Špela Skubic, mag. zdr. nege - senzorji za neprekinjeno merjenje glukoze in nova obzorja v obravnavi sladkorne bolezni

Špela Skubic, mag. zdr. nege, edukatorka.

Naša sogovornica, Špela Skubic, je strokovnjakinja z obilico praktičnih izkušenj pri vodenju oseb s sladkorno boleznijo. Kot edukatorka na Diabetološkem oddelku na Vrazovem trgu v Ljubljani, se vsakodnevno posveča edukaciji in opolnomočenju pacientov. V tem pogovoru nam bo Špela predstavila, kako so sodobni senzorji za neprekinjeno merjenje glukoze povsem spremenili obravnavo sladkorne bolezni.

Urša: Draga Špela, pozdravljeni in hvala, da ste si vzeli čas za nas. Ste oseba, ki ima zelo veliko neposrednih izkušenj s prakso in uporabo senzorjev za neprekinjeno merjenje glukoze pri ljudeh v Sloveniji. Preden smo jih imeli na voljo, smo se orientirali predvsem na posamezne meritve, kot sta meritev glukoze pred jedjo ali glikirani hemoglobin. Nam lahko iz prve roke poveste, kaj je tista največja sprememba, ki so jo senzorji prinesli v obravnavo sladkorne bolezni?

Špela Skubic: Hvala za povabilo. Senzorji so nam dobesedno odprli nova obzorja. Če smo prej sliko glikemije dobili z zamikom ali le v posameznih točkah, danes ugotavljamo, da imamo s senzorji vpogled v celotno dogajanje pri vsakem posamezniku. To je ključno tako za nas, strokovne delavce, kot tudi za osebe s sladkorno boleznijo. Če namreč veš, kaj vpliva na poraste ali padce  glikemije (sladkorja), se lahko naučiš ustrezno ukrepati.

Podatki s senzorskega sistema so lahko zelo povedni, tako da tista enkratna laboratorijska meritev ali celo glikirani hemoglobin (HbA1c) nimajo več takšne teže kot nekoč. Pod priporočenim HbA1c se namreč lahko skrivajo neodkrite hipoglikemije, ali pa je rezultat HbA1c navidezno idealen, kljub temu, da ima oseba čez dan zelo veliko variabilnost sladkorja, kar prav tako ni dobro. Senzorske meritve so zelo povedne, če le znamo z njimi ravnati.

Urša: Se sedaj na glikirani hemoglobin ne opirate več tako močno?

Špela Skubic: Seveda se še vedno opiramo, ker je to relevantna meritev, a pri ljudeh, ki uporabljajo senzor, skozi te meritve lahko izvemo veliko več. S senzorjem se najbolj realno vidi, kje je morebitna težava.

Prilagajanje terapije in opolnomočenje

Urša: Kakšne so glavne spremembe oziroma priložnosti, ki jih vidite zaradi vpogleda v podatke o sladkorjih skozi ves dan pri posamezniku?

Špela Skubic: Lažje sledimo vzorcem, ki jih imajo ljudje. Če želimo terapijo prilagoditi življenjskemu slogu, lahko s podatki senzorja hitro vidimo, kakšne so navade. Morda jedo zelo pozno zvečer ali si med rednim druženjem privoščijo prigrizek in zakaj bi jim to odvzeli, če jim veliko pomeni? Ko se takšna stvar ponavlja, vidimo vzorec in lahko ustrezno ukrepamo, prilagodimo terapijo ali motiviramo za uvedbo spremembe navad, da postane osebi vse skupaj bolj enostavno in izvedljivo, glikemija pa ostaja dobro urejena.

Zelo zanimiv vpogled, ki ga senzor omogoča, je ta, da včasih opazimo, da so ljudje predozirani z inzulinom. Posledično se borijo s hipoglikemijami, te rešujejo z dodatnim vnosom sladkega in potem več jedo, se redijo, sladkorji pa so bolj nestabilni. Če bi zmanjšali odmerke, ne bi bilo hitrih padcev in visokih dvigov, dosegli bi manjšo variabilnost, bolj stabilne sladkorje in manj napadov lakote. S senzorji so se nam v resnici odprle vse te nove razsežnosti in priložnosti, da se terapija res prilagodi osebi sami.

Urša: Se ljudje na to novo količino podatkov in stalen vpogled hitro navadijo, ali prinaša to tudi kakšne izzive?

Špela Skubic: Imamo različne ljudi. Nekateri si blazno želijo senzor, so dojemljivi in dobro ukrepajo. Spet drugi možnosti senzorja ne zmorejo, ne znajo ali nočejo izkoristiti v celoti in ga uporabljajo minimalno ali celo premalo. Imamo pa tudi tiste, ki se ga praktično bojijo, ker je ta vpogled vedno prisoten in se bojijo te nenehne kontrole.

Pojavi se lahko tudi problem, ko svojci želijo nadzor nad osebo s sladkorno, bodisi starostnikom ali otrokom, kar seveda počnejo z dobrimi nameni, a neposredno se tu izvajajo tudi pritiski, kot na primer »Zakaj si to pojedel?«. Tiste, ki se bojijo, poskušamo razbremeniti, korak za korakom. Načeloma pa velja, da ko enkrat poskusijo, večinoma na senzorju tudi ostanejo in si ne premislijo. So pa tu in tam izjeme, ki ga ne želijo zaradi estetike, npr. poleti na morju, takrat pa jim svetujemo, da ga namestijo na trebuh ali si ga zakrijejo z obližem.

Glavni razlogi za uporabo in premagovanje strahu

Urša: Za ljudi, ki senzor poskusijo in ostanejo pri uporabi, kateri so glavni razlogi, da si ne premislijo?

Špela Skubic: Najpogostejši razlog, ki ga povedo, je ta, da se jim odvzame bolečina, saj se ni treba več zbadati. Druga ključna stvar je, da imajo vedno in povsod vpogled v to, ali sladkor narašča ali pada, ter v trenutno stanje glikemije. Opolnomočeni uporabniki z uporabo teh podatkov in alrmov, ki jih senzorji omogočajo, preprečijo hipoglikemije in zmanjšajo hiperglikemije.

Ker jim je hipoglikemija blazno neprijetna, jim možnost preprečitve izjemno izboljša kvaliteto življenja in odvzame veliko breme, zato jih zelo veliko prepričamo s tem, da lahko uspešno preprečujejo hipoglikemije z uporabo alarmov.

Urša: Tudi v praksi opazite, da je teh dogodkov hipoglikemij dejansko manj?

Špela Skubic: Manj jih je, ker jih uspešno razdelamo (poiščemo njihove prave vzroke), kar pomeni, da jih lahko s tem razumevanjem kasneje tudi preprečujemo. Je pa glede hipoglikemij izziv še ta, da se morajo osebe naučiti prepoznavati tudi lažne hipoglikemije, ki so lahko posledica pritiska na senzor ali dehidracije. Za takšne primere morajo biti ozaveščeni in poučeni, da ne skočijo samo na številko, ampak da še vedno znajo ustrezno ukrepati.

Edukacija in "aha momenti"

Urša: Kako lahko oseba s sladkorno boleznijo pride do ustrezne edukacije pri vas in kaj so t.i. 'aha momenti', ki se zgodijo pri ljudeh, ko gredo skozi edukacijo?

Špela Skubic: Na edukacijo napoti diabetolog. Želimo si, da bi vse osebe s sladkorno boleznijo po vsej Sloveniji imele enako dostopnost do strukturirane edukacije. To se mi zdi najboljši doprinos za osebe s sladkorno boleznijo in za nas, saj s tem vplivamo na zmanjševanje zapletov, kar je naš osnovni cilj, ki ga zasledujemo.

Eden od največjih »aha momentov« pa je zagotovo samokontrola. Ljudje še vedno živijo z nekaterimi miti (npr. samo črn kruh lahko jem), ki jih nato skupaj teoretično “podiramo”.

Nato pa ljudi spodbudimo, da nekaj dni merijo krvni sladkor pred in dve uri po obroku (ali z uporabo senzorja), saj želimo, da testirajo sami sebe in lastne navade. Ko na sebi vidiš, kako na tvojo glikemijo vpliva sladica, če jo poješ namesto malice, ali pa, če se po obroku usedeš na kavč v primerjavi s tem, da greš za 15 minut nekaj aktivno početi, temu najbolj verjamejo. Spodbujamo jih, da testirajo na sebi in preizkušajo, saj vidimo, da se tako največ naučijo.

Urša: Lahko že en sam senzor naredi razliko?

Špela Skubic: Lahko, seveda, predvsem pri osebah, ki se zdravijo s tableti. Včasih, ko se osebe odločijo, pravzaprav potrebujejo le en senzor, da se ponovno “spravijo v red”. Na primer, ko pridejo z dopusta in se ne morejo otresti počitniških navad, jim senzor pri tem lahko pomaga. Tudi novo odkrite osebe s sladkorno so zelo motivirane in če jih na začetku spodbudimo za ustrezno  samokontrolo, smo lahko veliko uspešnejši, kot pa v primerih, ko je razvito že neko zatečeno stanje.

Urša: So ti vpogledi in spremenjen življenjski slog, ki ga omogočajo senzorji, že privedli tudi do zmanjšanja terapij?

Špela Skubic: Da, vsekakor. Še posebej pri ljudeh s sladkorno tipa 2 beležimo primere, ko z ustrezno edukacijo in samokontrolo terapijo znižamo ali redko celo opustimo. Imeli smo že primere, ko osebe nismo prevedli iz bolusne (inzulin 1x dnevno) na intenzivirano inzulinsko terapijo (inzulin 4x dnevno), ker je oseba z uporabo senzorja, v kratkem času pred uvedbo intenzivirane terapije toliko spremenila življenjski stil, da to v danem trenutku ni bilo potrebno. To je res krasen rezultat!

Vendar pa je pri tem nujna podpora edukatorja in/ali zdravnika. Večina naše populacije s sladkorno boleznijo tipa 2 so starejše osebe in če jim damo »Ferrarija« (senzor), ga še vedno uporabljajo kot »kolo«, ker sami ne znajo ovrednotiti vseh podatkov. Zato je smiselno, da ostanejo v stiku z edukatorjem, da si znajo rezultate razložiti in pravilno ukrepati. Ravno to je tisti moment, pri katerem pomagamo edukatorji, da znajo ljudje na podlagi podatkov pravilno ukrepati.

Izbira senzorja in fleksibilnost

Urša: Ponudba senzorjev v Sloveniji se širi. Kako bi svetovali osebi, ki se prvič odloča, kako zase izbrati senzor za neprekinjeno merjenje glukoze?

Špela Skubic: Najprej se pogovorimo o tem, ali uporabljajo pametni telefon. Če ga, imajo več možnosti, saj so vsi senzorji na slovenskem tržišču povezljivi z mobilno aplikacijo. Če ga ne uporabljajo, za njih ostaneta samo dve izbiri, ki imata sprejemnik oziroma čitalnik.

Drugi dejavniki so dolžina trajanja (10, 14, 15 dni) in mesto namestitve (nadlaket, pas).

Oseba se lažje odloči, ko dobi pregled teh osnovnih karakteristik. Je pa krasno, da lahko zdaj vsake 3 mesece ob prevzemu nove zaloge senzorjev za neprekinjeno merjenje glukoze preizkusijo drug senzor. Novost pa je tudi ta, da lahko ob prevzemu nove zaloge senzorjev za 3 mesece, to storijo na katerikoli lokaciji in niso več vezani na isto lokacijo, kot je bila praksa do sedaj.

Podrobneje o senzorju za neprekinjeno merjenje glukoze Sibionics

Urša: Če ostaneva še malo pri izbiri, pravite, da je izbira senzorjev vedno večja in da se uporabniki lahko zdaj odločajo med različnimi proizvajalci. Med senzorji, ki so na trgu že dlje časa je tudi Sibionics. Kakšne so vaše izkušnje in ključne lastnosti, ki jih opažate pri tem senzorju?

Špela Skubic: Sibionics je prišel kmalu za prvimi na trg in bil zelo dostopen, tisti, ki ga uporabljajo povedo, da je dobro nosljiv, primerljiv z drugimi. Nosi se 14 dni in je primeren tudi za otroke nad tremi leti. Osebno se mi zdi doprinos, da je zraven priložen dodaten obliž, kar nekaterim uporabnikom veliko pomeni.

Kar se tiče nas, zdravstvenih strokovnjakov, ima Sibionics tudi prijazno platformo, preko katere lahko na daljavo spremljamo osebe s sladkorno boleznijo. Le ta je v pomoč tudi osebam s sladkorno boleznijo, saj je možen posvet na daljavo z zdravstvenim timom ob preglednih podatkih glikemij.

Urša: Kaj pa podpora in odziv na tehnične težave? To je tudi pomemben vidik vsakega senzorja.

Špela Skubic: Uporabnike vedno spodbujamo, da prijavljajo napake, na katere naletijo. Le v  koliko jih prijavljajo, lahko pride do izboljšav. Pri Sibionicsu moram reči, da so odzivi lepi. Njihova podpora je hitra, so slišani in v primeru težav s senzorjem vedno dobijo nov senzor. Poleg tega pa nudijo tudi prvi posvet ali pomoč pri namestitvi, če se obrnejo na njihove zastopnike. To je za marsikoga, ki se prvič odloča za senzor, zelo velik plus.

Opomba: Osebno sem ga preizkusila tudi sama, vendar je pri osebah, ki nimamo sladkorne, malo drugače, saj so naši rezultati včasih lahko bolj "piskajoči" v območjih hipoglikemije. Drugače pa je zelo prijazen, tudi aplikacija je enostavna in pregledna za uporabo.

Urša: Katero največjo prednost ali razliko bi izpostavili pri Sibionicsu?

Špela Skubic: Morda bi izpostavila prvi posvet ter možnost namestitve senzorja pri zastopniku. Na voljo imajo tudi dostopne vsebine preko spleta o vplivu hrane in podobno.

Samozavest in končni nasvet

Urša: Bi torej rekli, da z uporabo senzorjev ljudje lažje dosežejo občutek, da lahko sami nadzirajo svojo glikemijo in prevzamejo vajeti v svoje roke?

Špela Skubic: Ja, lažje, vsekakor. Smo si pa ljudje različni, saj si nekateri ljudje tega neprekinjenega vpogleda v številke ne želijo in jih je strah. A za večino tistih, ki so sposobni ukrepati in imajo moč za spremembo, je senzor res zelo močno orodje.

Rezultati so veliko boljši, zadovoljstvo je večje, z njim pa pride tudi samopotrditev. Sam sebi lahko dokažeš in potrdiš, da si v redu, da delaš “okej” in da imaš urejeno glikemijo. To marsikomu da nov zagon in zalet.

Vedno pa tudi povemo, da se vsakemu zgodi, da lahko kdaj »pade« ali klecne. Senzor ti mora pri tem pomagati, da se hitro pobereš, greš naprej in se učiš. Dobro je tudi, da se “stestiraš” v različnih okoliščinah, na primer, ko greš na zabavo, ko popustiš ali si na dopustu. Sladkorne bolezni namreč ne moreš odložiti na nočno omarico. In če osebe tudi v tem smislu educiramo, jim s tem odvzamemo eno veliko breme.

Urša: Torej se izboljšanje kaže tudi na ravni psihičnega počutja in samozavesti?

Špela Skubic: Absolutno. Ko enkrat vidiš, da zmoreš in da lahko vplivaš na svojo glikemijo, mislim, da greš lahko samo še naprej.

Prav tako pa senzor odvzame ogromno breme tistim, ki imajo velik strah pred hipoglikemijo. Ni malo ljudi, ki ne morejo dosegati ciljnih vrednosti glikemije ravno zaradi tega močnega strahu. Saj ne, da ne bi želeli, ampak, ker so imeli enkrat ali dvakrat res slabo izkušnjo s hipoglikemijo, se tako ne želijo nikoli več počutiti in so potem raje na krvnem sladkorju 9 mmol/L ali 10 mmol/L, kot pa, da bi se spustili na 5 mmol/L do 7 mmol/L pred obroki. S senzorjem se ta strah postopoma zmanjšuje, če mu le zaupajo.

Urša: Sladkorna bolezen je specifična tudi glede določanja odmerkov terapije, zlasti pri odmerjanju inzulina. Ne le vsakodnevno, ampak pred vsakim obrokom. Tukaj so senzorji najbrž prav tako pomagali narediti preskok v opolnomočenju oseb?

Špela Skubic: Res je. Inzulin je rešitev, brez njega ni preživetja, a je odmerjanje nekoliko kompleksnejše kot jemanje ene tablete zjutraj in zvečer po navodilu zdravnika.

Oseba se mora sama odločati. Prej, ko so ljudje merili 4-krat dnevno, niso imeli uvida, kaj se vmes dogaja. Morda so pojedli nekaj zelo sladkega, izmerili dve uri kasneje, in se pohvalili: »Super, meni to sploh ne dvigne sladkorja!« A hitrega skoka in padca vmes niso zaznali. Morda so ga občutili na počutju, pa ga niso znali razložiti. Zdaj pa ga vidijo v številki in na grafu. Z novimi vpogledi tudi vidijo, kako stabilni sladkorji vplivajo na počutje in kaj naredi zelo variabilen sladkor, ki človeka utrudi. Senzor je v pomoč in pokaže sliko, odločati pa se morajo sami.

Urša: Draga Špela, ogromno koristnih in praktičnih informacij ste delili z nami v tem pogovoru, kaj bi za konec priporočili vsem osebam s sladkorno boleznijo?

Špela Skubic: Vsekakor svetujem uporabo senzorja vsem, tudi novoodkritim, da dobijo neprekinjen vpogled v svojo glikemijo. Za nekoga je dovolj že en senzor, s katerim lahko res veliko pridobijo, če veliko eksperimentirajo in vestno beležijo. Iz tega se lahko ogromno naučijo.

Več ko bomo o tem govorili, tudi z osebami, ki jim senzor še ne pripada, bolj jih bomo ozavestili in prej se bodo odločili za samokontrolo. Pri sladkorni tipa 2 imamo velik bazen ljudi, pri katerih se da ukrepati veliko prej, kot da čakamo do zadnjega.

Hvala, ker na Čisti 5ki to delate za vse osebe s sladkorno boleznijo. Več ko bomo o teh temah govorili, bolje je. Ljudi s sladkorno boleznijo je vedno več in ozaveščanje je nujno. Če se bomo o tem pogovarjali, smo zagotovo na dobri poti. Hvala, Čista 5ka!

Urša: Najlepša zahvala tudi vam, Špela Skubic, za delitev vseh praktičnih izkušenj in dragocenega znanja, ki izhaja iz vašega vsakodnevnega dela. Prepričana sem, da bo ta pogovor mnogim bralcem pomagal razumeti moč senzorjev za neprekinjeno merjenje glukoze in jim dal motivacijo, da poizkusijo s samokontrolo. Prav tako pa lahko spodbudi nov zagon za vse osebe s sladkorno boleznijo, da testirajo odzive svojega telesa in se učijo, kaj jim ustreza bolj in kaj manj, saj so takšni vpogledi največji zaklad, ki ga lahko uporabimo za še bolj učinkovito vodenje sladkorne bolezni.

Hvala za vaše delo ter vso pomoč in podporo, ki jo nudite osebam s sladkorno boleznijo.