Intervju: Jana Klavs, nacionalna koordinatorica edukacije pri Zbornici zdravstvene nege

Jana Klavs, nacionalna koordinatorica edukacije pri Zbornici zdravstvene nege

Jana Klavs, medicinska sestra edukatorka, nacionalna koordinatorica edukacije pri Zbornici zdravstvene nege, je sogovornica, ki sladkorne bolezni ne obravnava zgolj kot bolezen, temveč kot priložnost za celostno osebnostno rast. V pogovoru z njo smo se dotaknili pomena edukacije, psihosocialnih vidikov bolezni in vloge, ki jo ima zdravstvena nega v sodobnem zdravstvenem sistemu.

Urša: Gospa Klavs, najprej hvala, ker ste si vzeli čas za nas. Veselim se tega pogovora in vseh pomembnih tem, ki jih bova naslovili. Začeli bova bolj lahkotno, namreč, zanima me, kako vas je vaša pot pripeljala na področje obravnave sladkorne bolezni?

Jana Klavs: Hvala tudi vam za povabilo. Sama sem v zdravstveni negi pravzaprav že desetletja, čeprav se v resnici ne počutim tako “stara”, kot ta leta govorijo. Moja življenjska pot me je sprva kot pripravnico, po končani fakulteti za medicinske sestre, vodila na Inštitut za rehabilitacijo. Tam sem spoznala sladkorno bolezen iz popolnoma drugega, neizprosnega vidika. Na oddelku za amputacije sem videla, do kam lahko sladkorna bolezen človeka v resnici pripelje.

To me je najbolj spodbudilo, da sem začela misli usmerjati v to, kaj vse lahko naredimo mi: zdravstvena nega, medicina in seveda država zato, da sladkorna bolezen ne bi pustila takšnih posledic. Ključno se mi je zdelo zgodnje odkrivanje.

Potem sem se vpisala še na andragogiko, saj mi je bilo poučevanje odraslih, komuniciranje in svetovanje vedno zelo blizu. Zadnjih dvajset let delam v UKC Ljubljana, na Kliničnem oddelku za ambulantno diabetološko dejavnost, kjer opravljam poklic edukatorice s specialnimi znanji za osebe s sladkorno boleznijo.

Urša: Znanje iz zdravstvene in nadgradnja z andragogiko je kombinacija za delo, ki je močno usmerjeno v pacienta. Kako je prišlo do prepoznavanja vloge edukatorjev kot ključnega člena v obravnavi sladkorne bolezni?

Jana Klavs: Že na začetku me je doc. dr. Marko Medvešček, eden mojih vplivnih mentorjev, spodbudil k razmišljanju, da naše delovanje znotraj ambulante predstavlja samo en košček poslanstva. Dobro se spomnim leta 2006, ko je Avstrija predsedovala EU in smo se s strokovnjaki z Ministrstva za zdravje pridružili strateškemu sestanku, kjer se je začel pripravljati Nacionalni program obvladovanja sladkorne bolezni.

Kmalu se nam je pridružila še dr. Jelka Zaletel, diabetologinja iz Kliničnega centra.

Skupaj smo prišli do ugotovitve, da smo edukatorice strokovnjaki za svoje področje, diabetologi za svoje, in da ne moremo eden brez drugega. Če želimo biti uspešni, moramo aktivnosti načrtovati skupaj z vsemi partnerji.

Ta vloga s poudarkom na skrbi za pacienta se je hitro razvijala, mogoče tudi zaradi bližine, ki ga imamo v genih predvsem mame in tudi medicinske sestre. Jaz včasih rečem, da izhaja iz jame, še iz prazgodovine. Zdravstvena nega oziroma 'Care' izhaja iz tiste topline in intuicije, ki jo imamo do soljudi. Ta skrb, ko čutiš, da s človekom nekaj ni v redu in se mu znaš ustrezno približati ter, da znaš prevajati medicinski jezik na zanj domač jezik. Kar pove zdravnik, poveš v jeziku, ki ga človek resnično razume. To je zanj osvobajajoča priložnost, da bolezen spozna na njemu bolj poljuden način.

Urša: Zelo se čuti, koliko vam je pomembno, da človek informacije ne le sliši, temveč jih sprejme, razume in zna z njimi čim bolje poskrbeti zase. To je res lepo poslanstvo. V tem kontekstu tudi vprašanje, katere so največje spremembe, ali morda vpogledi, ki jih opazite pri ljudeh?

Jana Klavs: Dlje časa ko si v tem poklicu, bolj ugotavljaš, kako malo veš in koliko stvari vpliva na izid zdravljenja. Vedno bolj se mi zdi, da bolezen ni samo ovira, ampak tudi priložnost.

Priložnost, ker te telo opozori, da je treba mogoče kakšno stvar pri sebi začeti delati drugače. Seveda je velika razlika med sladkorno boleznijo tipa 1 in sladkorno boleznijo tipa 2. Pri otroku (tip 1) ne moremo govoriti o spremembi življenjskega sloga, kot to lahko pri odraslih (tip 2), kjer je moje primarno področje. Gre za to, kako prebuditi zavedanje, da se naučiš živeti z boleznijo, saj je pozdraviti zaenkrat ne moremo.

Eden od sloganov, ki sem ga pomagala oblikovati za državni program, je tudi: Sladkorna bolezen ne izbira. To je ključno. Obstaja mit, da sladkorno bolezen tipa 2 dobiš zaradi neustreznega življenjskega sloga. Mi pa vemo, da neustrezen življenjski slog samo pospeši razvoj, zagotovo pa ni edini dejavnik, ki vpliva na razvoj bolezni. Zato moramo biti pri osebah, ki imajo zdrav življenjski slog in so kljub temu na poti do diagnoze (ali pa že imajo potrjeno sladkorno bolezen tipa 2), še toliko večji umetniki.

Pri veliki večini, ki zbolijo, pa bolezen pove: treba se je ustaviti. Ampak le, če imajo dovolj radi sami sebe. Največkrat je to ravno najbolj aktivna populacija, od 30. do 50. leta, ki je na vrhuncu kariere in si daljše bolniške odsotnosti niti ne more privoščiti. Ko pride težava, recimo zaradi čezmernega nočnega uriniranja in jim zdravnik pove, da gre za sladkorno bolezen, so se nekateri sposobni ustaviti. Drugi pa se zataknejo v fazi sprejemanja in ves čas iščejo čarobno palčko. Kaj mi lahko pomaga, da bom bolezen nadzoroval brez mojega večjega vložka, tako časovnega kot tudi fizičnega.

Urša: Najbrž večinoma najprej najraje posežemo po bližnjicah. Kako pa vidite ravnovesje med zdravili in spremembo življenjskega sloga, zlasti v luči tega "manjšega vložka"?

Jana Klavs: Farmacija v zadnjih letih je res pripomogla, da drugače gledamo na zdravljenje debelosti. Ampak nekateri to vidijo preveč enostransko. Zdravilo je veliko lažje pojesti, kot pa iti za pol ure ven na sprehod. Za hojo si moraš vzeti čas, moraš biti dovolj samozavesten, sploh če hodiš sam ali pa če živiš v ruralnem okolju, kjer ponekod še vedno velja stereotip, da je sprehajalec “lenuh”: "Nimaš nobenega drugega dela, kot da se sprehajaš?"

Predstavljajte si 40-letnega Florjana, obrtnika, ki ga je sram iti popoldne malo hoditi! Ravno take pogovore imamo na naših svetovanjih, ki jim rečemo edukacija. V naših programih, v katerih imamo vključenih hkrati 5 do 8 oseb, je lažje najti idola, s katerim se lahko poistovetiš.

Edukatorji smo tisti, ki vodimo in usmerjamo pogovor. Kajti, če naenkrat dobiš (pre)veliko idej za spremembe, se to najverjetneje ne bo dobro izšlo. Zato se skupaj pogovorimo o tem, katera bo tista trajna sprememba, ki jo bo oseba skušala uvesti v naslednjih mesecih. Vedno znova opozarjamo: sladkorna bolezen ni nastala iz včeraj na danes, ampak v letih in letih. Zato so za uvedbo sprememb prav tako potrebna leta.

Urša: Kot vas poslušam, se mi zdi, da je izjemno velik poudarek na tem, da osebo razumete v celoti. Kljub temu, da poteka edukacija v skupinah, se skušate vsakemu posamezniku s sladkorno boleznijo toliko približati, da začutite, kje je jedro njegovega problema?

Jana Klavs: Teh problemov, zakaj sladkorna bolezen ni urejena, je zagotovo več kot sto. To so lahko čisto tehnične stvari. Nekdo se boji zbosti v prst in si ne meri krvnega sladkorja. Drugi se zbode, a se ne more soočiti s slabimi rezultati, ker se boji številk, ki jih bo pokazal aparat.

Že pri samokontroli in spremljanju krvnega sladkorja je obilica težav, ki jih je treba včasih prebrati med besedami. Pacienti namreč ne povedo tako direktno, kot vam jaz povem. Recimo na vprašanje, ali načrtujejo zdrave obroke ali zakaj ne jedo zelenjave, pogosto slišimo: "Veste, kako je hrana draga."

Ampak za tem “dragim” se skriva še kaj drugega. Recimo, da si izbirčen. Ker je kar sramotno za odraslega človeka reči, da zelenjave ne more videti.

Zelenjava, da največji volumen v želodcu, hkrati pa ima najmanj ogljikovih hidratov je pri sladkorni bolezni nepogrešljiva. In ko imaš sladkorno bolezen, je izjemno ugodno, da imaš rad vsaj nekaj vrst zelenjave. Pogosto vidim, da jim je to kar nerodno povedati: "Gospa, jaz pa zelenjave ne jem."

Urša: Kje je potem ključ, da se sprememba resnično zgodi?

Jana Klavs: Z razumom. Na voljo imamo vrsto didaktičnih pripomočkov, ki pomagajo pri razlagi, in skušamo delovati čim bolj izkustveno. Tako, da oseba čim lažje razume tudi informacije, ki ji niso blizu.

Recimo, na mizo postavimo plastične modele sadja in zelenjave. Pred 100 g zelenjave postavimo eno vrečkico sladkorja (5 g ogljikovih hidratov), pred eno srednje jabolko pa tri vrečke sladkorja (15 g ogljikovih hidratov). Jaz tukaj ponavadi nič ne govorim. Pustim, da njihovi možgani to najprej prežvečijo. Potem pogosto vprašajo: "Ali je tudi v jabolku dodan sladkor?" Seveda ne gre za dodani sladkor. Se pa iz tega vidi, da nimamo osnovne izobrazbe o hranilni vrednosti živil. In to se moraš nujno naučiti takrat, ko pride do bolezni. Včasih nam pacienti rečejo: "Gospa, vi bi to izobraževanje morali imeti v osnovnih šolah!"

Gre tudi za širši družbeni problem, neustrezna, procesirana prehrana in preveč enostavnih ogljikovih hidratov na krožniku. To je videno celo v bolnišnicah. V UKC Ljubljana smo pacientom ponudili zdravi zajtrk, proseno kašo z jabolkom, vendar se je ta zajtrk v 75 % vrnil nazaj v kuhinjo. Tukaj pa potem takoj pridemo do trajnostnega problema in odpadkov, ki jih želimo seveda zmanjšati.

Verjamem, da je to učenje zdravega prehranjevanja predvsem vzorec, ki ga pokažemo starši. Sama sem mama treh, že odraslih otrok, in iz svojih izkušenj lahko rečem, da je najboljše učenje vzor. Delo starša je, da večino dni v letu pokaže, kako je prav jesti. Pa tudi to, da je hrana samo en segment. Na primer, sladica po obroku je nekaj čisto drugega, če jo pojemo v gorski koči, kot pa če si le-to privoščimo v mirovanju doma na kavču, zato, ker ne vemo, kaj bi počeli.

Gre pa tudi za prelaganje odgovornosti na druge. Kot, da bi nekdo drug moral poskrbeti za nas. Ampak, kdo bo poskrbel za tebe, če ne boš sam?

Urša: Dotaknili sva se velikih tem. Sladkorna bolezen je bolezen, ki ne posega le v življenjski slog, temveč gre tu za družbeno problematiko?

Jana Klavs: Tako je, razvoj civilizacije gre v prid temu, da je človeku vse lažje, sedaj imamo električne skiroje in kolesa, tudi že surfe in kajte, in posledično manj gibanja. Vemo pa, da če ni spremembe življenjskega sloga, nobeno zdravilo ni učinkovito na dolgi rok.

Sladkorna bolezen je zares velika tema, kjer se pogovarjamo o načinu življenja. Kako živite doma, kakšen odnos imate? Ogromno se pogovarjamo o tem, koga imate v svoji bližini, da se mu lahko zaupate. Neredko so težave s starševstvom, ali pri generaciji, ki je v sendviču z majhnim otrokom in ostarelimi starši. Ali pa tudi mladi, ki so samski in še vedno živijo pri starših in rečejo: "Mama pač tako kuha." T. i. “hotel mama” je kar pogost. In če je imela mama sladkorno bolezen, in tudi babica, se ta vzorec kar vleče naprej.

Urša: Kaj mora oseba videti ali doživeti, da stvari zares vzame v svoje roke?

Jana Klavs: Mislim, da ga mora biti strah. Strah prebudi čustva in te naredi ponižnega. Na to ne vpliva izobrazba niti naš socialni krog. V strahu si čisto sam, in če je človeka strah, potem bo iskal načine, da strah prepreči.

Pri sladkorni bolezni (sploh pri tipu 2) gre ta ponižnost človeku v prid, da postane zelo odprt in notranje motiviran za edukacijo.

Včasih imamo tu osebo, ki ima sladkorno bolezen že deset let, pa o bolezni ne ve niti osnov. To pomeni, da verjetno nikoli tudi na Google ni vprašal, kaj je ta bolezen. Pogosto so to osebe, ki so živele v skupnosti s sladkorno boleznijo. Na primer sin, ki je vozil očeta spremljal v diabetološko ambulanto. Ko sladkorno bolezen odkrijemo pri sinu, reče: "Kaj se bom pa še novega naučil, saj je bil tudi oče diabetik." Tukaj je ključno spoznanje, da je vsaka zgodba, zgodba zase.

Urša: Poleg tega so tudi ves čas novosti in nova dognanja, do katerih je danes lažje priti, če si to dopustimo. Kaj bi priporočali vsem osebam s sladkorno boleznijo v Sloveniji?

Jana Klavs: To, da se imajo radi. Da vase in v načrtovanje vložijo vsaj kakšno uro na dan. To dejstvo ni nič drugačno kot za zdrave ljudi. In to ne pride samo po sebi. Treba se je organizirati in načrtovati.

Pa tudi to: da nikoli nisem toliko star, da se ne bi še kaj novega naučil.

Na primer naš program Tabletka, v katerega se tu in tam vključi tudi zdravnik z dolgoletno medicinsko izobrazbo in z na novo postavljeno diagnozo sladkorne bolezni. Ravno pred kratkim je udeleženec programa, zdravnik, povedal, da je v našem programu izvedel več glede priporočil o prehrani pri sladkorni bolezni, kot na medicinski fakulteti.

Če si osebe s sladkorno boleznijo dopustijo, če so dovolj radovedne do sebe (kljub "saj že vse vem"), in gredo v naš sistem edukacije, ki je zelo dobro zapeljan (ni preveč vsebine in je ni premalo), bo rezultat zagotovljen.

Programi so celostni in v povprečju trajajo tri mesece. V teh 10 do 12 urah imajo udeleženci možnost vprašati vse, kar jih zanima. V tem času tudi preizkusijo, kaj se zgodi, na primer, če pojedo joto ali pico, ali če gredo na sodišče, ali pa, kaj se zgodi, če se pojavi kakšna zdravstvena težava, kot je na primer vnetje. Trenirajo in se iz teh izkušenj največ naučijo.

Ta edukacija in pridobivanje znanja ter veščin je tisto, kar na koncu “proizvede” suverenega, samozavestnega Florjana, ki gre z veseljem ven, se z veseljem poveseli. Ni mu problem iti k vnukinji na rojstni dan, popiti kakšen kozarec vina in pojesti sladico. In iz tega sploh ne dela nekega problema.

Takoj ko v govoru slišim: "Tega ne smem, tistega ne morem, na rojstne dneve raje ne hodim," vem, da ta človek sodobne edukacije ni dal skozi. To me osebno kar malo zaboli, ker vidim, da je takšen človek ujet v nekem sistemu, ki si ga je naredil sam in si po nepotrebnem omejil svobodo.

Urša: Gospa Klavs, za konec me zanima še, se vam zdi, da je zdravje kot vrednota dovolj visoko pri ljudeh?

Jana Klavs: Zdrav življenjski slog pa pri veliki večini potrka na vest takrat, ko nimaš več zdravja. Ko dobiš prvo diagnozo. In če se dovolj ustrašiš, če se imaš dovolj rad, če imaš takšno skupnost, v kateri se čutiš prepoznanega, potrebnega... in če rad živiš, potem lahko vse spremeniš.

Vendar marsikdo že pri 40-ih reče: "Gospa, jaz sem že star," kar pomeni: "Jaz sem se že udal. Tablete mi napišite in pustite mi pri miru."

Mi navodil za uporabo človeškega telesa ne dobimo nikoli. Morda v osnovni šoli, ko jih otroci še ne znajo osmisliti. Medtem ko za najmanjši aparatek v Big Bangu dobimo debelo knjižico navodil v šestih jezikih. Ko dobiš otroka, ne dobiš nobenih navodil.

Moj končni nasvet je torej: imejte se radi, spoštujte svoje telo. In ker nas nihče ni opremil z navodili za uporabo človeškega telesa, si moramo ta navodila in to znanje, pridobiti sami. Če se imaš dovolj rad, potem boš za svoje zdravje in dobrobit naredil vse.

Urša: Gospa Klavs, hvala za ta izčrpen in hkrati inspirativen pogovor, poln praktičnih uvidov in nasvetov, ki poudarjajo pomen in moč lastne odgovornosti pri vodenju sladkorne bolezni. S celostnim pristopom, ki združuje edukacijo, psihosocialno podporo in vzpostavljanje notranje motivacije, postavljate trajnostne, človeku prijazne standarde v slovenski zdravstveni negi. Hvala in poklon za vaše delo.