Timotej Banovec, profesionalni kolesar in član Team Novo Nordisk

Timotej Banovec

Urša: Timotej, najlepša hvala, da si se odzval povabilu in boš z nami delil svojo zgodbo. Zgodbo, ki je izjemno športna, navdihujoča in predvsem življenjska. Tule v Semiču te obdaja krasna narava z vsemi možnostmi za sprostitev, a življenje nam včasih prinese tudi svoje izzive. Nam lahko zaupaš, kako se je začela tvoja 'sladka' pot?

Timotej: Začela se je pred desetimi leti. Letos sem imel pravzaprav že deseto obletnico diagnoze. Sladkorno bolezen tipa 1 sem dobil junija 2016, pri 12. letih, čeprav so se znaki začeli kazati že nekoliko prej.

Simptomi so bili dokaj tipični. Bil sem zelo žejen, pogosto sem hodil na stranišče, v zadnjem tednu pa sem izgubil približno sedem kilogramov. Takrat se nam vse skupaj ni zdelo tako nenavadno, saj je bilo poletje. Logično se ti zdi, da če veliko piješ, tudi večkrat uriniraš. Bolj nas je začelo skrbeti nekaj drugega. V zadnjem tednu pred diagnozo sem začel popoldne hoditi spat. Bil sem otrok in da bi legel v posteljo sredi dneva mi res ni bilo podobno. 

Šli smo na urgenco, kjer so mi izmerili sladkor. Rezultat je bil 22 mmol/L. Zanimivo pa je, da sem bil samo dva dni prej pri osebni zdravnici. Takrat se nihče ni spomnil preveriti sladkorja, mi je pa, ironično, zdravnica dala napotek, naj pojem kakšen kos čokolade več in bo vse minilo.

Nova pravila po diagnozi

Urša: In potem novo življenje, uvajanje, učenje, štetje ogljikovih hidratov in vse ostalo?

Timotej: Ja, točno to. Moram pa priznati, da sem imel občutek, da so bili takrat glede prehrane precej strogi. Če bi moral vse življenje jesti točno po tistih priporočilih, bi imel občutek, da skoraj ničesar ne smem jesti.

Urša: Se je potem tudi skozi leta kaj spreminjalo?

Timotej: Zelo. Takrat so bili praktično proti vsemu "belemu" oziroma hitrejšim ogljikovim hidratom. Bel kruh ni bil zaželen, bele testenine tudi ne. Nutella sploh ne. Grozdje še manj. Velik poudarek je bil na polnozrnatih izdelkih. Danes pa, ko sem precej povezan tudi s športom in prehrano, gledam na nekatere stvari malo drugače.

Pri polnozrnatih testeninah je recimo zanimivo, da se razgrajujejo precej dlje časa. In pri nekom, ki si da inzulin za obrok, lahko pride do situacije, da inzulin ne deluje več, hrana pa se še vedno presnavlja.

Pri belih testeninah je odziv običajno hitrejši in bolj predvidljiv. Seveda je vse odvisno od posameznika, načina zdravljenja in odziva telesa. Ampak pri sebi sem ugotovil, da mi bele testenine povzročajo manj težav kot polnozrnate.

Na koncu prideš do iste ugotovitve, kot pri večini stvari pri sladkorni bolezni: vsak človek je zgodba zase. Jaz polnozrnatih testenin nisem jedel že več kot osem let, ker sem pri sebi ugotovil, da mi preprosto ne ustrezajo.

Največja sprememba ni bila hrana

Timotej: Iskreno, sama izbira hrane se ni tako zelo spremenila. Spremenile so se nekatere podrobnosti, recimo izbira moke in podobne stvari. Največja sprememba pa je bila nekaj drugega. Pet obrokov na dan.

Danes vedno bolj verjamem, da je bila ravno to ena izmed najboljših stvari, ki sem jih odnesel iz začetka sladkorne bolezni. Veliko ljudi danes preskakuje zajtrk, potem do kosila ne jejo skoraj nič, nato pa pojejo ogromno količino hrane naenkrat. Enako zvečer. To je za telo velik stres. Meni je uvedba petih manjših obrokov prinesla veliko boljši ritem. Redni obroki, manjša količina hrane in bolj enakomerna energija čez dan.

Res pa je bilo na začetku kar nekaj smešnih situacij. Ker sem bil na penih, sem se moral držati precej točnega urnika. Včasih sem vstajal zelo zgodaj, si dal inzulin in potem moral tudi jesti. Še danes se spomnim, kako mi ob šestih zjutraj pogosto sploh ni prijalo jesti. Ampak sem moral. Danes je s črpalko vse skupaj bistveno bolj enostavno in prilagodljivo.

• 

• 

• 

• 

Od domačih kolesarskih vzponov do Team Novo Nordisk

Urša: Bi nam lahko povedal kaj več o svoji poti do Team Novo Nordisk? Kako si sploh prišel do te priložnosti?

Timotej: Dolga zgodba. Če jo zelo skrajšam, je trajala približno sedem let. Vse skupaj se je začelo precej preprosto - na lokalnem vzponu na Mirno goro, ki je pri nas nekakšen domač hrib. Takrat sem bil še čisti rekreativec. S kolegi smo se vozili po makadamih okoli Črnomlja in to je bila moja prva prava kolesarska dirka.

Tam sem spoznal enega domačina, ki je redno hodil na kolesarske ture. Zdelo se mi je zanimivo, zato sem ga vprašal, če se mu lahko pridružim. Takrat še nisem vedel, kam me bo vse skupaj pripeljalo. Če sem iskren, me je na začetku najbolj privlačila narava. Kolesarjenje je bilo izgovor, da sem bil zunaj. Potem pa sem začel voziti vedno več.

Najprej sem nastopal samostojno, brez kluba in brez trenerja. Vozil sem predvsem dirke serije Adria Bike Series na Hrvaškem. To so sicer amaterske dirke, ampak konkurenca je zelo močna. Veliko je bivših profesionalcev, organizacija pa je vrhunska.

Pritegnilo me je tudi to, da je bila vsaka dirka drugačna. Takrat sem hitro ugotovil, da sam težko napreduješ. Lahko treniraš, ampak brez ekipe, brez kluba in brez pravih ljudi okoli sebe je vse precej težje.

Prek družbenih omrežij sem našel Energija Team. Nekaj njihovih fantov sem že poznal po imenu, Mitjo Tancika in Gregorja Dimica. Zbral sem pogum in Gregorju napisal sporočilo na Instagram. Napisal sem mu, da bi rad dirkal in ga vprašal, ali bi me bili pripravljeni vzeti zraven. Odgovoril mi je precej preprosto: »Pridi, pa se dokaži.«

Prva dirka je bila že manj kot mesec dni kasneje v Vrtojbi. Sicer sem to "kariero" začel precej pozno v primerjavi z drugimi. Vozil sem že med starejšimi mladinci, kar pomeni, da sem imel zelo malo časa za razvoj v mlajših kategorijah. Praktično sem šel iz starejših mladincev skoraj takoj med člane do 23 let, kar je bil ogromen preskok. Ampak kljub temu sem prišel tudi do reprezentance in nastopov na svetovnem pokalu.

Prvič na svetovnem pokalu

Timotej: Nikoli ne bom pozabil Češke. Bil sem del reprezentance in nastopil na svetovnem pokalu. Že sama prisotnost tam je bila zame nekaj neverjetnega. Po drugi strani pa tudi zelo stresna izkušnja. Takrat sem imel črpalko in ves čas sem moral razlagati, kaj nosim na sebi. Še huje je bilo, ker takrat sploh nisem znal pravilno utišati alarmov. Ko je črpalka izgubila signal, je začela piskati. In to sredi svetovnega pokala ni ravno najbolj prijeten občutek. Rezultat takrat ni bil dober, ampak iskreno... sploh ni bilo pomembno. Bil sem tam. To je bil cilj, ki sem ga imel dolgo časa.

Naslednja leta so sledile dirke po Sloveniji in tujini. Potem pa sem prišel do točke, ko sem bil že precej naveličan. Če veliko vlagaš, delaš, treniraš, rezultatov pa ni, začneš razmišljati o alternativah. Jaz sem bil takrat že skoraj odločen, da končam z resnim kolesarstvom. Hotel sem se bolj posvetiti servisu koles, ker v tem res uživam. Sem človek, ki rad kolesari, hodi v hribe, kampira, smuča. Rekel sem si, da je morda tega poglavja konec.

Takrat sem zamenjal trenerja in začel sodelovati s Sebastianom Zlodejem. To je bila ena najboljših odločitev. Dal mi je širši pogled na šport. Vedno mi govori: poslušaj svoje telo. Če v programu piše eno, ti pa čutiš nekaj drugega, ni nič narobe, če prilagodiš trening. Ni treba za vsako ceno narediti vsega. Pomembno je, da domov prideš zadovoljen in da te šport ne začne psihično uničevati.

Vse ob svojem času

Timotej: Potem je prišlo državno prvenstvo v Kočevju. Malo pred tem pa še dogodek v Litiji, kjer nas je Žiga Papež, ki ima prav tako sladkorno bolezen, zbral nekaj kolesarjev in podpornikov njegovega projekta Sladek lajf. Skupaj smo odpeljali traso zadnje etape Dirke po Sloveniji. Če sem iskren, najprej sploh nisem želel iti. Rekel sem mu, da nimam tam kaj iskati, pa mu je vseeno uspelo in me prepričal.

Tam se nam je pridružil tudi dr. Klemen Dovč. Po vožnji sva se pogovarjala o športu, sladkorni bolezni, življenju in načrtih za naprej. Nekako sva prišla do Team Novo Nordisk in njihovega Talent ID Campa v Italiji. Takrat mi je povedal, da pozna Phila Sutherlanda, ustanovitelja ekipe, in predlagal, da me predstavi.

Kar je bilo najbolj zanimivo ... jaz sem se na ta kamp enkrat že prijavil. Ko sem bil star osemnajst let, sem izpolnil prijavo, potem pa me je tik pred testiranjem premagal strah in sem vse skupaj odpovedal. Prepričan sem bil, da nisem dovolj dober.

Tokrat pa ni bilo več umika. Klemen je stopil v stik s Philom, jaz pa sem lahko samo čakal. Spomnim se, da sem si v glavi govoril: »Saj ne bo nič iz tega.« Potem pa me je poklical in mi povedal, da je Phil za. Moram priznati, da sem bil hkrati navdušen in prestrašen.

Urša: Tam ste bili najbrž kolesarji iz celega sveta?

Timotej: Da, res dobesedno iz celega sveta. Spomnim se Avstralca, dveh Francozov, Švicarja, Nemca, Belgijca, Italijanov, Estonca ... Jaz pa sem bil prvi Slovenec, ki je prišel v ekipo. Vsaj kolikor vem kot tekmovalec. Slišal sem sicer, da je bil nekoč en Slovenec del strokovnega osebja, ampak tega ne vem zagotovo.

Program je bil precej strog. Vsak dan smo imeli treninge, testiranja, meritve, simulacije dirk in različna preverjanja. Do konca tedna smo bili vsi popolnoma izčrpani. Je pa bilo za nas odlično poskrbljeno. Po končanih obveznostih smo se lahko malo sprostili, igrali nogomet, šli v bazen, se družili. Imeli smo občutek, da smo dali od sebe vse, kar smo lahko.

Trenutek, ki je Timoteju spremenil življenje

Timotej: Na koncu smo imeli še individualne razgovore s Philom Sutherlandom in Danielom Holtom. Vprašala sta me, kako sem doživel kamp. Povedal sem svoje občutke, potem pa je nastala tišina. Verjetno je trajala kakšnih dvajset sekund, meni pa se je zdelo kot cela večnost. Bil sem izredno nervozen. Pred mano je bilo na razgovoru že sedem fantov in vsak, ki je prišel iz pisarne, je izvedel, da ni bil izbran. Zato nisem imel velikih pričakovanj. Potem pa je Phil pogledal proti meni in mi čestital za uvrstitev v ekipo. Bil sem v popolnem šoku.

Sploh nisem dojel, kaj to pomeni. Ne samo za tisti trenutek, ampak za mojo prihodnost. Seveda sem takoj poklical domov. In ja, bile so tudi solze. Ko toliko let vlagaš v nekaj in dobiš takšno potrditev, se vse nabere. Naslednji dan smo se vrnili domov. Danes lahko rečem, da je bila to ena najbolj norih izkušenj v mojem življenju. In definitivno bi obžaloval, če bi takrat spet poslušal svoje strahove in ne Klemna.

Po vstopu v ekipo se je moje življenje precej spremenilo. Velik del mojega vsakdana se še vedno vrti okoli treningov in kolesarstva, zanimivo pa je, da sem danes manj obremenjen kot prej. Mislim, da predvsem zaradi ljudi okoli sebe in načina dela.

Pri nas je zelo velik poudarek na poslušanju telesa. Če si utrujen, če okrevaš, če telo potrebuje počitek, se temu prilagodi tudi trening. Tudi zdaj, ko okrevam po nesreči, mi niso napisali strogega načrta treningov. Vedeli so, da bi me to samo dodatno obremenjevalo.

Največja zmaga ni rezultat

Timotej: Najlepše pri vsem tem pa je, da lahko pokažem drugim sladkornim bolnikom, da se da. Pred kratkim smo bili na Kolpi in do mene je pristopil fant, ki je prebral članek o meni. Takšni trenutki so nekaj posebnega. Če sem iskren, mislim, da je bil to ves čas eden mojih največjih ciljev, čeprav se tega dolgo sploh nisem zavedal. Da nekomu odpreš obzorje. Da mu pokažeš, da sladkorna bolezen ne pomeni konca nečesa.

Danes lahko brez težav rečem, da sem vesel, da sem sladkorni bolnik. Vem, da se sliši nenavadno. Ampak meni se je zaradi tega življenje spremenilo na bolje. Šport me je rešil.

O Teamu Novo Nordisk

Urša: Za tiste, ki morda ekipe še ne poznajo, lahko na kratko predstaviš Team Novo Nordisk?

Timotej: Team Novo Nordisk je profesionalna kolesarska ekipa, v kateri imamo vsi tekmovalci sladkorno bolezen tipa 1. Tudi velik del strokovnega osebja živi s sladkorno boleznijo tipa 1. Smo razvojna in profesionalna ekipa, ki tekmuje na popolnoma enakih dirkah kot vse ostale ekipe.

Naša profesionalna ekipa je letos nastopala tudi na dirki Milano–Sanremo, kjer sta vozila naša italijanski in španski tekmovalec. Na istih dirkah, kjer nastopajo največja imena svetovnega kolesarstva.

Navzven smo popolnoma običajna profesionalna ekipa. In prav to je bistvo. Naše poslanstvo je pokazati ljudem s sladkorno boleznijo, da se da. Ko nek mlad sladkorni bolnik vidi fotografijo cele ekipe in ugotovi, da imajo vsi na njej sladkorno bolezen tipa 1, se mu odpre nov pogled. Pomisli: »Če zmorejo oni, mogoče zmorem tudi jaz.«

In to je razlog, zakaj nosimo te zeleno-modre drese.

• 

• 

• 

• 

Ko šport postane način življenja

Urša: Zelo lepo poslanstvo! Kako pa danes potekajo tvoji dnevi? Rekel si, da si zdaj praktično v celoti posvečen ekipi in kolesarstvu. To pomeni, da vsak dan treniraš?

Timotej: Večinoma res. Običajno vstanem okoli sedmih, včasih tudi prej. Po zajtrku počakam približno dve uri, potem pa okoli desetih začnem trening. Seveda je veliko odvisno od načrta. Večinoma treniram šest dni v tednu, en dan je prost, ampak velik poudarek je na poslušanju telesa. Kdaj se zgodi tudi, da si vzamem dva dneva počitka, če čutim, da ga potrebujem.

Pri nas je ogromno poudarka na vzdržljivosti. Veliko treningov poteka v tako imenovani "coni dve", kar v kolesarskem žargonu pomeni lažjo, zmerno intenzivnost. Marsikdo si predstavlja, da profesionalni športniki ves čas vozimo na polno, v resnici pa ogromno časa preživimo na relativno mirnih vožnjah.

Jaz sicer nisem človek, ki bi po treningu samo ležal. Ponavadi si po vožnji vzamem kakšno uro ali dve za počitek, potem pa grem v delavnico servisirat kolesa, ker me tudi to veseli. Vse treninge imamo natančno zapisane v aplikaciji TrainingPeaks. Trener določi trajanje, intenzivnost, moč, ki jo moraš držati, potem pa se po končanem treningu vsi podatki samodejno prenesejo. Vsako leto imamo tudi ekipne priprave v Alicanteju v Španiji, kjer se zberemo kot ekipa in skupaj treniramo.

Urša: Koliko pa trajajo posamezni treningi?

Timotej: Danes imam recimo tri ure in pol. Če pogledam celoten teden, pa se to običajno giblje med osemnajst in dvajset ur treninga. To nanese približno sedemsto kilometrov na teden. Ko nekomu rečeš, da sediš pet ur na kolesu, se sliši veliko. In tudi je veliko. Moram priznati, da se včasih teh pet ur kar vleče.

Urša: Bi si želel, da bi se ekipi Team Novo Nordisk pridružil še kakšen Slovenec?

Timotej: Absolutno. Pravzaprav jih ves čas iščem. Predvsem sladkorne bolnike, ki se ukvarjajo s kolesarstvom in bi želeli iti na višji nivo. Ampak za zdaj še nisem naletel na nekoga, ki bi se tega lotil tako resno in tako intenzivno.

Urša: No, mogoče pa imam jaz zate eno idejo. 5. septembra pripravljamo dogodek v Cukarci v Šentvidu pri Stični, namenjen družinam, otrokom in mladim s sladkorno boleznijo. Če boš takrat v Sloveniji, bi se nam morda pridružil, predstavil svojo zgodbo in ekipo ter mogoče navdušil kakšnega bodočega kolesarja?

Timotej: Cukarco poznam, sliši se res zanimivo in verjamem, da bi se dalo kaj dogovoriti. Z veseljem se odzovem, če lahko s svojo zgodbo komu pomagam.

Poslušati telo je veščina

Urša: Timotej malo preje si omenil, da danes veliko bolj poslušaš svoje telo. Kaj to v praksi pomeni?

Timotej: Prva stvar je hidracija. Sploh poleti je dovolj tekočine res osnova. Druga stvar pa je, da precej hitro vem, kako se bom počutil že zjutraj. Ko vstanem, takoj začutim noge. Če so težke, če so utrujene ali zakrčene, že približno vem, kako bo šel trening. Potem pride prvi resen klanec in telo samo potrdi tisto, kar si zjutraj že slutil. Pri meni zelo pomagata jutranji sprehod in raztezanje.

Ampak če bi moral izpostaviti eno stvar, ki naredi največjo razliko, je to spanje. Spanje je daleč največji dejavnik dobrega počutja. Poskušam spati med osem in devet ur. Včasih me sicer kot vse druge odnese telefon, pogledam na uro in je nenadoma enajst zvečer. Potem spim samo sedem ur ali sedem ur in pol in razliko zjutraj res občutim.

Pravzaprav bi rekel, da je disciplina eden ključnih elementov tako za šport kot za življenje nasploh.

Športna prehrana in sladkorna bolezen

Urša: Pri tebi je verjetno precej drugačna tudi prehrana. O tem še nisva veliko govorila.

Timotej: To pa definitivno. Največja razlika je med samim treningom. Takrat je res pomembno, da dovolj ješ. Pri daljših treningih ciljamo nekje med 70 in 100 gramov ogljikovih hidratov na uro. To dobimo preko športnih napitkov, gelov, energijskih ploščic, včasih tudi Haribo bonbonov. Veliko ljudi misli, da med treningom ne smeš jesti. Pri nas je ravno obratno. Treba je jesti.

Izven treningov pa nimam nekega strogo določenega jedilnika. Po vseh teh letih že približno vem, koliko hrane potrebujem. Poskrbeti moram predvsem za dovolj ogljikovih hidratov in seveda tudi beljakovin.

Cilji za prihodnost

Urša: Timotej, kaj pa tvoji cilji za naprej, v katero smer pogleduješ?

Timotej: To je eno tistih vprašanj, na katera se malo bojim odgovoriti, ker imam v glavi ogromno idej in želja.

Vsekakor si želim čim dlje ostati v kolesarstvu, ker sem se v tem res našel. Seveda pa je življenje nepredvidljivo in nikoli ne veš, kako se bodo stvari razvile. Če mi športna pot ne bo šla v smeri, kot si želim, bom zagotovo ostal povezan s športom.

Zanimajo me tudi organizacija dogodkov, delo z ljudmi in morda nekoč celo delo v strokovnem delu ekipe. Všeč mi je ideja, da bi bil del nečesa večjega, da bi pomagal drugim športnikom. Po naravi sem tak človek, da bi rad v življenju preizkusil veliko različnih stvari.

Zakaj je sladkorna bolezen lepa?

Urša: Zakaj je po tvojem mnenju sladkorna lepa?

Timotej: Prva stvar je zagotovo spoznavanje samega sebe. Ne glede na to, ali govorimo o športu, šolanju ali življenju na splošno. Veliko ljudi sploh ne ve, kako se njihovo telo odziva na določene situacije. Sladkorna bolezen te tega nauči.

Druga stvar so ljudje. Spoznaš ogromno posameznikov, ki razmišljajo podobno kot ti in se srečujejo s podobnimi izzivi.

In potem so tu še nova obzorja. Novi svetovi, za katere prej sploh nisi vedel, da obstajajo.

Meni se zdi, da ti sladkorna bolezen da tudi neko notranjo moč. Sploh na začetku, ko je težko. Ko ugotoviš, da zmoreš stvari, za katere si prej mislil, da jih ne boš.

Jaz sem imel srečo, da sem diagnozo precej hitro sprejel. Vem pa, da ni pri vseh tako.

Ampak če danes pogledam nazaj, lahko rečem, da sem vesel, da sem sladkorni bolnik.

Marsikdo tega ne razume, ampak meni je sladkorna odprla ogromno vrat.

Sporočilo za mlade in starše

Urša: Kaj pa bi sporočil mladim ali komurkoli, ki danes dobi diagnozo sladkorne bolezni?

Timotej: Najprej to, da naj ničesar ne počnejo na silo. Velikokrat slišiš: ukvarjaj se s športom, gibaj se, naredi to in ono. Ampak če v tistem trenutku še nisi pripravljen, ni nič narobe. Pojdi na sprehod. Daj si čas. Vsak bo sčasoma našel svoj način in svoj ritem.

Mladim bi posebej rekel, naj se ne zapirajo vase. Naj jih ne bo sram senzorja na roki. Naj jih ne bo sram črpalke. Naj jih ne bo sram inzulinskega pena. Pravzaprav bi morali biti na to ponosni. Ker vodenje sladkorne bolezni ni enostavno. In ko uspeš imeti urejene sladkorje, je to velik dosežek.

Staršem pa bi rekel, naj se poskušajo čim manj obremenjevati. Vem, da je to lažje reči kot narediti. Moji starši so se obremenjevali, tako kot vsak starš. Ampak diagnoza ni konec igre. Je samo začetek novega poglavja. Naj poskušajo razmišljati pozitivno. In še nekaj. Verjamem, da vsak človek, ki zboli za sladkorno boleznijo, prej ali slej najde nekaj, kar ga potegne naprej. Nekaj, kar postane njegova odskočna deska.

Pri meni je bilo to kolesarstvo. Če ne bi imel sladkorne bolezni, morda tega nikoli ne bi odkril. In to je nekaj, kar se mi zdi vredno ohraniti v mislih tudi takrat, ko je najtežje.

Urša: Dragi Timotej, iskrena hvala za ta dragocen pogovor ter popotnico, ki jo s svojimi besedami daješ mladim in njihovim družinam. Iskrene čestitke za vse dosedanje dosežke - s svojim delom in rezultati si izjemen navdih ter dokaz, da so tudi v svetovnem vrhu meje zgolj tiste, ki si jih postavimo sami.