Življenje z diabetesom: David Rossi

David Rossi

Davida Rossija že skoraj deset let spremlja diagnoza sladkorna bolezen tipa 2. Njegova pot je zgodba o disciplini, sprejemanju in popolni preobrazbi življenjskega sloga. Po začetnem šoku ob diagnozi, ko so bile njegove vrednosti krvnega sladkorja izjemno visoke, se je David zavedal resnosti situacije in se odločil za korenite spremembe. S pomočjo sprememb in tehnologije CGM, mu je uspelo izboljšati HbA1c iz 9% na 6.1%.

Davidovo življenje je danes veliko bolj organizirano in aktivno, njegova največja motivacija pa sta njegova družina in želja po dolgem in zdravem življenju.

Začetki in soočenje z diagnozo

Urša: David, hvala lepa, da si si vzel čas za ta pogovor. Začniva na začetku. Kako se spominjaš tistega obdobja, ko si izvedel za diagnozo? Kaj se je takrat dogajalo?

David: Zelo dobro se spomnim. Bilo je skoraj deset let nazaj. Začelo se je s tem, da sem bil izjemno žejen. Posledično sem ves čas pil in hodil na stranišče. Opazil sem tudi, da sem kar precej shujšal v pasu in da sem bil nenehno utrujen. Takrat sem še igral v glasbeni skupini s prijatelji in vsak nastop mi je bil izziv; na koncu sem bil čisto izčrpan. To me je spodbudilo, da sem obiskal osebno zdravnico in takoj dobil nujno napotnico za urgentni center.

Tam se je zares začela "štala". Sestra mi je izmerila sladkor in imel sem kar 32 mmol/L! Spomnim se, da me je vprašala, kako sploh lahko stojim na nogah. Bil sem tam približno dve uri, dobil sem inzulin in sladkor je padel na 4.5 mmol/L. Takrat sem doživel hud padec, bil sem v hipoglikemiji, treslo me je in zeblo. Bilo je res katastrofa. Moje telo se je namreč že navadilo na te izjemno visoke vrednosti.

Urša: To je bil zagotovo šok za telo. Koliko časa si potreboval, da si sprejel to novo realnost?

David: Mene je to popolnoma šokiralo. Potreboval sem kakšna dva do tri mesece, da sem sploh sprejel diagnozo. Vse se je moralo spremeniti.

Prehod na inzulin in življenjske spremembe

Urša: Kako je potekal tvoj protokol zdravljenja? Si imel najprej tablete, ali že takoj inzulin? Je bilo to obdobje zahtevno?

David: Ja, po prvem pregledu pri diabetologinji, dr. Niki Furer, sem začel jemati tablete. Kar dolgo časa je trajalo in preizkusil sem različne terapije, a na koncu se je izkazalo, da ne bo šlo. Pred približno dvema letoma sem nato dobil nočni inzulin, kar je bil zame preboj. Jutranji sladkorji so takoj padli iz 12-14 mmol/L na 4-5 mmol/L. Zdaj, od aprila, pa imam tudi dnevni inzulin in sem tablete opustil.

Urša: Prehod na inzulin je najbrž prinesel večjo urejenost, posledično pa tudi spremembe pri merjenju sladkorja, kajne?

David: Res je. S tabletami sem meril sladkor z lističi 2-3 krat dnevno in brezplačno mi ni pripadalo nič. Zdaj, ko sem na dveh inzulin, pa mi pripadajo senzorji in testni lističi. Odkar imam dva inzulina, se je sladkor res izboljšal; iz povprečja 9% sem zdaj prišel na 6.1%. Ampak poudariti moram, da je veliko odvisno od nas. Treba je biti discipliniran, vedeti, kdaj in koliko jesti, se gibati in piti veliko vode.

Urša: Omenil si disciplino. Kaj so bile največje spremembe glede na tvoje življenje prej?

David: Popolnoma sem spremenil vse, še posebej na področju prehrane. Nikoli sicer nisem bil ljubitelj sladkarij, a sem ukinil vsa kalorična živila, kot so balkanska hrana, krompiruša, pice, kebabi in hamburgerji. Na začetku me je grabila panika, nisem vedel, kaj lahko jem in koliko. Potem pa sem se počasi naučil, da telo potrebuje vse, a v zmernih količinah. Nikoli se nisem držal stroge diete, ampak sem se usmeril v uravnoteženo prehrano.

Urša: Kaj pa praznični čas, je bilo v tem obdobju treba bolj paziti, ti je to predstavljalo izziv?

David: Joj, res je. Še posebej se spomnim letošnje velike noči, ko sem pojedel košček potice in je sladkor takoj skočil na 14 mmol/L. Telo mi je takoj dalo vedeti, da to ni zanj.

Urša: Če pogledava na prehrano, obstaja kakšno živilo, ki ti še vedno povzroča težave?

David: Ja, to sta predvsem riž in njoki. Riž sem kar “skenslal”, ga sploh ne jem več, saj mi je noro dvignil sladkor in sem rabil veliko časa, da sem ga spravil v normalne vrednosti. Prav tako potica in gibanica. To je tudi… “ojoj”, raje se temu izognem. Zdaj teh živil raje sploh ne jem, ker vem, da se bom potem slabo počutil in se mi ne zdi vredno, da delam takšno škodo telesu.

Tehnologija kot olajšanje

Urša: Najbrž je bila ena od večjih prelomnic tudi ta, da si moral začeti sam vbrizgavati inzulin?

David: To je bil zame največji izziv, ker me je bilo strah "špikanja". Bal sem se, da bi mi igla ostala notri. K sreči imam super ženo in me je sprva špikala ona. Ko pa sem prešel na dnevni inzulin, sem se zavedal, da to ne bo šlo več, saj ni vedno ob meni. Moral sem se naučiti sam. Zdaj sem se navadil in je vse v redu, v stegno špikam 1x dnevno nočni inzulin, v trebuh pa 3x na dan dnevni inzulin in cukri so se bistveno izboljšali.

Urša: Zdaj najbrž uporabljaš tudi senzor, ti je v veliko pomoč?

David: Senzorji so meni spremenili življenje, saj imam sedaj lahko sladkor ves čas pod kontrolo in imam nastavljene alarme. Uvajanje ni bilo težko, uporaba je zelo enostavna. Sibionic senzor, ki mi je najbolj ustrezal, uporabljam izključno preko telefona, kar mi omogoča stalen vpogled v celoten dan. Z njim sem zelo zadovoljen, saj se mi še nobeden ni odlepil ali odpovedal.

Za Davida je Sibionics senzor postal nepogrešljivi del vsakdanjika.

Urša: Kaj pa največkrat preverjaš na aplikaciji, kako ga uporabljaš v vsakdanu?

David: Odvisno od dneva. Ko grem ven, gledam, da mi sladkor ne začne prehitro padati. Največ meritev imam po kosilu, ko grem na teren, in zvečer. Ponoči ne gledam, razen če pade sladkor in me zbudi alarm. Ta funkcija mi je res super. Najbolj mi je všeč pregled za nazaj, saj lahko na primer tudi za 28 dni nazaj pogledam, kakšen sladkor sem imel, na primer ob 4. uri zjutraj.

Izzivi in vpogledi

Urša: Omenil si, da je vsak dan drugačen. Kdaj pa ti je najtežje obvladovati sladkor?

David: Zame je poletje najtežje. Takrat se mi sladkor tako hitro zniža, da je noro. Podnevi in ponoči. Letos sem moral za polovico zmanjšati dnevni in nočni inzulin (iz 28 na 12 enot). Cele noči sem bil pokonci in ga nisem mogel spraviti nad 4.5 mmol/L. Pač, diabetes je takšen.

Urša: To je bilo kar izčrpajoče. Kaj pa hipoglikemije, te je strah, da bi šel sladkor prenizko?

David: Ni me več strah, je pa zelo neprijetno. Telo rabi veliko časa, da pride k sebi in potem si čisto izčrpan. Poleti sem imel s tem res veliko težav. Strah me ni samega padca, ker ga popraviš s par žličkami sladkorja, ampak ta izčrpanost telesa, to je najhuje ker potrebuješ več ur, da se sestaviš nazaj.

Urša: David kaj bi rekel, da te je sladkorna do sedaj naučila?

David: Predvsem discipline in organizacije. Kamorkoli greš, moraš imeti vse s seboj, biti pripravljen na vse, da ne padeš v hipo. Moj dan je organiziran, kar je dobro, saj drugače hitro padeš v težave. Če preveč ur ne ješ, se ti sladkor zniža. To ni hec, diabetes je treba resno jemati.

Na takšen način je lahko sladkor lepo urejen. Moj HbA1c sedaj je 6.1%. Čas v območju (od 3.9 do 10 mmol/L) je večinoma nekje med 90% in 96%. Redkokdaj mi gre sladkor nad to mejo, če že, je malo prenizek oziroma pod mejo 3.9 mmol/L.

Življenjska modrost in motivacija

Urša: To je res lepa urejenost. Kaj je tvoja največja motivacija za tako urejenost?

David: Star sem 40 let. Povedali so mi, da moram narediti konkretno spremembo, sicer lahko pride do hudih težav, recimo do kapi in podobno. S takšnimi visokimi sladkorji, kot sem jih imel zjutraj - 13 mmol/L, se ni za igrati. Moja največja motivacija sta moja dva majhna otroka. Moram biti tukaj zanju, saj me rabita. Nisem imel druge izbire. Poznam ljudi, ki imajo grozne težave, nekateri so preveč "flegma" in imajo sladkorje tudi 30 mmol/L. To ni okej. Imamo samo eno življenje in moramo ga čuvati, kolikor se da.

Urša: To je res lepo in močno sporočilo. Kaj pa bi svetoval ljudem, ki so pravkar dobili diagnozo ali se težko privajajo na vse te spremembe, ki jih prinese diagnoza?

David: Nobena stvar v življenju ni lahka. Pomembno je, da se s tem pravilno soočimo in sprejmemo, da smo zboleli. Meni je bilo to najhuje, rabil sem približno dve leti, da sem se navadil. Tudi če nimate zapletov, ne mislite, da bo vedno tako. Diabetes je treba resno jemati, to ni gripa, ki mine po dveh tednih. Enkrat ko jo imaš, ne boš nikoli več ozdravljen. Je pa res, da bolj, ko boš discipliniran, lažje bo s tem živeti. Moramo se naučiti s tem živeti in imeti sladkor non-stop pod kontrolo. Tudi zame ni bilo enostavno, a sem se zavedal, kam me bo to pripeljalo, če ne bom skrbel zase.

Davi ima prihodnost zelo jasno začrtano.

Urša: Za konec, David, kaj si želiš za prihodnje obdobje?

David: Samo zdravja. Zdravje je največje bogastvo. Želim si, da je za otroke poskrbljeno in da smo zdravi ter gremo naprej.

Urša: David, najlepša hvala vam za ta pogovor. Tvoja zgodba je močan dokaz, da je kljub začetnim težavam in šoku mogoče prevzeti vajeti v svoje roke in doseči odlične rezultate. Takšna disciplina, predanost in ljubezen do družine so krasen zgled, kako živeti polno življenje tudi z diabetesom. Tebi in tvoji družini želim veliko zdravja in lepo urejene sladkorje tudi v prihodnje!