Zdravnica za dolgoživost: dr. Marija Lucija Antolič - 75 % ljudi ima inzulinsko rezistenco, a tega ne vedo

Dr. Marija Lucija Antolič

Dr. Marija Lucija Antolič, dr. med., je specialistka medicine dela, prometa in športa, ki dolgoživosti ne raziskuje samo v ordinaciji, ampak tudi s pomočjo lastnih izkušenj. Njena klinika za dolgoživost Epik je prva v Sloveniji, kjer je senzor za neprekinjeno merjenje glukoze del standardne obravnave vsakega pacienta, ne glede na to, ali ima sladkorno bolezen ali ne. Zadnji tri leta ga nosi tudi sama, skoraj neprekinjeno, in pravi, da jo je prav ta pogled v realnem času popolnoma prevzel. Do svojega poklicnega poslanstva je prišla po lastni izkušnji - z izgorelostjo med specializacijo, s slabim spanjem in z odkritjem, da imajo navidezno zdravi ljudje lahko presenetljivo slabo presnovno stanje.

Urša: Dr. Antolič, najlepša hvala, da lahko vašo zgodbo delimo na Čisti 5ki. Osebno me je zelo pritegnilo vaše nošenje senzorja za neprekinjeno merjenje glukoze, ki ga nosite tudi danes. Sama namreč nimate sladkorne bolezni in ste zdravnica, zato je to še toliko bolj zanimivo. Koliko časa ga že nosite in kaj vas je pri njem najbolj pritegnilo?

Dr. Marija Lucija Antolič: Ta senzor zdaj nosim skoraj tri leta, praktično neprekinjeno. Že takrat, ko sem prvič razmišljala o namestitvi, me je popolnoma fascinirala ideja, da lahko v realnem času gledaš, kaj se dogaja v tvojem telesu. Diagnostika v medicini je namreč zelo statična - moraš priti na tešče, moraš priti nek določen dan in pravzaprav v zelo nerealnih okoliščinah.

V vsakdanjem življenju človek skoraj nikoli ni "na tešče". Mene je pri senzorju pritegnilo prav to, da lahko spremljam dogajanje medtem, ko telo dobiva različne "motilce".

Seveda so standardizirani pogoji popolnoma smiselni iz raziskovalnega vidika, saj so te meritve ponovljive. Vendar pa, če hočeš vedeti, kaj se dejansko dogaja s tabo, moraš dovoliti vsem tem "motilcem", da so prisotni, ker so prav te stvari najbolj zanimive. Marsikdo je zjutraj na tešče videti povsem v redu, v resnici pa sploh ni tako. Zelo zanimivo in poučno je videti prav dinamiko - kaj se dogaja tekom dneva, v različnih okoliščinah.

Zdaj se veliko dela na tem, da bi čim več lahko izmerili na tak način. Obstajajo že kontinuirani merilci krvnega tlaka, prav tako pametni prstani, ki merijo telesne odzive neprestano, in podobno. Prihajajo tudi ideje, da bi se merili ketoni, laktat kot presnovni pokazatelj in celo hormoni. Mene to res navdušuje. Nekateri pravijo, da to prinaša anksioznost in da je bolje ne vedeti in se s tem sama absolutno ne strinjam. Mislim, da je dobro vedeti, kaj se dogaja, ker lahko to potem tudi popraviš.

Urša: Kako pa svetujete pacientom, ki bi radi poskusili z neprekinjenim merjenjem glukoze, pa jih je morda strah, da jih bodo podatki preveč obremenili?

Dr. Antolič: Vsakemu, ki ga to zanima, priporočam, naj ga nosi vsaj 14 dni, da vidi svoje odzive. Ni treba, da ga nosiš vse življenje. Če je to orodje, s katerim spremeniš svoje vedenje, je odlično. Ni pa dobro, da gledaš nihanja in se zaradi njih pretirano obremenjuješ.

Bolje je, da gledaš nihanja z mislijo: "kaj lahko jaz naredim, da bo tega nihanja manj?" Če imaš tak pristop, se mi zdi super. Če pa te bo to spravljalo v stres, potem absolutno ne. Meni je pri tem najbolj všeč to, da moramo na človeško telo gledati kot na celoto in kot na dinamiko skozi čas - ne pa gledati enega parametra enkrat na tri leta. S tem zares vemo zelo malo. Glukoza na tešče je denimo del skoraj vsakega laboratorijskega izvida, pa v resnici ta en sam podatek ne pove skoraj nič.

Tudi majhni koraki lahko naredijo veliko razliko

Urša: Kaj je vas, kot zdravnico z ogromno izkušenj in prakse, najbolj presenetilo, ko ste začeli spremljati svoje vrednosti krvnega sladkorja?

Dr. Antolič: Prva stvar, ki me je res ekstremno presenetila, je bilo, koliko razlike naredi telesna aktivnost, sploh pa, kako malo aktivnosti je potrebno. Niti ne govorim o športni aktivnosti v klasičnem pomenu. Že če po obroku pospraviš kuhinjo, zložiš perilo, je to velikokrat že dovolj za opazne spremembe. Prava katastrofa pa je, če po jedi greš naravnost na kavč in se uležeš. Zame je bilo to največje presenečenje, ko sladkor raste, raste, raste, potem pa vstaneš in začneš nekaj pospravljati in kmalu je sladkor zopet v mejah normale.

Zdaj so moji grafi, ki jih objavljam, ljudem verjetno že malo dolgočasni, ker so preprosto preveč lepi in porastov sploh ni. Če jih želim prikazati, se moram namenoma "pregrešiti".

Na začetku pa je bilo skoraj vedno nekaj narobe. Predvsem večeri. Ljudje smo namreč proti večeru bistveno bolj inzulinsko rezistentni kot ob jutrih, torej slabše presnavljamo sladkor. Največja sprememba v mojem življenjskem slogu je bila prav to, kako pripravljam večerjo.

Prej sem za večerjo skoraj vedno jedla ogljikove hidrate , recimo testenine. Potem pa, ko sem videla, da moje telo potrebuje skoraj vso noč, da se sladkor "umiri", kljub temu, da nimam sladkorne bolezni - mi je dalo misliti, kako obremenjujoče je to za naš presnovni mehanizem.

Prva slovenska klinika za dolgoživost EPIK. Foto: EPIK CARE

Senzor ni le za osebe s sladkorno boleznijo

Dr. Antolič: Na naši kliniki priporočimo senzor za neprekinjeno merjenje glukoze vsakemu, ki pride k nam - to je del vsake naše obravnave. Naša ciljna publika sicer niso osebe s sladkorno boleznijo, ampak večina je nad tem navdušena, ker dobijo ogromno informacij, tudi o prehranskih odločitvah.

Če nekdo že ve, da se slabo prehranjuje, mu senzor to potrdi. Če pa je nekdo prepričan, da je z njegovo prehrano vse v redu, mu senzor pogosto pokaže ravno nasprotno, ker pogosto mislimo, da je nekaj dobro in zdravo, pa v resnici ni.

Skoraj vsak je presenečen, kako slabo se odzovejo na ovsene kosmiče, na primer, ali pa na sadni jogurt. Po 14 dneh naredimo skupaj pregled prehranskega dnevnika te osebe in ga pokomentiramo, potem pa pacient začne uvajati prve spremembe. Nekateri se odločijo, da senzor nosijo dlje, ker jim daje občutek, da so pri prehrani bolj pozorni, saj vedo, da meri v realnem času.

Urša: Se pri obravnavi vaših strank pogosto pokažejo anomalije v presnovi glukoze?

Dr. Antolič: Ocenjuje se, da ima kar 75 odstotkov ljudi vsaj neko obliko inzulinske rezistence. Mi pri vseh delamo obremenitveni test glukoze - OGTT in pri tem ne merimo samo sladkorja, ampak tudi inzulin. Šele takrat vidimo res veliko različnih vzorcev.

Nekdo ima lahko povsem normalen sladkor, a za to, da ga ohranja normalnega, njegovo telo sprošča ogromne količine inzulina. Če narediš klasičen OGTT brez merjenja inzulina, tega sploh ne moreš zaznati, ker je sladkor videti povsem v redu.

Vidimo pa tudi nasprotne primere, ljudi z izjemno dobro inzulinsko senzitivnostjo, ki jim po določenih obrokih sladkor pade prenizko.

Največ pa je klasične inzulinske rezistence, ki je z običajnimi diagnostičnimi testi sploh ne bi zaznali. Menim, da je tudi profesor Battelino nekoč rekel, da smo, če gledamo dovolj natančno, vsi na neki točki vsaj malo "sladkorni bolniki". To je bilo zame res razsvetljujoče, saj prej sploh nisem vedela, da imajo lahko zdravi ljudje take odzive na sladkor. Sama sem bila, ko sem prvič videla svoje krivulje, popolnoma šokirana.

Zakaj je raven inzulina morda celo pomembnejša kot raven sladkorja?

Urša: Omenili ste, da vas je senzor pripeljal do tega, da ste se začeli bolj poglabljati v učinke inzulina, ne le v raven sladkorja samega? Vendar pa o inzulinu skoraj nikoli ne govorimo, vedno je v ospredju krvni sladkor.

Dr. Antolič: Mislim, da je za naše zdravje precej bolj problematičen inzulin, kot pa sam visok sladkor. Mene zanima predvsem, kako so visoke vrednosti inzulina povezane z okvarami tarčnih organov. Inzulin je namreč hormon, ki kot takšen vpliva na celo telo in na vse organe, ne samo na krvni sladkor, po čemer ga vsi poznamo. Nikakor ne velja, da je vseeno, koliko inzulina telo potrebuje za ohranjanje normalnih ravni krvnega sladkorja.

Videla sem sladkorne bolnike, ki imajo sladkor sicer urejen, a za to potrebujejo zelo velike odmerke inzulina, prav ta količina inzulina pa je dejavnik tveganja za zaplete. Inzulin je hormon, ne deluje samo na to, da glukoza vstopi iz krvi v mišico, ampak ima receptorje praktično na vseh organskih sistemih: na trebušni slinavki, na jetrih, na visceralni maščobi, na ledvicah, na možganih... Pred kratkim sem brala znanstveni članek o tem, da imamo v telesu kar osem organskih sistemov, ki so lahko inzulinsko rezistentni - ne gre torej samo za inzulinsko rezistenco na nivoju mišic, ampak vpliva tudi na možgane, na trebušno slinavko, na jetra, na visceralno maščobo, na prebavila, na občutek lakote.

Zelo veliko se govori tudi o povezavi med inzulinsko rezistenco in demenco. Prav tako je diabetična retinopatija po mojem mnenju še vedno prvi vzrok slepote v razvitem svetu, in menim, da je velik del tega povezan prav z inzulinom, ne le s samim sladkorjem.

Primarni cilj pri sladkorni bolezni ostaja urejen sladkor, to je na kratki rok veliko večja nevarnost kot karkoli drugega. Meni se zdi zanimivo pogledati še druge plasti dogajanja, ki jih navadno ne izpostavljamo. O inzulinu razmišljamo in govorimo premalo.

Pot do dolgoživosti: od izgorelosti do lastnega senzorja

Urša: O inzulinu poslušamo, sploh sladkorni bolniki, neprestano, pa vendar, le redko slišimo takšen pogled nanj, nekako iz drugačnega zornega kota. Je ta pogled z vašim raziskovanjem dolgoživosti?

Dr. Antolič: Naša klinika je prva klinika za dolgoživost, čeprav zagotovo nisem prva zdravnica v Sloveniji, ki se s tem ukvarja, poznam veliko kolegov, ki delajo podobno. Na nek način je dolgoživost mogoče videti kot neka nova "rockstar preventiva" - o preventivi smo namreč vsi že veliko slišali, osnovna priporočila iz petdesetih let so še vedno v veljavi, ker se v osnovi niso spremenila. Razlika je v tem, da danes lahko dobimo veliko več informacij, da je diagnostika bolj dostopna in da lahko pristop bolj prilagodimo posamezniku - meni je namreč lahko pomemben čisto drug dejavnik tveganja kot vam.

Sama sem se s tem začela ukvarjati zato, ker se dolgo nisem dobro počutila. Med specializacijo sem bila zelo utrujena, brez prave energije in motivacije. Predvsem me je motilo, da sem bila stalno zaspana. Potem sem naletela na knjigo Why We Sleep (v slovenskem prevodu Zakaj spimo), angleški znanstvenik na zelo poljuden način razloži, zakaj je spanje tako pomembno.

Takrat sem si prvič rekla: spati je treba, to ni lenoba, ampak pogoj, da lahko dejansko normalno delujem. Od takrat sem začela dosledno dobro spati in me je to področje, kako lahko z lastnim vedenjem vplivam na to, kako se počutim, začelo res zanimati.

Dolgoživost ni samo merjenje telesa, gre za telesno zdravje, duševno zdravje, kognitivno zdravje in socialno vključenost. Vsi ti vidiki so bolj ali manj dokazano povezani z dolgoživostjo. Lahko imamo prehrano in gibanje popolnoma urejena, ampak če ne delamo tudi na duševnem zdravju in na dobrih odnosih z ljudmi, to ne bo dovolj.

To so bolj "mehke" stvari, ki jih ne moremo tako preprosto izmeriti kot krivuljo sladkorja, so pa prav tako pomembne. Sama se pri tem zelo zavedam, da če me nekaj dolgo časa moti, moram to razčistiti in razumeti, zakaj me toliko obremenjuje, ker sicer to najde pot naprej v telo na druge načine. Na naši kliniki imamo na tem področju odlično psihiatrinjo, ker se zavedamo pomena "notranjega" zdravja.

Mišice so pomemben dejavnik pri dolgoživosti. Pomembno je, da poskrbimo za njihovo vzdrževanje.

Mišice kot organ dolgoživosti

Urša: Za sabo imate zelo osebno zgodbo o telesni sestavi, ki ste jo delili tudi javno.

Dr. Antolič: Da, res sem svoj življenjski slog v zadnjih petnajstih letih zelo spremenila. Prej sem imela 18 kilogramov več, nisem dobro spala, kadila sem, pila sem preveč alkohola, res je bilo skoraj vse narobe. Ko zdaj gledam nazaj, se čudim, koliko je telo takrat še kompenziralo, ampak vedela sem, da nekaj ni v redu, in to kljub temu, da sem zdravnica in sem točno vedela, kaj si delam.

Zelo težko je stopiti iz svojih navad. Takrat sem to naredila po starih metodah - s kalorično restrikcijo, jedla sem manj, nisem pa se posebej ukvarjala s telesno aktivnostjo. Kilogrami so šli dol, ampak ne le na račun maščobe, ampak tudi na račun mišic, česar takrat sploh nisem vedela.

Kasneje, ko sem začela bolje spati in spremljati svoje odzive, sem se odločila narediti tudi analizo telesne sestave DEKSA, ki natančno izmeri delež maščobne in mišične mase v posameznih delih telesa.

Takrat sem tehtala 58 kilogramov pri 170 centimetrih višine, torej sem bila "vitka" po teži, imela pa sem razmeroma veliko maščobe in zelo malo mišic glede na to, koliko sem tehtala. Mišično maso sem imela na sedmem percentilu, kar pomeni, da je imelo v tistem trenutku 93 odstotkov žensk moje starosti več mišične mase kot jaz. To je bil zelo slab izhodiščni položaj.

Od takrat sem se začela veliko bolj poglabljati v mišično maso, tudi iz vidika sladkorja je to izjemno pomembno. Če nimamo mišic, nimamo "rezervoarja" za sladkor, in vsakič, ko nekaj pojemo, se telo na to odzove slabše, kot če bi imeli več mišične mase. Mišice so tiste, ki ob aktivnosti shranjujejo sladkor, in če jih ni dovolj, je odziv slabši.

Takrat sem res začela resno gledati na mišično maso kot na organ dolgoživosti. Ker mišice niso tam samo zato, da nas obkrožajo ali da izgledamo fit - imajo ogromno funkcij, ki se neposredno vpletajo v presnovne mehanizme. Izločajo molekule, ki delujejo protivnetno. Ob aktivaciji pobirajo sladkor iz krvi brez posredovanja inzulina. Redna telesna aktivnost stabilizira stresne odzive, torej kortizol, ta pa spet vpliva na sladkor. Vse to je med sabo prepleteno, mišice pa so nekakšno stičišče tega dogajanja.

Takrat sem se tudi vpisala v fitnes in začela dvigovati uteži in danes v tem uživam. Pred pol leta sem rodila, tako da se počasi spet vračam nazaj te treninge.

Nosečnost in sladkor

Urša: Ste krvni sladkor spremljali tudi med nosečnostjo?

Dr. Antolič: Ja, in to je bilo zelo zanimivo. V nosečnosti telo deluje tako, da plod dobi čim več vsega, iz kosti se pobira kalcij, holesterol se dvigne, ker ga otrok potrebuje. Vsi ti parametri imajo v nosečnosti drugačne referenčne vrednosti, tudi odziv na sladkor.

Sama sem imela vso nosečnost precej dobre vrednosti, ker sem se zavedala svojih odzivov in sem prilagodila prehrano. Zanimivo pa je bilo to, da je pri obrokih, ki mi sicer ne delajo nobenih težav, sladkor takrat potreboval bistveno dlje, tri, štiri ure, da se je normaliziral, kar se mi sicer skorajda nikoli ne zgodi. Proti koncu nosečnosti se je to še poslabšalo, kar je pričakovano, saj so tudi referenčne vrednosti za nosečnice za sladkor postavljene strožje, ravno zato, ker je previsok sladkor lahko nevaren tudi za plod.

Sama sicer mislim, da bi te strožje meje veljalo upoštevati vedno, ne le v nosečnosti, a pri nosečnicah se to gleda še dodatno strogo, ker gre za dobrobit otroka.

Hrana in gibanje v današnjem času

Urša: Zakaj je dandanes sladkor težje regulirati kot nekoč, kako so se naša življenja spremenila in kaj je tisto, ki najbolj vpliva na to spremembo?

Dr. Antolič: Tu gre za dva dejavnika. Prvi je hrana, včasih smo jedli bolj kakovostno hrano, danes pa je veliko cenovno dostopne hrane, ki je z vidika hranilne in makrohranilne sestave čisti nesmisel. Na primer pašteta, ki naj bi bila narejena iz mesa in maščobe, je v resnici pogosto narejena iz modificiranega škroba. V takem svetu je sladkor veliko težje regulirati kot nekoč.

Drugi dejavnik je življenjski slog, veliko manj se gibljemo, kot smo se nekoč in tega niti ne opazimo, ker se nam zdi, da je dvakrat na teden fitnes za dve uri dovolj, v resnici pa je to premalo. Nekoč smo hodili peš v službo ali vsaj do avtobusa, delali smo na vrtu, gibanje je bilo del vsakdana, ne posebna aktivnost, ki jo moraš vključiti v urnik.

Urša: Kaj ponavadi priporočate ljudem, ki bi radi začeli spreminjati svoje navade, ki jim ne pomagajo pri ohranjanju zdravja?

Dr. Antolič: Meni se zdi, da se ljudje dobro odzovemo, če dobimo podatke o svojem lastnem telesu, ne le splošna priporočila. Nekaj, kar je vezano na naše konkretne meritve. Takrat je motivacija bistveno večja. Osnovna priporočila poznamo vsi, voda, zdrava, nepredelana hrana, gibanje, stres, spanje. Ampak ko enkrat vidiš, kako to vpliva prav na tvoje telo, tega ne moreš več spregledati.

Pri sami prehrani se mi zdi pomembno tudi to, da hrana ni tam samo zato, da poteši lakoto, z njo telesu dajemo tudi tisto, kar rabi. Rada rečem, da čokoladni rogljiček ni zajtrk, je sladica. Če se nekdo odloči, da bo za zajtrk pojedel sladico, ima za to seveda vso pravico, samo fajn je vedeti, da to ni obrok.

Vsak obrok naj ima za podlago beljakovine in dobre maščobe, šele nato ogljikove hidrate, če že. In vsakemu obroku koristi tudi malo gibanja zraven - sprehod, igra z otrokom, karkoli, samo ne kavč.

Že malo ativnosti po obroku lahko naredi veliko razliko pri urejenosti krvnega sladkorja.

Genetika ali življenjski slog?

Urša: Koliko je pri našem zdravju dejansko odvisno od genetike, koliko pa od tega, kar počnemo sami?

Dr. Antolič: Tukaj je treba ločiti dve stvari. Obstajajo genetske bolezni, ki so deterministične, torej take, kjer določena mutacija skoraj zagotovo povzroči bolezen. Teh je zelo malo. Večina bolezni, povezanih z življenjskim slogom, torej kronične nenalezljive bolezni sodobnega sveta, je multifaktorskih, genetika pa pri njih nakazuje večje tveganje, ne pa gotovosti.

Po študijah na enojajčnih dvojčkih naj bi približno 75 odstotkov vpliva na te bolezni prispeval življenjski slog, ne genetika. To pomeni, da je prostora za izboljšave ogromno.

Pogosto se zgodi tudi, da se v družini kaže neki vzorec, ki pa sploh ni genetika, ampak se preprosto podeduje skozi navade, v družini na primer sicer ni genetskega tveganja za sladkorno bolezen, a vsi generacijsko jedo in živijo na način, ki do nje pripelje. Če se tega vzorca zavedaš, ga lahko tudi spremeniš.

Po drugi strani je pri raku in degenerativnih boleznih živčevja družinska anamneza res zelo pomemben signal, če je v družini veliko primerov raka, sploh določenih vrst, je to znak, da moraš biti bolj pozoren, hoditi na preventivne preglede in aktivno iskati zgodnje oblike bolezni, ki so bistveno bolj ozdravljive kot tiste, odkrite pozno.

Telo samo po sebi zelo veliko kompenzira. Z dobrim življenjskim slogom mu pri tem pomagamo, da bolj učinkovito odpravlja mutacije, napake in toksine. Če ga dobro podpiramo, se te napake ne kopičijo tako hitro, kar se na koncu pozna tudi na pojavu bolezni. V osnovi gre pri vseh boleznih za podoben princip.

Hormoni - tihi sporočevalci počutja

Urša: Omenili ste tudi hormone, ki jih nekako manj pogosto povezujemo z dolgoživostjo.

Dr. Antolič: Hormoni so v osnovi molekule, ki delujejo kot sporočevalci stanja, recimo, ko smo v stresu, se naše telo temu prilagodi, telo gre v stanje boja ali bega, takšen odziv je bil namreč potreben včasih, ko smo še živeli v naravi. Ali pa nam sporočajo, da je čas za spanje in se sprostijo hormoni, ki nas pripravijo na spanec. Praktično vsak naš občutek - utrujenost, zaspanost, lakota, je posledica hormonov. In prav zato lahko sami pri sebi zelo dobro opazujemo, kdaj gredo stvari v neko smer.

Zelo lep primer tega je ženski menstrualni cikel, kako se nam razpoloženje spreminja skozi cikel. Na to vplivajo hormoni in iz tega lahko sam sebi narediš veliko diagnostike, če recimo opaziš, da si že dva meseca zapored bolj utrujen tik pred menstruacijo. To lahko upoštevaš v prihodnje in si prilagodiš, na primer, da takrat ne planiraš težjih treningov ali večjih in zahtevnih projektov.

Podoben primer je popoldanski upad energije, ki ga pozna veliko ljudi. Pogosto se izkaže, da je vzrok kosilo, ki sladkor hitro dvigne in ko sladkor pade, postanemo utrujeni in zaspani. V naravi bi se žival po obilnem obroku umaknila v brlog in prebavljala, mi pa gremo po kosilu na pomemben sestanek in se borimo z zaspanostjo. Že majhna sprememba sestave obroka, recimo lažje kosilo z več solate in beljakovinami – lahko bistveno izboljša popoldansko počutje.

Pomemben dejavnik dolgoživosti je tudi duševno zdravje.

Za konec: kako začeti, ne da bi se izgubili

Dr. Antolič: Zdi se mi, da veliko ljudi gleda na te spremembe preveč strogo, kot da moraš spremeniti čisto vse naenkrat, drugače je itak "brez veze". Za marsikoga je to preprosto preveč, in se potem sploh ne lotijo ničesar. Mislim, da je to škoda. Vedno lahko naredimo nekaj zase, in če to naredimo dobro, nam ravno to da motivacijo za naslednji korak.

Začni z najbolj preprosto spremembo, za katero veš, da bi jo lahko naredil, na primer, če veš, da vsak večer poješ pol tablice čokolade, lahko začneš pri tem, da to količino zmanjšaš, tudi če je to za majhen košček.

Pri dolgoživosti se gre za to, da se že danes počutiš dobro, da imaš veliko energije – to pomeni, da so stvari, ki jih delaš, dobre zate na dolgi rok. Torej ne gre se za to, kaj bo šele čez 30, 40 let, ampak že danes se dobro počutim in delam dobro zase za ta trenutek – če se zdaj slabo počutim, je težko govoriti o dolgoživosti.

In še nekaj, tudi zdravila in zdravljenje sta del dolgoživosti, ne le življenjski slog. Nekatere stvari se z njim same ne dajo urediti, in do te odločitve pridemo individualno, glede na različne dejavnike, ki pri posamezniku kažejo, da je zdravljenje pomemben dejavnik.

Urša: Dr. Antolič, najlepša hvala za vaš čas in za vse znanje, izkušnje in spoznanja, ki ste jih danes delili z nami in lahko pomagajo vsakomur.

Dr. Antolič: Hvala tudi vam. Bilo je res zanimivo in zabavno.