvsem po prehodu na črpalko, vendar so nihanja še vedno prisotna. Pred izpiti recimo sploh ne jem, pa mi sladkor po izpitu vseeno naraste.

Urša: Kakšno navado pa imaš med nastopi in treningi, imaš črpalko priklopljeno, jo izklopiš? Kako to vpliva na tvoje sladkorje?

Zala: Takoj ko začnem z ogrevanjem pred nastopom, približno uro in pol pred štartom, črpalko odklopim. Tudi med treningi sem brez nje. Ker so moji treningi eksplozivni, recimo 100-metrski teki, se adrenalin sprošča in sladkor ponavadi naraste. Trening ponavadi končam z višjim sladkorjem, kot sem ga imela na začetku.

Disciplina, potrpežljivost in življenjske lekcije

Urša: Kaj bi rekla, da te je diabetes naučil v teh letih? Katere so tvoje največje lekcije?

Zala: Da moram biti potrpežljiva, definitivno. Naučila me je ogromno discipline. Že prej sem bila recimo potrpežljiva, nisem takoj obupala nad stvarmi, odkar pa imam sladkorno, je vedno treba nekaj čakati, biti potrpežljiv. Da sladkor pade, da začne inzulin delovat, če tako čisto direktno pogledamo. In to lahko preneseš tudi na življenje. Vse stvari rabijo čas.Nikoli ne bo kar nekaj iz lepega prišlo in se mi zdi, da je treba vložiti tudi veliko enega truda. Veliko vzporednic je med sladkorno in življenjem. 

Kako pomembna je potrpežljivost sem mogoče najbolj občutila ravno v času, ko mi v atletiki ni šlo in nisem točno vedela, kaj bi sama s seboj, ampak sem vseeno vztrajala in sem si rekla, slabše kot slabo mi ne more iti. Od nekdaj sem bila zaljubljeno v atletiko, trenirati sem začela pri štirih letih in meni je to prva ljubezen. Zelo težko bi obupala in mi je bilo lažje, da sem lahko šla v svojem tempu naprej in verjela, da lahko vseeno enkrat pridem nazaj.

Kar pa se tiče discipline - ko sem bila v devetem razredu in prva leta srednje šole, sem imela zelo pogosto treninge, 9x tedensko. Hodila sem na srednjo zdravstveno, bila sem v šoli na prvih treh urah, potem sem šla na trening. Iz treninga sem šla  domov in naredila vse za šolo, kar sem lahko, potem pa še en trening. Se mi zdi, da če imaš takšen urnik, drugega, kot da si discipliniran, ne gre. To mislim, da je neko bistvo. Tudi za življenje je to veliko darilo. Še posebej zdaj, saj študij medicine ni ravno najlažji. (smeh)

Med treningom.

Urša: Si v atletiki imela tudi ambicijo za profesionalno kariero?

Zala: Ja, ko sem bila mlajša, sem si to vedno želela. Ampak v Sloveniji na tem področju ni dovolj denarja in ne moreš s tem preživeti. Po drugi strani me je pa vedno zanimalo zdravstvo, ko sem bila mlajša, je bila to fizioterapija, malo kasneje in tudi potem, ko sem zbolela in sem se bolj vpletla, me je vse bolj začela zanimati medicina. Vedela sem, da bom delala v zdravstvu. Zdaj sem v tretjem letniku in precej bolje razumem diabetes, čeprav se mi zdi, da več ko veš, je vse še bolj zapleteno.

Idealni dnevi in prehrana

Urša: Kakšen pa je tvoj idealni dan, kdaj so tvoji sladkorji "Čista 5ka"?

Zala: Začne se z bolj kot ne beljakovinskim zajtrkom, največkrat imam jajca, to mi je super. Potem grem na faks. Po faksu grem na trening za približno tri ure. Ko končam trening imam kosilo, potem delam za faks. Odvisno je tudi, v kakšnem obdobju smo, ali so tekme ali pa je pripravljalno obdobje. Če je pripravljalno, imam popoldne še en trening. Drugače pa bolj regeneracija in delo za faks. Zvečer večerja, potem pa, kolikor lahko hitro, grem spat.

Urša: Kaj pa tvoja prehrana, me res zanima, glede na tvoj študij predpostavljam, da bi lahko bila za vse nas zgled? (smeh)

Zala: Na medicini prehrane niti ne preučujemo. Živila, ki mi sladkor držijo v ravnovesju, sem določila na podlagi svojih lastnih testiranj in odzivov telesa. Imam obdobja, ko mi je res pomembno in se zelo ukvarjam s tem, kaj pojem in kako imam urejeno sladkorno. Potem pa pride drugo obdobje, ko mi je vse to manj pomembno. Drugače pa… čim več beljakovin, po tem zelo posegam. Meso obožujem. Ali pa grški jogurt, vendar ne sadni, ker ima preveč sladkorja. Tudi sadje, predvsem jagodičevje, borovnice, maline, jagode. In nujno zelenjava. Jem vse, po moje ni stvari na svetu, ki je ne maram.

Je pa zanimivo, ko sem bila mlajša, nisem jedla nič, vse kar sem pojedla je bil “dunajc in krompir”. Pa sladkarije. Drugega pa nič. Potem pa, takoj ko sem zbolela, že na pediatriji, sem jedla vse, kar so mi dali. Postala sem lačna. Ker recimo pred diagnozo, ko sem v petek končala s treningom in je bilo konec vseh obveznosti, sem vedno pomislila: “Joj shit, zdaj moram pa še večerjo pojest.” Meni je bilo to najhuje, katastrofa! Od sladkorne naprej bi pa, če bi lahko, cel dan samo jedla. To je bil čisti preobrat!

Urša: Res zanimivo, torej se je odnos do hrane spremenil iz preveč negativnega v morda celo preveč pozitivni. :) Kaj pa ti je pri diabetesu najtežje?

Zala: Mogoče ravno to, da je treba “non stop” za nekaj skrbeti. Se mi zdi, da ni dneva, ko ne bi bil čisto brez skrbi, vedno je tu in moraš paziti. Drugače pa nič posebnega. Edino to, da nisi čisto"carefree"... Ves čas je v ozadju. Imam sicer kakšno obdobje, ko malo pozabim in si recimo včasih tudi pozabim dati inzulin pred obrokom.

Urša: Se ti zdi, da je s črpalko vseeno malo bolj “carefree”? Kako bi opisala ta prehod iz penov na črpalko?

Zala: Tukaj sem imela jaz kar malo težav, zaradi sebe. Ko sem bila na penih, sem res pazila na prehrano, imela sem striktno prehrano in takoj, ko sem dobila črpalko, se mi zdi, da se je meni kar svet odprl, v smislu: “Zdaj pa jaz lahko jem.” V začetnem delu sem se malo preveč navadila na to. Ko sem zbolela in sem bila na penih, sem imela ob 7h zjutraj zajtrk, ob 10h malico, ob 13h kosilo, ob 16h malico… Vse je bilo na minuto, zahvaljujoč mami. Ko pa dobiš črpalko, je vse bolj na "easy". Lahko si bolj sproščen in ni več tistega: tega ne smem več jesti… Zdaj si dam malo več inzulina in upam na najboljše. Sem pa ugotovila, da je veliko lažje, če so obroki urejeni in ob uri, da ne postaneš lačen in potem poješ preveč.

Urša: Kdo bi rekla, da ti je v vsem tem procesu, od začetkov, prilagajanja, treningov s sladkorno in ostalo, najbolj stal ob strani?

Zala: Najbolj seveda starši. To je prvo mesto. Brez njih res ne vem kako bi šla čez vse to. Mogoče je bilo tudi razlog, da sem jaz diagnozo tako lepo sprejela, ker so oni veliko breme prevzeli nase. Vse so mi kuhali, vse so imeli pod nadzorom. Potem nočno merjenje, kot sem že omenila, nekaj let so bili brez spanca, dokler nisem dobila črpalke. Pa tudi pri motivaciji - od nekdaj so res verjeli vame, od takrat naprej pa še toliko bolj. Ko že sam dvomiš vase, so bili oni tisti, ki so me spodbudili. “Če je do zdaj vse to ratalo, druge, kot da še enktrat, ni…” Brez njih "no way", da bi kamorkoli prišla. Cela družina v bistvu. Pa tudi atletska ekipa. Predvsem trener, se mi zdi da zelo lepo skrbi zame, kar se tiče sladkorne. Tudi njega to zanima in zelo dobro pozna. Predvsem pa, želi razumeti. Moram pa tu dodati tudi Novo Nordisk, ki je moj sponzor in me podpira tako na treningih kot tekmah, za kar sem neizmerno hvaležna. 

Na tekmah Zala črpa moč v internih ciljih in premaguje sama sebe.

Sporočilo vsem diabetikom in sebi

Urša: Zala, če bi imela priložnost povedati en nasvet vsem sladkornim bolnikom, kaj bi to bilo?

Zala: Joj joj (smeh), kaj bi jim priporočila? Mogoče prvo to, da ne preveč komplicirati pri sami sladkorni bolezni. Se mi zdi, da se na koncu nabere preveč stvari, ki imajo vpliv nate, ti pa nimaš vpliv na njih. Mogoče to, skrbeti zase in nikoli ne obupati nad svojimi sanjami. Ob kakšni diagnozi nekateri ljudje tudi obupajo. Saj ne rečem, je vsekakor šok in si zaradi tega malo drugačen in vpliva na tvoje zdravje in ne veš točno, kako se soočiti, ampak sladkorna je vseeno takšna, da se jo da zelo lepo “hendlat”. Vztrajati pri vsem, kar te veseli in kar si želiš doseči, ker definitivno se da. Je pa res zdravje vedno na prvem mestu.

Urša: Kako pa ti poskrbiš zase?

Zala: Nisem preveč dobra v tem, da bi skrbela zase. Raje skrbim za druge kot pa zase. Ampak ja, to pomeni čim lepše sladkorje, to je res na prvem mestu. Vzet si čas zase, takrat ko ga rabim. Sprehodi in počivanje, to mi največ pomeni. Da grem lahko sama na dolg sprehod ali pa na fitness, da malo odklopim vse skupaj. V obdobjih, ko rabim mir in ko sem pod stresom, sem rada sama. Da grem lahko sama s seboj čez in predelam.

V naravi, sama s seboj, Zala najde sprostitev.

Urša: Se ti mogoče zdi, da vas je, kot družino, tvoja sladkorna še bolj povezala?

Zala: Ja, zelo. Že tako smo zelo povezani, ampak takrat je bila pa še pika na i, da smo se lahko še tisto, kar je bilo možno, dodatno povezali. Veliko smo bili skupaj in skrbeli za sladkorje. Na začetku smo pred kosilom vsi izmerili sladkor in potem še enkrat po kosilu in skupaj preverjali, kaj se dogaja pri vsakemu. Lepo funkcioniramo. To imam res srečo in sem neizmerno hvaležna, ne vem kaj bi si lahko še lepšega želela v življenju, kot to…

Urša: Prav zažariš, ko pripoveduješ o svoji družini, kakšna lepa popotnica je to, za celo življenje. Kako vidiš svojo prihodnost, kaj si želiš?

Zala: Zdajle je vse, kar imam v glavi in bi si želela, da čim hitreje dokončam “faks”. Da čim prej začnem delati, to res prav komaj čakam. Rada bi postala zdravnica, rada bi začela delati to, kar me veseli. Vztrajati v atletiki, to mi je postala zelo visoka prioriteta, da mogoče še kdaj kaj pametnega odtečem, kot včasih. To so bolj trenutne želje, ki so usmerjene na sedaj.

Urša: V pogovoru nisva še nič omenili, tvojih atletskih uspehov, kateri so bili tvoji največji uspehi?

Zala: Kot mladinka sem imela nekaj državnih rekordov, bila sem na olimpijskem festivalu EU mladine, enkrat četrta, enkrat sedma, 2x sem bila balkanska prvakinja v dvorani. To je bila bolj ali manj mladinska oz pionirska konkurenca. Medalj pa ne zbiram, saj mi veliko več pomeni notranje zadovoljstvo ob rezultatu.

Urša: Krasni uspehi, vse čestitke! Zala, za konec še vprašanje, kaj te najbolj osreči?

Zala: Hmm, res dobro vprašanje. Ko dosežem nekaj, kar meni veliko pomeni. Ko dosežem nekaj zase in nihče drug ne ve. To mi je največ vredno. Najlepše stvari najraje tudi zadržim zase. Mogoče še z družino podelim. Ko si postavim specifični interni cilj in ga dosežem, se mi zdi, da sem na vrhu sveta…

Urša: Zala, najlepša hvala za navdih, ki sije tako iz tvojih sporočil, predvsem pa tvojih dejanj! Želim ti vso srečo pri dokončanju študija medicine in se že veselim, da te bomo lahko pozdravili kot zdravnico, ki bo s svojimi izkušnjami in znanjem spreminjala življenja. Seveda pa ti ob tem želim tudi veliko novih tekaških uspehov in notranjih zmag! Hvala še enkrat in srečno na tvoji poti!