Življenje z diabetesom: Špela Čeplak

Špela Čeplak

Špela Čeplak je z nami delila svojo pot z diabetesom tipa 1, ki se je začela pri njenih sedmih letih. Spominja se drastičnega hujšanja in diagnoze z izjemno visokimi vrednostmi sladkorja. Njena zgodba o začetkih razkriva prilagajanje celotne družine na zdravo prehrane. Špela je odprto spregovorila tudi o težavah v puberteti, ko je zaradi nerazumevanja zašla v obdobje uporništva, kar je kasneje pustilo posledice na njenem zdravju.

Prelomna točka je nastopila z uvedbo inzulinske črpalke in senzorja, kar ji je omogočilo bistveno izboljšanje vodenja diabetesa in popolno remisijo retinopatije. Špela poudarja, da kljub izzivom in nepredvidljivosti diabetesa njeno življenje ostaja polno. Zaradi svoje izkušnje je ustanovila Facebook skupino "Sladkorčki brez meja", kjer spodbuja ostale pri sladkih izzivih, sprejemanje sebe in bolezni. Kot pravi, je sladkorna bolezen postala prava "bestička" v življenju.

Urša: Špela, najlepša hvala, ker si se nam pridružila in si pripravljena z nami deliti svoje izkušnje. Prav veselim se pogovora s tabo, saj sem prepričana, da bomo (in jaz osebno!) danes izvedeli veliko novega. Večina te namreč pozna predvsem po tvoji izjemni pomoči diabetikom v Facebook skupini "Sladkorčki brez meja", danes pa se bomo poglobili v tvojo celostno, osebno zgodbo. Začeli pa bova kar, kot po navadi, na začetku. Povej, kdaj se je vse skupaj začelo in kako si dobila diagnozo? Kako se spominjaš tistih začetkov, ko je sladkorna bolezen vstopila v tvoje življenje?

Špela: Moja pot se je začela leta 1993, ko sem bila stara sedem let. Znaki so se začeli pojavljati kakšen mesec prej. Spomnim se, da sem pila nenormalno, res nenormalno. Mami mi je rekla: "Kaj tolk piješ, to ni normalno!" Enkrat smo bili v centru, tam smo imeli nek lokal, in sem tam na "eks" spila pol litra soka. Posledično sem seveda veliko hodila na WC, in takrat sem tudi precej shujšala.

Urša: Lahko opišeš, koliko si shujšala in kako se to dejansko manifestira, ker si morda vsi ne predstavljajo, kako ekstremno je to sladkorno hujšanje?

Špela: Ja, bilo je veliko. Mislim, da sem shujšala okoli 10 kilogramov v zelo kratkem času, kar je za sedemletnega otroka ogromno. Poleg tega sem bila zelo slabotna, vrtelo se mi je in bila sem izjemno bleda. Potem sva šli z mamo v center in meni je postalo res slabo, nisem mogla niti hoditi več. Od tam me je mama peljala k zdravniku v Velenje, ki naju je takoj poslal v bolnišnico v Slovenj Gradec.

To je bilo leta '93 in takrat niso niti vedeli veliko o sladkorni bolezni, ni bila še tako razširjena. V Slovenj Gradcu so mi izmerili cuker in imela sem ga okoli 30 mmol/l. Takoj so me poslali v Ljubljano, kjer sem ga imela pa že okoli 50. Zdravnik je rekel, da je bil zadnji čas, da sem prišla. Tam so mi potem naredili vse preglede in dobila sem diagnozo sladkorna bolezen tip 1. V bolnici sem ostala nekje 14 dni. Tako se je začelo.

Urša: Ko se spomniš na tiste prve tedne in mesece po diagnozi – kako je bil videti ta prehod v novo življenje? Kakšen je bil začetek prilagajanja, sprejemanja vsega skupaj, tako zate kot za tvojo družino?

Špela: Ja, spomnim se, da sem bila s starši na edukacijah, ampak se jih, roko na srce, niti ne spomnim prav dobro. Saj sem bila še mala. Injekcije sem takrat dobivala dvakrat dnevno. In to so bile še prave injekcije, niso bili niti še peni, kot jih poznamo danes. V živo se spomnim maminega šoka, ko je slišala diagnozo in kaj to pomeni zame... Jaz se pa pri sedmih letih še niti nisem čisto zavedala, kaj to pomeni. Pač, imam sladkorno in gremo dalje. Saj bo. Mami in ati sta me vodila, tudi inzulin sta mi dajala. S časom smo vsi sprejeli. Vsi - cela družina, imam še starejša brata in sestro - smo prehrano takoj “prešaltali” na zdravo. Takrat se je moralo točno ob urah jesti: ob sedmih zajtrk, ob dvanajstih kosilo... In to je bilo to.

Urša: Torej, ta disciplina z redom in prehrano, to je bila največja sprememba v tvojem vsakdanjiku? Kaj pa je prineslo to obdobje prilagajanja v šoli, ko si začela prvi razred?

Špela: Ja, res je, to je bila glavna sprememba. Diagnozo sem dobila potrjeno 14. junija, 1. septembra pa sem šla v prvi razred. Torej se je vse skupaj dogajalo ravno v tem prestopu v šolo.

Urša: Danes imajo nekateri otroci s sladkorno boleznijo v šoli spremljevalce. Kako pa je bilo takrat? Najbrž ni bilo kaj podobnega?

Špela: Ah, kje pa! Jaz nisem imela nikoli tega. Zjutraj sem imela zajtrk doma in inzulin, v šoli sem imela kosilo. Vmes je učiteljica poskrbela, da sem si izmerila sladkor, če je bilo treba. Takrat smo sladkor merili pred zajtrkom, pred kosilom... Ni bilo tako pogosto kot zdaj.

Urša: Si uporabljala glukometer? Kako je bilo takrat z meritvami?

Špela: Ja, glukometer sem uporabljala. In tista kapljica krvi, ki je bila potrebna, je bila full velika, da sem izmerila! 

Urša: Kako pa je šola, glede na to, da si bila še tako majhna, sprejela tvojo diagnozo? So bili pripravljeni in ti kaj olajšali vsakdan, ali si morala za vse sama poskrbeti?

Špela: Prehrano sem imela tam urejeno, učiteljica je vedela, da imam sladkorno, če bi slučajno skupaj padla. To se mi je enkrat tudi zgodilo, sem padla v nezavest in so poklicali rešilca, ki me je odpeljal v Zdravstveni dom. V začetkih je bilo vse v redu. Meni so se kasneje, v puberteti, v višjih razredih, ko sem imela že pene, začeli izzivi. Sošolci so vedeli, ostali otroci pa so imeli tudi komentarje, da se drogiram in tako dalje...

Urša: Uf, to je pa zares težko in boleče. Predstavljam si, da je to močno vplivalo nate. Kaj se je dogajalo v puberteti, ko so se začele te stvari? Kako se je to odrazilo na tvojem obvladovanju sladkorne bolezni?

Špela: Ja, ko so me začeli zafrkavati, da sem junkie in vse to, ker sem ob dvanajstih morala vzeti inzulin in sem hodila v kabinet, da nisem tega delala pred vsemi. In potem zgodbice, da se hodim v kabinet drogirat... In takrat se je začelo moje uporništvo glede sladkorne, sprejemanja sladkorne, takrat je šlo vse skupaj fejst navzdol.

Urša: Kako se je to uporništvo potem poznalo na tebi? Kako si se počutila?

Špela: Počutila sem se manjvredno, nesprejeto. To moramo vedeti, da je bilo to takrat "bau bau" in jaz sem si želela biti kot vsi ostali. Jest kot vsi ostali in to sem tudi počela. Bila sem totalno neurejena. Takrat sem tudi sama potem začela sama inzulin dajati in meriti sladkor, ampak nisem delala niti enega ne drugega. Jaz sem bila tako: “Nimam sladkorne in ne bom!” Tudi na kontrole v Ljubljano nisem hodila, sem si zmišljevala, da nimam pregleda... Povprečje, hemoglobina sem imela tudi več kot 14 %. Potem je kar nekaj časa trajalo, da sem "zlezla" nazaj na zeleno vejo.

Urša: To je moralo biti res težka preizkušnja zate. Se je zgodilo kaj specifičnega, kakšen prelomni trenutek, ali si sama postopoma prišla do spoznanja, da tako ne gre več naprej? Kako si se takrat sploh počutila, ko so bile vrednosti sladkorja tako visoke?

Špela: Seveda, normalno. Cuker je bil ves čas 15 mmol/l in več. In to se seveda pozna na počutju. Potem sem leta 2001 dobila črpalko. Kasneje pa še senzor. Pri črpalki sem bila med prvimi desetimi v Sloveniji, ki smo jo dobili. Prav tako za senzor, med prvimi. In potem se je s črpalko začelo moje stanje izboljševati.

Tudi sama pri sebi sem prišla do nekega spoznanja, da to delam za sebe, da škodim sebi in da tudi za naprej to ni dobro. Da samo sebi delam škodo. In potem sem malo drugače začela gledati na vse skupaj. Prav tako tudi ljudje okoli mene, znanci in prijatelji. Potem je šlo vedno bolje. Tudi senzorji so pripomogli. Odraščaš in si bolj zrel. So pa potem tudi že posledice naredile svoje.

Urša: Ko praviš "posledice naredile svoje", misliš na vpliv neurejenih sladkorjev na tvoje zdravje?

Špela: Ja, seveda, na zdravje.

Urša: Če se prav spomnim, si imela težave z očmi, retinopatijo? 

Špela: Ja, tako je. Začelo se je leta 2010, 2011. Imela sem kar hude krvavitve na očesnem ozadju in potem sem na eno oko videla samo še pet odstotkov na račun teh krvavitev. Takrat sem dobila biološke injekcije v učko, imela sem laserske posege, ni da ni... Na očesni kliniki so mi pa rekli, da dokler ne bom uredila sladkorne, mi ne morejo prav dosti pomagati. Ker če sladkor ni urejen, se stvari ne morejo izboljšati.

Takrat sem res videla, da je zdaj čas, da 100% uredim zadeve in potem sem začela uporabljati senzor, uredila sladkor, začela pazit, kaj jem. Potem sem šla na operacijo, da so mi sčistili očesno ozadje in so mi vid povrnili nazaj na sto odstotkov, kar je bil prav čudež. Vsi so gledali, kako je to možno. Ampak se da. Zadnjo krvavitev sem imela pred enajstimi leti, ko sem rodila sina, potem sem tudi nehala hoditi na laserske posege. Na očesni kliniki imam sedaj preglede po potrebi, ampak mislim, da že cca tri leta nisem bila. To se je res fejst izboljšalo.

Na morju, ko se stres "ustavi".

Urša: Uf, izjemno! S čim pa so ti laserski posegi pravzaprav pomagali? Kaj točno so delali z laserjem?

Špela: Laser v bistvu okoli teh krvavitev – okoli te pikice naredijo pečate, da se to ne širi. To je kot nekakšna sanacija, ni ozdravitev. Bilo je preko tisoč pečatov v vsakem očesu.

Urša: To si pa res uspela neverjetno dobro obrniti okoli! Torej, če prav razumem, je bila glavna stvar te preobrazbe in izboljšanja tvojega vida pravzaprav v tem, da si sladkorje spravila nazaj na normalne, urejene vrednosti?

Špela: Ja, za te krvavitve so najhujša nihanja gor-dol, pa če sladkor ni urejen, je večji pritisk na očesnem ozadju in zaradi tega žilice počijo. Tako da res, če je sladkor urejen, se vse lepo izravna. Tako da komur se začnejo pojavljati te težave in nima urejenih sladkorjev, je prva stvar to, da se sladkorji uredijo in vse skupaj se lahko spravi nazaj v ravnovesje.

Urša: Špela, omenila si, da si imela zadnjo krvavitev pred enajstimi leti, ko si rodila sina. Kaj pa med samo nosečnostjo in kako je bilo takrat z vodenjem diabetesa? Nosečnost je še posebej zahtevna, ko govorimo o urejenosti sladkorja. In kako je bilo med drugo nosečnostjo?

Špela: Tako je, pri drugi nosečnosti nisem imela krvavitev. Obe nosečnosti sta bili super, edino pri obeh sem imela povišan pritisk. Že 20 let imam tablete. Zaradi tega sem bila na dobri poti za preeklampsijo, ampak ni prišlo do tega. So mi pravi čas porod sprožili porod. Preeklampsija je povišan pritisk v nosečnosti, ki lahko povzroči zaplete pri otroku in pri mamici. Drugače pa sta bili nosečnosti in urejenost sladkorja takrat res v redu.

Urša: Si imela črpalko že takrat, med nosečnostjo? Ti je pomagala pri vodenju diabetesa in izboljšala urejenost, sploh glede na tako zahtevno obdobje, kot je nosečnost?

Špela: Ja, med nosečnostjo sem imela črpalko. Meni je črpalka spremenila dojemanje sladkorne. Jaz je ne dam nazaj. V kombinaciji s senzorjem pa sploh!

Urša: Če bi morala izbrati med črpalko in senzorjem – kaj bi bil večji preskok, kaj ti je bolj olajšalo življenje?

Špela: Ne vem, če bi se sploh lahko odločila. Mislim, da vseeno črpalka. Bolj si neodvisen in samostojen, če imaš črpalko, kot pa če se pikaš. Še vedno bi se raje pikala iz prsta, pa da imam črpalko.

Urša: Ker si verjetno že videla in preizkusila kar nekaj različnih črpalk – si opazila kakšne razlike med njimi? Če bi jo ti oblikovala, kakšna bi bila idealna črpalka zate?

Špela: Manjša bi morala biti. Brezcevne so že super. Te nove brezcevne, to bi bil moj dizajn. Ker najbolj moti kabel in velikost.

Sprehod ob jezeru.

Urša: Pa načrtuješ prehod na brezcevno črpalko?

Špela: Ja, imam v planu, ampak imam še eno leto ali dve to, potem pa mislim, da bom sprobala brezcevno.

Urša: Kljub vsem izboljšavam, ki jih prinašajo tehnologija in urejeni sladkorji, se verjetno še vedno pojavljajo izzivi. Kaj bi rekla, kaj ti je pri življenju s sladkorno boleznijo najtežje?

Špela: To, da nikoli ne veš, kakšen dan te čaka. Lahko ješ isto, isto počneš, pa bo sladkor reagiral čisto drugače. To, da je sladkor odvisen od počutja, od vremena in od vsega. To me še zdaj spravlja v nemoč. Nimam pod nadzorom. Za isto hrano si dam isto količino inzulina na isti sladkor, pa bo rezultat čisto drugačen. Ali pa včasih, ko se mi zdi, da si v telo zlivam vodo in ne inzulina. Ne zagrabi nič, kot da inzulin sploh ne deluje. Ko ne veš več, kaj bi naredil.

Urša: Se ti zdi, da so ta nepredvidljiva nihanja največkrat povezana s stresom ali pa morda s kakšnimi drugimi dejavniki?

Špela: Stres in visoka vročina. Vsak sladkorček je individualen, ena situacija na nekoga vpliva na en način, na drugega pa drugače. Ampak pri meni vročina in stres naredita celo "štalo". Takrat je večja poraba inzulina, korekcije so konstantne, pa se mi zdi, da včasih tudi pod 10 ne morem spraviti.

Urša: Ko pride do takšnih situacij, poskusiš ta stres na nek način sprostiti? Imaš kakšno tehniko, ki ti pomaga, da se umiriš?

Špela: Včasih se da, včasih ne. Včasih grem na sprehod, da malo odmislim, v naravo. Posledično mi sladkor pade, ker se še razgibam. Kolikor se da, skušam zmanjšati. Včasih uspe, včasih pa ne. Vsega niti ne moreš nadzorovati.

Urša: Špela, ko pogledaš nazaj na vso to pot – od diagnoze, uvajanja, sprejemanja in vseh izzivov – kdo je bil tvoja največja podpora? Kdo ti je stal ob strani in ti pomagal prebroditi najtežje trenutke?

Špela: Največ je bila mami. Oba starša sta me podpirala, ampak ati je bil službeno veliko odsoten, mami pa je bila ves čas z mano, tako da ona ves čas. Tudi zdaj še vedno, kljub temu, da sta oba že v "penziji". Na splošno, cela družina. Mami pa največ ve, je najbolj vpeljana in vse obvlada, kar se sladkorne tiče, vse. Tudi zdaj mi senzor še vedno ona vstavi na roko.

Urša: To je res lepo slišati. Kaj pa tvoja otroka, sin in hčerka? Ju zanima tvoj diabetes? Kdaj morda kaj poklikata na črpalki?

Špela: Nina mi včasih potrdi bolus na črpalki, drugače pa niti ne. Oba sicer vesta, da imam sladkorno, črpalko in senzor – vse to poznata. Enkrat smo imeli eno situacijo, kakšna tri leta nazaj. Padla sem v nezavest zaradi hipoglikemije in sta bila oba zraven in sta to videla. Mi živimo cca deset minut stran od vrtca, in ponavadi je tako, da si dam bolus, preden ju odpeljem v vrtec in v šolo, ko pa pridem nazaj domov, pojem. To je ravno 10-15 minut, da inzulin začne delovati. Takrat sem si dala bolus, ampak je bilo zunaj lepo vreme... Pa smo se odpravili peš. Jaz sem čisto pozabila... Na sredi prehoda za pešce sem padla na tla. Senzor je piskal in sem jima rekla: "Primita me vsak za eno roko, jaz ne vem več, kaj delam." Sin je bil takrat star okoli devet let in je poklical mojega atija in mu povedal, kaj se je zgodilo. Se je takoj spomnil in pravilno odreagiral. Ali pa tudi če imam hipo, jima povem in mi takoj prineseta sladkor... Vse vesta, kaj rabim v tistem trenutku.

S hčerko. ♡

Urša: Vau, kako pomembno, da sta tako ozaveščena in znata odreagirati! Zdaj pa se prestavimo v bolj sanjski scenarij. Če si zdaj zamisliš svoj idealen dan, kaj delaš, kaj se v dnevu dogaja, da so sladkorji "Čista 5ka"?

Špela: Za mene so najboljši cukri na morju. Idealno bi bilo, da se zjutraj zbudim, nekje na plaži, morje, valovi, pojem zajtrk, malo pogledam cuker. Cel dan preživim na morju, v vodi, na plaži. Plavam. Že zdaj, ko si samo predstavljam, se bolje počutim. Tudi ko smo na morju, je to čisto nekaj drugega. Jaz imam takrat cukre super. Ni stresa, vse je sproščeno.

Urša: Sliši se fino! Torej, nekega dne se preseliš na morje?

Špela: To bom enkrat. Če ne prej, ko bom v penziji, ziher. Nekam v Istro, čisto ob morju.

Urša: Se pravi, si čisto morski človek? So tvoja poletja vedno morska?

Špela: Ja, imamo prikolico dol in smo ves čas tam poleti.

Urša:Narava, v stiku z vodo, borovci... To je tvoja formula za sprostitev?

Špela: To je to.

Urša: Na morju si torej bistveno bolj sproščena, kar se pozna tudi na sladkorjih. Kako pa ta občutek sproščenosti in uravnoteženosti lahko prenesemo na vsakdanjik, ko nas obremenjujejo službene in družinske obveznosti?

Špela: Po moje ne gre. Glede na to, kakšno je življenje, stresno, hitro… Ne poznam takšnega človeka, ki bi bil ves čas brez stresa. Plus, sem mati samohranilka, "šiht", otroci, si ne predstavljam življenja brez stresa. Bi bilo super, če bi lahko. Mislim, da tudi, če bi zdaj, v tem obdobju, živela na morju, bi bilo mogoče malo manj stresa, ampak vseeno bi ga bilo precej...

Urša: Kljub vsemu pa si aktivna tudi na drugih področjih. Od kod je prišla tvoja ideja za Facebook skupino "Sladkorčki brez meja"?

Špela: Ko sem bila sama v puberteti in sem hodila na kontrole, mi je šlo najbolj na živce, ne samo od strani zdravnikov, tudi staršev in vseh, ki niso imeli sladkorne, ki so mi solili pamet (zdaj vem, da so mi želeli dobro): "Moraš to, pa ne smeš tega, pa bi bilo boljše tisto..." Pa sem si mislila, kako boš ti vedel, če nimaš sladkorne? Kako mi lahko to govorijo, če ne vejo, kako je? Zaradi tega razloga ustanovila skupino, da smo tam vsi, ki smo enaki. Vsi, ki imamo sladkorno. In s tem potem tudi starši "sladkorčkov", ljudje, ki se ukvarjajo s sladkorno. Da si izmenjamo izkušnje... Kjer si pomagamo, izmenjamo izkušnje, svetujemo in smo vsi enaki. Brez obsojanja, brez negativnih komentarjev.

Urša: Torej, bistvo je, da prideš v skupino, poveš, kaj te "matra" ali pa imaš neko vprašanje, pa ne veš, kako se lotiti, in so tam vsi, ki vsaj približno razumejo, o čem govoriš?

Špela: Tako je! Skupina ima že več kot tri tisoč članov. Veliko jih pride "od ust do ust". Sem pa pred kratkim izvedela, da novoodkritim "sladkorčkom" osebje na pediatrični pove, da obstaja ta skupina. To me zelo veseli. Odziv je super, dnevno se včlani veliko ljudi. Žalostno pa je oziroma zaskrbljujoče, da je zelo veliko malih otrok, pod pet let starosti.

Urša: Glede na statistike je najbrž takšnih primerov vse več. Kaj pa se ti zdi, tudi ko spremljaš v skupini… Kje so največji izzivi, kje se da še največ narediti na področju diabetesa?

Špela: Trenutno so črpalke zelo popularne. Ljudje ne vedo, za katero se odločiti. Zdaj so na voljo oboje, brezcevne in s cevko in imajo težave pri odločitvi. Kar se pa same sladkorne tiče, pa bi bilo dobro več ozaveščanja ljudi, da bi se več govorilo o sladkorni, tudi po TV in po drugih medijih. Več druženja tudi. Tudi sama vedno govorim, da bi lahko iz naše skupine nastalo kakšno druženje ob kavici, da se nas nekaj dobi in se osebno spoznamo.

Urša: Se niste še nikoli srečali v živo?

Špela: Enkrat, bolj na začetku, sem organizirala srečanje, pa se jih je okoli 20 prijavilo. Jaz sem rezervirala prostor v Ljubljani, na koncu pa sem sama tam sedela, tako da sem potem rekla nikoli več. In do zdaj res še nisem ponovila. Ampak takrat je bilo res malo ljudi v skupini, mogoče 100. Si mislim, da bi bilo zdaj malo drugače.

Urša: Zdi se mi, da ljudje potrebujejo takšno druženje. Na eni strani sicer obstajajo društva, ampak tam so ponavadi starejši člani, za nas mlajše pa niti ni veliko priložnosti za takšno spoznavanje.

Špela: Ja, jaz ne poznam. Tudi Društvo za pomoč otrokom s presnovnimi motnjami ima srečanje enkrat na leto na medicinski fakulteti in to je to. Ampak to ni dovolj. Moralo bi biti na mesečni ravni. Ali pa vsaj nekajkrat na leto. Ali pa po regijah, da se spoznajo z drugimi, ki so v okolici tebe. Da tudi veš, kdo ti lahko na pomoč priskoči, če kaj rabiš.

Urša: Torej, ti imaš okoli sebe vzpostavljeno mrežo ljudi s sladkorno, na katere se lahko obrneš?

Špela: V Velenju imam prijateljico, s katero se poznava še z Debelega rtiča. Drugače pa imam po celi Sloveniji znance, tudi zaradi skupine in prej zaradi Debelega rtiča. Vidimo se sicer bolj malo, se pa več slišimo.

Urša: Debeli rtič... Je imel pomembno vlogo v tvojem življenju? Si redno hodila tja in ti je bilo všeč?

Špela: Uf, to pa priporočam vsem, ki lahko, da gredo. To je nekaj nepozabnega. Jaz sem šla prvič eno leto po diagnozi in potem vsako leto. Tudi kasneje sem bila še trikrat ali štirikrat vodička. Res odlična izkušnja. Tam so vsi isti, kar je velik plus. Pa naučiš se veliko o sebi, o sladkorni, spoznaš veliko ljudi in to potem traja za celo življenje, ta prijateljstva. Odlična stvar.

Urša: Kako pa bi, tako iz ptičje perspektive, opisala tvoje življenje s sladkorno?

Špela: Jaz živim čisto normalno, polno življenje, jem praktično vse, ne hodim zdaj trikrat mesečno v McDonald's in na hamburgerje itd. Ampak če se mi "zalušta" košček čokolade, ga bom pojedla, pokrila in to je to. Se mi zdi, da ne smemo biti pri sladkorni tako striktni, da si nič ne dovolimo. Tudi potujem, grem z avtom, grem peš, pa v restavracijo... Ne delam nekih izjem oziroma pravil, kaj ne smem ali pa ne morem.

Urša: Kaj bi pa rekla, da te je sladkorna bolezen naučila skozi vsa ta leta? Kakšne so tvoje največje lekcije?

Špela: Da moramo ceniti svoje zdravje, ker ga nihče ne, dokler ga ne izgubi. To vsem polagam na dušo. Naučila me je potrpežljivosti, vztrajnosti in tega, da moraš sprejeti samega sebe, takšnega kot si. Le tako lahko greš naprej. Ker na začetku sva se malo grdo gledali s sladkorno, zdaj sva pa kar prijateljici. Včasih rečem, da je sladkorna moja "bestička" in bo za vedno z mano. Se mi zdi, da na takšen način tudi malo razbremenim vse skupaj...

Urša: To je res lep in pomemben pogled! Za konec, Špela, kaj si želiš za prihodnost, kako si jo predstavljaš glede diabetesa?

Špela: To, kar si vsi želijo. Zdravilo. Naj nekaj odkrijejo. Drugače pa življenje brez zapletov. Trenutno mi je to cilj. Da grem naprej brez dodatnih težav. Da vsaj ostane tako kot je, da ne gre na slabše.

Urša: Bi še kaj dodala, kar želiš sporočiti vsem diabetikom, ki se morda trenutno borijo s sprejemanjem diagnoze ali se soočajo z izzivi?

Špela: Naj pridejo v skupino! :) SMO DIABETIKI. SMO BOJEVNIKI. In ja, vse bo ok, vse se da. Na začetku je težko, ampak samo pozitivno dalje in to je to.

Urša: Špela, najlepša HVALA za ta pogovor. Tvoja zgodba je dokaz izjemne moči, vztrajnosti, prilagajanja, sprejemanja... Želimo ti, da s tvojo "bestičko", sladkorno, uspešno korakaš naprej, da boš še naprej tako aktivna in predana svoji skupini "Sladkorčki brez meja". In seveda, da se ti želja po tistem idealnem domu na morju, kjer so sladkorji "Čista 5ka", čim preje uresniči! Naj bo tvoja pot vedno polna sonca in valov.