Zakaj je sladkor zjutraj visok: pojasnimo fenomen zore

Ponoči ne jemo ničesar, zato bi pričakovali, da bo krvni sladkor zjutraj najnižji v dnevu. Pa vendar mnogi zjutraj na merilniku ali senzorju za sladkor zagledamo višjo vrednost kot zvečer pred spanjem. Še bolj nas zmede, kadar se to zgodi po dnevu, ko smo »vse naredili prav«.

Za tem pogosto stoji fenomen zore (angl. dawn phenomenon), naraven jutranji porast krvnega sladkorja, ki ga sprožijo hormoni. V nadaljevanju pojasnimo, kaj se v telesu dogaja v zgodnjih jutranjih urah, koliko sladkor zraste, kaj je normalno pri zdravih ljudeh in kaj pri sladkorni bolezni ter kakšen vpliv na to imamo sami.

Kaj je fenomen zore?

Fenomen zore je porast krvnega sladkorja v zgodnjih jutranjih urah, običajno med približno 3. in 8. uro zjutraj, ne da bi karkoli pojedli. Izraz so leta 1981 uvedli raziskovalci, ki so opazili, da sladkor pri osebah s sladkorno boleznijo pred zajtrkom zraste brez očitnega razloga (1).

Pomembno je, da to ni napaka telesa in ni posledica »slabega« večernega obroka. Gre za del našega notranjega biološkega ritma, ki ga imamo vsi. Razlika je le v tem, kako se telo nanj odzove.

Visok krvni sladkor je pogosto posledica tako imenovanega fenomena zore.

Kaj se dogaja v telesu, medtem ko spimo?

Telo tudi ponoči potrebuje energijo: delajo možgani, srce, dihalne mišice. Ker ne jemo, glukozo v kri pošiljajo jetra. Sproščajo jo iz svojih zalog (glikogena) in jo tudi izdelujejo na novo. Ponoči je ta proizvodnja nizka in enakomerna.

Proti jutru pa se telo začne pripravljati na prebujanje. Podobno je, kot bi pozimi avto prižgali nekaj minut prej, da je ob odhodu že ogret. V kri se sprostijo hormoni, ki dvigujejo krvni sladkor:

• rastni hormon, ki ga največ izločimo v prvi polovici noči, njegov učinek na sladkor pa se pokaže nekaj ur pozneje,

• kortizol, »hormon budnosti«, ki začne naraščati v zgodnjih jutranjih urah in doseže vrh kmalu po prebujanju,

• glukagon in adrenalin, ki jetra spodbudita k sproščanju glukoze.

Ti hormoni jetrom sporočijo, naj v kri sprostijo več glukoze, in začasno zmanjšajo občutljivost celic na inzulin (2, 3). Rezultat: v kri pride več sladkorja, celice pa ga sprejemajo nekoliko slabše. Raziskave kažejo, da ima pri tem pomembno vlogo predvsem nočni val rastnega hormona (2, 3).

Zakaj nam to sploh koristi?

Fenomen zore je v resnici priprava na dan. Ko vstanemo, mišice in možgani potrebujejo energijo, da se premaknemo, razmišljamo in se odzovemo na okolico. Telo poskrbi, da je glukoze v krvi dovolj že ob prebujanju, še preden pojemo zajtrk.

Kortizol nas hkrati prebudi in naredi bolj pozorne. Lahko si predstavljamo, da je bilo za naše prednike koristno, da so bili zjutraj takoj pripravljeni na gibanje in iskanje hrane. Pri zdravem človeku vse to poteka neopazno, v ozadju.

Kaj se zjutraj zgodi pri zdravih ljudeh?

Tudi pri ljudeh brez sladkorne bolezni se zjutraj sprostijo enaki hormoni. Toda trebušna slinavka hormonski val zazna in sama izloči nekoliko več inzulina. Ta dodatni inzulin izniči učinek jutranjih hormonov, zato sladkor ostane skoraj nespremenjen (2, 3).

Če zdrav človek nosi senzor za sladkor, zjutraj opazi kvečjemu majhen in kratek dvig, ki ostane v normalnem območju. Raziskava, v kateri so senzor nosili zdravi ljudje od 7. do 80. leta, je pokazala, da je njihov povprečni sladkor čez dan in noč 5,4 do 5,5 mmol/L, pri starejših od 60 let pa 5,8 mmol/L. Nad 7,8 mmol/L so bili v povprečju le okoli pol ure na dan (4).

Kakšen sladkor na tešče je normalen?

Sladkor na tešče merimo zjutraj, po vsaj osmih urah brez hrane. Pri nas se uporabljajo merila Svetovne zdravstvene organizacije, ameriško združenje za diabetes pa ima nekoliko strožjo spodnjo mejo (5, 6).

Sladkor na tešče	Merila SZO	Merila ADA
Normalno	pod 6,1 mmol/L	pod 5,6 mmol/L
Mejna vrednost (preddiabetes)	6,1–6,9 mmol/L	5,6–6,9 mmol/L
Sladkorna bolezen	7,0 mmol/L ali več	7,0 mmol/L ali več

Za diagnozo sladkorne bolezni ena sama meritev ni dovolj, potrdi jo zdravnik s ponovljenimi meritvami (5, 6). Če pa zdrav človek zjutraj večkrat zapored izmeri povišane vrednosti, je to lahko eden prvih znakov, da trebušna slinavka jutranjega vala ne zmore več povsem izravnati. To je dober razlog za posvet z osebnim zdravnikom.

Jutranji hormonski val je enak pri osebah s sladkorno boleznijo in zdravih ljudeh, razlika med njimi je v samodejnem odzivu z inzulinom.

Kaj pa pri sladkorni bolezni?

Pri sladkorni bolezni je jutranji hormonski val enak, manjka pa samodejni odziv z dodatnim inzulinom.

• Pri sladkorni bolezni tipa 1 telo lastnega inzulina ne izdeluje več. Bazalni inzulin deluje približno enakomerno, jutranja potreba po inzulinu pa je večja. Zato sladkor proti jutru raste.

• Pri sladkorni bolezni tipa 2 trebušna slinavka inzulin še izloča, a ga je premalo ali se celice nanj slabše odzivajo (inzulinska rezistenca). Tudi jetra slabše "poslušajo" inzulin, zato zjutraj sproščajo preveč glukoze.

Fenomen zore je zelo pogost. Ocenjujejo, da se pojavi pri več kot polovici ljudi s sladkorno boleznijo tipa 1 in tipa 2, ne glede na starost (7).

Koliko sladkor zjutraj zraste?

Najbolj natančno so to izmerili pri ljudeh s sladkorno boleznijo tipa 2, ki so nosili senzor. Merili so razliko med najnižjim nočnim sladkorjem in sladkorjem pred zajtrkom (8):

• značilni jutranji porast je bil okoli 0,9 mmol/L,

• o fenomenu zore govorimo, ko je porast večji od 1,1 mmol/L,

• fenomen zore je dvignil HbA1c v povprečju za približno 0,4 odstotne točke, kar ni zanemarljivo,

• tablete za sladkorno bolezen učinka niso odpravile.

Pri sladkorni bolezni tipa 1 je porast lahko večji, saj nanj vpliva tudi to, koliko bazalnega inzulina je zjutraj še na voljo. Za večino odraslih s sladkorno boleznijo je priporočeno, da je sladkor na tešče in pred obroki med 4,4 in 7,2 mmol/L (9). Cilji so lahko za posameznika drugačni, zato jih vedno določimo skupaj z diabetologom.

Fenomen zore ali nočna hipoglikemija?

Včasih je veljalo, da visok jutranji sladkor pogosto povzroči nočna hipoglikemija, na katero telo odreagira s hormoni in sladkor "skoči" navzgor. Temu so rekli Somogyijev učinek. Novejše raziskave s senzorji tega večinoma ne potrjujejo: po nočeh z nizkim sladkorjem je bil jutranji sladkor praviloma nižji, ne višji (10).

Kljub temu je pomembno vedeti, kaj se ponoči res dogaja, saj je ukrepanje v vsakem primeru drugačno. Če nosimo senzor za sladkor, si preprosto pogledamo nočno krivuljo. Brez senzorja nekaj noči izmerimo sladkor pred spanjem, okoli 3. ure ponoči in ob prebujanju. Nato pogledamo vzorec:

• sladkor je ponoči enakomeren, proti jutru pa naraste: to je fenomen zore,

• sladkor je visok že pred spanjem in tak ostane: vzrok je bolj verjetno večerni obrok ali premalo inzulina za večerjo,

• sladkor ponoči pade pod 3,9 mmol/L: to je nočna hipoglikemija, o kateri se čim prej posvetujemo z diabetologom.

Gibanje je naš zaveznik.

Kaj lahko naredimo?

Fenomena zore ne moremo »izklopiti«, saj je del našega bioritma. Lahko pa ga omilimo in mu prilagodimo zdravljenje.

1. Spremljamo vzorec več dni, ne le eno jutro. En visok sladkor ni vzorec, pet zaporednih pa je.

2. Večerja naj ne bo prepozna in naj vsebuje manj hitro prebavljivih ogljikovih hidratov ter več zelenjave, beljakovin in vlaknin. Tako jutranji val ne »sede« na že povišan sladkor.

3. Po večerji se gibamo. Že krajši sprehod pomaga mišicam porabiti del glukoze.

4. Skrbimo za spanje in obvladujemo stres. Slab spanec in stres dvigujeta kortizol, ta pa sladkor.

5. Zajtrk prilagodimo jutru. Ker smo zjutraj manj občutljivi na inzulin, nas lahko isti obrok zjutraj dvigne bolj kot opoldne.

6. Zdravljenje prilagodimo skupaj z diabetologom. Pri inzulinski črpalki lahko za jutranje ure nastavimo višji bazalni odmerek, pri penih lahko spremenimo čas ali vrsto bazalnega inzulina, pri sladkorni bolezni tipa 2 pa čas jemanja zdravil. Odmerkov nikoli ne spreminjamo sami, brez posveta.

Kaj je dobro vedeti?

Fenomen zore je naraven jutranji porast krvnega sladkorja, s katerim nas telo pripravi na dan. Pri zdravih ljudeh ga izravna lastni inzulin, pri sladkorni bolezni pa se pokaže kot višji sladkor na tešče, pri večini za okoli 1 mmol/L. Ni znak, da smo kaj naredili narobe.

Ko vzorec prepoznamo, ga lahko omilimo z načinom življenja in zdravljenje prilagodimo skupaj z diabetologom. Prvi korak je vedno isti: nekaj dni pozorno spremljati, kaj se z našim sladkorjem dogaja ponoči in zjutraj.

Viri

1. Schmidt MI, Hadji-Georgopoulos A, Rendell M, Margolis S, Kowarski A. The dawn phenomenon, an early morning glucose rise: implications for diabetic intraday blood glucose variation. Diabetes Care. 1981;4(6):579–85.

2. Bolli GB, Gerich JE. The "dawn phenomenon" – a common occurrence in both non-insulin-dependent and insulin-dependent diabetes mellitus. N Engl J Med. 1984;310(12):746–50.

3. Carroll MF, Schade DS. The dawn phenomenon revisited: implications for diabetes therapy. Endocr Pract. 2005;11(1):55–64.

4. Shah VN, DuBose SN, Li Z, Beck RW, Peters AL, Weinstock RS, et al. Continuous Glucose Monitoring Profiles in Healthy Nondiabetic Participants: A Multicenter Prospective Study. J Clin Endocrinol Metab. 2019;104(10):4356–64.

5. World Health Organization. Definition and diagnosis of diabetes mellitus and intermediate hyperglycaemia: report of a WHO/IDF consultation. Geneva: WHO; 2006.

6. American Diabetes Association Professional Practice Committee. 2. Diagnosis and Classification of Diabetes: Standards of Care in Diabetes—2025. Diabetes Care. 2025;48(Suppl 1):S27–49.

7. O'Neal TB, Luther EE. Dawn Phenomenon. In: StatPearls. Treasure Island (FL): StatPearls Publishing; 2025.

8. Monnier L, Colette C, Dejager S, Owens D. Magnitude of the dawn phenomenon and its impact on the overall glucose exposure in type 2 diabetes: is this of concern? Diabetes Care. 2013;36(12):4057–62.

9. American Diabetes Association Professional Practice Committee. 6. Glycemic Goals and Hypoglycemia: Standards of Care in Diabetes—2025. Diabetes Care. 2025;48(Suppl 1):S128–45.

10. Choudhary P, Davies C, Emery CJ, Heller SR. Do high fasting glucose levels suggest nocturnal hypoglycaemia? The Somogyi effect – more fiction than fact? Diabet Med. 2013;30(8):914–7.