Življenje z diabetesom: Sara Golmajer

Sara Golmajer

Na pogovoru z nami je tokrat Sara Golmajer, ki s sladkorno boleznijo tipa 1 živi približno 15 let. Zbolela je pri petnajstih letih, v prvem letniku srednje šole, v letih, ko ti hormoni divjajo in že imaš svoj ritem življenja, ki ga moraš potem čez noč spremeniti.

S Saro sva se pogovarjali o težkih začetkih, o tem, zakaj je normalno, da diagnoze ne sprejmeš takoj, o poti od šestih pikov na dan do dveh na teden, o potovanjih na drug konec sveta in o tem, zakaj pravi, da smo sladkorčki posebni, ampak v dobrem smislu.

Začelo se je po novem letu

Urša: Draga Sara, najlepša hvala, da boš z nami delila svojo sladko zgodbo, ki verjamem, da lahko pomaga marsikomu. Kako se spomniš začetkov svoje sladkorne bolezni?

Sara: Moja zgodba se je začela, ko sem bila stara 15 let, ravno ob prehodu iz leta 2011 v 2012. Za novo leto sem spila mogoče kozarček penine, potem pa me je kar dva tedna vsak dan bolela glava. Čudno se mi je zdelo, ampak se nisem pretirano ukvarjala s tem. Mislila sem, da se bo nehalo in bo v redu.

Ko me je glava nehala boleti, sem začela nonstop hoditi na stranišče. In to ne tisti dve kapljici, ampak tako, kot da nisi bila na stranišču že par ur. Ponoči sem se zbujala tudi po petkrat, prej pa ponoči nikoli nisem rabila na stranišče. Bila sem zaspana, imela sem občutek, kot da zadeta hodim po svetu, čisto sem bila adijo. Tudi shujšala sem zelo.

Urša: Kdaj si začela sumiti, da gre za nekaj resnejšega in da moraš do zdravnika?

Sara: Spomnim se, da je bil ponedeljek. Iz šole sem prišla tako utrujena, da sem celo popoldne prespala. Potem sem mami rekla: "Joj, mami, kaj je z mano narobe, zakaj toliko hodim na stranišče?" In mami je rekla: "Joj, kaj pa, če imaš sladkorno?" Začela sem googlati simptome in sem brala: to imam, to imam, to imam, to imam... In sem si rekla: ojoj, kaj če imam res sladkorno.

V sredo sva z mami šli k mojemu osebnemu zdravniku. Mami mu je rekla, da je skoraj stoodstotno prepričana, da imam sladkorno, pa ji je odvrnil nekaj v smislu, kaj pa ona ve, on je tukaj zdravnik. Dala sem kri in urin, mami me je odpeljala v šolo, jaz pa pri pouku sploh nisem mogla biti skoncentrirana, tako zaspana sem bila.

Šele pozneje mi je povedala, da je potem, ko me je odpeljala v šolo, odšla na Zaloker, kjer je bila takrat čisto slučajno sestra Marina Jerina. Ko ji je vse povedala, ji je Marina rekla, da jaz nisem več za po svetu hoditi, da naj me takoj pelje v bolnico, ker imam stoodstotno sladkorno.

To je bila res godlja, ker mi ravno takrat telefon ni delal in me mami ni mogla priklicati. Okrog štirih popoldne, ko sem končala pouk na Srednji farmacevtski, sva se pred šolo ujeli čisto slučajno. Prišla sem do avta in mi je rekla: "Morava iti v bolnico." Samo pogledala sem jo in vprašala: "A imam sladkorno?" Rekla je, da ne ve, da morava iti v bolnico. Zjokala sem se že v avtu, ker takrat sploh še nisem vedela, kaj to je, kaj to zdaj pomeni zame in kako se mi bo življenje spremenilo.

Urša: Kaj se je zgodilo potem, ko sta prišli na Pediatrično kliniko?

Sara: Na sprejemu je bilo moje telo dehidrirano, aparat mi sladkorja sploh ni mogel izmeriti, tako visok je bil, zato so kri poslali v laboratorij. Rezultat je bil 47 mmol/L. Rekli so mi, da bi, če bi čakala še par dni, verjetno padla v komo. Nato sem bila 24 ur na infuziji, na fiziološki raztopini in na inzulinu, da sem sploh prišla k sebi.

Naslednji dan je moj osebni zdravnik poklical mami in se ji opravičil, da je ni poslušal.

Na kliniki sem bila 14 dni. Naučili so me, kako delati s penom, kako si meriš sladkor, kako si daješ dolgo delujoč in kratko delujoč inzulin. Naenkrat je bilo milijon informacij: kaj lahko ješ, česa ne smeš jesti, pri čem moraš paziti. Bilo je kar naporno.

Naenkrat je bilo ogromno informacij: kaj lahko, česa ne smeš... Bilo je naporno. Foto: osebni arhiv.

Pri petnajstih moraš čez noč spremeniti vse

Sara: Doma sem bila še kakšen mesec, mogoče celo dva. Mogoče se bo grdo slišalo, ampak jaz osebno mislim, da je lažje, če sladkorno dobiš kot dojenček oziroma malček, kot pa v najstniških letih. Kot prvo zato, ker ti hormoni divjajo in si v obdobju, ko se iščeš, kot drugo pa zato, ker imaš pri petnajstih, šestnajstih letih že nek ritem življenja, na nekaj si navajen, potem pa moraš čez noč vse spremeniti. Ne bom rekla, da enoletnemu otroku ni grozno, ker je, in nihče ne pravi, da ni. Ampak do trenutka, ko se začne zavedati samega sebe, je on na ta ritem že navajen. Drugačnega življenja, kot je življenje s sladkorno, sploh ne pozna.

Urša: Kako si se počutila v tistem obdobju, ko si se po tako dolgem času vrnila v šolo? Kako ti je bilo?

Sara: Zelo naporno. Mislim, da je bil to še en dodaten razlog, zakaj sem bila v taki depresiji, kot sem bila. Mami je medtem hodila v šolo spraševat za zvezke, se z vsemi zmenila, povedala, kaj, kako, zakaj. Jaz pa še nisem bila pripravljena iti v šolo.

Takrat sem imela še beležko, v katero sem morala zapisovati, koliko imam sladkorja pred obrokom, koliko inzulina sem si dala prejšnji dan, koliko sladkorja sem imela eno uro po obroku, in potem nekaj preračunavati, koliko naj si dam. Tega se nisem hotela iti v šolskem okolju, ker še sama nisem čisto zgruntala, kako moram to početi.

Bila sem v prvem letniku. Saj imaš prijatelje med sošolci, ampak to še niso prave povezave, tisto res iskreno prijateljstvo, ker se praktično komaj poznate. Ko sem se vrnila, so se začele govorice, da se delam, da imam sladkorno, samo zato, da lahko hodim prej od pouka. Jaz pa sem od pouka odhajala zato, ker sem morala jesti ob točno določenih urah, si dati inzulin in počakati.

Profesorji in zaposleni v šoli so mi res stali ob strani. Ravnateljica mi je celo rekla, da lahko pridem k njej v kabinet, da si tam dam inzulin. V razredu smo bile same punce in mislim, da sta bili mogoče dve, ki sta bili nekako na moji strani. Z vsemi ostalimi mi je bilo zelo težko. Potem niti nisem več rada hodila v šolo in ocene so mi padle.

Zdaj to razumem. V tistih letih ti vse pride do živega, občutljiv si, iščeš sebe in svojo sredino. Nekateri so karakterno močnejši, drugi šibkejši. Danes mi kaj takega ne bi prišlo do živega, takrat pa je bilo drugače.

Urša: Kako pomembno se ti zdi, da imaš ob sebi ljudi, ki te sprejmejo v celoti?

Sara: Zelo. Čeprav ne moreš reči, da me razumeš, ker tega ne moreš razumeti, če tega nimaš sam. Tudi jaz ne morem razumeti, kako je z neko boleznijo, ki je nimam. Je pa pomembno, da imaš nekoga ob sebi, ki je tam zate in ti poskuša pomagati, kolikor zna in kolikor lahko.

"Delala sem se, kot da tega ni"

Urša: Sara, rekla si, da diagnoze na začetku nisi sprejela. Zdi se mi, da je to tako pomembna tema, pa se o njej premalo govori. Kako si se s tem spopadala?

Sara: Res je, od začetka sem se delala, kot da sladkorne nimam. Nisem hotela sprejeti. Imela sem visoke sladkorje, sovražila sem pene, pikanje me je bolelo. Igle so mi bile od nekdaj nekaj najbolj groznega. Pri enajstih letih so mi na sistematskem pregledu ugotovili odebeljen vrat in kasneje Hashimotov tiroiditis, zato sem že od takrat na evtiroksu in sem morala vsakega pol leta na odvzem krvi. Meni je bilo to grozno. In potem dobim še sladkorno. Igle za zmeraj.

Prvih pol leta sem se sicer kar držala, tudi pri prehrani. Prej sem bila navajena, da sem bila trikrat na teden v McDonald'su skupaj s prijatelji. Pol leta sem bila res pridna, potem pa sem poskusila en košček čokolade in nisem mogla več nehati s čokolado in junk foodom. Takrat je šlo potem vse navzdol.

Bila sem v depresiji in na antidepresivih že pri petnajstih letih. Vodena sem bila pri psihiatrinji na Pediatrični kliniki. Sladkorna je imela res velik vpliv na moje življenje in se dostikrat vprašam, kako bi se mi življenje odvijalo, če se to ne bi zgodilo.

Urša: Kaj bi rekla, kdaj si sladkorno bolezen zares sprejela?

Sara: Glede na urejenost sladkorjev bi lahko od zunaj kdorkoli rekel, da sem jo sprejela kar kmalu, ampak v resnici je nisem. To, da sem se trudila, da je bila urejena, je bil bolj strah pred poznimi zapleti, ki me osebno blazno strašijo še danes. Zdaj imam sladkorno 15 let, stoodstotno pa sem jo sprejela kot del sebe mogoče pet let nazaj.

Urša: Kako bi to opisala, kaj je sedaj drugače, odkar si to sprejela kot del sebe?

Sara: Prej sem bila tista, ki je črpalko skrivala, jo dala v žep, senzor pa na mesto, kjer ni toliko viden. Deloma tudi zato, ker se mi ni dalo odgovarjati na vprašanja. Potem pa se je vse skupaj od znotraj spremenilo v: to imam, to je del mene in če sprejmeš mene, sprejmeš tudi to. 

S časom ugotoviš, da imaš dve izbiri. Ali boš celo življenje jokal, zakaj ravno jaz, igral žrtev, si še bolj škodoval in ne boš pazil na sladkor. Ali pa boš rekel: ok, to imam, kaj lahko naredim, da bom imel čim bolj kvalitetno življenje in da ne bo prišlo do poznih zapletov?

Ker sladkorna sama po sebi kvalitete življenja nič ne zmanjša. Tudi jaz sem se dolgo spraševala, kaj sem tako hudega komu naredila, da sem morala dobiti sladkorno. Zdaj vem, da se tega ni treba sramovati. 

Urša: Kaj bi sporočila vsem, ki so trenutno v začetni fazi in morda še niso sprejeli bolezni?

Sara: Da ni narobe, če padeš v depresijo, ko zboliš. To je nekaj normalnega, življenje se ti spremeni čez noč. Ni res, da je to nekaj enostavnega, ker ni. Na zunaj mogoče zgledamo, kot da smo zdravi in super, ampak sladkorna je 24 ur na dan neka borba, prisoten moraš biti vsak dan v letu. In je naporno. Mislim, da se definitivno premalo govori o tem, da je čisto normalno, da tega ne sprejmeš takoj.

Na zunaj mogoče zgledamo, kot da smo zdravi in super, ampak sladkorna je 24 ur na dan neka "borba". Foto: osebni arhiv.

Od šestih pikov na dan do dveh na teden

Urša: Danes uporabljaš inzulinsko črpalko in si navdušena nad tem, kako se ti je življenje in vodenje sladkorne bolezni poenostavilo, odkar jo uporabljaš.

Sara: Ja, ko sem ugotovila, da obstaja možnost črpalke in se ne rabiš pikati večkrat na dan, ampak enkrat na tri dni, sem na vsakem pregledu spraševala, kako bi lahko prišla do nje, ker mi je pikanje grozno. Skoraj vedno mi je tekla kri, ker nikoli nisem imela veliko maščobnega tkiva.

Na začetku so mi govorili, da črpalko dobijo samo tisti z lepo urejeno sladkorno in da je ne morem dobiti. Do naslednjega pregleda sem se potem res trudila, da je bil moj hemoglobin nižji, ampak sem doživela šok, ker sem naslednjič izvedela, da črpalko dobijo samo tisti z neurejeno sladkorno. Takrat sem bila res zafrustrirana. A me hecate? Kaj mora človek narediti, da dobi črpalko?

Tako sem čakala, da sem dopolnila osemnajst in prešla iz pediatrije k dr. Karin Kanc, kjer sem vodena še danes. Pregled sem imela junija, ravno okrog mojega 18. rojstnega dne, septembra pa sem že imela črpalko. Od takrat sem na črpalki, torej zdaj že 13 let.

Urša: Kje so za tebe največje razlike med življenjem brez in življenjem s črpalko?

Sara: Prej je bilo vse na uro, morala sem biti točna kot ura. Na začetku sem si inzulin dajala štirikrat na dan, potem, ko sem prešla na kratko delujoč inzulin, pa je bilo pikanja šestkrat na dan: pred vsakim obrokom in zvečer še dolgo delujoči inzulin. Nisem več vedela, kam naj se pikam. Trebuh me je vedno bolel, zato sem se mu izogibala. V roko si nisem mogla dati sama, zraven je moral biti nekdo, ki mi je pomagal, ali pa sem si dajala v zadnjico. Pogosto sem imela tudi otekline.

S črpalko sem se naenkrat rabila pikati samo enkrat na tri dni. To je bil čisto nov svet. Zdaj, ko imam enotedenske sete, se pikam samo še enkrat na teden za set in enkrat za senzor. Tako sem prišla iz šestkrat na dan na dvakrat na teden, pri tem pa vsako sekundo vem, koliko imam sladkorja. Prej je bilo samo za inzulin šest pikov na dan, za merjenje sladkorja pa še dodatnih 5-10 pikov dnevno.

Ne bom rekla, da so moji sladkorji zdaj perfektni, ker niso. Vsi, ki imamo sladkorno, vemo, da je zelo težko, ker pridejo nepredvidljive situacije, stres in sladkor skoči v višave. Tudi s črpalko sem imela težave. Senzorji so mi šli na živce, ker je črpalka nonstop vibrirala, ponoči je piskala. Potem senzorjev nekaj časa sploh nisem nosila, dr. Kanc pa me je ves čas opozarjala, kako pomembni so senzorji. Delala sem čisto po občutku in seveda je bilo vse skupaj zelo neurejeno.

Pred tremi leti sem prišla na vrsto za novo črpalko. Prej sem imela Accu-Chek, ki je super črpalka, in Dexcom, ki je super senzor, ampak za zaprto zanko bi morala zamenjati telefon. Jaz pa sem zaprto zanko res hotela, ker sem vedela, da bo veliko lažje. Zato sem se odločila za MiniMed 780G. Zdaj imam še senzorje Simplera, ki so res simple. Zelo sem zadovoljna!

Pred kratkim mi je nekdo postavil vprašanje, o katerem sploh ne razmišljam: "Čakaj malo, a s tem tudi spiš?" Ja, navadiš se. Ponoči se tudi veliko premetavam in bi človek pričakoval, da si bom črpalko pogosto iztaknila, pa si je ne. Zdaj mi je to nekaj normalnega in mi tudi ni nerodno, če je na vidnem mestu, ker je to del mene.

Poleti sicer rada oblečem kakšno oblekico in se uredim in takrat imam pravzaprav največji izziv: kam naj dam črpalko? To mi res predstavlja največjo težavo. Pri bolj oprijeti obleki jo zataknem za spodnjice, ampak potem štrli ven in mi je neprijetno, ko me drugi gledajo. To sem že dostikrat povedala tudi zdravnikom. Zato si jo včasih poleti ali na potovanjih kar odklopim in uporabljam pene. Če bi bila črpalka čim manjša in tanjša, bi mi bilo vrhunsko, ampak ne gre vse.

Poleti rada oblečem kakšno oblekico in se uredim in takrat imam pravzaprav največji izziv: kam naj dam inzulinsko črpalko? Foto: osebni arhiv.

Vpliv sladkorne bolezni na družino

Urša: Tvoja diagnoza ni vplivala samo nate, ampak tudi na tvoje bližnje. Kako so to spremembo, tvojo diagnozo, doživljali doma?

Sara: Predvsem za mami je bilo to zelo stresno, ker je morala kar naenkrat zelo paziti, kaj kuha, kdaj bomo jedli, da imamo doma glukozne tablete in čisto vse, kar pride zraven sladkorne bolezni tipa 1. Ko nismo bili doma, mi je mami vedno pomagala pri injekcijah: "Mami, daj mi drži, da si dam inzulin", ali pa sem morala na WC, da si dam v nogo. Pozimi pa sploh, ko sem morala sleči oblačila, da bi mi mami lahko dala inzulin v roko. Ves čas je bilo: "Mami, rabim te."

S črpalko je bilo potem tudi za domače definitivno lažje. Mami je videla, da sem bolj zadovoljna, pa je bila tudi ona bolj mirna in bolj vesela. Na začetku sem si hrano še tehtala, zdaj tega ne delam več.

Imam tudi dve sestri, mlajšo in starejšo. Mlajša je osem let mlajša in približno ve, kaj je sladkorna, ampak se ni nikoli veliko ukvarjala s tem. S starejšo sva si pri teh stvareh bolj blizu. Ona takoj ve, če imam hipoglikemijo. Enkrat smo bili skupaj na izletu in sem imela hipo, pa me je samo pogledala v oči in je vedela: "Sara, ti nisi okej, daj, boš en sok." Vsa družina se je navadila in razume, kaj in kako.

Na drugem koncu sveta: "Insulin pump, I am diabetic."

Urša: Sara, zelo veliko tudi potuješ. Kako gre sladkorna skupaj s potovanji in še pred tem, kaj te je sladkorna naučila?

Sara: Definitivno samodiscipline, brez tega z njo ne moreš normalno funkcionirati. In tega, da se bolj organiziraš. Sicer sem že v osnovi zelo organiziran človek in imam rada, da točno vem, kaj in kako, sladkorna mi pri tem samo pomaga. Od decembra do konca januarja sem bila v Aziji, v Južni Koreji, na Tajvanu in na Filipinih. Že ko sem doma pakirala, sem vedela, da moram imeti dovolj vsega. Bolje, da prinesem nazaj, kot da mi zmanjka. Na drugem koncu sveta ne morem poklicati mami, naj mi prinese set za črpalko.

Če sem v Sloveniji, se mi pa kdaj zgodi, da pozabim. Nisem jutranji tip, zjutraj sem zaspana in zmedena. Zvečer mi črpalka javi, da imam skoraj prazno ampulo, in si rečem: ne smem pozabiti vzeti s sabo inzulina in seta, da si ju v službi zamenjam. Pa ponavadi pozabim. In takrat pokličem mami.

Urša: Ti je na potovanju kdaj kaj zmanjkalo ali ti je nehal delati senzor?

Sara: Ne, ker imam vedno dovolj vsega s sabo in vedno imam s sabo tudi pene. V vročih državah, recimo na Filipinih, sem bila en do dva tedna čisto odklopljena od črpalke, imela sem pene s Fiaspom in pene z Lantusom. To ni bilo zaradi kakšne težave s črpalko, ampak zaradi svobode.

V skupinah na Facebooku vidim, da vsi pišejo, da s senzorjem ne smeš čez skener na letališču, da se bo kaj zgodilo. Čisto nič se ne bo zgodilo. Jaz grem vedno čez s črpalko in senzorjem in potujem res nadpovprečno veliko, pa se mi še nikoli ni nič zgodilo. Zna pa se zgoditi, da te potem še dodatno pretipajo, ker zaradi črpalke zapiska. Zato sama črpalko vedno primem v dlan in še pred pregledom povem: "This is insulin pump, I am diabetic." 

Ko rečeš inzulin, že vsi vedo, kaj je to. Ni več tak tabu, kot je bil mogoče včasih. Se mi je pa enkrat, na nekem letališču na Kitajskem, mislim, da v Šanghaju, zgodilo, da so vztrajali, naj si jo dam dol. Jaz pa: tega si ne morem dati dol. Oni pa: ne, to daj dol.

Bila sem tako utrujena od cele poti, vroče je bilo, samo mir sem si želela. Toliko so me spravili v stres, da sem jim pokazala set in rekla: "Do you see this? This is the insulin pump. It's connected to my body. I can't take it off." Potem so rekli: ok, pojdi. To je bila ena najbolj čudaških situacij. Čeprav sem bila na Kitajskem velikokrat, se mi je to zgodilo samo takrat.

Sama na letališču črpalko vedno primem v dlan in še pred pregledom povem: "This is insulin pump, I am diabetic." Foto: osebni arhiv.

Sladkorna me ne ovira pri ničemer

Urša: Si morala po diagnozi svoje življenje zelo prilagoditi?

Sara: S športom sem se vedno ukvarjala, plesala sem, hodila v hribe, ves čas sem nekaj počela, tako da se tu ni bistveno spremenilo nič, razen tega, da sem s sabo nosila bombone za vsak slučaj. Tudi prehranjevala se nisem nikoli zelo nezdravo, niti zelo zdravo, ampak neka zlata sredina, in tu nisem bistveno spremenila ničesar.

Mislim, da je za telo slabše, če si odrekaš nekaj, kar si zelo želiš. Tudi, če je to kos torte. Poješ kos torte in si pokriješ, važno je, da poješ zraven tudi, na primer, dva korenčka. Neko ravnotežje mora biti. To je moje osebno mnenje. Tisti, ki živijo od fast fooda, pa bi morali navade spremeniti tudi, če ne bi imeli sladkorne, ker to ne vpliva samo na sladkor, ampak tudi na srce, žile, ledvice, na vse.

Urša: Se ti zdi, da zaradi sladkorne bolezni česa v življenju ne moreš početi?

Sara: Ne, čisto vse lahko. Ni še bilo niti ene stvari v življenju, pri kateri bi rekla, da me ovira sladkorna. Prej je bilo mogoče: joj, črpalka me ovira. Ampak to se da urediti s peresniki. Tudi pri športu, sploh če imaš sladkorno urejeno in nimaš pretiranih skokov, se da normalno biti aktiven. Življenje pa seveda ni ravna črta in tudi sladkorna ni ravna črta, vedno so kakšni vzponi in padci.

Urša: Si se zaradi sladkorne bolezni naučila kaj novega tudi o prehrani?

Sara: Definitivno. Dvomim, da bi brez sladkorne kdaj vedela, kaj je glikemični indeks živila. Čisto iskreno me niti ne bi zanimalo, ker nisem v teh vodah. Pa tudi v McDonald's lahko greš, sploh ni problema, samo pravilno si pokriješ, daš si malo več inzulina in malo prej, da že deluje, ko začneš jesti. Če nič drugega, se naučiš kuhati in več kuhaš doma, kar je samo plus. Sploh za fante, punce bodo tega zelo vesele (smeh).

Zdi se mi tudi, da s sladkorno že kot otrok pridobiš neko disciplino, ki je drugače mogoče ne bi imel. In to dobro vpliva tudi na odraslo življenje. Tako da pri sladkorni niso samo minusi, v bistvu je več plusov kot minusov. Stvari malo bolj premisliš, ne greš brez glave nekam, se ne zaletavaš toliko.

"Posebni smo, ampak v dobrem smislu"

Urša: Sara, za konec, kaj bi rada še sporočila vsem, ki so pred kratkim dobili diagnozo?

Sara: Da to ni nič takšnega. Ko pride diagnoza, se ti mogoče zdi, da je življenja konec. Ni, sploh ne. Normalno živiš naprej in delaš vse, kar si delal prej.

Mogoče se bo čudno slišalo, ampak to je moje osebno mnenje: mi s tipom 1 imamo v nekem smislu lažje kot tisti s tipom 2. Imamo črpalke, senzorje in predvsem inzulin. Če pojemo več ogljikovih hidratov, kot smo si jih pokrili, zelo poenostavljeno rečeno pritisneš na gumb in je stvar rešena. Pri tipu 2 te možnosti na začetku nimajo, najprej urejajo samo s prehrano, potem s tabletami in šele čisto na koncu mogoče z inzulinom.

Lahko smo tudi veseli, da se nam je to, če se nam je že moralo zgoditi, zgodilo v času tako napredne medicine. Praktično lahko z zunanjo trebušno slinavko hodiš po svetu. Če bi se nam to zgodilo sto let nazaj, bi vsak sladkorček mogoče živel še nekaj mesecev, morda leto. Sladkorna ti da veliko. V bistvu smo posebni, ampak v dobrem smislu.

Urša: Draga Sara, najlepša hvala za ta pogovor in za pogum, da si z nami delila tudi tiste težje dele svoje zgodbe. Prepričana sem, da bo tvoja izkušnja marsikomu v oporo, predvsem mladim, ki se s sladkorno srečajo v najbolj občutljivih letih, in njihovim staršem. Želim ti tudi, da boš lahko kmalu brez skrbi nosila vse obleke, ki si jih želiš, in da te pot še naprej vodi na vse konce sveta. Vso srečo!