Intervju: Ajda Urbas, dr. med., spec. internist

Ajda Urbas, dr. med., spec. internist

Ajda Urbas, dr. med., je zdravnica in soustvarjalka podkasta "Sladko Na Kratko", ustvarjalka spletnih vsebin, ki na sladkorno bolezen gleda celostno - kot na priložnost za novo razumevanje sebe. Internistka po izobrazbi in diabetologinja po srcu, je svojo strokovno pot tkala med Celjem, Topolšico in obalo, kjer danes deluje v okviru specialistične ambulante za osebe s sladkorno boleznijo v Kopru. Ajda s svojo odprtostjo in iskrenostjo ruši stereotipe o sladkorni bolezni in dokazuje, da znanje ni le informacija, ampak orodje za svobodnejše, bolj polno življenje.

V pogovoru razkrije svojo osebno zgodbo - pot, na kateri je našla svoje poslanstvo ravno skozi delo z ljudmi, njihovo ranljivostjo, izzivi in željo po razumevanju lastnega telesa. Z izostrenim občutkom za realnost in toplino, ki jo začuti vsak sogovornik, Ajda poudarja pomen majhnih korakov, potrpežljivosti in pristnega poslušanja sebe. V njenem pogledu sladkorna bolezen ni le diagnoza, temveč povabilo k spremembam, ki lahko človeku odprejo pot do več miru, več zdravja in več občutka, da ima nad svojim telesom in življenjem vpliv.

Urša: Ajda, lepo pozdravljena in hvala, ker si se nam danes pridružila. Kaj, če začneva kar pri tebi. Bi se nam malo predstavila?

dr. Ajda Urbas: Začneva že kar s težkimi vprašanji. Moje ime je Ajda Urbas. Sem mama fantka in zdravnica po duši. Po poklicu zdravim ljudi s sladkorno boleznijo in to delam z velikim veseljem. Imela sem obdobje, ko sem dvomila, ali sploh spadam v to stroko, a bolj, ko sem delala z vsemi vami, bolj sem čutila, da je to moje pravo poslanstvo. Zdaj ga živim v polnosti, tako v ambulanti kot popoldne doma in mislim, da ni stvari, ki bi me bolj osrečevala.

Moja družina je pravzaprav prežeta s sladkorno boleznijo. Moj sin tekmuje v znanju o njej. Doma se trudimo aktivno živeti po načelih zdravega življenja. Jaz pa ustvarjam vsebine, snemam videe in podcaste, pišem objave na družbenih omrežjih. Verjamem, da s tem zmanjšujemo stigmo in da lahko skupaj veliko bolje obvladujemo tako sladkorno bolezen tipa 1 kot tipa 2, če le imamo dovolj znanja.

Sicer pa zelo rada hodim in živim ob morju, potujem, pečem ter se družim ob kavi in živim življenje v polnosti.

Ajdina pot v medicini

dr. Ajda Urbas: Moja specializacija je interna medicina, kar pomeni, da sem zdravnica za vse organe. Pri obravnavi sladkorne bolezni je to velika prednost, saj sladkorna bolezen prizadene praktično vse organske sisteme. Svojo profesionalno pot sem začela v Celju, potem sem delala v Topolšici, kjer sem se ukvarjala predvsem s kardiologijo, angiologijo in seveda tudi s sladkorno boleznijo.

Leta 2021 sem se preselila na obalo in zdaj delam v diabetološki ambulanti v Kopru. Z ljudmi s sladkorno boleznijo delam vsak dan, pet dni na teden, osem ur na dan. Mislim, da lahko že rečem, da sem subspecializirana za sladkorno bolezen, čeprav ostajam internistka po srcu.

Urša: Torej ti ta internistična podlaga pride še kako prav?

dr. Ajda Urbas: Zelo. Sladkorna bolezen je kot ena "mafija". Prizadene praktično celotno telo, zato je ključno prepoznati opozorilne znake, kjerkoli se pojavijo. Internistična širina je tukaj neprecenljiva.

Kar ljudje sprva opazijo sami, sta utrujenost ali nihanje energije. Glukoza ostaja v krvi in ne pride v celice, zato energija ni tam, kjer bi morala biti. Pri sladkorni bolezni tipa 2 so prva opozorila lahko tudi velika nihanja sladkorja. Recimo en dan je glukoza 5,2 mmol/L, naslednji dan 9,5 mmol/L. To je že namig na inzulinsko rezistenco.

Potem so tukaj temnejše lise na koži, ki jih imenujemo acanthosis nigricans. Lahko nakazujejo inzulinsko rezistenco. Poleg tega so pomembne tudi pridružene bolezni, kot so obolenja ščitnice, celjakija, Crohnova bolezen, metabolni sindrom, debelost, srčno popuščanje ali ledvične okvare. Vsa ta stanja so med seboj povezana in lahko napovedujejo tveganje za razvoj sladkorne bolezni.

Urša: Zakaj je ravno sladkorna bolezen tako tesno prepletena z drugimi bolezenskimi stanji?

dr. Ajda Urbas: Ker gre za presnovno bolezen. Presnova vpliva na vse drugo. Glukoza je osnovno gorivo za celice. Če je motena presnova glukoze, se na dolgi rok pojavijo motnje v delovanju organov. Obstaja veliko diet, tudi takih, ki trdijo, da se je treba hidratom popolnoma izogniti, a to ne spremeni dejstva, da je glukoza glavno gorivo za naše celice. Podobno je pri avtu, ki potrebuje npr. bencin, če bomo vanj nalili dizel, bo avto nekaj časa vseeno vozil, na dolgi rok pa se bo pojavilo vse več težav.

Motena presnova v telesu s časom povzroči poškodbe in motnje v delovanju, ki se sprva ne bodo niti opazile in jih bomo opazili šele kasneje, ko bodo že napredovale. Pogosto se srčno-žilne bolezni začnejo razvijati leta pred postavitvijo diagnoze sladkorne bolezni. Prav zato sladkorno bolezen imenujemo tudi tihi spremljevalec. Šele, ko se pokaže druga bolezen, ugotovimo, da je v ozadju tudi sladkorna.

Sama vedno poudarjam: "Sladkorna bolezen ni tek na kratke proge, gre za maraton in za majhne, vsakodnevne spremembe, ki jih izvajamo dan za dnem."

Zdravje zahteva trud

Urša: V vašem podkastu "Sladko Na Kratko" sem slišala izjavo, ki to zelo lepo povzame: "Zdravje zahteva trud".

dr. Ajda Urbas: To je popolnoma res. Ljudje si želimo hitrih rešitev. Tudi meni ne gre vedno vse idealno, pa sem diabetologinja. Važno je, da rastemo in da delamo korake v pravo smer. Zdravje ni nekaj, kar pride čez noč. Zahteva trud, disciplino in potrpežljivost. Vendar je nerealno pričakovati, da bomo vsak dan na 100%. In če ti danes uspe samo 20 odstotkov, ni nič narobe. Jutri mogoče 21. To je napredek in ta zavzetost po napredku je tisto, kar najbolj šteje.

Urša: Kako bi določila mejo, kdaj bi se ljudje morali začeti ukvarjati z zdravjem?

dr. Ajda Urbas: Čim prej. Tudi sama imam s tem izzive. Vsem povem, da imam izjemno rada sladko hrano. Ampak nekje je treba začeti. Naše celice imajo metabolni spomin in si vse zapomnijo. Tisto, kar delamo v mladosti, vpliva na to, kako bomo živeli kot starejši.

Tudi zato s kolegico Jano delava podkast Sladko na kratko. Nagovarjava mlade, da o zdravju začnejo razmišljati prej. Prej ko začneš, bolje je.

Urša: Moj občutek je, da vsi vsaj približno vemo, kaj je zdravo. Da je treba dovolj spati, se gibati, jesti zelenjavo, biti čim manj pod stresom. Ampak realnost je drugačna. Kaj bi rekla, kako narediti zdravo spremembo, preden se zgodi nekaj, kar nas potem pravzaprav prisili, da naredimo to spremembo?

dr. Ajda Urbas: Vsaka sprememba je dobra. Da neko navado ponotranjiš, potrebuješ od treh tednov do treh mesecev. Če nisi nikoli jedel zelenjave in jo začneš jesti enkrat ali dvakrat na teden, je to že več kot prej. Velika napaka je, da hočemo vse ali nič. Če si rečemo, da bomo od danes naprej živeli zdravo, si naložimo preveliko breme. Pet popolnih obrokov, vsak dan vadba, popolna disciplina... To enostavno ne gre.

Bolje je, da začneš z majhnimi stvarmi. Dodaš proteine pri zajtrku. Po kosilu greš na deset minut hoje. Če sem iskrena, tudi jaz imam svoje izzive. Včasih nimam volje iti ven hodit, zato včasih hodim gor in dol kar po hiši. Tudi to je nekaj.

Starejša ko sem, bolj vidim, da je vsaka mala sprememba pomembna. Ko eno navado utrdiš, greš na naslednjo. In tako gradiš, korak za korakom. Nikakor pa se lotevati stvari na način, vse ali nič oz. vse naenkrat. To je izjemno težko izvedljivo ali vzdržno in hitro privede do še večjih frustracij.

Naši možgani imajo radi bližnjice in najmanjšo porabo energije. Zato je težko vzdrževati velike cilje. Če si zastaviš preveč, te to preveč obremeni in hitreje obupaš.

Ko se zdravnica sooči z lastno željo po sladkem

Urša: Ajda, praviš, imaš tudi sama zelo rada sladko? Kako se sama soočaš s temi izzivi pri prehrani?

dr. Ajda Urbas: To je moja stalna borba. Od nekdaj imam zelo rada sladkarije, čeprav smo doma imeli, zahvaljujoč mojim staršem, razmeroma zdravo prehrano. V otroštvu nisem veliko jedla sladkega, potem pa sem v odraslosti padla v obdobje, ko me je začelo sladko zelo mikati. In res, zelenjava ni moja najljubša jed.

To je moja vsakodnevna borba. Kako vključiti sladko in kako ga izključiti. Pred leti sem lahko pojedla celo čokolado naenkrat, danes pa jo imam lahko tudi teden dni v omari. Sama nikoli ne rečem, da nekdo s sladkorno boleznijo ne sme jesti sladice. Gre za to, da znamo sladko vključiti v življenje na primeren način.

Pri meni je sladko prisotno vsak dan v obliki kosmičev s sadjem ali jogurta s sadjem, zelo rada pečem zdrave sladice, npr s fižolom ali čičeriko. Ob kavi si vzamem dva piškota. To je moj trenutek, moj užitek. Seveda imam tudi kakšen dan, ko pojem več.

Če grem na praznovanje, si brez slabe vesti privoščim sladico. Zjutraj si kdaj pripravim kosmiče s sadjem in dodam beljakovine, da potešim željo po sladkem. Kadar imam "krizo", si naredim grški jogurt ali skyr in dodam malo 90% temne čokolade.

Včasih gre lahko prehrana v eno skrajnost, spet drugič v drugo. Ampak sama vidim, da sem napredovala. In to je tisto, kar po mojem mnenju šteje. Majhni koraki do velikih ciljev.

Prav tako so okusi genetsko pogojeni. Nekdo bi se težko odpovedal mesu, jaz pa meso z lahkoto zamenjam. Obožujem azijske okuse ter indijsko in tajsko hrano. Nekdo drug pa tega sploh ne mara. Vsak ima svoje preference in to je treba upoštevati tudi pri osebah s sladkorno boleznijo.

Kakšna naj bi bila prehrana za osebe s sladkorno boleznijo

dr. Ajda Urbas: Vedno poudarjamo, da je pomembna rednost obrokov. Ali so štirje ali pet, ni tako pomembno, ker to ni univerzalno. Vsak najbolje pozna sebe in ve, kako se njegovo telo odziva. Še posebej ljudje s sladkorno boleznijo lahko odzive telesa zelo dobro razumejo iz meritev glukoze na senzorju ali glukometru. S tem lahko hitro ugotoviš, kateri način prehranjevanja ti ustreza.

Ne obstaja eno priporočilo za vse. Obstaja pa osnovno vodilo, ki ga tudi sama zagovarjam. To je princip zdravega krožnika. Četrtina krožnika naj bodo ogljikovi hidrati, četrtina beljakovine, polovica pa zelenjava oziroma vir vlaknin. To je preprost, uravnotežen pristop, ki deluje pri zelo veliko ljudeh.

Kar pa se tiče ketonskih diet ali zelo nizkega vnosa ogljikovih hidratov, jih osebno ne priporočam. Nimamo dovolj dokazov, da so dolgoročno dobre za srčno-žilno varnost. Za mnoge so tudi težko vzdržne. Seveda pa poznam ljudi, ki se jih držijo in se ob tem dobro počutijo. In to je v redu, če je to njihov način življenja.

Jaz v osnovi zagovarjam polnovredne, čim manj predelane ogljikove hidrate in sezonsko hrano. To je temelj, ki se ga lahko držimo celo življenje.

Vidimo pa, da ko nekomu neka metoda deluje, hitro začne svetovati drugim. To se zelo vidi na družabnih omrežjih, kjer kroži ogromno prehranskih nasvetov.Pogosto je poudarek, da mora vsak diabetik močno zmanjšati ogljikove hidrate. Ampak ni dokazov, da to pozdravi sladkorno bolezen tipa 2. Enako velja za slakdorno bolezen tipa 1. Ni dovolj dokazov, da bi to priporočali kot pravilo ter da to dolgoročno prinaša najboljše rezultate. Prav tako ni dokazov, da je to vzdržno za večino ljudi.

Takšen pristop lahko ustvari občutek krivde, stigmo in občutek, da je nekdo narejen napačno, če ne uspe slediti ekstremnim pristopom. To pa ni cilj. Cilj je najti prehrano, ki jo posameznik lahko uživa na dolgi rok.

Zato vedno pravim vsakomur, naj posluša sebe, ne pa vsakega mnenja na internetu. Sodobna znanost podpira mediteransko prehrano in zdrav krožnik. To je nekaj, kar lahko priporočamo široko in varno.

Ali znamo poslušati svoje telo?

Urša: Omenila si, da moramo poslušati sebe in svoje telo. Pa se ti zdi, da to zares znamo? Se slišimo?

dr. Ajda Urbas: Ne. Danes nas vse preglasi. To je zelo težka tema. Ne znamo se ustaviti in ne znamo se slišati. Zato je pomembno, da se zavestno ustavimo in se vprašamo, kaj zares potrebujemo. Ali potrebujemo hitro hrano ali potrebujemo počitek. Ali potrebujemo sprehod ali podporo. Šele ko začnemo imeti radi sebe, slišimo svoje potrebe.

Urša: Ali nam lahko tudi senzor kaj pomaga pri tem, da bolje slišimo sebe?

dr. Ajda Urbas: Zelo. Jaz obožujem senzorje. Pomagajo nam opazovati, kaj dajemo vase in kako zaužite jedi vplivajo na naše telo. Tudi moja doktorska naloga je na temo senzorjev: Vpliv senzorjev na vedenje ljudi s prediabetesom in na znižanje telesne teže. Res upam, da bomo z njihovo pomočjo dvignili zavest o sebi in bolj razumeli svoje telo.

Senzorji pomagajo vam in pomagajo tudi nam zdravnikom. Ker se sedaj lahko pogovarjamo o konkretnih dnevih in konkretnih situacijah. Imela sem pacientko, ki je imela cel dan zelo dobre vrednosti, razen pri zajtrku. To je bilo njeno šibko mesto. Senzor nama je to pokazal, potem pa sva lahko delali samo na tistem oknu. Spremenili sva zajtrk, spremljali odziv in počasi se je zadeva uredila. Brez senzorja tega ne bi nikoli videli.

Zakaj je sladkorna “lepa” ter zaključna misel

dr. Ajda Urbas: Sladkorna je lepa, ker ti da možnost, da se ustaviš, da si prisluhneš in spremeniš pogled nase in na svet. Pokaže ti, kako izbirati zdrave odločitve, kako spoštovati sebe in poskrbeti zase. V tem je njena lepota.

Želim si, da bi ljudje na sladkorno bolezen začeli gledati kot na okno priložnosti. Kot na stanje, ki zahteva prilagoditve, ne pa kot na zgolj omejitev. Želim si, da bi se ljudje čim bolj izobrazili in zavedali lastne moči nad svojim telesom.

Urša: Draga Ajda, najlepša hvala za ta dragocen pogovor. Hvala, ker si svojo strokovnost prepletla z iskreno človeškostjo in nam pokazala, da sladkorna bolezen ni le diagnoza, ampak priložnost, da se bolje začutimo. Tvoje znanje, izkušnje ter poziv, da spremembe začnemo z majhnimi, a odločnimi koraki, so lahko odlična motivacija za vse nas. Hvala, ker nam pomagaš razumeti, da je zdravje pot, na kateri nismo sami.

dr. Ajda Urbas: Hvala tudi tebi.