Prof. dr. Marko Noč: mednarodno priznani kardiolog in specialist interne medicine
- Ursa Podobnik
- Jun 23
- 10 min read
Prof. dr. Marko Noč je eden vodilnih slovenskih kardiologov in dolgoletni predstojnik Centra za intenzivno interno medicino v UKC Ljubljana, kjer je svoje življenje posvetil delu z življenjsko ogroženimi bolniki. Njegova pot se je začela zelo zgodaj in ga vodila od študija medicine v Ljubljani do pomembnih strokovnih izkušenj v tujini, med drugim v Združenih državah. Več kot dve desetletji je vodil enega ključnih oddelkov, kjer se je vsak dan soočal z življenjem in smrtjo. Ob tem ni deloval le kot zdravnik, temveč tudi kot mentor, pedagog in raziskovalec, ki je svoje znanje gradil na natančnem spremljanju rezultatov in stalnem iskanju boljših rešitev za bolnike.
V pogovoru z njim se dotaknemo pomembnosti odločitev, o vlogi znanja in izkušenj, pa tudi o tem, koliko stvari kljub vsemu ne moremo nadzorovati. Njegove misli so jasne, prizemljene in hkrati globoko človeške. Intervju ponuja vpogled v svet vrhunske medicine skozi oči človeka, ki se je desetletja boril za vsak utrip srca, v pogovoru pa nas jasno opomni, da je največji varuh našega zdravja še vedno naš lastni življenjski slog.
Urša: Spoštovani profesor Marko Noč, iskrena hvala za vaš odziv, da sva se lahko danes srečala za ta pogovor, ki se ga zelo veselim. Začniva pri vaših prvih idejah in želji po zdravniškem poklicu, menda se je ta pojavila že zelo zgodaj?
Prof. dr. Marko Noč: Res je. Že kot predšolski otrok sem nekako vedel, da želim postati zdravnik. Nad tem me je navdušil stric, ki je bil zelo znan internist na Jesenicah.
Od tistega trenutka naprej pravzaprav nisem nikoli resno razmišljal o kakšnem drugem poklicu.
Po gimnaziji sem se vpisal na medicinsko fakulteto v Ljubljani, jo uspešno zaključil, potem pa me je pot peljala na Center za intenzivno interno medicino v kliničnem centru.
Tam sem začel kot mladi raziskovalec in specializant, pod mentorstvom pokojnega akademika profesorja Horvata.
Kasneje sem odšel tudi v Združene države, kjer sem raziskoval na področju srčnega zastoja. V Chicagu sem bil dve leti, potem še nekaj časa v Južni Kaliforniji. Nadaljeval sem s sub-specializacijo iz interventne kardiologije v bolnišnici Cedars-Sinai v Hollywoodu. Potem pa sem se vrnil v Slovenijo. Nato sem približno dvajset let vodil Center za intenzivno interno medicino.
Po dvajsetih letih pa zame enostavno ni bilo več pravih izzivov in takrat sem se odločil, da delo predam naprej. Dr. Petra Radšela sem poznal že kot študenta. Že takrat me je navdušil s svojo bistrostjo, pridnostjo in talentom. Kasneje sem bil njegov mentor na specializaciji in pri doktorskem delu, tako da sem ga imel priložnost zelo dobro spoznati.
Poštenost, dobrota, odgovornost, znanje, požrtvovalnost. To so vrline, ki zagotavljajo, da človek v medicini vedno in v vsakem trenutku poskuša narediti najboljše, kar lahko za bolnika.
Zelo mirno lahko rečem, da sem delo predal pravemu človeku. In to se je v vseh teh letih tudi potrdilo.
Psihološki vpliv dela in vprašanje življenja in smrti
Urša: Pri vašem delu gre vsak dan za vprašanje življenja ali smrti. Kako je živeti s tem, ko vas poslušam, ne dajete občutka, da ste pod stalnim stresom.
Prof. dr. Marko Noč: Skoraj štirideset let delovne dobe sem delal z najtežjimi srčnimi in internističnimi bolniki. In treba je povedati zelo jasno - smo samo ljudje. Ne moremo vseh rešiti. To pomeni, da se pogosto srečujemo s smrtjo. Srečujemo se z neuspehi, tako kot se srečujemo z uspehi. Ni lahko, veliko je stisk. Ampak tisto, kar te drži pokonci, so pozitivni izidi. Ko človeku rešiš življenje, ko vidiš, da se mu kakovost življenja izboljša, to vsemu daje smisel. To je tisto, zaradi česar vztrajaš, tudi takrat, ko stvari ne gredo tako, kot bi si želel.
Eno je stres na intenzivnem oddelku, kjer se vsakodnevno soočaš s tem, da rešuješ življenja. Se pa razlikuje stres pri posegih in stres pri operacijah.
Na intenzivnem oddelku delam s timom. Pri posegih pa je odgovornost neposredno na tebi. Za dober izid in tudi za slabega. In osebno sem vedno čutil večji pritisk pri posegih. Nekako pa moraš ta negativni stres uravnotežiti. Tukaj je pomemben občutek, ko stvari uspejo in ko vidiš, da si nekomu pomagal, mu rešil življenje. In seveda tudi z življenjem izven dela.
Moram pa reči še nekaj. Brez brezpogojne podpore moje žene, ki je medicinska sestra in tudi psihoterapevtka, bi mi bilo bistveno težje. Morda v določenih obdobjih celo nemogoče.
Jaz mislim, da je zelo pomembno, da imamo nekoga, s katerim lahko delimo tako dobre kot slabe stvari in dejansko razume tudi tvoje stiske. Seveda potem je tudi v tistih najtežjih trenutkih lažje, kot bi bilo sicer.
Urša: Ko sem poslušala vaše intervjuje, me je vedno zanimalo, kako pogosto ste imeli situacijo, ko je med posegom vse kazalo, da ne bo šlo? Da bo izid skoraj zagotovo slab, pa se je potem vseeno obrnilo drugače?
Prof. dr. Marko Noč: Absolutno. Takih primerov je veliko. Velikokrat se zgodi, da po vseh medicinskih kriterijih praktično ni več upanja. Potem pa se stvari nekako obrnejo. In kasneje, bolnik pride nazaj in, ko ga srečaš, živi normalno življenje. To ti da misliti, da vsega ne moreš predvideti in imeti pod nadzorom. Naša naloga je, da v vsakem trenutku damo od sebe maksimum, razplet pa ni vedno v naših rokah. Je pa tudi obratno. Včasih se zdi neka zadeva povsem preprosta. Na papirju, na slikah, med posegom, vse je videti enostavno. Potem pa se nekaj zaplete. To te nauči skromnosti in tudi, da noben poseg ni predvidljiv.
Spremljanje rezultatov dela
Urša: Vam vaše delo in operacije dajejo občutek, da obstaja nekaj več? Neka višja "sila"?
Prof. dr. Marko Noč: Ja, do tega sem jaz prišel že zdavnaj. Zaradi vseh situacij, ki sem jih doživel. Tako pozitivnih kot negativnih. Predvsem pa zaradi kritičnih situacij, ko si sam z bolnikom, ko se zavedaš svojih omejitev. Kaj lahko narediš in česa ne moreš.
Vsako slabo stvar, vsako komplikacijo, vsak slab izid je treba analizirati. Se pogovoriti s kolegi, pogledati, kje si se morda napačno odločil, kje si drugače reagiral, ali pa si, po domače rečeno, naletel na nekaj, česar nisi mogel predvideti. Zelo pomembno je, da spremljaš svoje rezultate in jih primerjaš z mednarodnimi standardi. Če si znotraj teh okvirjev, potem veš, da delaš primerljivo z najboljšimi centri. Seveda pa se slabe stvari dogajajo tudi najboljšim. In to ti na nek način pomaga sprejeti dejstvo, da nismo vsemogočni.
Prof. dr. Marko Noč: Razmišljanje, da spremljaš svoje rezultate in skrbiš, da so v okviru mednarodnih standardov in se tudi neprestano izobražuješ, sem jaz dobil predvsem v Združenih državah, kjer sem se več let izobraževal. Tam te raziskovalno delo nauči natančnosti, metodologije, analitike. In to lahko potem preneseš v vsakodnevno delo z bolniki. Lahko rečem, da drugače pravzaprav ne znam delati. Žal pa se ta kultura v Sloveniji zelo počasi spreminja.
Veliko govorimo o kakovosti, imamo razne agencije, ogromno birokracije, ampak pogosto se ne meri tistega, kar je res ključno: rezultatov dela. Na koncu moraš vedeti, kakšni so tvoji izidi v številkah in ali so primerljivi z mednarodnimi standardi. Za vsak poseg obstajajo meje, kaj je sprejemljivo. In če vidiš, da nisi tam, kjer bi moral biti, potem veš, da moraš nekaj spremeniti. Vedno se moraš truditi naprej, hkrati pa sprejeti, da popolnosti ni. Nihče nima sto-odstotne uspešnosti.
Jaz to delam sam. Za najpogostejše posege vodim lastne registre, spremljam rezultate, jih analiziram in to potem objavljamo v znanstvenih revijah ter predstavljamo na kongresih.
Žal je v Sloveniji takšna praksa še zelo v povojih. Smo precej daleč od tega, da bi bilo to samoumevno. Bi pa moralo postati, tako kot je to urejeno v razvitih zahodnih državah. To je pravzaprav osnova kakovostne medicine.
Sladkorni bolniki in kardiovaskularne bolezni
Urša: Je med vašimi pacienti veliko sladkornih bolnikov?
Prof. dr. Marko Noč: Seveda. Bolniki so danes vse starejši in imajo več bolezni hkrati. Sladkorna bolezen tipa 2 pa s starostjo narašča. Poleg tega sodobno zdravljenje sladkorne bolezni močno podaljšuje življenjsko dobo. V bolnišnice prihajajo vse starejši in vse bolj bolni ljudje. S tem pa se soočamo z nekim širšim problemom staranja populacije, ki mu, po mojem mnenju, kot družba še nismo povsem kos.
Urša: Bi rekli, da so pri starejših bolnikih tudi kakšne posebnosti? Je zdravljenje pri njih drugačno?
Prof. dr. Marko Noč: Pri starejših bolnikih medicina vedno bolj postaja umetnost. Razlog za to je, da je raziskav, ki vključujejo stare ljudi, relativno malo. Večina študij ima starostne omejitve, zato so najstarejši bolniki pogosto izključeni. In potem znanje, ki ga imamo za ljudi do recimo starosti 75 let, prenašamo na 90-letnike. Kar pa ni nujno vedno povsem ustrezno.
Področje sladkorne bolezni je eno izmed tistih, ki je v zadnjih letih največ napredovalo. Tako na področju spremljanja in vodenja bolezni, kot zdravljenja in tudi nefarmakoloških ukrepov. To je v resnici velika zgodba o uspehu, ki je močno podaljšala življenjsko dobo.
Za večino bolezni imamo danes zelo jasno oblikovane mednarodne smernice. Te povzemajo znanstvene dokaze in nam dajejo okvir, kako zdraviti določeno bolezen. Je pa pomembno naslednje: smernice so samo orodje. Niso absolutno pravilo, ki se ga moraš držati brez razmišljanja. Vsakega bolnika je treba vedno obravnavati individualno. Zato smernice ne smejo diktirati zdravljenja, ampak pomagati zdravniku pri odločitvah.
Sladkorna bolezen
Urša: Ste morda že kdaj poskusili senzor za neprekinjeno merjenje glukoze?
Prof. dr. Marko Noč: Ne še. Ga pa imam, podaril mi ga je profesor Battelino. Dogovorjena sva, da ga preizkusim, ko imam kakšen zahteven poseg. Za zdaj mi še ni uspelo, ampak ta načrt ostaja. Njegova domneva je, da bo poseg vplival na gibanje glukoze.
Urša: Tudi jaz bi pričakovala podobno. Kaj pa bi priporočili ljudem, ki so bolj nagnjeni k težavam s srcem, recimo tudi sladkornim bolnikom?
Prof. dr. Marko Noč: Pri sladkorni bolezni moramo predvsem vedeti, da je pogosto povezana tudi s kardiovaskularno boleznijo. Večina smrti pri teh bolnikih je posledica zapletov na srcu in ožilju. Zato je dobra kontrola sladkorja ključna.
Najpomembnejši so osnovni ukrepi, ki jih vedno poudarjamo, to so nefarmakološki ukrepi. Na njih temelji uspešnost zdravljenja z zdravili. Enako velja za visok krvni tlak, enako za povišan holesterol. Vse to so dejavniki tveganja za srčno-žilne bolezni. Bolj kot jih bomo nadzorovali, manjša bo verjetnost zapletov.
Del zgodbe je tudi genetika, na katero zaenkrat nimamo vpliva. In potem je tu še ena zelo pomembna stvar - kajenje. Popolno prenehanje. Takoj! Potrebna je odločitev in velika motivacija.
Urša: Najbrž ste v stiku z mnogimi, ki dokazujejo, da se takšne spremembe življenjskega sloga da vpeljati v vsakdan?
Prof. dr. Marko Noč: Absolutno. Vedno rečem bolnikom, če boste določene stvari spremenili, lahko bistveno zmanjšate verjetnost, da se to, kar se je zgodilo, ponovi. Ne boste pa bolezni popolnoma odpravili.
Če imaš koronarno bolezen, jo imaš. Ampak ravno tu obstaja tisti pozitivni moment. Da so stvari v določeni meri v tvojih rokah. Imam veliko primerov ljudi, ki so relativno mladi doživeli srčni infarkt. Potem pa so z resno spremembo življenjskega sloga leta in leta živeli praktično normalno, kot zdravi ljudje. Ampak seveda z drugačnim oziroma spremenjenim načinom življenja.
Življenje in starost
Urša: Danes živimo vse dlje, starostna meja se vsako leto počasi zvišuje. Kam gremo, do kod bomo živeli?
Prof. dr. Marko Noč: V pogovorih s pacienti opažam, da jim ni pomembno dočakati 100 let, ampak jim je ključna kakovost življenja. Želijo si, da lahko tista leta, ki so jim preostala, kakovostno živijo in hodijo naokoli. Z leti se prioritete spreminjajo in vse bolj se sledi načelu: dajati življenje letom, ne le let življenju (adding life to years rather than adding years to life).
Namen medicine pri starostnih bolnikih je zagotoviti kakovostna zadnja leta. Tukaj pride do nevarnosti, da smo včasih preveč agresivni in pretiravamo. Namesto agresivnega zdravljenja bi bilo pri zelo bolnih in starih ljudeh pogosto boljše uvesti dobro nego, paliativo ter socialno in psihološko pomoč.
Ta del v javnosti ni dovolj obravnavan, potreba pa je ogromna. Pri ljudeh, ki so v zadnjem obdobju življenja in imajo številne bolezni, se lahko stvari spremenijo v vsakem trenutku.
Mislim, da bi se morali z njimi in s svojci usesti, ko so bolniki še pri sebi, se vse pogovoriti in razložiti, oni pa naj povedo, kaj želijo. Če bi bila ta informacija zabeležena v obliki vnaprejšnje izjave volje (living will), zdravstveno osebje v kritičnem trenutku ne bi bilo v stiski, kaj storiti. Tudi bolniku to zagotovi veliko bolj humano smrt.
Urša: Ko spremljate ljudi, ki se približujejo smrti, kakšni občutki takrat prevladujejo? Gre za strah, žalost, morda mir in sprejemanje? Kako se ljudje soočamo s smrtjo in z njenim duhovnim delom?
Prof. dr. Marko Noč: Odzivi ljudi so zelo različni, od prestrašenosti in negotovosti do mirnosti in sprejemanja realnosti. V sodobni medicini je velik del ljudi ob koncu življenja priključen na aparate in uspavan, zato niti ne vemo, kaj takrat čutijo. Ta duhovni del je zelo odvisen od posameznika in od tega, kako stvari dojemaš.
Mene osebno se je to delo zelo dotaknilo; po eni strani ti naredi življenje težko, po drugi pa izjemno bogato. Zame je vsaka smrt nekaj posebnega, konec nekega obdobja in življenja za tistega človeka.
Zdravstveno in sestrsko osebje se maksimalno trudi, da zagotovimo udobje, lajšamo stisko v smislu bolečin ali težkega dihanja. Seveda pa skušamo svojcem omogočiti, da se poslovijo, tudi z obiski izven rednega delovnega časa in z vsakodnevnimi pogovori. Če bolnik želi, pa vedno lahko pokličemo tudi bolnišničnega duhovnika, kar se v praksi precej pogosto dogaja.
Prof. dr. Marko Noč izven operacijske sobe
Prof. dr. Marko Noč: Skušam čim več časa preživeti z družino. V naravi. Rad grem na morje, v hribe, na kolo. Nekako poskušam nadoknaditi tisti čas, ki sem ga v preteklosti zaradi dela izgubil.
Tukaj je res pomembno, da imaš partnerja, ki to razume. Ki marsikaj prevzame nase. Jaz sem imel pri tem veliko srečo s svojo ženo. Je zapolnila veliko stvari, ki bi jih sicer moral jaz, pa jih zaradi dela nisem mogel. Jaz gotovo ne bi mogel narediti vsega, kar sem naredil v svoji karieri, če ne bi imel tega razumevanja doma. Tudi hčerka je to nekako sprejela kot del življenja.
Če pogledam nazaj, sem vesel, da sem izbral to pot. Poklic zdravnika mi je dal ogromno izzivov, veliko odgovornost, pa tudi veliko lepih trenutkov. Vesel sem, da sem v tem poklicu.
Urša: Mislim, da smo veseli tudi vsi, ki smo imeli priložnost priti z vami v stik. Še posebej pa vaši pacienti, ki jim niste reševali le življenj, ampak ste jim omogočili kakovostne skupne trenutke z njihovimi bližnjimi.
Iskrena hvala in globok poklon za vse vaše delo, neprecenljivo znanje in za vsak utrip srca, ki ste ga ohranili. Želim vam še naprej uspešno delo ter obilo lepih, mirnih trenutkov v naravi, v hribih in z vašo družino, ki vam stoji ob strani.
Prof. dr. Marko Noč: Hvala lepa.
.png)
.png)
.png)
.png)
.png)