Življenje z diabetesom: Mojca Emeršič

Mojca Emeršič

Danes gostimo izjemno Mojco Emeršič, ki nas bo popeljala skozi svojo življenjsko pot, zaznamovano s sladkorno boleznijo tipa 1 in številnimi drugimi zdravstvenimi izzivi. Njena zgodba je prežeta z izjemno močjo, vztrajnostjo in prepričanjem, da lahko z delom na sebi in iskanjem lastnih poti dosežemo velike rezultate. 

Že ob rojstvu se je soočila s prirojeno sivo mreno, pri trinajstih letih so ji odkrili sladkorno bolezen tipa 1 in žolčne kamne, pri devetnajstih kronično vensko popuščanje, kasneje pa tudi neplodnost ter zdrs dveh diskov v križnem in vratnem delu hrbtenice. Vsi ti in tudi drugi zdravstveni izzivi so zanjo predstavljali preizkušnje, ki pa jih ni sprejela kot oviro, temveč kot povabilo k iskanju odgovorov in rešitev.

Urša: Živjo, Mojca. Najprej najlepša hvala, da si me kontaktirala in mi na hitro predstavila svojo zgodbo. Že ob prvem pogovoru si me res navdušila. Od rojstva se soočaš z različnimi zdravstvenimi izzivi, a tetoni ustavilo. Ravno nasprotno, s svojim pogumom, vztrajnostjo in iskanjem pravih vzrokov si našla veliko rešitev in dosegla krasne rezultate, o katerih bova danes tudi govorili.

Za začetek me zanima, kdaj se je v tvojem življenju pojavila sladkorna bolezen in kako se je vse skupaj začelo?

Mojca: Resne težave so se pri meni začele v četrtem razredu z bolečinami v trebuhu in precej previsoko težo. Vendar teh težav takrat nihče ni podrobneje raziskoval. Že od rojstva imam prirojeno sivo mreno in na eno oko ne vidim. Poleti leta 1998, pri 13 letih, so mi odkrili žolčne kamne in sem bila operirana. Po operaciji pa so se začele težave z moteno toleranco za glukozo. Nenadoma sem začela padati v nezavest. V Ljubljani so mi na endokrinologiji povedali, da se bo sladkorna morda razvila čez mesec, morda čez deset let, ali pa nikoli.

Že marca 1999 je bila diagnosticirana sladkorna bolezen tipa 1. Dva meseca pred tem sem bila res utrujena, veliko pila in spala po prihodu iz šole, kar sploh ni bilo v moji navadi. Sreča v nesreči je bila, da so mi na pregledu po operaciji v laboratoriju izmerili sladkor 17 mmol/L. Naslednji dan sem morala takoj v bolnišnico, kjer je bil sladkor že 36 mmol/L in me niso niti upali peljati z rešilcem v Ljubljano. Po nekaj urah se je sladkor znižal do te mere, da so me, s spremstvom zdravnika, odpeljali v Ljubljano.

Urša: To je bilo res veliko za prestati, sploh za tako mlada leta. Se spomniš, kaj si takrat občutila, ko so ti povedali, da imaš sladkorno bolezen tipa 1?

Mojca: Na začetku je bil kar šok, nihče ni vedel, kaj sladkorna sploh je. Informacije niso bile tako dostopne kot danes. Spomnim se prvega trenutka v Ljubljani, ko je sestra Marina sedela poleg mene. Bil je šok, nisem vedela, kaj se dogaja. Najbolj mi je v spominu ostalo to, da prvih nekaj dni, ko se je sladkor znižal na normalno raven, nisem nič videla. Tistega strahu se še danes spomnim. Vse je bilo megleno, nisem mogla brati. Diagnozo so mi potrdili 11. marca, aprila pa sem dopolnila 14 let. Ravno v času pubertete, torej, vse na kupu… Bilo je noro in zmešano. Prijatelji čez noč izginejo… Čez 2 leti se je dogajal prehod iz osnovne v srednjo šolo in želiš biti enak drugim, ampak ne moreš. Bili so zelo neprijetni dogodki. 

Urša: To je moralo biti res težko, sploh v tako občutljivem obdobju, kot je puberteta. Kaj pa ti je v tistem času najbolj prizadelo?

Mojca: Zdaj me to ne obremenjuje več, dolgo časa pa me je. Zelo me je bremenilo, kaj si drugi mislijo, kako me gledajo. Tudi ko sva z možem že imela otroke, sem se s tem še vedno obremenjevala. Šele v zadnjih nekaj letih sem v sebi te stvari predelala in začela na stvari gledati drugače. Morda sem potrebovala čas in določene izkušnje, da sem spremenila svoj pogled.

Urša: Kaj pa misliš, da je bil tisti prelomni trenutek ali izkušnja, ki ti je pomagala, da si začela gledati nase in na vse skupaj drugače?

Mojca: Prelomnica je bila, ko sem dobila III. kategorijo invalidnosti. To sem zelo težko sprejela, saj sem imela povsem drugačne cilje za svoje življenje. Ampak hvala Bogu, da se ni tako izteklo, ker v tistem mojem načrtu tudi otrok ni bilo. Trenutno pa tega ne bi za nič na svetu zamenjala, ker potem bi verjetno bila čisto drugačna oseba kot sem danes, saj je ravno družina tisti oporni steber, ki me žene naprej.

So pa me določeni postopki soočili tudi s skrito platjo sistema, ki navzven ni vedno vidna, kar lahko pripelje tudi do krivičnih obsojanj. Sistem te hoče po svoje klasificirati in če nisi močna oseba, težko to preživiš.

Mojca z družino, ki je njen oporni steber.

Urša: Kako pa si vse to zmogla prenesti in se spopasti z izzivi, ki so prihajali s tem?

Mojca: Lansko leto sem bila tri mesece na inštitutu in kasneje še šest mesecev na dejanskem delovnem mestu, se pravi vsega skupaj devet mesecev na delovni rehabilitaciji, kar je bil zahteven proces. Kljub dobrim rezultatom, kjer sem na nekaterih področjih celo presegla optimalne, so zaradi mojih omejitev želeli, da podpišem, da nisem sposobna za delo. Vendar se s tem nisem strinjala, saj vem, da lahko marsikaj naredim, čeprav morda na nekaterih področjih ne morem biti 100-odstotna, kar pa verjetno kdaj pa kdaj nihče od nas ni. Nisem se pustila.

Urša: Če pogledava še širše… Poleg sladkorne, žolčnih kamnov in težav z vidom, so se v tvojem življenju pojavili še kakšni drugi zdravstveni izzivi?

Mojca: Pri 19 letih, ko sem se vpisala na fakulteto, so mi odkrili kronično vensko popuščanje in bulo na jetrih. Noge sem imela tako otečene, da so bile od kolen do gležnja ravne. Uradna medicina je predlagala nošenje kompresijskih nogavic, izdelanih po meri. Takrat sem začela iskati druge poti, ne samo uradne, ampak tudi alternativo, in ta mi je ogromno pomagala.

Urša: Ko si začela iskati druge poti, kakšne spremembe si opazila? Kaj ti je najbolj pomagalo?

Mojca: Moje noge so sedaj super, razen v drugi nosečnosti sem imela še malo težav, ker je plod pritiskal na žile. Ko sem bila pred dvema letoma na pregledu, zdravnica ni mogla verjeti, v kakšnem stanju so moje noge, saj se to običajno ne izboljša. Tudi sindrom karpalnega kanala na obeh rokah, ki se mi je pojavil po prvem porodu in je bil tako hud, da otroka nisem mogla niti previti, me je rešila alternativa in samoplačniške fizioterapije, katere pa so čisto nekaj drugega od tistih na napotnico. Meni ni bil cilj operacija, ampak sem želela najti vzrok.

Urša: Kako si pristopila k reševanju teh težav? Kaj si najprej naredila in kaj se je izkazalo za ključno pri tvojem okrevanju?

Mojca: Za noge sem obiskala bioenergetika, ki mi ga je priporočila kolegica. Povedal mi je, da je 80% mojih težav povezanih z napačno lego ležišča. Ko smo preuredili sobo in prestavili posteljo, sem se naslednje jutro zbudila z veliko razliko. Težave niso čisto izginile, a je bilo 80% boljše.

Ko se je pojavil sindrom karpalnega kanala, sem začela opazovati tudi vpliv prehrane. Sedaj se strogo držim low carb high fat diete. Seveda, tu in tam si privoščim kakšen prekršek, a takrat takoj opazim razliko na nogah, rokah in splošnem počutju. Ko se držim prehrane, je razlika očitna. Moj cilj je bil sicer predvsem uravnati sladkor, vendar je to vplivalo tudi na druge težave, vključno s sindromom karpalnega kanala, kar mi je dalo še dodatno motivacijo, da tako nadaljujem in začnem še dodatno raziskovati in iskati načine, ki me lahko privedejo do boljšega počutja.

Urša: Torej to vpliva na celotno počutje?

Mojca: Ja, na vse. Pri sebi sem ugotovila, da je to zame najboljše. Tudi glede splošnega počutja, utrujenosti, energije. Če se res striktno držim, je vse v najlepšem redu in sem skorajda brez težav. 

Moji prvotni življenjski načrti so bili popolnoma drugačni. Pri devetnajstih letih so se mi odprle številne zdravstvene težave, ki sem jih omenila in imela sem deset zelo napornih let, zaznamovanih s strahom. Odkrili so mi bulo na jetrih, ki bi lahko bila tudi rakava in za katero niso in še vedno ne najdejo čisto pravega izvora. Verjamem, da mi je ogromno pomagala tudi alternativa. Ko sva se z možem odločala za otroka, sem dobila diagnozo neplodnosti. Ponovno sem se obrnila na bioenergetika. V ambulanti za neplodnost so mi rekli, da bom naravno ali pa z umetno oploditvijo težko zanosila, ker sem imela policistične jajčnike. Po terapijah pri bioenergetiku sem zanosila že tisti mesec. Tudi pri mlajšem sinu, ko nisem mogla zanositi, sem ga znova obiskala in zanosila brez težav.

Odločba o III. kategoriji invalidnosti.

Temu bioenergetiku res zaupam. Že prvič, ko sem ga obiskala in o meni ni vedel popolnoma nič, razen tega da imam sladkorno, je s tem, da je položil roko na mojo glavo, takoj vedel, da na desno oko ne vidim, ko je položil roko na moj trebuh, pa mi je povedal mi je za bulo na jetrih in njeno velikost. Takrat mi je tudi rekel, da se glede bule ne rabim obremenjevati, saj ni nič nevarnega, kar zadnje preiskave tudi bolj kot ne potrjujejo, čeprav bo kljub temu potrebno doživljensko spremljanje. Za mene je glavno to, da sem pomirjena.

Terapija običajno traja pol ure, vmes se pogovarjava. Metoda je takšna, da zdravilec nate polaga roke in se pogovarja s teboj. Tudi s sinom imam izkušnjo: pri dveh letih in pol je prebolel Kawasakijev sindrom. Takrat je bilo vse skupaj zelo netipično in ni bilo jasno, ali bo preživel. Terapija v bolnišnici ni prijela. Hvala bogu je šlo potem brez posledic, vendar je imel velike težave s kožo, pigmentne madeže po vsem telesu, vse ga je srbelo, peklo in bolelo in nismo mu mogli pomagati. Uradna medicina ni našla vzroka. S pomočjo bioenergije in spremembe prehrane je po tretji terapiji pri bioenergetiku koža začela dobivati nazaj pigment in tudi dražljaji na koži so se začeli zmanjševati. Edina stvar, na katero me je bioenergetik opozoril je, da bomo morali pri sinu ves čas paziti pri sladki hrani.

Urša: Mojca, tvoja življenjska pot je polna izzivov in neverjetnih preizkušenj, od zdravstvenih težav v mladosti, do izzivov z zanositvijo in prebolevanjem Kawasakijevega sindroma pri sinu. Kaj te je ta pot naučila o sebi, kako si uspela ohraniti optimizem in verjeti v boljše? 

Mojca: Naučila me je, da se celo življenje učimo in da mora vsak poslušati samega sebe in se spoznati. Nismo vsi enaki in ne bodo vse stvari na vse enako vplivale. Potrebno se je borit. Moj cilj je stopiti iz ozadja v ospredje in spodbuditi nekoga, da ne obupa. Obstajajo stvari, za katere se izplača živeti, in moramo jih najti. Jaz sem to našla v svojih otrocih in možu, ki me podpira na vsakem koraku.

Spoznala sem, da ne smem poslušati drugih, kaj govorijo, ampak da moram prisluhniti sebi in se začet poslušati. Ker ni nujno, da bo vse pri vseh delovalo enako. Poslušam zdravnike, če imam težave in pazim, kaj se z menoj dogaja. Vendar poskušam iti skozi sebe, priti do svojega spoznanja in poiskati nekaj globljega, kar mi bo pomagalo najti vzrok. Imam tudi težave s hrbtenico, zdrs dveh diskov v križnem delu in vratnem delu. In ko mi je zdravnica rekla, da bi me morala boleti hrbtenica - mene pa ne boli nič, je to pokazatelj, da delam nekaj prav. Letos sem sama sebe presegla tudi s tem, da sem naredila učiteljski tečaj otroške joge in acu yin yoge. S tem sem svoje telo še bolje spoznala in znam bolje poslušati in začutiti, kaj se dogajua v telesu.

Med vadbo acu yin yoge.

Urša:Kam bi v tej paleti izzivov postavila sladkorno bolezen? Jo danes dojemaš kot enega lažjih ali težjih izzivov?

Mojca: Jaz vedno rečem tako, da če bi bilo samo to, bi bilo prelepo. Sladkorna mi je pri vsem tem najlažja. Tudi zdravniki mi včasih rečejo, da sem prestroga do sebe, ampak to je zato, ker imam skupaj deset potrjenih diagnoz. Sladkorna je edina, ki jo lahko nadzorujem in nanjo vplivam; vem kaj me lahko doleti, medtem ko pri drugih, kljub vidnim izboljšavam, vseeno ne vem, kaj bo čas prinesel. 

Urša: Sedaj bi bilo zelo zanimivo slišati podatek o glikiranem hemoglobinu, bi ga morda delila z nami? Verjamem namreč, da odraža tvojo prizadevnost k najboljšim rezultatom.

Mojca: Nazadnje je bil 5.8 %, čeprav sem pričakovala 8%. Sama nisem bila zadovoljna, česar sicer od diabetologa ne slišim, saj mi reče, da sem prestroga. Sladkor nad 10 mmol/L je pri meni zelo redko. Ko imam 8.5 ali 9 mmol/L, se že počutim zelo slabo, sem utrujena, razdražljiva, žejna, vse mi gre na živce.

Z nizkim sladkorjem sem imela pred senzorjem velike težave. Vsak drugi dan sem bila zjutraj v nezavesti. Moj diabetolog mi je enkrat rekel, da niti avtomobila ne bi smela voziti, glede na takšne hipoglikemije. Kadarkoli sva šla skozi moje zapiske, nisva našla  pojasnila, zakaj. Sedaj imam črpalko, a senzorja na začetku nisem imela. Sladkor mi je brez nekega vzroka drastično padel. Na podlagi tega sem dobila senzor na začetku druge nosečnosti. Prejšnja črpalka ni bila tako zmogljiva, odkar pa imam to novo, z zaprto zanko (870), niti ne vem več, kaj je hipa. Nezavednih hipoglikemij nimam več. S tem je padlo eno veliko breme.

Tudi stres mi dosti vpliva na sladkor. Velikokrat sem imela občutek, da mi stres s sladkorjem naredi večjo zmedo kot pa hrana. 

Ogljikovi hidrati so "no-go" za mene. Ne jem sadja, razen jagodičevja. Če pojem košček kruha, bom imela problem z nogami. Moja prehrana je sestavljena iz zelenjave, beljakovin in maščob. Moram pa paziti na vnos, da so razmerja OK, da se mi cel sistem ne poruši. Najbolj mi ustreza razmerje 75% maščob, 20% beljakovin in 5% ogljikovih hidratov. Še vedno si tehtam in merim obroke, razen, če je treba na hitro pripraviti obrok. Takrat so najbolj enostavna rešitev jajca in maslo z malo zelenjave.

Urša: To je res impresivno, kako si s pomočjo tehnologije in disciplinirane prehrane odpravila težke hipoglikemije. Glede na tako specifičen in nizek vnos ogljikovih hidratov, ki je precej drugačen od običajnih priporočil, kako pa to vpliva na tvoj občutek lakote in sitosti?

Mojca: Zelo. Ko sem začela, počutje ni bilo takšno, kot bi moralo biti. Nato sem šla do prehranskega svetovalca in ugotovila, da delam napake, saj sem mislila, da se moram najedati z maščobami in tega je bilo preveč. Zdaj se moram prisiliti, da zaužijem vse tri obroke, včasih ostanem pri dveh, ker mi je to dovolj. Moj prvi obrok je po 12. uri, zajtrk mi namreč nikoli ni ustrezal. Če zjutraj kaj pojem, mi cel dan nekaj ni ok, čutim napetost v želodcu, nekakšno težino in nisem lahkotna.

Urša: Mojca, krasni rezultati od začetka do konca! Kakšne imaš načrte za naprej? Bi želela našim bralcem, ki se spopadajo z diabetesom ali podobnimi zdravstvenimi izzivi, še kaj sporočiti?

Mojca: Za noge so moji izvidi enaki kot pred 20 leti, izgled nog pa je popolnoma drugačen. Tudi pri hrbtenici, kljub diagnozam, me nič ne boli, kar je znak, da delam nekaj prav.

Naslednji korak, ki ga želim narediti, je izboljšanje telesne pripravljenosti, sedaj ko se je počasi vse umirilo. Čeprav pazim, da je dovolj gibanja, še to ni tisto kar si želim dosečti. Počasi pripravljam tudi svoj blog v povezavi s Facebookom "Sladka pot by ME", kjer si želim pisati o svojem življenju in o tem, s čim vse sem se spopadala. Imam status invalida III. stopnje in ni tu le sladkorna, ampak še kup drugih stvari, ki so mi zelo oteževale življenje. Psihično je bilo naporno, ves čas borba, ko ne veš, s čim bi se sploh boril. Potrebne je bilo veliko notranje moči. In to želim predati naprej s ciljem, da lahko morda komu pomagam in ga opogumim, da ne obupa in začne na življenje gledati drugače in iz druge plati.

Moje sporočilo za vse pa je: nikoli ne izgubite upanja. V najtežjih trenutkih sem spoznala, da nas reši prav to, da začnemo poslušati sebe, svoje telo, svoje srce in ne samo glas zunanjega sveta. Nasveti drugih so dragoceni, a nihče vas ne pozna bolje kot vi sami. Ko se poglobimo vase, ko si dovolimo čutiti in slišati sebe, ko si dovolimo biti tisti kar smo, se tudi najbolj zapletene stvari začnejo razpletati.

Urša: Mojca, iz srca hvala za tvojo iskrenost, pogum in pripravljenost deliti svojo zgodbo z nami. Je lep opomnik za vse, da življenje nikoli ne teče po ravni črti, a kljub vsem preprekam lahko s trdno voljo in iskanjem rešitev dosežemo neverjetne rezultate. Tvoja izkušnja daje upanje in moč vsem, ki se soočajo z različnimi zdravstvenimi izzivi.

Hvala, da si nam pokazala, kako pomembno je poslušati sebe in vztrajati, tudi ko je najtežje. Želim ti, da še naprej dosegaš čudovite rezultate in da tvoja pot še naprej navdihuje vse - še posebej preko tvoje ideje “Sladka pot by ME”.