Življenje z diabetesom: Špela Bečaj

Ursa Podobnik
Dec 1, 2025
8 min read

Updated: Dec 2, 2025

Na pogovoru z nami je tokrat Špela Bečaj, prava Čista 5ka, ki nam je pomagala preoblikovati naš logotip in ste se na to spremembo res lepo odzvali!

S Špelo sva se pogovarjali o izzivih, rešitvah in predvsem o iskanju ravnovesja pri aktivnem življenjskem slogu s sladkorno boleznijo, pa tudi o tem, kako njeni sladkorji lebdijo na “5ki” vedno, kadar pri svojem ustvarjanju “pade notri” in pozabi na vse.

Nepričakovani začetek pri 21 letih

Urša: Špela, najprej še enkrat najlepša zahvala za tvojo angažiranost pri oblikovanju našega novega čudovitega logotipa, ki je s tvojo pomočjo postal perfekten! Pa tudi za to, ker si si vzela čas in si pripravljena z nami deliti svojo sladko zgodbo. Začeli bova pri trenutku, ko se je “vse” začelo. Kako se spominjaš tistega obdobja, ko si zbolela? Kako si prepoznala prve znake?

Špela: Hvala za povabilo. Sladkorno bolezen tipa 1 imam zdaj 11 let, od leta 2014. Začelo se je s tistimi tipičnimi znaki, ki sem jih na začetku kar malo ignorirala, čeprav bi morala iti k zdravniku. Zelo veliko sem pila, veliko sem bila na WCju, na koncu pa sem bila že čisto izčrpana. Zelo sem tudi shujšala, kljub temu, da sem veliko pojedla. Bil je čisto klasičen začetek, bi rekla.

Urša: In ko si obiskala zdravnico, si imela malo nenavadno izkušnjo, kajne?

Špela: Tako je. Zdravnica ni takoj ugotovila, kaj se dogaja. Mislila je, da imam anoreksijo, ker mi ni verjela, da jem veliko, a vseeno hujšam. Zato sem morala cel teden zapisovati, kaj pojem, in ji to pokazati. Čez en teden pa je ugotovila, zakaj gre, in sem šla direktno v Klinični center, kjer sem ostala en teden. Tam sem se učila, kaj sploh diabetes je, kako dozirati inzulin, kako prilagajati odmerke in kako na krvni sladkor vpliva hrana.

Urša: Kako se spomniš tega začetnega obdobja in sprejemanja vseh sprememb, ki so prišle skupaj z diagnozo kronične bolezni, ki bo ostala za vse življenje?

Špela: Iskreno, sem potrebovala kar kakšna tri leta, da sem sploh lahko o tem sproščeno govorila. Pri meni je to kar nekaj časa trajalo. Najprej je bil velik šok, potem pa sem postala bolj sproščena in se zdaj lahko odprto pogovarjam o tem. Na začetku je bil izziv tudi sprijazniti se, da je to za vedno, kar je takrat pomenilo injekcije večkrat na dan in meritve sladkorja iz prsta, ki jih je bilo takrat vsaj pet na dan.

Na začetku sem se največ pogovarjala s svojo diabetologinjo, ki je edina razumela, kaj se sploh dogaja. Sem res hvaležna za njo in je še danes moja diabetologinja. Vedno se zavzame zame in me ves čas hvali. O sladkorni bolezni se pa zdaj sploh ne pogovarjava več (smeh).

Lahko rečem, da sem imela to “srečo”, da sem zbolela v odraslosti in sem že od začetka skrbela sama zase, tako, da doma niso imeli prevelikih skrbi. Je pa bila takrat posledično sprememba za vse, predvsem v prehrani. Pa malo so me tudi pomilovali, na splošno te ljudje začnejo drugače gledati.

Špela Bečaj pohodništvo — Špela na "pavzi" med svojimi športnimi aktivnostmi.

Ta občutek, ko te drugi pomilujejo zaradi kakšne hibe ali pomanjkljivosti, je po mojem mnenju za vsakogar dodatno breme. Vsaka oseba s kakršno koli boleznijo si želi, da jo okolica sprejme in vidi kot enakovredno. Kot nekoga, ki je enak vsem drugim.

Sama poizkušam, da me bolezen ne ovira in, da me ne spremeni v nobenem pogledu. Da me ne omejuje pri ničemer. Delam vse kot sem prej, ampak s prilagoditvijo.

Izzivi pri športu in stresu

Urša: Vem, da si zelo aktivna, ukvarjaš se s smučanjem, odbojko, hribolaziš, kegljaš in najbrž še kaj. Kako je diagnoza vplivala na tvoje športne aktivnosti in kakšne prilagoditve si vpeljala, da si lahko s svojimi aktivnostmi tudi nadaljevala?

Špela: Ja, tudi to je bil velik šok, saj sem bila vedno precej aktivna. Kako bom sedaj nadaljevala s športom in gibanjem... Na začetku je bilo vse zelo natančno, po regeljcih. Dolgo je trajalo, da sem ugotovila, kako vse skupaj funkcionira. Kaj narediti, da ne bo hipoglikemije in da ne bo previsokih sladkorjev ob intenzivnejših aktivnostih. Veliko sem testirala in si zapisovala, kaj in koliko prej pojesti, koliko si dati manj inzulina in vse ostalo.

Urša: Kaj pa je bilo najbolj frustrirajoče v povezavi s športom, kjer nisi imela popolnega nadzora?

Špela: Še vedno se mi dogaja, da mi sladkor po intenzivnejši aktivnosti raste. Tipičen primer je hoja v hrib: sladkor mi med hojo ves čas pada, ko pa pridem na vrh in se ustavim, začne sladkor naraščati. To je najbrž zaradi stresa za telo in adrenalina in to se mi pogosto zgodi. Ko pridem na vrh in je sladkor normalen, si moram dati inzulin. Če si ga ne dam, vem, da bo čez pol ure sladkor že 12 mmol/L ali več. Mentalno se mi zdi to pravi izziv, ker moram ukrepati, ko je sladkor še normalen.

Podobno se dogaja ob stresnih situacijah. Recimo, ko sem imela zagovor diplome ali magistrske naloge. Še zdaj se spomnim, kako je takrat šel sladkor “v višave". Ali pa ko grem k zobozdravniku in sem podzavestno nervozna, to se vse pozna na sladkorju.

Kar se službe tiče, imam najboljšo službo na svetu, z malo stresa. Vedno sem si želela opravljati kreativno delo, zato imam danes svoj s.p.. Ko ustvarjam, najbolj uživam. Sploh pa takrat, ko oblikujem stvari, ki se potem natisnejo. Kakšen letak, plakat, infografike ali pa kompleksne stvari, ki jih je potrebno predstaviti na enostaven način. Takrat je potrebnih največ idej in takrat preizkušam svojo kreativnost. Ko “padem notri” čisto pozabim na sladkor in ponavadi so grafi sladkorjev takrat zelo umirjeni in ravni. Že od srednje šole naprej sem povezana z grafiko.

Inzulinska črpalka in senzor za neprekinjeno merjenje glukoze: dvakrat sem se na novo rodila

Urša: Kaj pa potem, ko si dobila inzulinsko črpalko in kasneje še senzor za neprekinjeno merjenje glukoze, kako je to vplivalo na tebe in na tvoje življenje? Kaj je bila največja sprememba?

Špela: S črpalko se mi je življenje popolnoma spremenilo, takrat sem na novo zaživela. Potem, ko sem dobila senzor, pa še enkrat. Črpalko sem dobila eno leto po diagnozi in to mi je resnično olajšalo življenje. Odpravila je breme dajanja inzulinskih injekcij večkrat na dan, kar mi je bilo še posebej težko v prvem letu. Predstavljalo mi je velik izziv, ko sem bila na primer zunaj ali na kakšnem praznovanju in sem si morala pred vsakim obrokom dajati injekcije. S črpalko mi je res odpadlo eno veliko breme.

Najbolj mi pomaga ponoči, saj se vsako jutro zbudim z lepim sladkorjem. Pred črpalko sem imela zaradi fenomena zore vsako jutro zelo visok sladkor, zdaj pa to črpalka lepo reši sama.

Sicer bi bila zame in za moj življenjski stil idealna hibridna črpalka, mešanica med avtomatsko in ročno verzijo. Recimo, ravno pri intenzivnih aktivnostih, kjer vem, da bo sladkor začel naraščati, si s to črpalko ne morem dati normalne korekcije, saj avtomatika ne predvidi, da bo sladkor visok. Jaz pa iz izkušenj vem, da bo sladkor naraščal in da bo visok. Zato v črpalko vnesem lažnih 10 gramov ogljikovih hidratov, ki jih ne pojem. To naredim zato, da dobim inzulin že prej, preden je sladkor visok in črpalka začne dovajati korekcijo. Sicer sladkor zraste previsoko.

Če imaš v dnevu enak ritem, je črpalka v avtomatskem načinu super. Če pa je življenje bolj razgibano, se ne zna najbolje prilagoditi takšni dinamiki in jaz raje sama ukrepam, preden sladkor preveč zraste. Sicer pa mi je ta črpalka zelo v pomoč in sem hvaležna zanjo.

Urša: Mislim, da je to super rešitev in tudi koristen nasvet za tiste, ki se soočajo s podobnimi izzivi. Kaj pa kasneje, ko si dobila tudi senzor, kakšna je bila zate največja razlika?

Špela: Ko je prišel senzor, je bilo vse še toliko lažje, saj ves čas vidiš in imaš vpogled v to, kaj se dogaja. Lahko preprečiš hipe, vidiš trende. Meni je to odprlo čisto nov svet. Predvsem sem začela hipoglikemije prej preprečevati, preden se zgodijo. Prej sploh nisem vedela, kdaj sladkor pada, dokler si nisem izmerila vrednosti iz prsta. Zdaj pa mi senzor stalno kaže kakšen je sladkor, zato lahko pravočasno ukrepam in preprečim nizke sladkorje. S senzorjem čutim tudi večjo varnost in se z večjo mirnostjo lahko lotim različnih aktivnosti.

Spontanost, disciplina in primeri obrokov, ki pustijo ravno črto

Urša: Kakšne spremembe bi rekla, da je sladkorna bolezen pripeljala v tvoje življenje?

Špela: Povečala sem raznolikost. Recimo ajdove kaše prej nisem nikoli jedla, leče nisem niti poznala. To, da so bili obroki bolj redni in uravnoteženo sestavljeni, mi je najbolj pomagalo.

Zdi se mi, da me je po tem, ko sem zbolela, avtomatično začelo zanimati delovanje telesa. Veliko sem se naučila o tem, kako telo deluje, bolje sem razumela, kako deluje inzulin in zakaj ga potrebujemo, saj je pravilno doziranje glede na prehrano osnova dobre urejenosti bolezni. Pa tudi na splošno o prehrani in o živilih, za katera nisem niti vedela, da sploh obstajajo, so prišla v moj jedilnik. Prehrano sem zelo spremenila.

Kar pa najbolj pogrešam še zdaj, je spontanost. Ko ti nekaj zapaše, da lahko brez razmišljanja vzameš, poješ in greš. S sladkorno si ne moreš privoščiti spontanosti pri hrani, ampak je treba imeti disciplino in ritem.

Urša: Kaj pa po tvoje najbolj vpliva na urejenost krvnega sladkorja?

Špela: Hrana, stres in seveda tudi šport. Potem pa še skupek vsega, pravi čas in pravi balans vsega skupaj. Je pa tako, da se jaz ne obremenjujem s tem, kaj jem, ampak pazim na količine. Če kakšna stvar ni najbolj zdrava, je ne pojem v velikih količinah. Če si privoščim sladoled, vzamem eno kepico namesto dveh. In manj kot se sekiraš, boljše je.

Držim se tega, da 2-3 ure pred športno aktivnostjo ne jem. Torej da mine vsaj dve uri pred zadnjim obrokom, ker je tako v telesu manj inzulina in je veliko lažje vzdrževati normalen sladkor. Tako, da potem kar odklopim črpalko za čas aktivnosti in vem, da bom končala z lepim sladkorjem. Če pa bi jedla 1 uro prej, bi začel sladkor hitro padati, ker bi imela v telesu še veliko aktivnega inzulina od obroka. Seveda pri vsem skupaj upoštevam posamezno aktivnost in njeno trajanje.

Potem pa je tu še teh 15-20 minut, da dodam bolus pred obrokom, kadar uspem. Ampak to ne gre vsakič. Ta “malenkost” je pravzaprav kar velik izziv.

Urša: Lahko z nami deliš tudi kakšne primere obrokov, za katere si sama preizkusila in veš, da bo sladkor po obroku 'Čista 5ka'?

Špela: Imam par obrokov, ko vem, da bo sladkor ravna črta. To so na primer ajdova kaša z gobami. Ali pa kakšna umešana jajca z zelenjavo in kos kruha zraven, ker je kombinacija z beljakovinami in maščobami. Za zajtrk pa pogosto jem low-carb granolo z jogurtom. Če v obrok vključim dovolj vlaknin in ga pravilno sestavim, nimam težav.

Ne se dat - nasvet za vse

Urša: Špela za konec, kaj bi priporočila vsem sladkornim bolnikom in kaj si želiš zase v prihodnosti?

Špela: “Ne se sekirat, ne se bat probat stvari.” Če ti zapaše čokolada, poskusi in opazuj, kako tvoje telo reagira. Tako boš videl, ali jo boš naslednjič spet izbral ali ne. Enako velja za dejavnosti. Preizkusi, kaj pri tebi deluje. Če ne deluje, naslednjič nekaj spremeniš in poskusiš drugače. Tako vztrajaš, dokler ne odkriješ načina, ki ustreza tebi.

Sladkorna bolezen je ovira, ampak s tem ni nemogoče živeti. Moramo se s tem pogumno spopasti in to je to. "Ne se dat!"

Zase si želim ohraniti dobro urejenost sladkorne, da me ne bi ovirala pri nobeni izmed stvari, ki jih počnem ali jih bom še počela v prihodnje. Želim imeti najboljše možne pripomočke, saj vem, da mi olajšajo življenje. Na splošno pa si želim, da počnem stvari, ki me veselijo, in da sem uspešna pri vsem, kar delam.

Urša: Draga Špela, najlepša hvala za ta krasen pogovor. Ob koncu ti iz srca želim, da se vse tvoje želje in ambicije uresničijo! Da še naprej uspešno krmariš s svojimi "sladkorji", raziskuješ in preizkušaš svoje spretnosti pri novih aktivnostih, ter da tvoje ustvarjanje izžareva unikatno, Špelino iskrico in polepša vsakdan vsakomur, ki pride v stik z njim. Vso srečo na tvoji poti in hvala, da si svojo zgodbo delila z nami.