Inzulinska rezistenca je lahko vzrok, da se kilogrami ne premaknejo

Inzulinska rezistenca je tihi sovražnik našega metabolizma. Predstavljajmo si, da naše telo dobi dostavo najčistejšega goriva, glukoze (sladkorja) iz hrane, ki je namenjena našim celicam, da jih oskrbi z energijo. Glukoza pride v celice skozi posebna vrata, jih odklene ključ: hormon inzulin.

Pri inzulinski rezistenci se zgodi naslednje: ključ (inzulin) pride do ključavnice (celice), vendar vrata (celični receptorji) ignorirajo njihov signal. Celice postanejo na inzulin odporne (rezistentne).

Kaj naše naredi telo v paniki, ker sladkor ostaja v krvi? Trebušna slinavka začne izločati še več inzulina. S tem pademo v začaran krog: imamo previsoke ravni tako sladkorja v krvi (ki ne vstopi v celice) kot tudi inzulina (ki ne deluje). Inzulin pa je močan anabolni hormon, saj spodbuja shranjevanje energije v obliki maščobe in glikogena. To je tisto, kar povzroča problem pri inzulinski rezistenci: telo stalno shranjuje maščobo, kar vodi do povečanja teže in kopičenja maščobe okoli trebuha.

Inzulinska rezistenca je torej stanje, ki namerno in učinkovito preprečuje naše poskuse, da bi imeli več energije, boljše razpoloženje in izgubili odvečno težo, ker telo sili v skladiščenje maščob.

Inzulinska rezistenca nam preprečuje, da bi izgubili odvečno težo.

Kako prepoznamo znake inzulinske rezistence?

Čeprav je za dokončno diagnozo potreben zdravnik in krvni testi (npr. glukoza in inzulin na tešče, izračun HOMA-IR), obstaja več jasnih znakov, da se s tem stanjem morda spopadamo tudi sami.

1. Maščoba okoli trebuha (abdominalna debelost)

To je najbolj opazen znak. Če se maščoba kopiči predvsem okoli pasu, ustvarjajoč obliko 'jabolka', je to zelo močan indikator inzulinske rezistence. Ta visceralna maščoba je metabolično aktivna in sama sprošča snovi, ki povečujejo inzulinsko rezistenco.

Mednarodna diabetična zveza (IDF) za evropsko populacijo navaja, da se tveganje močno poveča pri obsegu pasu 94 cm za moške in 80 cm za ženske. Standardi, ki prihajajo iz ameriških smernic NCEP ATP III in ki so pogosto citirani za zelo visoko tveganje, pa določajo mejo pri 102 cm za moške in 88 cm za ženske.

Ne glede na to, katero merilo uporabimo, je kopičenje maščobe okoli pasu (trebušna debelost) ključni in viden znak, da je čas za ukrepanje in posvet z zdravnikom o možni inzulinski rezistenci.

2. Utrujenost, zlasti po obrokih

Namesto da bi bili po jedi polni energije, se počutimo zaspano, zamegljeno in bi najraje kar zadremali. To se zgodi, ker glukoza, ki bi morala iti v celice in nam dati energijo, ostaja v krvi, celice pa so »lačne«. Trebušna slinavka hkrati izloča ogromne količine inzulina, kar povzroči hiter padec sladkorja in takrat se utrujenost še poveča.

3. Stalno hrepenenje po sladkem (in preprostih ogljikovih hidratih)

Zaradi nenehnega nihanja krvnega sladkorja, se možgani ves čas počutijo, kot da jim manjka goriva. Telo zahteva hitro korekcijo v obliki sladkorja ali preprostih ogljikovih hidratov (pecivo, beli kruh, čips). Ta začarani krog poželenja je težko prekiniti brez reševanja osnovne inzulinske težave.

4. Temne lise na koži

Temne, žametne madeže na koži, najpogosteje na vratu, pod pazduhami ali v dimljah, imenujemo acanthosis nigricans. Gre za neposredno posledico visokih ravni inzulina v krvi, saj inzulin na teh mestih spodbuja rast kožnih celic in pigmentacijo.

Temni madeži na koži se najpogosteje pojavijo na vratu, pod pazduhami ali v dimljah.

5. Neuspešno hujšanje, kljub dieti

Smo na dieti, pazimo, vendar se tehtnica ne premakne nikamor, ali pa se kilogrami takoj vrnejo, še posebej maščoba okoli trebuha. To je klasičen znak, da je naša metabolna funkcija v neravnovesju. Dokler so ravni inzulina previsoke, je telo v načinu skladiščenja maščob, kar otežuje kurjenje le-te.

Če smo se prepoznali v katerem koli od navedenih simptomov, ni razloga za strah ali skrbi. Inzulinska rezistenca ni usoda, na katero nimamo vpliva; temveč je klic telesa po spremembi. To stanje je izjemno odzivno na življenjski slog, kar pomeni, da imamo ogromno moč v svojih rokah. S pravilnimi in pravočasnimi ukrepi lahko občutljivost svojih celic na inzulin močno izboljšamo, s tem pa preprečimo razvoj resnejših bolezni. Najboljše pri tem pa je, da lahko z ukrepanjem začnemo praktično čez noč.

Kaj lahko storimo že danes?

Spodaj se nahaja nabor praktičnih in enostavno izvedljivih nasvetov, ki nam lahko v zelo kratkem obdobju prinesejo velike spremembe na bolje, tako na področju počutja, naše energije kot tudi zdravja!

1. Sprememba pri prehrani

   
   

   • Zmanjšanje vnosa preprostih ogljikovih hidratov. Izogibanje sladkanim pijačam (največji sovražnik!), beli moki, testeninam, rižu, kruhu, krompirju in predelani hrani.

   • Povečanje vnosa vlaknin in beljakovin. Vlaknine (zelenjava, polnozrnata žita) in beljakovine (ribe, meso, jajca, stročnice) upočasnijo absorpcijo glukoze v kri in pomagajo ohranjati stabilen krvni sladkor. Posledično smo siti za dlje časa in ne čutimo potrebe po hrani.

   • Zdrave maščobe. V obroke vključimo mastne ribe, avokado, oreščke, semena in olivno olje.

     
     

2. Gibanje kot »zdravilo«

   
   

   • Aerobna vadba. Že 30 minut hitre hoje ali kolesarjenja dnevno pomembno poveča občutljivost celic na inzulin.

   • Anaerobna vadba in dvigovanje uteži. Mišice so eden glavnih porabnikov glukoze v telesu in več, ko imamo mišične mase, boljše je naše telo pri uporabi glukoze.

     
     

3. Upravljanje stresa

   
   

   • Kronični stres povzroči dvig stresnih hormonov (kortizola), ki neposredno poslabšajo inzulinsko rezistenco. Privoščimo si vsaj 7 ur kvalitetnega spanja vsako noč in poiščimo tehnike sproščanja, kot na primer joga, meditacija, sprehod v naravi, ki nas bodo pomirile in sprostile.

     
     

Inzulinska rezistenca ni le stanje; je glavna predstopnja in opozorilo pred sladkorno boleznijo tipa 2. Dokler smo v fazi inzulinske rezistence, naša trebušna slinavka še vedno proizvaja ogromne količine inzulina, vendar sčasoma postaja vse bolj izčrpana. Ko slinavka ne zmore več slediti in se izločanje inzulina zmanjša, se razvije sladkorna bolezen tipa 2.

Ključno je, da ukrepamo pravočasno oziroma čim preje, ko lahko inzulinsko rezistenco še obrnemo nazaj proti zdravju! 

Viri:

• Matthews, D R et al. "Homeostasis model assessment: insulin resistance and beta-cell function from fasting plasma glucose and insulin concentrations in man." Diabetologia vol. 28,7 (1985): 412-9.

• Burke, J. P., et al. "Acanthosis Nigricans: A Practical Approach to Evaluation and Management." Mayo Clinic Proceedings, 94(12), 2535–2545, 2019.

• Smernice za zgodnjo prepoznavo sladkorne bolezni tip 2 med otroci in mladostniki v Sloveniji, Klinika za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni, Pediatrična klinika (Splošni kriteriji za presnovni sindrom in tveganje).

• Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in Mednarodna diabetična zveza (IDF) – Kriteriji za debelost in presnovni sindrom.