Dr. Ana Meden, specializantka interne medicine

Ana Meden, dr. med.

Dr. Ana Meden je zdravnica na poti specializacije v interni medicini. Posveča se predvsem diabetologiji, športni medicini in klinični prehrani. Njeno delo poudarja celosten pristop k človeku, ne le kot bolniku, ampak kot posamezniku z navadami, okoljem, v katerem živi in notranjo motivacijo. Skozi izobraževanja, sodelovanjem s športnimi ekipami in praktičnim delom z ljudmi v praksi vsakodnevno vidi, da sta prehrana in gibanje temelj zdravja.

V pogovoru odpreva tematike, ki se dotikajo prav vsakogar: zakaj je gibanje več kot le rekreacija, kako skeletna mišica vpliva na celotno telo, zakaj sodoben način življenja spodbuja porast kroničnih bolezni in kako lahko že z majhnimi spremembami naredimo veliko razliko v prid zdravju. Njene strokovne misli so zelo prizemljene in dostopne in nosijo jasno sporočilo: zdravje ni nekaj, kar se zgodi samo od sebe, ampak nekaj, kar gradimo dan za dnem in korak za korakom.

Urša: Draga Ana, najprej iskrena zahvala za tvoj odziv in pripravljenost za ta pogovor. Res se ga veselim, ker se mi zdi, da so šport, gibanje in življenje v naravi takšne teme, za katere vsi vemo, da so pomembne, pa mogoče ne razumemo vedno, kaj vse se dejansko dogaja v telesu, ko je aktivno. Vendar preden se poglobiva v gibanje, prehrano in ostale teme, te prosim za kratko predstavitev.

Dr. Ana Meden: Sem Ana Meden, zdravnica in specializantka interne medicine. Trenutno me najbolj zanima diabetologija, športna medicina in klinična prehrana, predvsem klinična športna prehrana. Gre za pristop k prehrani, ki športnika obravnava individualno.

Tu gre za prilagajanje glede na posameznika, njegovo stanje, fizične obremenitve in morebitne bolezni. Najpogosteje gre za prehodna stanja in pri obravnavi poleg analize prehrane vključimo tudi laboratorijske teste, včasih slikovno diagnostiko ali druge preiskave. Na podlagi rezultatov nato s prehranskimi prilagoditvami posameznikovo stanje močno izboljšamo.

Urša: Če prav razumem, s spremembo prehrane vplivate na zdravstveni izzid. Ali po tvojem mnenju prehrani dajemo dovolj poudarka pri upravljanju katerekoli bolezni?

Dr. Ana Meden: Po mojem mnenju ne. Sama verjamem, da pri številnih kroničnih boleznih in pri ohranjanju zdravja predstavljata prehrana in telesna vadba med najpomembnejšimi nefarmakološkimi ukrepi. Gre za osnovo, in če jima posvetimo dovolj pozornosti, lahko preprečimo ogromno težav.

Na tem področju sledimo razvoju in vedno bolj se zavedamo pomena preventive. Imamo pa še vedno veliko rezerv na področju telesne vadbe. Še vedno jo pogosto vidimo kot dodatek, kot nekaj, kar je fajn početi "za zraven". Ampak v resnici ni tako. Danes vse bolj razumemo, da mišica ni samo organ za gibanje. Je tudi pomemben presnovni in hormonski organ.

Kaj se ob gibanju dejansko dogaja v našem telesu?

Dr. Ana Meden: Telesna vadba ima res ogromno zdravilnih učinkov. Dolgo smo jo dojemali samo kot nekaj, kar pomaga porabiti kalorije ali kot neko dodatno aktivnost. Ampak v resnici smo ljudje ustvarjeni za gibanje. To je naša osnova, naša narava. Ko to razumeš, postane jasno, da sedeč način življenja ni naravno stanje. Ravno ta neaktivnost pomembno prispeva k razvoju številnih kroničnih bolezni.

Pozitivnih učinkov gibanja pa je ogromno. Pozitivno vpliva na presnovo, na spanje, vpliva na apetit, na naše psihološko stanje, na sposobnost soočanja s stresom in še bi lahko naštevala.

Pogosto mislimo, da treniramo samo mišice, ampak to ni res. Danes vemo, da mišica vpliva tako na telo, kot tudi na um. Dolgoročno je to ena najboljših naložb za staranje - pomembno znižuje telesne poškodbe in bolezni ter vpliva na manj hospitalizacij in na bolj kakovostno življenje.

Urša: Zakaj pa ima telesna vadba toliko pozitivnih učinkov? Kako lahko to razložimo na najbolj preprost način?

Dr. Ana Meden: Najbolj enostavno lahko rečemo, da je skeletna mišica en tak "super organ". Lahko predstavlja tudi do 40 odstotkov našega telesa, kar pomeni, da ima res pomembno vlogo. Ko mišica dela, potrebuje energijo, to energijo dobi iz glukoze, ki jo zaužijemo s hrano. Ko smo aktivni, mišice aktivno odpirajo "vrata" za vstop glukoze. To pomeni, da sladkor iz krvi dejansko porabimo, s tem pa pomagamo uravnavati tudi krvni sladkor. Še bolj zanimivo pa je, da se to dogaja neodvisno od inzulina, kar pomeni, da z gibanjem razbremenimo trebušno slinavko.

Pozitivni učinki pa niso vidni le med vadbo. Celice lahko ostanejo bolj občutljive na inzulin še 24 do 48 ur po vadbi. To pomeni, da ima gibanje tudi dolgoročen učinek.

Ko se gibamo, sprožimo številne procese v telesu. Sproščajo se hormoni, kot je dopamin, ki vpliva na počutje. Uravnavajo se hormoni sitosti. Uravnava se apetit. Aktivnost pomaga tudi pri uravnavanju dnevnega ritma in vpliva na kakovost spanja. Boljše spanje vpliva na hormone. Ti prav tako vplivajo na apetit in energijo. Gre za celo kaskado povezanih reakcij.

Seveda pa je vsak začetek težak, največji izziv ni sama vadba, ampak sprememba navade. Ko imaš enkrat določen življenjski slog in s tem rutino, ki je že dalj časa prisotna, je to zelo težko spremeniti. Prilagoditi in reorganizirati moraš svoj dan in ravno to je tisti najtežji del. Druga stvar pa je, da se na začetku, ko še nisi v formi, vadba zdi težka. Sploh, če se tega ne lotiš pravilno. Zato je pomembno, da si izbereš primerne vaje, da imaš načrt in da greš postopno, z majhnimi koraki.

Ali je gibanje za kogarkoli škodljivo in se ga ne priporoča?

Dr. Ana Meden: Telesna vadba je primerna praktično za vse, ki nimajo resnih medicinskih omejitev. Pri debelosti je lahko z biomehanskega vidika gibanje oteženo, ampak to ne pomeni, da gibanje ni možno. Pomeni samo, da je potrebno najti pravi način - prilagojeno vadbo, ki ustreza določenemu stanju.

Urša: Ali se ljudje zavedamo povezave med gibanjem in uravnavanjem hormonov lakote in sitosti? Gre za pomemben poudarek, sploh pri debelosti in osebah s sladkorno boleznijo.

Dr. Ana Meden: Tukaj moramo biti pozorni, ker ni vsaka vadba enaka. Visokointenzivna vadba lahko pri nekaterih ljudeh dolgoročno poveča apetit zaradi večje porabe energije. Zato je pomembno, kakšen tip vadbe izberemo. Pri debelosti in tudi pri sladkornih bolnikih se najbolj priporoča kombinacija vadbe za moč in aerobne vadbe. Ta kombinacija ima največ pozitivnih učinkov.

Povišan sladkor v krvi in vpliv le-tega na apetit?

Dr. Ana Meden: Na apetit v resnici ne vpliva toliko sama vrednost glukoze, ampak predvsem nihanja glukoze. Če imamo veliko porastov in padcev krvnega sladkorja, potem nas to ves čas "meče iz ravnovesja". Enkrat smo siti, potem lačni, pa spet siti in ti občutki niso v stiku s tem, kar telo v resnici potrebuje. Ko pa imamo stabilno glukozo, nam ta, poleg ostalih dejavnikov, pomaga, da bolje prepoznamo lakoto.

Za zdravje je zato najbolj pomembna uravnotežena prehrana. Raznovrstna, z vsemi makrohranili - beljakovinami, maščobami, ogljikovimi hidrati, pa tudi vlakninami, ki imajo zelo pomembno vlogo.

Urša: Kakšna so prehranska priporočila pri debelosti in pri sladkorni bolezni tipa 2?

Dr. Ana Meden: Beljakovine pri debelosti poudarjamo predvsem zato, ker želimo graditi mišično maso.

Mišica deluje tudi kot endokrini organ, saj izloča miokine. Več ko imamo mišic, več energije telo porablja, tudi v mirovanju. Več mišic pomeni večji bazalni metabolizem, boljšalo občutljivost za inzulin, večjo funkcionalnost in večjo dnevno porabo energije. To pomeni, da telo porablja več energije tudi takrat, ko ne delamo ničesar in to pomaga pri izgubi maščobne mase.

Pri sladkorni bolezni pa je fokus malo drugačen. Še vedno govorimo o raznovrstni prehrani, ampak velik poudarek damo na to, da so ogljikovi hidrati kompleksni in da jih oseba kombinira z drugimi živili. Tako preprečimo hitra nihanja glukoze v krvi.

Tukaj prav tako paše tudi zelo preprost, ampak učinkovit ukrep: gibanje po obroku. Že 10–15 minut lahkotne hoje po obroku ima lahko merljiv učinek, saj s tem aktiviramo skeletno mišico, ta pa začne porabljati glukozo, ki smo jo zaužili.

Kako vpeljati gibanje v vsakdan?

Urša: Kot si omenila v začetku, je vsak začetek težak. Kako bi svetovala ljudem, ki jim je gibanje težko uvesti v vsakdan?

Dr. Ana Meden: To je v bistvu največji izziv, ker smo se od gibanja precej oddaljili. Začeli smo ga dojemati kot neko dodatno aktivnost. Pogosto so prisotni sram, občutek, da ne znamo dovolj, da ne vemo, kako začeti. Pa tudi finančni vidik, saj si ljudje mislijo, da potrebujejo trenerja, opremo…

Pomembno je, da začnemo z majhnimi stvarmi, ki jih lahko dolgoročno vzdržujemo. Ključno je, da vztrajamo, ni potrebe, da smo popolni. Tukaj se mi zdi zelo pomembno, da človek ve, zakaj to počne. Ta razlog mora biti dovolj močan, da nas pelje naprej tudi takrat, ko nimamo motivacije, ko smo utrujeni, ko ni takoj rezultatov.

Ljudje imamo naraven strah pred neznanim. Ampak če ta strah premagamo, damo priložnost nečemu novemu in smo pri tem tudi potrpežljivi, lahko dosežemo res ogromno. Nisem še srečala človeka, ki bi obžaloval, da se je začel gibati. Kot tudi še nisem srečala človeka, ki bi se slabo počutil v telesu, ki je fit in aktivno.

Se mi pa tu zdi še nekaj zelo pomembno. Danes imamo premalo odgovornosti do svojega telesa. Velikokrat jo prelagamo na druge - na trenerje, na prehranske dodatke in drugo. Ampak na koncu smo mi tisti, ki smo odgovorni zase, za svoje zdravje in za svoje staranje.

Urša: Ana, od kod izhaja tvoja ljubezen do športa? V vsakem poudarku se začuti tvoja strast do gibanja in verjamem, da je to pomemben del tvojega življenja.

Dr. Ana Meden: Mislim, da že iz otroštva. Nisem sicer odraščala v družini profesionalnih športnikov, ampak smo bili kot družina ves čas zelo povezani z naravo in gibanjem. To je bilo nekako del našega vsakdana. V širši družini pa so bili tudi profesionalni športniki, tako da sem imela ta stik že od majhnih nog. Potem se je to nadaljevalo skozi srednjo šolo in fakulteto, kasneje pa me je pot peljala tudi bolj profesionalno v šport.

Moram pa reči, da sem zelo hvaležna, da mi je bilo to na nek način dano že od malega. Poznam namreč veliko ljudi, ki so morali ta odnos do gibanja odkriti kasneje in premagati začetne strahove, kar ni vedno enostavno. Zato bi tu res poslala poziv staršem - da otrokom to približajo čim prej. Starši smo tisti, ki postavljamo temelje in smo hkrati tudi vzor. Otroci skozi gibanje razvijajo vztrajnost, disciplino, motivacijo, učijo se soočati z izzivi, postavljati cilje in iti čez ovire.

Rast pojavnosti sladkorne bolezni tipa 2

Dr. Ana Meden: Če pogledamo iskreno, sodoben način življenja močno prispeva k temu. Prehranski vzorci z veliko ultraprocesirane hrane so povezani z večjim tveganjem za kronično nizkostopenjsko vnetje. Tempo življenja je hiter in veliko je stresa. Vse to vpliva na telo in na dolgi rok spodbuja različne vnetne procese, ki so osnova za razvoj kroničnih bolezni.

Sladkorna bolezen tipa 2 je zelo povezana z življenjskim slogom. Ne v vseh primerih, ampak v velikem deležu. In podobno velja za debelost ter številna druga kronična stanja.

S povečevanjem visceralne maščobe se v telesu sprošča več vnetnih signalnih molekul. Telo je potem stalno v nekem "bojnem stanju" in se ves čas z nečim bori. Če organe, kot je na primer trebušna slinavka, ves čas obremenjujemo, če mora konstantno izločati inzulin zaradi načina prehrane, pride do tega, da se sčasoma izčrpa ali pa ne deluje več optimalno.

Urša: In potem je tu še stres, ki ga je v današnjem svetu vse več...

Dr. Ana Meden: V našem telesu sta prisotni dve vrsti stresa. Psihološki stres zaznavamo in se ga zavedamo. Drug pa je tihi, fiziološki stres v telesu, ki ga sploh ne občutimo. To so lahko kronična vnetja, ki potekajo neopazno, ampak dolgoročno močno obremenjujejo organizem. Paradoksalno pa je, da je tudi telesna vadba stres za telo. Ampak to je akutni, kratkotrajen stres, ki ima popolnoma drugačen učinek. Telo se na ta stres prilagodi in zaradi tega postane bolj odporno tudi na psihološki stres. Zato gibanje deluje kot zaščita.

Urša: Obe vrsti stresa pa imata vpliv tudi na krvni sladkor. Je lahko postavitev diagnoze sladkorne bolezni tudi neke vrste druga priložnost? Da človek bolje spozna sebe, svoje telo in vpliv različnih navad na zdravje?

Dr. Ana Meden: Definitivno. Diagnoza sladkorne bolezni tipa 2 je sicer za veliko ljudi šok, ampak hkrati je lahko tudi zelo pomembna prelomnica. Nek začetek nove poti, ki pa ni nujno slaba. Pravzaprav je lahko zelo dobra, če jo človek tako vzame. Če se ustavimo in pogledamo vase, kako živimo, kako skrbimo za svoje telo, kako telo sploh deluje.

Če govorimo o inzulinski rezistenci, ki je pogosto predhodnica sladkorne bolezni, lahko s pravimi ukrepi že zelo zgodaj podaljšamo čas, preden pride do dejanske bolezni, v določenih primerih pa jo lahko tudi preprečimo.

Je senzor za neprekinjeno merjenje sladkorja prava rešitev za vsakogar?

Urša: V zadnjih letih so senzorji za merjenje sladkorja postali skoraj nepogrešljivi. Za nas, ki imamo sladkorno bolezen, si danes življenje brez njih težko predstavljamo. Kako pa gledaš na uporabo senzorjev širše? Se ti zdi smiselno, da jih uporabljajo tudi ljudje brez diagnoze, da bolje razumejo svoje telo?

Dr. Ana Meden: Če ima človek željo in motivacijo nekaj spremeniti pri svojem življenjskem slogu, potem je senzor lahko res izjemno koristno orodje. Predvsem zato, ker nam omogoči vpogled v nekaj, česar drugače sploh ne vidimo. Kako posamezno živilo vpliva na naš krvni sladkor, kako reagira telo v različnih situacijah, to so stvari, ki si jih večina težko predstavlja, dokler jih ne vidi v praksi.

Se mi pa zdi, da je tukaj ključnega pomena pristop. Senzor sam po sebi ni rešitev. Če ne razumemo, kaj gledamo in kako reagirati, nam ne pomaga veliko. Zato je izobraževanje zelo pomembno. Ko ljudje dobijo pojasnilo, kaj pomenijo določeni vzorci in kako lahko vplivajo nanje, se stvari hitro začnejo premikati na bolje.

Zelo zanimiv moment, ki ga pogosto vidim pri ljudeh je, ko spoznajo, kako pomemben je vrstni red hrane. Recimo, da začneš obrok z vlakninami in zelenjavo, nato dodaš beljakovine in maščobe, ogljikove hidrate pa na koncu lahko že s to spremembo močno vplivaš na odziv krvnega sladkorja. To je za veliko ljudi res ena taka "prelomna" informacija, ker obenem tudi zmanjša občutek, da je vse prepovedano, da ničesar ne smeš.

Na začetku sem verjela, da je senzor za neprekinjeno merjenje glukoze odlični pripomoček za vsakega posameznika s sladkorno boleznijo tipa 2, ampak v praksi vidim, da temu ni tako. Nekaterim je to preveč tehnično, preveč informacij naenkrat, lahko jih tudi dodatno obremeni. Zato je zelo pomembno, da vedno pogledamo posameznika. Kako živi, kakšen odnos ima do tehnologije, koliko je pripravljen sodelovati, kakšen pristop mu ustreza.

Pri nekom lahko uvedemo večje spremembe takoj, pri drugem pa gremo počasi, korak za korakom. In na koncu lahko oba lahko prideta do zelo podobnega rezultata. Najbolj pomembno je, da najdemo način, ki ga človek lahko dolgoročno živi.

Zaključne misli

Dr. Ana Meden: Mogoče bi še enkrat poudarila, da telesna vadba danes ni več samo gibanje. Tako kot tudi mišica ni več samo gibalni organ, ampak pomemben presnovni organ, ki ima ogromno pozitivnih učinkov na celotno telo. Gibanje je nekaj, za kar smo ustvarjeni. To je naša osnova. In prav zato se mi zdi pomembno, da ga začnemo razumeti kot del vsakdana, ne kot nekaj dodatnega oziroma ločenega od našega življenja.

Pri tem pa ni enega pravilnega pristopa za vse. Vsak posameznik mora najti svoj način, kako gibanje vključiti v svoje življenje, glede na svoje zmožnosti, tempo in okolje. Včasih pomeni to začeti čisto na začetku, z majhnimi koraki, pri nekom drugem pa pomeni optimizirati to, kar že počne.

Zelo veliko lahko naredimo že z izobraževanjem in ozaveščanjem, še več pa z vzgojo. Če otrokom že zgodaj predamo pozitiven odnos do gibanja, jim s tem damo ogromno popotnico za življenje in lahko marsikatero kronično bolezen tudi preprečimo. Hkrati pa se mi zdi pomembno, da stvari poenostavimo. Danes je informacij ogromno in ljudje se v tem lahko izgubijo. Včasih nekdo potrebuje le jasne in enostavne smernice, kako začeti, kaj narediti, kako vztrajati. Na koncu pa mora vsak najti svojo pot.

Urša: Draga Ana, najlepša hvala za tvoj čas in današnji pogovor, v katerem si z nami delila ogromno uporabnih izkušenj in nasvetov. Prepričana sem, da bodo tvoje besede marsikomu v navdih, tako pri razumevanju telesa kot pri iskanju motivacije za prve korake k spremembi.

Želim ti veliko uspehov na osebni in karierni poti. Navijam, da tvoje poslanstvo doseže čim več ljudi, ki potrebujejo celosten pristop k zdravju.