Življenje z diabetesom: Tjaša Kos

Tjaša Kos

Tjaša Kos je mlada, radovedna in srčna ustvarjalka, ki svojo pot gradi na presečišču marketinga, ustvarjalnosti in osebne rasti. Po študiju in izkušnjah v tujini - od študijskih izmenjav na Švedskem in Češkem do dela v ZDA, danes razmišlja globalno, a deluje lokalno. Razvija jasen občutek za ravnovesje, zdravje in kakovost življenja.

V njenem delu jo vodi želja po smislu, dobri energiji in iskrenih odnosih, zato zavestno izbira projekte in okolja, kjer lahko ostaja zvesta sebi. Je aktivna, premišljena a hkrati odprta, z izrazitim zanimanjem za sodobne trende, ljudi in zgodbe, ki jih rada povezuje tudi prek svoje profesionalne poti.

Sladkorna bolezen tipa 1 je del njenega življenja že od trinajstega leta in pomemben, a ne omejujoč del njene identitete. Tjaša o sladkorni bolezni govori odkrito, z zrelostjo in presenetljivo lahkotnostjo, saj jo vidi kot izkušnjo, ki jo je naučila poslušati svoje telo, upočasniti tempo in bolj zavestno živeti. V intervjuju deli izzive študentskih let, izgorelosti, potovanj s sladkorno boleznijo in poudari pomen dobrega zdravstvenega sistema, hkrati pa pokaže, kako življenje s kronično boleznijo ni ovira, temveč lahko postane vir nove perspektive in povezanosti z drugimi.

Diagnoza pri trinajstih

Urša: Draga Tjaša, lepo pozdravljena in hvala za tvoj odziv. Zelo sem bila vesela, da sva se lahko srečali in da boš z nami delila svojo sladko zgodbo. Česa se morda najbolj spomniš od tvojih sladkih začetkov?

Tjaša: Diagnozo sem dobila pri trinajstih letih. Podrobnosti se ne spomnim več čisto natančno, ker je tega že res dolgo, se pa spomnim klasičnih simptomov. Bila sem zelo žejna, imela sem vrtoglavice, močno sem shujšala, ogromno sem spala.

Mami me je odpeljala k zdravniku, tam so mi izmerili sladkor okoli 30 mmol/L. Sprva so me želeli z rešilcem peljati v Ljubljano, potem pa me je na koncu kar mami odpeljala sama. To je bil pravzaprav začetek moje sladkorne bolezni.

Veliko srečo sem imela s tem, da je ena moja sošolka v osnovni šoli že imela sladkorno bolezen. Ona jo je dobila v petem razredu, jaz pa v osmem. Zato sem diagnozo sprejela zelo mirno. Rekla sem si: »Ah, to ima že Pia.« Moji starši so bili bistveno bolj šokirani in zaskrbljeni kot jaz. Kasneje so sicer tudi pri meni prihajali vzponi in padci, predvsem v povezavi s svobodo, ki jo takšna kronična bolezen do neke mere vzame.

Svoboda in občutek omejenosti

Tjaša: Vedno me je najbolj motilo to, da ne moreš biti povsem spontan. Ko nekam greš ali potuješ, ne moreš samo obleči jakne in iti. Vedno moraš imeti nekaj za hipo, inzulin, preveriti, ali imaš dovolj inzulina v črpalki, ali bo senzor zdržal. Pakiranje za letalo ali daljša potovanja je vedno malo bolj zapleteno.

Jaz imam zelo rada svobodo, rada potujem, rada sem aktivna, veliko delam in se družim. Tudi šport mi je bil vedno zelo pomemben.

Ampak recimo pri treningih me je sladkorna včasih res motila. Če greš v fitnes ali na tekaško stezo, ne moreš brezskrbno teči eno uro. Jaz skoraj vedno dobim hipo. In to človeka popolnoma vrže iz ritma. Moraš se ustaviti, pojesti ali popiti nekaj in počakati, da mine.

Zaradi tega sem se s športom v nekem obdobju ukvarjala manj, ker mi je šlo enostavno na živce, da ti bolezen na tak način prekine "flow".

Po drugi strani pa sem res zelo hvaležna. Hvaležna Sloveniji za pripomočke, ki so nam na voljo, za super ljudi na pediatrični kliniki in za odlične zdravnike tudi sedaj v odrasli obravnavi. Zelo dobro sodelujem s svojo diabetologinjo dr. Karin Kanc, s katero se res ujameva in sem pri njej vedno slišana.

Pa tudi skupnost mi ogromno pomeni. Facebook skupina Sladkorčki brez meja mi je v pomoč, ker si veliko pomagamo med seboj. Najbolj dragoceno se mi zdi, da poznaš nekoga, ki ima prav tako sladkorno. To je res nekaj čisto drugega, kot pogovor z nekom, ki tega ne doživlja.

Ob tem pa se spomnim tudi kolonije na Debelem rtiču, ki mi je ostala v lepem spominu, čeprav sem bila tam samo enkrat. Z nekaterimi ljudmi, ki sem jih spoznala na koloniji, sem še danes v stiku.

Imam pa tudi zanimivo izkušnjo iz Švedske, kjer sem bila na študentski izmenjavi. Imeli so aplikacijo, ki so jo razvili študenti univerze in omogočala je, da smo se lahko študentje povezovali v interesne skupine. In takrat sem pravzaprav čisto po naključju našla skupino Diabetics in Lund. Bila smo tri dekleta - jaz ter dekleti iz Poljske in iz Italije.

Kmalu smo se spoprijateljile, se veliko družile in bile v stiku cel semester. Ena izmed njih je kasneje celo pisala magistrsko nalogo o sladkorni bolezni in nas intervjuvala. Še danes smo povezane.

Izmenjava na Švedskem ji je odprla obzorja.

Razumevanje sladkorne bolezni

Urša: Se ti zdi, da je danes med ljudmi še veliko nerazumevanja sladkorne bolezni?

Tjaša: Ne bi rekla, da gre za nerazumevanje. Moje izkušnje so večinoma zelo pozitivne, ljudje so razumevajoči in prijazni.

Bolj me moti neznanje. Veliko ljudi ne ve, kakšna je razlika med sladkorno boleznijo tipa 1 in tipa 2. Včasih so me spraševali tudi, kaj sem naredila narobe, da sem dobila sladkorno. Tega sicer danes skoraj ne doživljam več, ampak takrat me je kar zabolelo.

Razumem, da ljudje ne vedo, in potem pač razložiš, ampak vseeno zna biti neprijetno.

Je pa res veliko različnih izkušenj in informacij, ki lahko človeka včasih tudi do neke mere prestrašijo.

Pri meni se včasih pojavijo skrbi glede nosečnosti. Dokler si sam, je vse nekako lažje, potem pa začneš razmišljati še o nekom drugem. Zdravje otroka, urejeni sladkorji, časovni pritiski. Jaz recimo vem, da bi morala imeti otroke načeloma prej, do tridesetega leta. Vse to zahteva kar precej načrtovanja in truda.

Urša: Da te malo potolažim - vse to se da. Ni tako hudo, kot se včasih sliši. Treba se je malo bolj paziti, ampak tudi motivacija je takrat čisto drugačna in mislim, da je tudi zaradi tega veliko "lažje".

Tjaša: To mi je zelo lepo slišati. Mene so znali kar precej strašiti z možnimi zapleti, boleznimi pri plodu, predvsem, če sladkorji niso popolnoma urejeni. Takrat me je to res prestrašilo. Kasneje sem izvedela tudi za predkoncepcijska svetovanja, kar se mi zdi zelo dobra stvar.

Na splošno pa se mi zdi, da je sladkorna bolezen tisto, kar me je prisililo, da ponovno premislim o svojih prioritetah in življenjskem slogu. Že od malega sem bila zelo aktivna, včasih celo hiperaktivna. Povsod bi bila in vse bi delala, če bi se dalo, kar vse naenkrat.

Diabetes pa mi je pokazal, da se moram upočasniti. Sedaj zelo hitro tudi začutim, ko grem predaleč. Večkrat rečem, da je zame to nekakšen varovalni mehanizem.

Iskreno mislim, da je sladkorna bolezen prišla z razlogom. Za veliko stvari v življenju se mi zdi, da se zgodijo z razlogom, četudi se to sliši malo obrabljeno. Sicer takrat razloga pogosto ne vidiš ali prepoznaš. Lahko je težko, ker ne razumeš, zakaj ravno ti. Šele kasneje pa lahko vidiš tudi, kaj ti je neka izkušnja prinesla.

Prva leta z diagnozo

Urša: Ti je bilo takrat, ko si dobila diagnozo, težko?

Tjaša: Ne takoj. Takrat imaš itak veliko izobraževanja, učenja, računanja ogljikovih hidratov in vsega ostalega, ampak to me ni spravljalo v paniko. Mami je zelo prilagodila družinsko prehrano in moram reči, da mi je bilo to celo všeč. Jedli smo polnozrnato hrano, veliko zelenjave, sadja, stročnice… Počutila sem se boljše.

Se mi pa zdi, da je bilo najtežje nekje med šestnajstim in dvajsetim letom. Takrat pride tisto obdobje, ko se sprašuješ, zakaj ravno ti. Bila sem v fazi »ah, saj me ne briga«, včasih sem se obnašala, kot da sploh nimam sladkorne. To je bilo verjetno najtežje obdobje.

Urša: Med puberteto, ko želiš biti enak, kot vsi ostali?

Tjaša: Ja, točno to. Mene je najbolj motilo, da moraš biti vedno malo bolj pripravljen kot drugi. Vedno imaš s sabo nek mini nahrbtnik za sladkorno. Če si preveč spontan, se hitro zgodi, da kaj pozabiš. Bombončke za hipo, inzulin… ali pa sredi dneva ugotoviš, da ti ga je zmanjkalo.

Urša: Se ti je že zgodilo kaj takega?

Tjaša: Seveda. Večkrat. Enkrat sem šla v Šmarješke Toplice teči po hribu in nisem imela ničesar za hipo. In seveda mi je sladkor preveč padel, da sem morala na koncu do prve hiše prositi za sladkor. Spomnim se tudi, ko se mi je na neki zabavi zgodilo, da sem izgubila senzor. Imela sem kratko majico in očitno se je nekje odlepil. Iskali smo ga, ampak ga ni bilo nikjer.

Na srečo se je vse dobro končalo. Mami mi je prinesla nadomestnega in smo rešili situacijo.

Moram pa reči, da so sodobni senzorji resnično ogromna pomoč. Meni so res prav olajšali življenje, da si danes skoraj ne predstavljam več, kako je bilo prej.

Tehnologija, ki daje občutek varnosti

Tjaša: Jaz uporabljam Medtronic 780G in SmartGuard sistem. Zelo sem ponosna nase, ker imam več kot 85 % časa v zelenem območju. To se res pozna tudi pri počutju.

Zdaj sicer imam možnost menjave črpalke, ampak sva se z diabetologinjo dogovorili, da bom za zdaj kar ostala na tej. Vem, da obstajajo tudi brezcevne črpalke, ampak imam pri njih malo zadržkov, ker jih ne moreš sneti.

Pri tej pa mi je všeč, da jo lahko recimo med treningom enostavno odklopim in sem takrat brez inzulina. To mi daje občutek večje svobode. Meni osebno ta sistem res bolj ustreza.

Urša: Če še malo ostaneva pri tehnologiji: črpalke in senzorji… Sama od začetka nisi uporabljala črpalke, kajne?

Tjaša: Ne, ne čisto od začetka. Ko sem dobila Medtronic črpalko, sem jo sicer uporabljala, ampak v tistem “uporniškem” obdobju sem za nekaj časa naredila "pavzo". Enostavno me je preveč motila in tudi sladkorji takrat niso bili najlepše urejeni.

Takrat sem imela tudi nekaj sporov z diabetologinjo. Ostalo mi je v spominu, ko mi je rekla, da si črpalke skoraj ne “zaslužim”, ker je nisem uporabljala na način, da bi res skrbela za svoje zdravje. Razumem njen pogled, a takrat mi je bilo vseeno težko.

Šla sem na inzulinska peresa in v tistem obdobju mi je to čisto ustrezalo. Imela sem FreeStyle Libre senzor in peresnike in tako sem imela na nek način spet občutek svobode. Ampak potem pride sodobno življenje, služba, obveznosti, šport, hiter tempo in tam se mi zdi, da je zaprta zanka res neprecenljiva.

Urša: Pri čem ti zaprta zanka najbolj pomaga? Kje ti najbolj razbremeni?

Tjaša: Zame je ključno to, da veliko stvari dela sama. Jaz moram vedeti, približno oceniti ogljikove hidrate, ampak tudi če jih vnesem premalo, sistem sam začne dodajati korekcije. V bistvu je kot nek mali robotek ali podaljšek mene, ki dela zame.

Zelo mi je všeč tudi to, da imam vse na črpalki. Rešitve, kjer je vse vezano na telefon, mi niso najbolj pri srcu - čakanje na povezavo, bluetooth, baterija… Jaz sem bolj “analogna” oseba in mi je všeč, da imam napravo fizično pri sebi. Skoraj kot MP3 predvajalnik.

Ljudje me prav to včasih tudi vprašajo, ali imam na sebi MP3. Najbolj zabavno pa je bilo, ko me je na fakulteti profesorica vprašala, ali imam bombo.

Tjaša črpalko nosi s ponosom, saj pravi, da jo je zelo razbremenila.

Kako razložiti sladkorno bolezen tipa 1

Urša: Kako bi sladkorno bolezen tipa 1 razložila nekomu, ki o njej ne ve veliko?

Tjaša: Najprej bi poudarila, da gre za kronično, neozdravljivo bolezen, za katero še ni zdravila. Hkrati pa tudi, da imaš lahko s sladkorno boleznijo tipa 1 zelo kakovostno in zdravo življenje, če skrbiš zase.

Načela življenjskega sloga, ki se priporočajo pri tipu 1, torej zdrava prehrana, gibanje, zavedanje telesa, so pravzaprav smernice, ki bi jim morali slediti čisto vsi. Če tako živiš, ti telo bolje služi, hkrati pa zmanjšaš tveganje tudi za druge presnovne težave.

Urša: Kaj pa predsodki, ki jih še vedno slišimo? Da osebe s sladkorno ne smejo ali ne morejo tega ali onega?

Tjaša: Jaz pravim, da lahko načeloma jemo vse, če znamo to pravilno pokriti z inzulinom. Če si kdaj privoščim košček čokolade in kdo pripomni kaj nesramnega, si tega danes ne jemljem več k srcu.

Se pa vseeno trudim jesti tako, da se dobro počutim - ribe, solate, obroki z dovolj beljakovinami in vlakninami. Kombinacije, ki te nasitijo, a nimajo preveč ogljikovih hidratov.

Urša: Kaj si skozi leta ugotovila, da ti najbolj dvigne sladkor?

Tjaša: Joj, tega je res veliko. Včasih me še vedno preseneti. Ne vem, če je bil pire krompir ali kaj drugega, ampak včasih so skoki res neverjetni. Riž zna tudi kar močno vplivati. Pa kakšna čokolada z oreščki - kar sama sploh ne bi rekla, ampak je kar skok.

Urša: Katera je pa zate najbolj “zdrava” sladica?

Tjaša: Jaz sem največji ljubitelj sladoleda. Obožujem ga. Je pa res, da so sladoledi v trgovinah pogosto zelo predelani in polni sladkorja.

Poleti si zato pogosto kupim proteinske sladoledke z manj kalorijami. Sicer pa si kdaj naredim tudi domač “naravni sladoled” - zamrznjen grški jogurt, malo medu (čeprav med sicer uporabljam bolj pri hipoglikemijah). Če to pojem v zmernih količinah, si že vnaprej dam bolus in jem počasi, se sladkor lepo drži. Super pri tem je tudi to, da točno vem, katere sestavine so notri.

In pa jagodičevje, predvsem borovnice in jagode so top. Borovnice so moje najljubše sadje, tudi zato, ker jih lahko poješ precej, pa ti sladkorja ne dvignejo v nebo.

Tjaša, zakaj je sladkorna bolezen lepa?

Tjaša: Kot sem že omenila, te sladkorna bolezen upočasni in mislim, da je to z razlogom. V življenju pogosto hitimo, sladkorna pa te prisili, da se kdaj ustaviš in pogledaš malo globlje.

Zdi se mi tudi, da vsak, ki diagnozo sladkorne bolezni dobi v mlajših letih, na poseben način odrašča. Hitreje dozoriš, razviješ več emocionalne inteligence.

In potem je tu še skupnost. Skupnost sladkorčkov. Spoznavaš res izjemne ljudi, vidiš, da se da živeti lepo in polno. Sladkorna bolezen je nekaj, česar se ne moreš znebiti, je s tabo za vse življenje in ravno zato te lahko poveže z ljudmi na zelo poseben način.

To deljenje izkušenj je meni najbolj dragoceno. Ker ima vsak svoje specifike, nekomu nekaj ustreza, drugemu nekaj drugega, ampak vidiš, da se da živeti. In zdi se mi, da potem lahko življenje tudi bolj uživaš.

Ko imaš enkrat takšno preizkušnjo, začneš bolj ceniti življenje vsak dan. Tudi stvari, ki si jih ne moreš privoščiti pogosto, recimo kakšna manj zdrava hrana, jo potem zaužiješ bolj zavestno.

Včasih pa pomislim tudi na to, da je ena najlepših stvari pri sladkorni bolezni ravno ta, da sem se rodila v tem času. Če bi se rodila petdeset let prej, bi bilo vse bistveno težje in bolj stigmatizirano.

Starejši sladkorni bolniki so imeli res zelo težko življenje, vse se je ročno prekuhavalo, razkuževalo, pazilo. Danes pa nam tehnologija omogoča, da lahko živimo skoraj povsem normalno življenje. In za to sem res, res hvaležna.

Tjaša poudarja, da moramo kljub vsemu, ceniti življenje in vsak dan, ki nam ga podari.

Vpliv sladkorne bolezni na delo in študij

Urša: Kako pa sladkorna bolezen vpliva na tvoje delo in pred tem študij?

Tjaša: Ne bi rekla, da gre za nekaj izjemno težkega, ampak se vseeno pozna v določenih trenutkih. Velikokrat se mi je zgodilo, recimo na izpitih, da so se mi zaradi živčnosti sladkorji dvignili, tudi če prej nisem nič jedla. In potem, ko začneš pisati izpit, pride tisti brain fog oz. megla v glavi, ko enostavno ne razmišljaš več jasno.

Visoki sladkorji so mi s tega vidika res najbolj neprijetni. Pri nizkih je podobno, začneš se tresti, zmeden si. In to so zame najtežji trenutki, večer pred izpitom, ko si želiš biti v visokem fokusu, pa pride hipoglikemija. Ali pa v službi, na kakšnem dogodku, ko imaš nenadoma hipo, ljudje okoli tebe pa sploh ne vedo, kaj se dogaja. Izgledaš čuden, zmeden, treseš se in to zna biti res neprijetno.

Po drugi strani pa imam zelo dobre izkušnje z razumevanjem okolice. Tako v službi kot na faksu, pa že prej v osnovni in srednji šoli. Vedno sem imela občutek, da imam podporo.

Na dodiplomskem študiju sem imela status študenta s posebnimi potrebami. Res je, da ga nisem ravno izkoriščala, razen enkrat, ko sem imela malo podaljšan čas pisanja izpita. Se mi pa zdi, da imamo v Sloveniji v splošnem kar dobro urejene mehanizme glede sladkorne bolezni.

Prednosti slovenskega zdravstvenega sistema

Tjaša: Imam prijateljico iz Poljske, ki mi je povedala, da pri njih po določenem letu, mislim da po 25. letu, senzorji ne pripadajo eč v sklopu zdravstvenega zavarovanja. Rekla mi je, da je resno razmišljala o selitvi v tujino, ker je zanjo to ogromen finančni zalogaj. En senzor stane preko 50 evrov in če to prišteješ vsem ostalim stroškom, postanejo ti zneski zelo visoki.

Iskreno si sploh ne predstavljam, kako bi preživela v ZDA. Že zaradi cen zdravstva, pa tudi hrane, ki je večinoma tudi zelo predelana. Vse moraš plačevati sam, kar je zame nepredstavljivo. Zato zelo upam, da bo pri nas ta sistem ostal tak, kot je.

Urša: Si tudi spremljala zadnje polemike na to temo?

Tjaša: Malo, ne zelo podrobno. Bilo mi je kar grozno. V bistvu dobiš občutek, da ti dajo neke politične PR odgovore, konkretnega zagotovila pa nimaš. Ne veš, kaj se lahko zgodi v prihodnosti in upam, da ne bo šlo za nas, bolnike, v napačno smer.

Kariera, stres in izgorelost

Tjaša: Se mi zdi, da je sladkorna bolezen včasih zelo vplivala tudi na izbiro poklica. Fizično delo, zelo stresni poklici… vse to lahko zelo vpliva na sladkorje. Tako da tudi vprašanje kariere in tega, koliko se boš “gnal”, je pri sladkorni bolezni pogosto povezano z zdravjem.

Urša: Si imela to v mislih tudi pri svoji poklicni poti?

Tjaša: Iskreno, ne prav veliko. Takrat, ko sem se odločala, sem bila še v svoji uporniški fazi in sem si rekla, da me sladkorna ne bo definirala. Najprej sem šla na pravo, bila sem tam eno leto, ampak sem hitro ugotovila, da me to ne veseli. Nekateri predmeti so mi bili zanimivi, drugi pa so mi pobrali preveč živcev.

Zato sem šla v marketing, kjer sem lahko kreativna, in to res obožujem. Ampak marketing je tudi hiter svet, nenehno sledenje trgom in trendom, pritiski. Moraš biti ves čas “na tekočem”, kar pomeni, da moraš imeti tudi sladkorno dobro urejeno, da lahko normalno funkcioniraš.

Zelo stresni poklici pa dolgoročno res niso dobri. Najhuje se mi zdi, ko si zelo zaposlen in začneš iskati bližnjice pri prehrani, sendviči, boni, hitra hrana. Če se to ne pozna takoj na sladkorjih, se skoraj zagotovo pozna na teži in kmalu tudi na zdravju.

Sem mlada, ampak bom zdaj stara 25 in včasih se že hecam, da sem kot babica. Brez slabe vesti raje ostanem doma in grem spat, kot na žur.

Gibanje, spanje in prehrana so postali zelo pomembni. Zdi se mi, da imaš lahko lepo življenje, če stvari delaš v svojem tempu.

Včasih sem vsemu rekla »ja«, potem pa sem sčasoma ugotovila, da te to prehitro pripelje do izgorelosti. Tudi sama sem šla skozi to. Takrat sem bila zelo hvaležna, da sem imela črpalko, ki je vsaj del stvari urejala v ozadju.

Imela sem velik projekt, zraven študentsko službo in faks. Trajalo je sicer samo kakšne tri mesece, ampak po tem sem potrebovala skoraj eno leto, da sem se resnično pobrala.

Takrat sem začela malo drugače gledati na življenje. Denar in družbeni uspeh mi niso več na prvem mestu. Pomembno mi je, da delam stvari, ki me veselijo. Raje imam službo z malo nižjo plačo in dobro ekipo, kjer z veseljem hodim na delo, kot visoko plačo v okolju s toksičnimi odnosi, kjer te energijsko izčrpajo.

Urša: Omenila si izgorelost. Bi lahko o tem povedala malo več? Kaj se je takrat dogajalo?

Tjaša: Ja. Takrat sem res zelo uživala. Prvič sem zagrabila več kariernih priložnosti naenkrat in želela sem jih maksimalno izkoristiti. Hotela sem živeti na polno. In iskreno, sem "furala". Ampak v nekem trenutku sem šla čez mejo. Delala sem ogromno, zelo malo spala, šla na hiter sprehod namesto pravega počitka, jedla neredno. Bila sem ves čas v pogonu.

Zapadla sem tudi v nezdrave navade. Začela sem uporabljati nikotinske fuge, do te mere, da se mi je vnela dlesen. Takrat se tega sploh nisem zavedala. Videla sem samo seznam stvari, ki jih moram še narediti, in vztrajala, dokler ni bilo vse opravljeno.

V tistem obdobju gre. Ampak, ko se tempo enkrat ustavi, pride vse za tabo. Telo se mora naučiti umiriti, in to ni enostavno. Takrat se tudi zavedaš, da ne moreš biti ves čas pod dražljaji.

Ne spomnim se natančno, kako so bili takrat urejeni sladkorji, čisto možno je, da ne najbolje. Ko si v takem živčnem ritmu, komaj najdeš čas za obrok, kaj šele za skrb zase.

Tjaša zelo rada čas preživlja v naravi, z bližnjimi. To jo napolni z energijo.

Prepoznavanje meja in stik z naravo

Urša: Kako pa danes doživljaš ali pa prepoznaš ta občutek, kje je meja in kdaj je dovolj?

Tjaša: Iskreno? Tudi zdaj grem včasih z glavo skozi zid, čeprav že čutim, da bi morala upočasniti.

Pri sproščanju mi zelo pomagata joga in pilates. Začela sem doma, z vodeno vadbo na YouTubu, potem pa sem si vedno našla način, da sem vsaj enkrat na teden šla tudi na vodeno vadbo v živo. To mi je res pomagalo.

Pri jogi zelo začutiš telo. Kje te kaj boli, kje se zadržuje napetost, kaj telo potrebuje. Poleg tega mi pomagajo tudi stvari, kot so wellness, nega telesa, limfna drenaža, pedikura. Vem, mogoče se sliši banalno, ampak meni to pomeni stik s sabo. Tako, kot avto pelješ na servis ali pospraviš hišo, je tudi tvoje telo na nek način tvoja "hiša".

Tudi branje, pisanje dnevnika, malo spiritualnosti. Vse to. Včasih se stvari trudimo na silo spreminjati, a v resnici se moraš najprej ustaviti, začutiti sebe in šele potem iskati spremembe. Z glavo skozi zid pač ne gre.

Zame so ključni šport, gibanje, narava in stik s sabo. Mislim, da se vsak človek tega nauči v svojem tempu, ali pa tudi ne. Pomembno je, da se zavedamo pomena majhnih korakov, ki jih lahko naredimo vsak dan. Ne delamo nenadnih in korenitih sprememb, ampak se vsak dan trudimo biti vsaj 0.1% boljši kot smo bili včeraj. Npr. pri obroku dodamo eno vrsto zelenjave, gremo pol ure prej spat, si vzamemo čas za sprehod ali tisto, kar nas res veseli, itd.

Urša: Omenila si naravo. Zdaj sva v teh krasnih Šmarjeških Toplicah, kjer si odraščala. Tu je narava ves čas ob tebi.

Tjaša: To je res ena najboljših stvari tukaj. Imeli smo tudi tekaško skupino - včasih sem res veliko tekla, saj sem trenirala atletiko. Danes sem tek zamenjala za hojo – na tekočem traku ali v hribe.

Počasi si sicer želim vrniti k teku… Dolgo že nisem tekla "zares". Mogoče imam malo zadržkov - za kolena se mi zdi bolje, če dam na tekočem traku naklon in hodim v hrib ali pa grem v naravo. Tek se mi zdi nekaj, kar bo še prišlo. Ko bo čas.

Za zdaj pa mi zelo ustrezajo joga, pilates, plavanje, sprehodi, pohodi. Imela pa sem kar dolgo pot, da sem ugotovila, kako preprečevati hipoglikemije pri telesni dejavnosti.

Nasveti študentom s sladkorno boleznijo

Urša: Zdaj, ko že zaključuješ študij Tjaša, bi imela morda za študente s sladkorno boleznijo, ki so še na začetku študija, kakšen nasvet?

Tjaša: Mislim, da bi jim najprej svetovala, naj res skrbijo za svojo sladkorno bolezen, hkrati pa uživajo v študentskih letih. To je čas druženja, raziskovanja sebe, potovanj in postopnega grajenja prihodnosti.

Vsekakor bi jih spodbujala, da se kljub sladkorni čim več družijo, da si upajo na izmenjavo ali v tujino, da se ne bojijo in da sladkorne ne jemljejo kot omejitev.

Če bi pa lahko sebi za nazaj dala kakšen nasvet, še iz najstniških let, bi definitivno rekla: najdi si šport, ki te sprošča, in se ga drži. Nekaj, kar te prizemlji.

Pa tudi, da najdeš prehrano, ki ti da energijo, te nasiti in hkrati ne "sesuje" sladkorjev. T.i. osnovni obroki, za katere ugotoviš, kako vplivajo na tvoje telo in imaš potem cel dan popolne sladkorje. Zame so to recimo proteini, sploh zjutraj, v kombinaciji z vlakninami in zelenjavo. In potem lahko veliko lažje uživaš tudi v druženju in vseh drugih čarih življenja.

Izkušnje med izmenjavami v tujini

Tjaša: Vedno sem si zelo želela potovati. Najprej sem šla na izmenjavo na Švedsko, potem me je to povleklo še na Češko, kasneje pa še na poletno delo v ZDA.

Zdaj razmišljam, da bi za absolventski staž spet nekam šla, mogoče preko platform, kot je Worldpackers, kjer v zameno za prenočišče in hrano pomagaš prostovoljno.

Potovanja mi res ogromno pomenijo. Zdaj pa tudi vedno bolj razmišljam v smeri slow travel. Ni mi več toliko pomembno, kje si, ampak kako si. Da si vzameš čas, spoznaš lokalno kulturo, ljudi, način življenja. To mi pomeni več kot samo kljukanje destinacij.

Urša: Kako dolgo si bila v tujini?

Tjaša: Izmenjave so bile po šest mesecev, Amerika pa nekje pet do šest mesecev.

Po Švedski sem bila celo prepričana, da se bom tja preselila. Potem pa sem spoznala fanta in začela drugače gledati na Slovenijo. Ko vidiš, kako stvari funkcionirajo v drugih državah, sploh na Češkem ali v ZDA, začneš res ceniti, kako dobro imamo urejene stvari doma. Takrat sem se tudi začela bolj zanimati za politiko in kako je urejen družben sistem v Sloveniji.

Že samo z vidika sladkorne bolezni imamo v Sloveniji zdravstveno zavarovanje, jasen dostop do zdravnikov, pripomočkov in podpore. Veš, na koga se lahko obrneš. Imaš občutek varnosti. V tujini bi bil to zame velik stres.

Izkušnje, znanje, predvsem pa neprecenljiva doživetja iz tujine, kamor nikoli ne pozabi vzeti s seboj torbice za sladkorno bolezen.

Sprejemanje.

Urša: Draga Tjaša, najlepša hvala, da si z nami delila svojo zgodbo in toliko raznolikih izkušenj. Bližava se koncu pogovora, pa me zanima, bi morda želela še kaj dodati?

Tjaša: Mogoče samo to, da sama sladkorne bolezni še nisem čisto ponotranjila. Ne v smislu, da bi imela ves čas vse strogo pod nadzorom, ampak to, da jo res sprejmem in najdem nek notranji mir. Veliko spremljam starejše sladkorne bolnike, ki imajo sladkorje lepo urejene, prehrano naštudirano, pa vseeno znajo uživati življenje takšno, kot je. To mi daje ogromno upanja.

Urša: Želim ti, da še naprej z užitkom raziskuješ življenje in se učiš iz vsake izkušnje. Prepričana sem, da tudi notranji mir, ki si ga želiš, pride ob svojem času. Ostani še naprej tako nasmejana in polna življenja. Res sem uživala v najinem pogovoru. Hvala ti za tvojo odprtost, čudovito zgodbo in res super energijo!